spruce street espresso (jake + kenzi)

V večernem mraku, ki se je počasi že prevešal v temo, je počasi stopal po tlakovanih ulicah, ki so bile v tem delu mesta ob takšni uri bolj ko ne prazne. Praktično ni bilo nikogar, le mršav pes, ki je ovohaval pločnik; če ne bi dovolj dobro poznal tega dela, bi gotovo dobil občutek, da je zapuščeno, ker je srečeval tako malo ljudi. Vendar jih je vseeno lahko slišal – slišal je glasove, ki so se klicali med sabo in v daljavi je zaslišal zamolklo bobnenje glasbe, kar je povzročilo, da se mu je na obrazu zarisal širok nasmešek. Globoko je vdihnil zrak in nadaljeval pot po tlakovcih, ne da bi zares vedel, kam se odpravlja – le sledil je glasbi, ki je zdaj, ko je zavil okoli vogala, postajala glasnejša, ko je njegovo pozornost nenadoma pritegnil nekakšen hrup. Zasukal se je in zamežikal v avtomobilske žaromete, ki so ga za trenutek povsem zaslepile, potem pa se je močna svetloba razlila po pločniku in njegove oči so se srečale z nizkim, rdečim ferrarijem, ki je brez opozorila odbrzel mimo s tolikšno hitrostjo, da je sam pri sebi skoraj moral zaviti z očmi. Za trenutek se je znova povsem zgubil v svojih mislih in nazadnje ga je zmotila glasna glasba, ki jo je bilo slišati že od vse od prihoda na trg. Nenadoma je mesto zaživelo, ljudje so se sprehajali po ulicah z veliko hitrejšim, bolj živahnim ritmom in to ga je v trenutku spravilo v boljšo voljo, pregnalo tisto utrujenost, ki se ga je zaradi napornega urnika, že začela prilaščati. Za trenutek je obstal na svojem mestu in mimogrede s kratkim nasmeškom pozdravil nekaj znanih obrazov, ki se sprehodili mimo njega, nazadnje pa vstopil v bar, da bi si privoščil pijačo. Ni bil ravno oseba, ki bi neprestano lokala vino ali ostale alkohole pijače, toda prišli so trenutki, ko si je brez slabe vesti privoščil kakšen odličen koktejl in poklepetal s tako znanimi kot neznanimi ljudmi.

Sedel je za točilni pult, srečen, ker je v takšni gneči sploh dobil svoj sedež in potrpežljivo čakal, da ga opazi nekdo od zaposlenih in mu postreže s pijačo. V roke je vzel cenik in z očmi na hitro preletel ponudbo raznovrstnih koktejlov, nakar je na hrbtu začutil pogled, ki ga je nazadnje prisilil v to, da se je njegova glava čisto rahlo zasukala in se približala levemu ramenu, ko si je dovolil ozreti nazaj. Zdelo se mu je kar nekoliko nenavadno, ko se je srečal s tistimi znanimi, še preveč znanimi očmi. Zasukal je glavo predse in stresel z glavo, nenadoma povsem neprepričan, kaj naj v takšni situaciji stori. Imel je samo dve možnosti – da bi se pretvarjal, da je ni opazil ali pa da preprosto pristopi k njej in zapletel v pogovor, ki bi znal biti precej neroden. Namrščil se je, ko ni bil prepričan, kaj naj ji reče. Namreč, ko sta se nazadnje videla, je minilo že toliko preveč časa, sploh pa.. Stresel je z glavo, ob misli na njuno zadnjo preživeto skupno noč, ki se je odvila čisto drugače, kot sta imela v načrtu. Še vedno ni mogel verjeti, da je res spal z njo, navsezadnje mu je bila tako blizu kot sestra; ta misel ga je še bolj približala želji, da bi bil za njene oči neviden ali pa da bi obstajal iz te situacije kakšen zasilni izhod. Toda, vedel je, da se ji ne bo izogniti. Ne tokrat.

tagged: gorgeous kenzie smitten3

| words: 567| comment: here we goo. :3 it's a little bit lame, tho. ><

THANKS TO MAC !

JAKE & KENZI

njen korak je bil težak po precejšnji polomiji s temnolascem prejšnega večera in izgubil je na običajni lahkotnosti, s katero se je sicer večinoma časa premikala. izgubljena v mislih se je umaknila še eni množici ljudi, ki se jih je na ulici kar trlo v tem zgodnjem večeru in je moral človek pošteno paziti, da te ne ni kdo pohodil ali te nič hudega olajšal za tvojo lastnino, saj je bilo povsod polno žeparjev. sama jih je precej dobro poznala iz prve roke, navsezadnje je kot roka pravice, imela z njimi vsakodnevno precej opravka na policijski postaji in včasih jo je kar stisnilo, ko je iz dneva v dan gledala vse manjše fantiče, ki so za velike ribe opravljali mala umazana dela in s tem skušali preživeti čim dlje na ulici. kakor je znala jim je skušala pomagati, vendar so bili ponavadi njeni poskusi pomoči bolj nesmiselni streli v prazno. nihče jih seveda ni jemal kot nekaj dobrodošlega, ampak prej vmešavanje v strani, ki jih ni ni bilo mogoče spremeniti ali sploh izboljšati še najblažji odtenek. ne glede na ves vložen trud, je bilo neumno pričakovati pozitivne rezultate in izboljšanje. obstajale so stvari, preveč zakoreninjene v sfere družbe, da bi se jih dalo spremeniti čez noč - ali kadarkoli. sama je iz prve roke doživela stvari, ki so se že stoletja dogajale posameznikom. zlo, slabi ljudje, ki so hoteli imeti nadzor in roke nad vsem, so bili tam že od vsega začetka sveta, le iz generacije v generacijo so se drugače imenovali, v prvotnem pa ni bilo nobene razlike. in kot nekoč so tudi sedaj majhni fantiči opravljali umazana dela za nekaj drobtinic, ki bi padle z mize. zamežikala in pregnala moreče misli ven iz glave, raje si je popravila ročaj torbice nazaj na ramo, ki ji je zdrsnil po nadlahti, preden bi si prav eden izmed teh malih nepridipravov, ki so se skrivali v množici ljudi za masko običajnosti preostalih, odločil izkoristiti dano priložnost in jo olajšati za njeno imetje. današnji večer je imela prost in ni ga nameravala spet preživeti na postajati, kot že vse večere pred njim. morala je malo med ljudi, morala se je socializirati, pa čeprav bo na koncu sama ždela za šankom in srkala pivo. premalo je imela kontakta z ljudmi - tistega pravega, zato pa ji je to prinašalo malo morje nepredvidenih težav, ki jih je doslej raje postavljala na stranski tir kot reševala sproti. umaknila se je še eni skupinici ljudi preden bi jo pregazila in smuknila je v stransko uličico iz katere je vodila precej neobljudena bližnjica naravnost do glavnega trga, od koder je do nje rahel vetrič do nje prinašal glasno glasbo. ozka uličica je bila je po pričakovanjih samevala, navsezadnje je bilo še zdaleč prezgodaj za zadrževanje prostitutk na njej, ki so se sem umaknile s kakšno stranko, ki si je zaželela hitrega seksa ob steni visokih stavb - seksa v javnosti, a še vedno dovolj stran od nje. naletela je že na podobne dvojice in jih vedno ponavadi samo s svojo prisotnostjo spodila proč. ni jim vedno napisala kazni in marsikdo bi jo lahko obtožil hinavstva, vendar se je po drugi strani zavedala, kako je bilo včasih preživetje težko na koncu prehranjevalne verige. ponavadi se mlada dekleta niso za voljo lastne zabave podale v slednji poklic. kot vsi drugi so hotele samo preživeti in bilo je vprašanje kje bi se znašla ona, če bi bila manj trdna. morda bi končala kot ona ali pa še precej slabše. ampak moreče misli je spodila ven iz glave, še preden bi lahko tam zares pustile svojo sled in raje zavila v prvi lokal na njeni poti, ko je stopila ven iz tiste ulice in se pomešala v vrvež ljudi. s pogledom je na kratko ošinila zasedene mize in nato stopila do točilnega pulta, kjer se je ob nekem moškem nahajalo prazno mesto. temnolasca je videla samo v hrbet, vendar se ji je njegovo teme zazdelo nekako znano, kot tudi široka ramena, ki jih je že davno pred tem večerom objemala s svojimi rokami neke noči. še preden se je rahlo obrnil in potrdil njene sume, ga je prepoznala. korak ji je nekoliko zastal in v namero zasesti stol poleg njega je rahlo podvomila. videla je poblisk nelagodnosti v njegovih očeh in počutila se je, da vidi odsev svoje. cel zemeljski vek je že potekel od njunega zadnjega srečanja, ki sta ga končala skupaj v postelji. še danes ji ni bilo povsem jasno kako se je to lahko zgodilo, kajti poznala sta se že od kar sta bila v plenicah - njuni starši so bili najboljši prijatelji. preden bi izgubila pogum in otročje zbežala pred njim, ki jo je edini zares poznal, ki je poznal njeno preteklost, samo zaradi tega ker je spala z njim, je prisilila svoje noge v hojo in premagala razdaljo med njima. "živijo jake," ga je rahlo neprepričano, vendar z drobcenim nasmeškom pozdravila po tem ko ga je njena dlan rahlo prijela za mišičasto ramo. "long time no see, kajne?" se je s slednjimi besedami spustila na barski stolček poleg njega in vse delala na tem, da bi bil začetek njunega srečanja čim manj neprijeten. ni ji bilo do delanja scene sredi lokala, ker ga po tisti noči ni več videla. navsezadnje je slišala, da so ga zaprli in tudi sama je kasneje imela ogromno svojih težav. "kako si? kako je oče? ti še skuša vbiti v glavo kakšno je pravo delo agenta ali je dokončno obupal?" se je napol zasukala k njemu in hkrati pomignila natakarju, da bi rada naročila pijačo.

note: kul je!^^ tut tale moj je mal lame.

Zadržal je dih in negibno ostal prikovan na svoj barski stolček, medtem ko je čutil, da ga ves pogum, ki si ga je v sekundi in pol nabral, počasi zapušča. Ni se imel za strahopetca, a v tem trenutku je mogoče prav poosebljal to besedo, navsezadnje je izbral veliko lažjo pot – namesto, da bi se kljub neprijetnosti, preprosto soočil z njo, se je raje posvečal svojemu kozarcu pravkar nalitega čistega viskija. Čutil je potrebo, da spije nekaj močnejšega od nekega nedolžnega koktejla in to od trenutka, ko je v prostor stopila oseba, s katero se je moral resnično pogovoriti. Čeprav, po resnici povedano, v nekih globokih pogovorih z ženskami ni bil nikoli dober – pravzaprav se je prav teh izogibal, kolikor se je dalo. Nikoli ni namreč posebej užival v neprijetnosti, ki so ga ponavadi prinesli pogovori, ki so zadevali resnih tem, zato se je temu preprosto izognil. Toda tokrat njuni luknji v odnosu ni mogel kar pomahati v pozdrav in se pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. »Zdravo,« je zabrundal, ne da bi se ozrl čez rame in preveril, kdo ga je ogovoril. Bilo bi nesmiselno; poznal je njen glas, pa tudi vse njene obraze, navsezadnje je bila to oseba, s katero je odraščal. Poznal jo je bolj kot kdorkoli in enako je veljalo zanjo – dovolj dobro ga je poznala, da je lahko sklepala, da mu je bilo trenutno vse prej od tega, da bi ponarejal dobro voljo. Ko je sedla zraven njega, ji je namenil pogled, ki je to tudi dobro sporočal – imeti nekoga, ki te je tako dobro poznal, je imelo svoje prednosti in ena izmed teh je vsekakor bilo komuniciranje brez kakršnokoli besed. Naredil je požirek viskija in namrščeno pokimal ob njeni pripombi, na katero ni imel pripravljenega odgovora. Da, minilo je občutno preveč časa, odkar sta se nazadnje družila, da je moral prav pomisliti, koliko je bilo sploh dolgo to obdobje. Nazadnje sta se videla nekaj dni preden so ubili njegovega očeta, preden so njega obtožili zločina in strpali v zapor. In če sta prej vedela vse o drug drugem, zdaj nista vedela popolnoma ničesar. Še niti tega ni vedela, da njegovega očeta sploh ni več med živimi. Je mar vedela, da je v zaporu gnil celi dve leti ali še tega ne?

»Moj oče je mrtev,« jo je prekinil nekje na sredi besed in ne da bi ji namenil en sam pogled, še naprej strmel v jantarno tekočino, ki je krožila po kozarcu, medtem ko ga je obračal. Ni hotel pokazati, kako ga je misel na mrtvega očeta potrla, a hkrati pred njo ni mogel skriti vseh čustev. Čeprav sta si bila zdaj odtujena kot dva naključna tujca, ki se srečata v lokalu, je bila še vedno ona tista, ki je bila zmožna zaznati vsako manjšo spremembo v njegovem glasu ali na obrazu. Po dolgi tišini, ki se je naselila mednju, je globoko zavzdihnil in si šele takrat zares dovolil pogled proti njej. »Močno upam, da si ti kaj bolje,« so se utrujene in resne poteze njegovega obraza preuredile v rahel nasmešek, ki je bil nazadnje vse, kar ji je zdaj lahko ponudil. Toda tudi ta nasmešek ni trajal dolgo; kaj kmalu je znova odvrnil pogled, ko se je z namrščenim čelom zazrl v leseni pult pred seboj. »Oprosti za.. takrat. Res je bilo nespametno,« je bleknil, še sam ne povsem prepričan, zakaj se ji je sploh opravičeval. Morda za vročo noč, ki se mu je še zdaj zdelo narobe priznati, da sploh ni bil pravi polom, kot se je hotel prepričati. »Kakorkoli. Kako si vedela, da sem tukaj? Predvidevam, da si me zaradi tega ali onega razloga iskala,« jo je ponovno poiskal z očmi in vprašujoče privzdignil obrvi, ko se mu je vse skupaj zdelo nekoliko sumljivo. Ni bil eden izmed tistih, ki so verjeli v naključnost srečanj in usodo – zadnja leta pa sploh ne. »Če smo konkretni.. potrebuješ kaj?«

tagged: gorgeous kenzie smitten3

| words: 647| comment: don't you even dare to say that ur post is lame, cuz that's just not possible! jsyk. smitten3

THANKS TO MAC !

JAKE & KENZI

res si niti predstavljala ni, da bo nocoj prav tu naletela nanj. prav ob tem času in za svoje pijančevanje je izbrala prav ta lokal. včasih se je ob kakšnih dogodkih spraševala, če usoda nemara res dejansko ne obstaja pa čeprav v takšne in podobne bedarije ni verjela. zaradi predolgih let brez stikov in njune skupne noči, je bilo razdaljo nekoliko težko premagati in obhajal jo je zoprn nemir. morda bi bilo, ko bi ga pač brezbrižno spregledala in sedla drugam ali celo zapustila lokal in si našla drugega. viski so povsod imeli enako dober. vendar prav njuna dolga in skupna zgodovina jo je prisilila v premike. jake bil eden redkih, ki jo je poznal pred vsem tistim časom, takrat ko je bila še silver bright. nekoč sta bila prijatelja in res sta bila predolgo narazen, zato ni skušala še dlje ju ločevati zaradi nekaj strahopetnosti. njegovo pomanjkanje navdušenja v pozdravu ji ni ušlo, a tudi v beg je ni spravilo. kenzi ali silver, nobena se ni hitro splašila kot prestrašen zajček. natakar ji je nekje vmes med njuno tišino postregel s kozarcem viskija in počasi je odpila močno alkoholno pijačo po kateri je v zadnjem času veliko posegala in zaenkrat še v mejah normale. tišina med njima ni bila povsem moreča, prav prijetna pa tudi ne.

"čakaj... kaj za hudiča? kako umrl, kdaj?" so se ji v osuplosti oči široko razprle in brada klavarno povesila navzdol. povsem jo je šokiral in trdno je stisnila je veke ob svoji bleknjeni neumnosti. "žal mi je jake..." je resno mislila s svojimi besedami, ko je njena dlan pokrila njegovo v nekem tihem razumevanju, ki sta ga najbrž lahko sedaj razumela le onadva. ni drezala vanj in skušala izvedeti več, tudi razvedriti ga ni poskušala. prvo bi stvar poslabšalo in druga ne bi izboljšala situacije. nihče drug ni bolje na lastni koži izkusil spoprijemanje s smrtjo staršev. brez besed je le tiha obsedela ob njim in po požirkih srkala svojo pijačo. pustila je, da se je med njima naselila tišina in mu s tem dala vse prepotreben prostor. podrobnosti ji bo že sam od sebe izdal, ko in če bo želel ali pa jih bo kasneje že sama poiskala in ugotovila kaj vse se je zgodilo in predvsem zakaj ona ni nič vedela o tem. "o tem kako sem bi se dalo razpravljati. morda celo posneti film in napisati solzav romanček," je šaljivo zaključila z zavedanjem, kako mu z njim dejansko ni potrebno razpredati in analizirati svoje, večinoma bedno počutje. poznal je razmere, vedel vse male podrobnosti iz njenega življenja, četudi že nekaj časa nista imela nobenih stikov. življenje res ni bilo sladko za nikogar izmed njiju in še vedno ni mogla doumeti, kako je lahko šla smrt njegovega očeta kar mimo njene pozornosti. bilo je neopravičljivo, čeprav je imela cel kup sranja takrat nad glavo s katerim se je morala ukvarjati. stisnila je dlani okoli svojega kozarca in strmela navzdol v svojo pijačo. "ni se ti potrebno opravičevati, navsezadnje nisem nič manj kriva" dvignila je pogled in se medlo nasmehnila ob spominu na njuno vročo, skupno preživeto noč. sicer so ji neki detajli o njej še vedno manjkali, požrla jih je črna luknja imenovana - tekila. ni pa iz njenega spomina bil izbisan užitek in želja po ponovitvi noči, ko seveda ne bi šlo ravno za jakea. tudi raje se ni poglabljala in razpredala o tisti noči, sploh pa se je sedaj zdela že stoletja nazaj. "nič, imam par težkih dni za seboj in potrebovala sem pijačo. to je bil prvi lokal na poti - tebe sem slučajno zagledala pri šanku," ji njegov podton ni bil všeč, zato je bil njen odgovor bolj oster kot je sprva nameravala. pogovor je začel pluti v precej njej neznane vode in ni ji bilo še najbolj jasno kaj ga je obsedlo. šokirano ga je od strani pogledala ob nadaljevanju in roka s kozarcem viskija ji je obstala na pol poti do njenih ustnic. "oh, potrebujem marsikaj, ampak ko sem nazadnje preverjala - ničesar od tebe!" se je v njen glas že prikradel posmeh, ko je trdo zaključila svoje besede in na dušek izpila jantarno tekočino, da jo zapeklo po grlu. "zato se spusti nazaj na realna tla in se prenehaj obnašati kot navaden cepec. ajaaa sevedaa-" je zategnila besede in se narejeno lopnila po čelu ter nadaljevala: "za tabo sem vohunila, se plazila kot tat po ulicah in to srečanje naredila povsem naključno, ker bi rada nekaj od tebe. seveda!" je v zraku naredila dva narekovaja, ko je s porogom opisovala svoje domnevno početje. za koga za vraga pa se je imel? "ti je stopila tvoja nova visoka pozicija v glavo in si postal navadna usrana rit?" ni skoparila z žaljivimi besedami, navsezanje je z njimi dnevno operirala. njunega ponovnega srečanja si ni predstavljala v tej smeri, vendar ni imela nobene težave ostati na tej poti.

note: oooohh, you're just too sweet srcek

sicer pa ofc zate isto velja :33

»Verjemi.. nočeš vedeti,« je zamrmral in pogledal stran, ko je v njenem glasu in na njenem obrazu našel vidno presenečenje, ki je bilo vsekakor pristno. Res ni vedela, kaj se je dogajalo z njim po vsem tistem in zares je že začel verjeti v to, da ni vedela niti preostanka njegove zgodbe, ki je prav s tem dogodkom postala še bolj klavrna. »Ja,« je vzdihnil na njene besede, kakor bi hotel reči, da je tako pač življenje, istočasno pa poskušal odriniti vsa čustva, ki so se zbudila v njem, ko mu je kdo na isti način izrekel sožalje. Ni umaknil dlani, ko jo je pokrila s svojo in začuda mu ob tem niti ni bilo nerodno – pravzaprav se je počutil enako povezano kot takrat, ko sta še res cele dneve preživljala skupaj in o drug drugem resnično vedela vse. Če bi bilo kot takrat, bi jo celo še vprašal, kaj jo je tako spravilo v slabo voljo ali kako je zdaj njeno življenje, a ni hotel drezati vanjo. Preprosto mu ni bilo do tega, poleg tega pa ga je zdajšnji, nekoliko ohlajeni odnos, še vedno zadrževal in ni bil več prepričan, kaj ji lahko še reče. Sploh pa je od nje slišal toliko stvari zadnje čase, da ni bil niti prepričan v to, ali je bila sploh še ista oseba. Silver, Kenzi ali kdorkoli že – lahko je bilo njeno življenje samo zlagano, prav tako kot njun odnos ves ta čas. Morda je zdaj niti ni skrbelo več, kaj se dogaja z njim, kot nekoč. Morda je nikoli ni. Ko je zavrnila njegovo opravičilo, je poskušal spraviti skupaj nasmeh, a se je še v istem trenutku razblinil; lahko so bili krivi njegovi sumi, za katere se je zdelo, da ga čedalje bolj žrejo in prevzemajo, lahko pa njena reakcija, ki ga je v trenutku pripravila do tega, da se je vzravnal, pripravljen, da zavzame obrambni položaj. Zamežikal je ob njenih besedah in se zastrmel vanjo, kot da ne bi prepoznal rjavolaske, ki je bila včasih njegova najboljša prijateljca. Pravzaprav je res ni več mogel prepoznati. Posmehnil se je njenem besedam, še bolj pa samemu sebi, ker je bil tako neumen, da ji je sploh kdajkoli zaupal. Seveda ni hotela nič od njega – očitno so časi, ko je potrebovala normalen, civiliziran pogovor z njim, že davno minili. Minili so tudi časi, ko je bila njena osebnost še človeku prijazna in se ni obnašala kot vzvišena koza.

»Niti ne poskušaj,« je zarenčal, ko so njene besede v njem prebudile željo, da bi jo klofnil, a se mu je še pravi hip uspelo zadržati. Namesto tega je dlan, ki je še prej mirno počivala pod njeno, tako močno stisnil v pest, da ga je zabolelo. Kaj za vraga se je šla? Če bi ga poznala dovolj, bi vedela, da se mu ni nikoli šlo za ugled, da si nikoli ni prizadeval za to, da bi bil glavni. Nikoli mu ni bilo do tega, da bi ljudi gledal iz viška in se posmehoval njihovi podrejenosti – ker preprosto ni bil takšna oseba. »Kdaj si se pa ti prelevila v arogantno in sarkastično kozo?« je navrgel, ko je tudi sam vase zlil preostanek viskija in kozarec s silo pribil ob mizo, da je bilo še čudno, da se ni razbil. »Ampak veš kaj. Z mano se ne boš tako pogovarjala,« je tudi sam povzdignil glas, ko mu je ob njenem nezaslišenem obnašanju preprosto morala zavreti kri. »Pa ne zaradi tega, ker bi se imel za kaj več, pač pa zaradi tega, ker ne pustim, da me kdo tako obravnava. Sploh ti.« Pogledal jo je in v njegovih očeh se je za hip zasvetilo razočaranje, a je to izginilo takoj, ko je priprl oči in je iz njih zavel hlad. »Nisem pričakoval česa takšnega od tebe. Ampak ne skrbi,« je zamahnil z roko, ko se je pretvarjal, da mu je nenadoma vseeno. »Tako ali tako dvomim, da je bilo kaj med nama sploh resnično. Marsikaj sem slišal, Sliver. Ali.. Kenzi. Kdorkoli si pač že zdaj,« se mu je glas spremenil ob skorajšnem posmehu in z očmi, ki so se mu pomračile, za hip ujel njene. Nato je znova pogledal stran, kot da z njo ne bi hotel imeti več opravka.

tagged: gorgeous kenzie smitten3

| words: 701| comment: i mean it. :3 also, sorry for being late!

THANKS TO MAC !

JAKE & KENZI

bilo ji je do kraja in še čez neprijetno, da je vest o njegovi smrti šla kar mimo nje. pametnega opravičila niti slučajno ni imela, o tem bi morala prva vedeti. imela je res v tistem času precej dela sama s sabo in s svojimi težavami - no, saj kdaj pa jih ni imela? vendar se je sedaj počutila prav bedno zaradi tega. morala bi njemu stati ob strani in ga podpirati, kot sta to počela on in njegov oče, ko je sama ostala brez družine. nič mu ni mogla reči, kar bi situacijo izboljšalo, kajti nobene besede je ne bi mogle. preprosto niso imele te moči, in ona se je tega še predobro zavedala. čas včasih ni zacelil vseh ran, ob vsakem spominu so ponovno zakrvavele, tudi če je preteklo že veliko časa. le navadil si se živeti s konstantno bolečino globoko v srcu in s tem brez ljudi, ki so ti nekoč pomenili največ. nekaterih stvari nikoli ni bilo moč povsem preboleti. umaknila je kasneje dlan iz njegove roke in bilo ji je žal za njun izgubljeni stik. pojma ni imela kaj se natančno vse se je z njim v zadnjih parih letih dogajalo. reseda je ujela kdaj pa kdaj kakšne čudne govorice, toda nekako jim res ni mogla povsem verjeti. njega pa tudi ni mogla kar napasti z vprašanji, ko pa sta se komaj spet našla. če je bila sicer hladnokrvna prasica, ji je nekaj čuta očitno le ostalo. navsezadnje sta bila nekoč kar dobra prijatelja.
vendar je na to dolgoletno prijateljevanje hitro pozabila ob njegovih vprašanjih in se sprva še spraševala, če ni morda delala iz muhe slona, ker je imela še precej drugih stvari visečih nad glavo. toda ob njegovem obrambnem tonu je spoznala, da je pravzaprav in žalost imela prav. le kaj se je zgodilo z njim? z njima? "jaz se nisem v ničesar prelevila! misliš, da nisem opazila podtona v tvojih besedah in da si namigoval, da se za tabo klatim po ulicah, ker hočem nekaj od tebe?" se je sedaj razhudila ona in modre oči so ji nevihtno potemnele. vraga, kaj si je pa mislil, da je? "ravno to dokazuje, da se imaš za nekaj več? in sploh jaz? kaj natančno naj bi to pomenilo? s tabo se lahko pogovarjam kakor mi odgovarja!" je pribila in vase kot sam prej, zlila preostanek svojega viskija. v ta lokal je skočila na pijačo in ne da bi namerno iskala nekoga za prepir. zadnjih je imela že čez glavo dovolj, a očitno jih je vedno nekako našla - ali pa so oni našli njo. "se delaš norca iz sebe, ali iz mene? samo ne imej me za neumno! in ne delaj se revčka," je dodala na koncu, ko se ji je naenkrat zazdelo, da se posipa s pepelom, kot da bi se mu godile najslabše možne stvari na vsem tem svetu. ampak mu ni bilo ničesar hudega, nič slabše kot komurkoli drugemu. obmolknila je ob njegovem nadaljevanju, kajti imela mu ni kaj reči. "...in seveda, ti vedno raje verjameš drugim kot bi meni," je nato le dodala in se ugriznila v jezik, da mu ne bi v glavo zmetala stvari, ki jih je slišala o njem. morda je bilo vse skupaj celo resnično. "kako si drzneš mi to vreči v glavo!? dobro veš kako neskončno težko mi je bilo spremeniti ime, prekleto ob vsem si bil zraven!" so jo njegove besede zadele in prizadeto se je zastrmela v njegov profil, istočasno pa spoznala da od njenega prijatelja očitno ni nič ostalo. bila sta si popolna tujca, ki sta nekoč pred davnimi časi imela skupno zgodovino. sedaj je to bil le še en grenak spomin v njeni zbirki več. "potem pa meni očitaš v kakšna sem. za začetek si raje sebi nastavi zrcalo, če se sploh lahko pogledaš slabe vesti vanj. " je enako kot sam umaknila pogled proč, kakor da ga ne bi mogla več gledati. prekleti kreten! "ampak ne bom te več motila. hotela sem sicer pozdraviti samo starega prijatelja, vendar vidim da ni od njega nič ostalo," je globoko razočarana nad njim zdrsnila iz svojega stola in natakarju hkrati pomignila naj ji še enkrat prinese isto, ko je prostor ob točilnem pultu in ob njemu zamenjala za tistega, za najbolj oddaljeno mizo v kotu, ki se je pred nekaj minutami izpraznila. parkirala se je na stol, ki za spremembo ni bil obrnjen proti vratom, kajti volje za opazovanje gostov ni imela - še posebej pa ne za opazovanje jaka. za vraga, če se je precej na slabše spremenila ona, je on padel še nekaj stopničk pod njo. "hvala," je zamrmrala zahvalo, ko je moška roka prednjo postavila njen novi kozarec z viskijem, vendar pogleda ni dvignila, strmela je nekam v steno pred sabo, v prazno. "in nisem razpoložena za družbo" je dodala, ko je ista oseba zasedla stol poleg nje, oči pa še vedno odvračala nekam proč.

note: and i'm so sorry for waiting -.- mal mi je ušlo iz spomina, da sem ti dolžna reply -.- pa hope you don't mind, sem tole mal zasukala (;

»No, mogoče se mi je pa samo tako zdelo,« se je iz njega izvil precej zadirčen odgovor, ki ga niti ni pričakoval, da ga bo izrekel in s tem vpričo nje priznal možnost, da se je lahko tudi zmotil in je bil pač do nje krivičen. »Zaradi tega se ni treba name dreti in me obtoževati za nekaj, kar ni niti najmanj resnično.« Jakost njegovega glasu je bila zdaj že tako na vrhuncu, da je pritegnila pogled marsikaterega obiskovalca bara – opazil je celo, da se ljudje niso niti trudili več skrivati zanimanja za dogajanje med dvema ognjema. Ampak resnično ni prenašal takšno obnašanje rjavolaske, ki jo je včasih celo štel med njemu najbolj bližnje. »Nisem jaz kriv, če si imela slab dan. Res ni potrebno, da vse okoli sebe okužiš z negativno energijo,« se je njegovo nezadovoljstvo že prevračalo v pritoževanje. »Ti si začela, se spomniš? Ti si me napadla, da se obnašam vzvišeno.« Prhnil je, kakor da je bilo vse skupaj že tako neumno, da se mu ni zdelo vredno omembe. Sicer je iz nekega razloga vseeno zamolčal tisti del, ko je od nje poizvedoval in iskal motiv njenega obiska tega lokala. Ni si mogel pomagati – bil je pač previden, morda še bolj, kot bi sploh bilo potrebno in je vse skupaj mejilo že na sumničavost ali celo paranojo. Toda glede na to, da je od ljudi slišal marsikaj te dni, je bila njegova začetna previdnost povsem upravičena. Morda je bil samo nekoliko preveč direkten in ne preveč spreten zaradi načina, kako se je vsega lotil, a to zdaj ni bilo več važno. Tako ali tako ga je popolnoma razkurila in če je bil to njen glavni namen, ji je uspelo doseči sam vrhunec tega večera. »Predlagam, da zapreš gobec, drugače..« je zaškrtal z zobmi ob njenem komentarju, ki mu je za več kot dovolj zvišal pristisk. Mu je pravkar rekla, naj se ne dela revčka? Smešno – še vedela ni, kaj je vse dal skozi. Pa ne da bi se resnično imel za ubogega – samopomilovanje čisto nikoli ni bilo njegovo orodje k boljšemu življenju. Kje pa bi pristal, če bi se sami sebi smilil čisto vsak dan, ki ga je preživel za zapahami? Najverjetneje nekje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice ali pa bi ga že prej pobralo od vseh sil. »Ker ja.. zdi se mi naravnost primerno, da ti slepo zaupam,« je sarkazem zavel iz njegovih besed, ko je naslednjič odprl usta, da bi ji preprečil, da bi dalje govorila nesmisle. »Mogoče sem ti včasih. Ampak zdaj, ko sem videl, kakšna si postala, nisem ravno prepričan, če je to dobra ideja.« Ponovno je gledal stran – bilo je lažje nadzorovati tisto vročino, ki se je po njem širila kot ogromen cunami. Za njim je bilo že dosti vaj s področja samoobvladovanja, a njegova vročekrvna narava mu je vseeno preprečevala, da bi se na takšna provociranja odzival povsem mirno. No ja, mogoče bi mu celo uspelo, če v zadevo ne bi bila vključena ravno oseba, ki mu je bila včasih tako pri srcu in mu je bila kot sestra. »Veš kaj, Silver,« je zavzdihnil, nenadoma je bil slišati izčrpan in vsekakor ne kot nekdo, ki bi bil na volji za prerekanje. Ali bolje - da bi užival v tem. »Vidim, da se je pri tebi spremenilo marsikaj, ne samo ime..« Zmajal je z glavo in namesto, da bi izgubljal besede s komentiranjem njene ponovne žalitve, se je raje posvetil kozarcu viskija, ki ga je znova vzel v roke. »Enako lahko rečem zate,« je zamrmral tik ob kozarcu, preden ga je prislonil k ustom in vase zlil še preostanek pijače. Po grlu ga je zapeklo, a krivec za to ni bil samo alkohol. »Adijo,« je še zamomljal nekam v prazno, saj je – ne da bi sploh pogledal – spoznal, da se je umaknila stran, bogve kam. Mogoče jo je pot zanesla naravnost skozi vrata, kar se mu je zdela še najbolj verjetna možnost. Zakaj bi po temle še posedala tu, v njegovi neposredni bližini? Toda, ko se je čez nekaj dolgih minut, ko se mu je za silo uspelo pomiriti, ozrl naokoli, je uvidel, da so bile njegove domneve napačne. Še vedno je bila tu, samo sedež si je dobila nekje drugje in zdaj samevala ob neki mizi v kotu. Neprepričan v svoje namene, se je dvignil na noge in z dvema kozarcema visikija v roki odkorakal naravnost k njeni mizi – tega se je zares zavedal šele, ko je že stal za njenim hrbtom in na mizo pred njo potisnil kozarec viskija. »Vidim,« je bil njegov glas za spremembo povsem miren in razumevajoč, ko je previdno sedel na stol poleg nje in zavzdihnil. Še vedno ni bil povsem prepričan, če je bilo to pametno početje, a zdaj je že bil tu. »In res se nočem vsiljevati, ampak mislim da... no, morava se pogovoriti.« Namrščil se je. Nikoli ni maral te besedne zveze, niti je ni uporabljal. A zdaj jo je in pripravljen je bil sprejeti vse njene posledice.

tagged: gorgeous kenzie smitten3

| words: no idea | comment: oh, don't worry, i love it :3

THANKS TO MAC !

JAKE & KENZI

"potem se ti je pač zdelo narobe," mu je hladno zajezikala nazaj, brez namere zaustaviti prepir in ga nesmislnega kot je bil, zatreti že v kali. jake je prestopil mejo. "koliko je resnično ali ni veš samo ti. in ti nisi najbolj relevantna oseba v tem primeru," je glas kar naenkrat umirila do porogljivega šepeta, ki se z njegovo jakostjo sploh ni mogla kosati. zunanjim obiskovalcem je skoraj namerno dajala napačen vtis o celotni zadevi. skoraj takšen, da je le jake sedaj tisti osebek pretirano razburjen za brezzveze, ki se kriče spravlja nanjo. če je ona kaj znala, je bilo zmanipulirati človeka. zadnjega se je pač morala naučiti skozi težko šolo življenja. do ničesar ni prišla zlahka in zato so njegove podtalne obtožbe, da si je svoj status pridobila kako drugače kot s trdnim delom, toliko bolj boleče in so podžigale njeno temperamentno naravo. svoje vizualnosti nikoli in nikdar ni izkoriščala za boljši položaj in do ničesar ni prišla prek postelje, kot so zlobni jeziki šepetali za njenim hrbtom. "o tem bi se dalo debatirati kdo je tu napadel koga" se je povsem hladnokrvno odzvala, kljub drobcu slabe vesti globoko v njej, ki je kot poganjek spomladi začel siliti na dan. toda vseeno ni bila neumna ali od včeraj in se je zavedala začetnih prikritih obtožb v njegovih besedah. kdo je bil on, da jo je lahko sodil - ali verjel drugim, ki so o njej imeli povedati vse najslabše zaradi svoje lastne zavisti. kako je sploh lahko bil šef fbi in pri tem še dober, če je raje verjel drugim kot sam pri viru poizvedel o resničnosti besed. mar ga tega niso naučili na akademiji? in da vsi ljudje lažejo, vsi. "drugače bo kaj, jake? " se je posmehnila, z rokami prekrižanimi na prsih, za katero pozo se je odlično zavedala kako zelo iritira. namerno ga je izzivala in skušala njegovo potrpežljivost. rubikon sta oba že zdavnaj prestopila in vprašanje je bilo, če se bosta lahko še kdaj vrnila nazaj v normalne sfere ter ne bosta eden na drugega polna frustracij kričala sredi lokala nabitega z ostalimi gosti. v normalen odnos je pošteno dvomila. največ stvari, celo največji dogodki na zemlji, se začenjajo z nečem majhnim. potres, ki strese mesto, se lahko začne z drhtenjem, s trepetanjem, z dihom. glasba se začne z vibracijo. poplava, ki se začne z majhnim potočkom, nič širšim od prsta, ki je pljusknil. kot se je vse tole med njima začela z eno samo napačno besedico, napačnim tonom. z nečem majhnim, ki se je spremenilo sedaj v ta velik črn madež.

ni več komentirala ali se odzivala na njegove besede, je pa zelo očitno trznila, ko jo je poklical po njenem imenu, prejšnjem imenu. tistem, ki ga nihče ne izgovarja in nihče ne pozna. to se jo je edino dotaknilo in če je bil njegov namen prizadeti jo, mu je uspelo. brez, da bi mu namenila eno samo dodatno besedico se je umaknila stran. bilo ji je dovolj vsega in verjetno bi bilo bolje zapustiti lokal kot se zgolj premakniti na njegov drugi konec. zato razpoloženo za družbo ni bila in je le s težavo krotila nov izbruh prišleka. "potem lahko greš stran in se lotiš osvajanja katere druge," je brez pomišljanja o besedah izrekla na glas, ob čemer ni premaknila pogleda nanj, se ukvarjala z njegovo barvo glasu ali pa mu karkoli pokazala zanimanje. potem se ga gotovo ne bi znebila in za nocoj je imela dovolj težakov, ki so ji podtalno servirali obtožbe. toda vseeno je naposled le premaknila pogled na rjavolasca in v očeh ji je za trenutek zaplesalo presenečenje, ustnice so se ji stisnile skupaj. bolj zaradi otožne nejevolje, da ji bo spet pel levitve, kot zaradi neke nenavadne jeze nanj. "o čem le? ravnokar sva govorila in se skoraj pobila med sabo," je zavzdihnila zaradi gromkega prepira med njima. bilo je neumno, njen odziv je bil preveč impulziven in morda je videla zlobce tam kjer ji ni bilo. možno je bilo prav vse. "ampak najbrž imaš prav. očitno imava precej nekih zadev nerazčiščenih," se je naposled strinjala z njim in skoraj zlezla v svoj stol. "o čem vse bi torej rad sedaj govoril?"

note: and i'm late again. gosh, i suck -.-

Strmel je v rjavolasko in iskal besede, s katerimi bi ponovno začel pogovor. Zavedal se je, da je bila njegova reakcija prej povsem napačna in brez nekih utemeljenih razlogov. Očitno je utrujenost puščala vidne posledice na njegovem obnašanju, seveda pa je tudi več kot en kozarec viskija, ki ga je zlil vase, naredil svoje. Alkohol in utrujenost je bila neznosna kombinacija, to bi lahko vedel. Zavzdihnil je in se utrujeno podrgnil po obrazu, medtem ko je v tišini čakal, da si pridobi njeno pozornost. Še vedno ni bil prepričan, če je bila dobra ideja, da je drezal v osje gnezdo, a nenadoma mu ni bilo mar. Hotel se ji je opravičiti - njegovo obnašanje je bilo otročje in neumno. Kako je sploh upal bolj zaupati govoricam, kakor rjavolaski, ki sta si bila nekoč tako zelo blizu? O njej je vedel prav vse in ona o njem. Saj ni vedel, kaj točno ji je zameril – morda to, da ga ni prišla obiskat, ko je gnil v zaporu, a lahko bi vedel, da je imela tudi ona svoje težave. Ko je zdaj tako razmišljal o tem, se je zavedal, da je resno mislil samo nase. Presento, kaj se je dogajalo z njim? Nikoli ni bil takšen. Je bil za takšno nerazumno obnašanje kriv alkohol ali določene zamere, ki jih je gojil do nje?

»Vem. In prišel sem se ti opravičiti,« je zamomljal in zasedel stol nasproti nje, toda ni si je upal pogledati. Strmel je v mizo in se mrščil, ko se je nenadoma počutil tako zelo neumno. Njegovi vročekrvni izbruhi so bili včasih res prav neumno smešni in je zganjal dramo, kjer ni bilo potrebe. »Silver.. hočem reči, Kenzi,« se je hitro popravil in namesto njenega starega imena, na katerega je bil vajen, raje uporabil njeno novo ime. Res je ni hotel še dodatno razburjati ali kaj podobnega. »Žal mi je, ker sem se znašal nate. Priznam, moja jeza je bila povsem neupravičena.« Zmajal je z glavo in se potrudil, da je končno dvignil pogled. Skrnil je požirek viskija, čeprav je tega ta večer že dosti spil; morda bi bilo pametno, če bi se počasi ustavil. »Ne skrbi. Ne bom te več motil. Samo še to spijem in grem,« je naznanil in pomignil na kozarec, ki ga je držal v roki. Res je ni hotel dražiti – iz njenega obraza je razbral, da je slabe volje in povsem nerazpoložena za družbo. »Oprosti, ker sem bil tak kreten,« je iz njega po minuti molka izbruhnilo še eno opravičilo za dejanja, za katera mu je bilo res žal. »Hočem, da veš, da ti, ne glede na dejstvo, da si nisva več tako blizu kot nekoč, še vedno zaupam.« Spil je še preostanek viskija in kozarec odložil na mizo, ko se je počasi dvignil na noge. »Jutri te pričakujem v pisarni. Mislim, da bova oba veliko bolj razpoložena za pogovor,« je naznanil svoj odhod in nase vrgel suknjič, ki mu je prej počival na notranji strani komolca. Ni ji razkril, da jo v bistvu bolj kot na sproščeni klepet vabi na razgovor za službo, a bo to že imela priložnost izvedeti. Prej ali slej. »Se vidiva,« jo je pozdravil na običajen, neformalen način in se nasmehnil, preden je stopil mimo njune mize skozi vrata na hladen, svež večerni zrak.

tagged: gorgeous kenzie smitten3

| words: no idea | comment: sem kar zaključila, glede na to, da je pogovor precej zadi z dogajanjem. (: i hope you don't mind.

THANKS TO MAC !