»Samo malo, ljubica,« je zamrmral na uho neki blondinki, ki je že cel večer oklepala kakor klopa in njeno nestabilno telo, ki se je v tem trenutku naslanjalo na njegova ramena, rahlo potisnil nazaj, da je lahko normalno zadihal. Kljub temu, da je imel njene družbe že povsem dovolj, še posebej njenega hihitanja za prazen nič, je poskrbel, da je njegov glas zvenel prijazno, morda celo še preveč osladno. Saj, lahko bi bil bolj praktičen in jo preprosto odslovil, a res ji ni imel namena nastavljati lica za klofute ali kaj podobnega. Že tako ga je pošteno ocmokala in na licu se mu je gotovo poznala debela sled njene rdeče šminke, s katero je bila med drugim tudi razmazana okoli ust in je zdaj bolj spominjala na slabo imitacijo klovna kot očarljive zapeljivke. Pravzaprav mu ni bilo čisto jasno, kaj je sploh še počel tukaj - res bi bilo pametno jo ucvreti, preden še iz njega naredi njej podobnega klovna. Ta misel mu je dala zagon in tokrat je bil resnično odločen, da se jo znebi. Medtem ko se je Claire, Chloe ali kako ji je že bilo ime, momljaje pritoževala, po njegovo zato, ker njene ustnice niso bile več priklenjene na njegov vrat, je sam brskal po žepih in naposled iz njih potegnil škatlico cigaret in vžigalnik. »Če dovoliš,« je z obojim pomahal pred njenim nosom, ji namenil očarljivi nasmešek, nato pa odkorakal stran, še preden so njeni možgani zaradi dobršne količine alkohola, ki ga je tekom večera zlila vase, uspeli sprocesirati njegove besede. Iz njega se je izvil izdih olajšanja, ki ga je objel takoj, ko se je naslonil na mrzel zid v neposredni bližini nočnega kluba in si prižgal cigaret. Medtem ko je puhal v zrak odvečen dim, se je dvakrat močno podrgnil po licu, kakor bi hotel iz sebe spraviti madeže šminke, ki ga je na njem pustila tista svetlolaska. Seveda pri sebi ni imel nikakršnega ogledala ali kaj drugega, kjer bi lahko preveril svoj izgled, tako je lahko le upal, da stanje na njegovem licu ni bilo preveč strašno. Sicer pa, koga briga.

Pohodil je odvrženi cigaret, zatlačil roke v žep svojih kavbojk in se prerinil mimo gruče ljudi, ki so čakali na vhodu v klub. S tem je sprožil pravi mali val pritožb s strani obiskovalcev, a se na to niti ni kaj dosti oziral, temveč samo prijateljsko segel v roke varnostniku, ki ga je zaradi njegovega nenehnega obiska obravnaval kot stalnega gosta. Kot ponavadi ga je ob vhodu pozdravila oglašujoča elektronska glasba, ki se ji mnogi mladi niso mogli upreti in se tako povsem prepustili njenemu ritmu. Prerinil se je mimo deklet, ki so divje migale z boki in skušale delovati erotično, do točilnega pulta, ki je bil navsezadnje njegova prva postojanka. »Viski,« je zaklical točaju in mu v roke potisnil bankovec, potem pa se z naročeno pijačo hotel odmakniti nekam, kjer ni bilo toliko gneče in prerivanja. »Pizda,« je zasikal, ko ga je nekdo iz ozadja tako močno sunil v hrbet, da je za hip je izgubil ravnotežje in zlil pijačo po osebi, ki je sedela zraven na stolu. Premeril je dekle in napol pričakoval, da bo tokrat dobil tisto klofuto, ki bi jo moral že prej, a ga je njen odziv povsem presenetil. Njegove ustnice so se mu samodejno zavihale v nasmešek in nenadoma se je njegov opravičujoč izraz na obrazu prelevil v muzanje. »Resnično upam, da me nimaš za žensko, ujeto v moškem telesu,« se je srečal z njenimi očmi in ji z nasmeškom hudomušno pomežiknil. Resda je bila blondinka, toda ni bila kot tista prej – pravzaprav je že v sekundi in pol na njej zaznal nekaj drugačnega, čeprav to ni bilo nekaj specifičnega, na kar bi se dalo pokazati s prstom. »Prvič kot prvič – res mi je žal za ta pripetljaj, ampak res ni bila moja krivda,« je na obrazu ohranjal nasmešek, kljub temu, da mu je razlaganje o tem, kako ga je nek kreten nasilno potisnil ob točilni pult, dvignilo pritisk. »In drugič – če si pričakovala, da bom izza suknjiča potegnil Vansih oxy action ali podobno sranje iz reklam, si se globoko zmotila. A vseeno,« je nekoliko povzdignil glas ob poudarku, »ti lahko pomagam.« Namuznil se je ob ideji, ki se mu je zasidrala v mislih kot želja, za katero je tudi že skoraj upal, da se mu bo uresničila. »Če seveda dovoliš,« ji je vrnil pogled z enako mero izziva kot ga je dobil od nje in naredil požirek pijače, ki mu je še ostala v kozarcu.

tagged: oh-so-awesome saoirse | words: 750 | comment: here we go, finally! <33


THANKS TO MAC !

Rahlo je namrščil čelo, ko ga je njena nenadna potreba po ugibanju precej zbegala in v trenutku je hotel vedeti, na kaj je namigovala s svojimi besedami. Je deloval kot nekdo, ki je vedno spravljal krivdo na drugo osebo? Kot nekdo, ki ni bil pripravljen sprejeti odgovornosti za svoja dejanja? Ni vedel, zakaj, toda nekaj mu je pravilo, da je na njem opazila nekaj, kar mnogi niso, le da ni vedel točno, kaj je to bilo. Takoj mu je postalo jasno, da je bilo dekle bistro in ne samo še eno izmed tistih deklet, ki so posedale ob točilnemu pultu in čakale, da jih nagovori nekdo, kot je bil on. Sklenil je, da jo bo postavil na preizkušnjo – igral bo igro, ki jo bo hotel, zgolj zaradi tega, da bo videl, kako se bo na vse to odzvala ona. A po drugi strani je nanjo hotel napraviti dober vtis in je ne odgnati stran ob prvih napačnih besedah, čeprav mu je delovala kot oseba, ki je bila drzna dovolj, da bi sprejela vsak dober izziv. Preuredil je svoje poteze obraza na način, da ni bilo mogoče opaziti, kako zelo si želi izvedeti ozadja njenih izrečenih besed oziroma njenega mnenja o njem in tako se mu je na obrazu ponovno zarisal nasmešek, ki je bil tokrat nekoliko bolj drzen. »Hočeš reči, da sem te namensko polil s pijačo?« je radovedno zapičil pogled v njene oči, ki so bile zaradi vseh barvnih reflektorjev še toliko bolj osupljive. Zadržal je njen pogled za dolgo sekundo, ga čez trenutek hitro umaknil in ga nato znova prikoval na njene oči – bil je eden izmed njegovih najuspešnješih tehnik koketiranja, ki ga je uporabil že tolikokrat. A nikoli poprej ga ni tako zelo zanimal odziv tako imenovane izbranke kot ga je tokrat. Kdo ve, zakaj.

»Poglej, marsičesa ne veš o meni,« so se njegove ustnice raztegnile v skrivnostni nasmešek, tik za tem, ko je iz njegovih ust ušel odkrit smeh zaradi njenih spretno izbranih besed. Všeč mu je bil njen humor in všeč mu je bilo tudi dejstvo, da si je v tako kratkem času ustvaril o njej tako dober vtis. Vsekakor jo je hotel bolje spoznati, ne glede na področja, ki jih je imel v mislih. »Lahko pa ti priznam, da spadam med čiste ljudi. No, tako pravijo,« je dodal, da ne bi dajal vtisa, da se baha, ker se slednje res ni uvrščalo med njegove lastnosti. Govoril je resnico – mnogi, predvsem dekleta, so že večkrat pohvalili njegovo higieno. Večkrat je dobil komplimente, da ga vedno spremlja prijeten vonj po mehčalcu ali drugih moških dišavah – dokler si seveda ni prižgal cigareta, čemur je sledila druga zgodba. No ja, imel je tudi slabe lastnosti in razvade, ki pa jih v pričo nje ni hotel izpostavljati. Vedel je tudi, da ni bil tako zelo dobra in nedolžna oseba, za katero so ga imeli nekateri ljudje. »Nisem pa homoseksualec, če si slučajno dobila tak občutek,« se je zarežal, predvsem zaradi precej očitnega dejstva, ki ga ni bilo mogoče spregledati – obseden je bil z ženskami, to je vsakomur bilo jasno kot beli dan. Gotovo bo do tega spoznanja prišla tudi svetlolaska pred njim, če seveda že ni. Njegova namigovanja so bila namreč precej jasna, zato ga ni presenečalo, da ga je označila za sumljivega tipa. Odločil se je, da bo spregledal to opazko in raje nadaljeval s postavljanjem svojega izziva. »Lahko ti pomagam,« je prikimal in nasmešek, ki mu je v tistem hušknil čez obraz, je izžareval dobršno mero zapeljevanja. »Mislim le, da morava poiskati primeren kraj za to,« so njegove dlani zašle na njene, ko se jo je brez vnaprejšnega opozorila oklenil in jo peljal skozi gručo proti ženskim toaletam. »Pomislil sem, da se hočeš urediti,« je pojasnil, ko sta se ustavila pred umivalniki in se s pogledom precej opazno sprehodil prek njene podobe v zrcalu. »Ne moreš namreč hoditi s tako razmočeno obleko naokoli, ali?«

tagged: oh-so-awesome saoirse | words: 647 | comment: woah, their first meeting is so awesome. :3 they don't even know names!


THANKS TO MAC !

»Res hvala,« je čemerno zamomljal, ko je iz njenega pogleda razbral, kako zelo se zabava na njegov račun. A je svojo nejevoljo le hlinil, kar je dovolj nazorno pokazal širok nasmešek, ki je že čez trenutek iz njegovega obraza pregnal vsakršno sled nezadovoljstva. »Ampak verjemi ali ne – res ni bil moj namen, da te polijem,« se je zdaj že skoraj muzal in nenadoma ga celoten pripetljaj ni več tako jezil, kot še pred trenutkom, ko je bil pripravljen v roke dobiti krivca in mu povedati par krepkih. Zdelo se je, da je vsa ta začetna jeza izpuhtela, ko je nezogodo sprejel kot odlično priložnost, da se pobližje spozna s svetlolasko, po kateri mu je uspelo zliti več kot polovico svoje pijače.

A ne glede na vse ji vseeno ni ji imel namena razkriti določene podrobnosti o sebi – pravzaprav se je vedno le bolj držal načela 'manj ve, bolje je'. Pa ne da bi bi poskušal prikiti svojo indetiteto ali kaj podobnega, navsezadnje res ni bil nič kaj posebnega, razen tega, da so ga ljudje poznali predvsem po njegovih izbruhih jeze, ki se jih še ni naučil povsem obvladovati. Morda ga je prav to pripeljalo do uličnih dvobojev, kjer je lahko izražal svojo agresijo, a to res ni bilo nekaj, kar bi šel praviti svetlolaski pred seboj. Nikoli ni bil človek, ki bi se z veseljem spopadal z vsemi težavami in tegobami ter sproščeno kremljal o njih – bilo je tako naporno in zato se je raje predajal takšnim sproščenim trenutkom, kot je bil ta, ko ni bilo treba misliti popolnoma na ničesar. Samo predajal se je toku – in zaenkrat se je ta odvijal v zanimivo smer. »Prav imaš,« se je moral strinjati z njo in tako zgladil gubice, ki so se mu narisale na čelu zaradi svoje zatopljenosti v zadnjih nekaj sekundah. »Res?« Pogledal jo je in tokrat še z večjim zanimanjem za besede, ki so ravnokar izšle iz njenih ust. »Bomo videli,« se je počasi nasmehnil in rahlo dvignil obrvi, da bi pokazal malo skepse. V resnici ni dvomil v resničnost povedanega – na podlagi tega, koliko je sam uspel izkustiti njene spodobnosti, ji ni bilo težko verjeti. A še vedno ni morala vedeti marsičesa o njem, dokler ji ne bi povedal ali ji nakazal v kakršnikoli drugačni obliki.

Ni razmišljal o posledicah svojih dejanj, ko jo je nežno prijel za roko in jo odpeljal proti prostoru, kjer si ga je po svoje predstavljal kot nadaljevanje njunega srečanja. Še sam ni točno vedel, kaj je nameraval z njo početi – vsaj ne zares -, še manj pa mu je bilo jasno, kako se bo na to potezo odzvala neznanka in zalotil se je, da ga vseeno preveva pravcata vzhičenost nad tem početjem. Ko sta zdaj tako strmela vsak v svojo podobo v ogledalu (oziroma je sam večinoma opazoval njeno), se mu je izziv zdel čedalje bolj briljanten. Pravzaprav, če je bil iskren, se nikakor ni moral obvladati smeri, ki so mu jo ubirale misli, pa najsi se je še kako trudil. Poskušal se je zamotiti z govorjenjem, a je kaj kmalu spoznal, da je bila njegova glava povsem prazna in nikjer ni bilo besed, ki bi jih lahko zagrabil in z njimi profesionalno operiral, kot mu je bilo v navadi. Nasmehnil se ji je in nenadoma čutil, da je njen dolžnik, ko takole zapolnjuje vrzeli v pogovoru, ampak presneto – kako bi lahko govoril, ko pa si je pred njim tako elegantno slačila obleko? Neopazno je stresel z glavo, da bi se zbral in nazadnje mu je vseeno uspelo zdrseti v tisti običajni koketni način. »Pravzaprav nikoli ne posebno razmišljam,« je sklonil glavo ob priznanju, da je delovalo, kot bi mu bilo žal, toda izdal ga je nasmešek, iz katerega se je dalo razbrati, da je bilo vse to samo del njegovega skrbno zasnovanega načrta. »Uau,« je dahnil in nekaj sekund brez besed strmel v njeno telo, a se kaj kmalu zbral do te mere, da je prekril, kako zelo očaran je bil nad videnim. Namesto tega mu je na obrazu zaigral zabavljoč, skoraj predrzen nasmešek, ko se ji je približal in z dotikom, rahlim kot peresce, preletel čez njena ramena, preden se mu je izmuznila in mu v roke potisnila premočeno obleko. Njegove oči so se spustile k obleki, ki jo je s trdnim prijemom držal v roki in iz njega se je izvil tipični moški smeh. »Ta je pa dobra. Hočeš, da ti jo operem?« se je režal skozi besede, ko se je z najočarljivejšim spogledljivim nasmeškom naslonil na pult, čisto poleg njenih prekrižanih nog. Z očmi, ki so se iskrile od radovednosti in še marsičesa drugega, se je ozrl navzgor proti njej, saj je bila zdaj nekoliko višja od njega in se s komolcem naslonil na pult, tako da je bil proti njej usmerjen od strani. »Te ni nič strah? Še prejle si me označila za sumljivega tipa,« jo je spomnil in se ozrl proti vratom, ko je njegovo pozornost za trenutek preusmerilo premikanje kljuke gor in dol. Široko se je nasmehnil, ko je ob spozanju, da se vrata ne morejo odpreti, vrnil pogled na svetlolasko. »Poglej, jo, brihta. Celo zaklenila si,« se je namuznil in rahlo nagnil glavo vstran. »Sicer pa,« se je vračal na temo njunega pogovora, »sem nameraval predlagati, če ti lahko pomagam sleči obleko, a vidim, da si si pomagala že sama.« S pogledom je ponovno preletel njeno pomankljivo oblečeno podobo in ta se mu je nazadnje ustavil na njenem dekolteju. »Torej, lahko pomagam kako drugače?«

tagged: oh-so-awesome saoirse | words: 910 | comment: oh yes! she i awesome, they are awesome, YOU are awesome!


THANKS TO MAC !

»Zakaj?« je hotel vedeti in ponovno se je njegovo čelo rahlo namrščilo, ko je poskušal razvozlati njene besede. S čim se je tokrat izdal? Morda z odločitvijo, da jo pripelje na stranišče in z njo počne kaj več kot samo pokramlja? Zavedal se je, da je bila njegova poteza dovolj predividljiva, a se okoli tega ni pustil preveč razmišljati. Samo sledil je svoji intuiciji, navsezadnje se je ta le redko kdaj zmotila. Imel je prav – res mu ni bilo žal, da se je odločil za takšen podvig, čeprav je bil glede na situacijo precej riskanten. Lahko bi že trikrat dobil klofuto, vsakič na obe lici, toda svetlolaskini načrti so bili očitno popolnoma drugačni. »Lažje? Kaj pa vem. Morda,« se je počasi nasmehnil, a je ostal skrivnosten tako, da je preprosto obmolknil. Ni ji nameraval razlagati, kako ga je nepremišljenost že večkrat spravila v težave – to vsekakor ni spadalo v sproščujoči in zabavni del nocojšnega programa. Je pa sicer že ona dovolj dobro poskrbela za to, začenši s tem, ko si je prostovoljno slekla obleko. Še vedno je bil precej presenečen nad to odločitvijo – navsezadnje, kolikokrat pa je že doživel podoben prizor? Nasmehnil se je sam pri sebi. No ja, vse je bilo enkrat prvič in pravzaprav je bil kar zadovoljen, da mu je uspelo izziv spraviti do te točke, da sta bila praktično sama v zaklenjeni kopalnici. Seveda je za večji del priskbela ona, sam je bil le idejni pomagač iz ozadja – za zdaj. Imel je v načrtu kaj več od samo opazovanja in čakanja, da se bo stvar premaknila drugam, a kot se za tovrstnega profesionalca spodobi, je za zdaj samo čakal na imenitno priložnost. Vse skupaj ga je spominjalo na kartanje – morda kot kakšen slači poker? Seveda v tem primeru brez kart. Namuznil se je, tako svojim mislim kot tudi njenim besedam, ki so v tistem prekinile njegov miselni tok. »Kot na primer?« se ni pustil zmesti in jo namesto odgovora raje znova izzval. »Kaj bi moral reči, da bi te zadovoljilo?« Ni se zmenil za perverznost, ki so ga pridobile njegove besede, temveč jo je le radovedno opazoval s tistim smehljalem, ki je bil očarljiv in predrzen hkrati.

»Se opravičujem, mlada dama. Lahko bi se vrnil k točilnemu pultu in ti prinesel želeno pijačo, a nazadnje, ko sem preveril, sem zaklenjen. Skupaj s tabo. V ženskih toaletah,« je počasi dodajal nove besede, da bi s poudarkom ustvaril večji učinek, potem pa se zarežal. »Lahko bi šla tudi skupaj tja, ampak predvidevam, da takšna,« je z roko zamahnil proti njenem razgaljenem telesu, »ne bi hotela ven. Ah.« Poskrbel je za dramatičen vzdih za zaključek, potem pa se ni mogel kaj in se pridružil njenemu smehu. »Uau. Dejansko si res želiš, da bi izza skuknjiča potegnil Vanish oxy action, kaj?« jo je za hip pogledal, potem pa pogled spustil na obleko, ki jo je še vedno držal v rokah. Prestavljal jo je iz desnice v levico, ko se je pretvarjal, da išče način, da bi situacijo čim bolje popravil, ko mu je skoraj zastal dih, ko se mu je nepričakovano tako približala in mu na uho šepnila par besed, ki mu jih je zaradi vseh ostalih motečih dejavnikov, komaj uspelo ohraniti v glavi. »V to ne dvomim,« je kljub temu, da ga je povsem presenetila s svojo potezo, ohranil koncentracijo in vso svojo samozavest. Vrnil ji je nasmeh in potem spet čakal na njeno naslednjo dejanje, hkrati pa sklenil, da ne bo več pustil, da ga bo karkoli z njene strani še presenetilo. Nazadnje mu je bilo zdaj povsem jasno, kaj je bilo v igri in kdo igra. Tako se je ob njenih besedah samo kratko zasmejal, medtem ko se je zdaj igral z njeno obleko, ki jo je še vedno imel v roki, tako, da jo vrgel v zrak in jo ujel. In potem spet vrgel, kot bi bila kakšna žogica. »Res? No, moram ti povedati, da dekleta ne poljubljam kar tako,« je začel in nasmešek, ki se mu je ob tem zarisal na obrazu, je bil zdaj dovolj zvit, toda tudi dovolj odločen. »Predvsem delim poljube samo tistim, ki se tega res močno želijo. Torej,« je na tej točki odložil obleko na pult poleg umivalnika in se čez prostor zastrmel naravnost v njene oči. »Kako močno si želiš ti?«

tagged: oh-so-awesome saoirse | words: 712 | comment: oh, i just love their little games! <33


THANKS TO MAC !

»Ne zares,« je odkimal z drobnim, neprepričanim nasmeškom, ko ni zares vedel, kaj mu je s tem hotela sporočiti. Ji je morda šel na živce? Komaj opazno je zmajal z glavo in zmignil z rameni, potem pa se počasi nasmehnil, ko se je odločil, da se glede tega ne bo preveč obremenjeval. Je bil pač človek, ki je dosti govoril – in včasih tudi zares preveč spraševal, sploh če je pred seboj imel tako zanimivo dekle in je o njej hotel izvedeti čim več. Ni si mogel pomagati – res je pritegnila vso njegovo pozornost. »Upam, da te ne moti?« je poškilil proti njej, radovedno in v novem poskusu, da bi z njenega obraza razbral kaj več informacij, potem pa vse skupaj ponovno pustil za seboj. Saj ni bilo važno, ne zares. Nekaj časa je strmel v svoje roke, potem pa znova dvignil pogled in se zasmejal njenim besedam, ki so ga na nek način tudi zabavale, čeprav ga je na nek način kritizirala – zares ali v šali, saj mu niti ni bilo tako pomembno. »Prav imaš,« ji je pomežiknil in ji s tem nebesedno sproročal, da morda pa tudi ve, kaj si želi, čeprav jo je komaj spoznal, pa še to ne v pravem pomenu besede. Ni zares vedel njenega imena, ki ga je po svoje zares želel izvedeti, toda res ni hotel pokvariti vsega tega vzdušja, ki sta ga ustvarila preko večera. Naj bodo imena ostala skrivnost še naprej – tako je bilo bolj zabavno, pa še vse ni bilo podobno običajnemu in formalnem spoznavanju, ki je včasih znalo biti tudi utrujajoče dolgočasno.

»Hej, nikoli nisem rekel, da je kaj narobe s tvojim telesom,« se je našobil, kot bi njene besede užalile njega in ne njo. Vendar tako dolgo se ni mogel mrščiti in nazadnje so se njegove ustnice razpotegnile v širok nasmešek, ko je z občudujočim pogledom vnovič preletel njeno telo. Res je bilo fantastično. »Ampak no, saj veš, da bi bilo čudno, če bi se nenadoma pred šankom pojavila v spodnjicah, kajne?« se je muzal, ko mu je domišljija nenadoma ustavrila precej slikovit prikaz takšne situacije. »V tem primeru.. no, mislim, da je najbolje, da ostaneš,« ji je predlagal in ob enem upal, da bo dojela skrivni namig, da si še naprej želi njene družbe. Res bi se počutil bedno, če bi nenadoma od njega zahtevala, naj ji izroči obleko, ker jo čakajo drugi opravki ali mu celo sproročila, da zamuja na zmenek. »Torej, kaj boš storila?« je ošinil premočeno obleko, ki mu je počivala v naročju, potem pa pogled z zanimanjem usmeril proti njenim očem. Po svoje jo je provociral, a se je med drugim tudi želel prepričati, da njeni načrti niso bili takšni, da bo ob prvi priložnosti odkorakala stran. Sam ji namreč dovolj nazorno pokazal, kaj namerava – zdaj je samo še čakal, da izve, če je v igri tudi ona. Če je sodil po njeni naslednji potezi, ko se mu je ponovno tako približala, da mu je znova skoraj vzelo dih, je bil odgovor dovolj jasen in lastno ugotovitev je pospremil s prešernim nasmeškom. »Me veseli,« se je zarežal in še preden bi se ponovno umaknila, se je njegova roka že stegnila proti njej in tako jo je z lahkotnim gibom povlekel k sebi. Ni bilo videti, da bi se kaj dosti upirala. Zlezel je na pult in razširil noge tako, da je z njimi ukleščil njeno stoječe telo, ki se je naslanjalo na pult. Z levico je objel njen obraz in se ji čisto počasi približal tako, da je svojo nežo sapo božal njeno lice, desnica pa mu je istočasno zašla za njen pas, ko jo je potegnil bližje k sebi. »Če nameravaš bežati, prosim to stori zdaj,« je dahnil naravnost na njeno uho in neprepričan, koliko časa bo lahko v sebi še zadrževal to poželenje, miže čakal na njeno odločitev.

tagged: oh-so-awesome saoirse | words: 636 | comment: <33!


THANKS TO MAC !

Pozorno je opazoval vsak njen gib, vsako menjavo čustva na obrazu in čisto vse se mu je zdelo po svoje fanscinantno. Tudi ko je zavila z očmi, se ni zbal, da je kaj narobe rekel – samo smehljal se je, ne da bi pustil, da bi karkoli v njenih besedah spremenilo njegovo razpoloženje. »Saj mi tudi je,« je skomignil, kot bi bila to res najbolj omalovažujoča stvar na svetu. Res se ni pretirano posvečal mislim ostalih ljudi, sploh ne v tem primeru in veselilo ga je, da je bila svetlolaska enakega mnenja. »Drugačen?« se je njegova obrv rahlo privzidnila ob zastavljenem vprašanju, četudi se mu je zdelo, kam je merila s svojimi besedami. Ni bil ravno običajen, zgledi tip človeka – počel je marsikaj, kar je ljudem šlo v nos, a se za marsikatera neodobravanja ni zmenil. Počel je tisto, kar je hotel in bil prepričan, da ga nihče ne more ustaviti. Bil je svobodnjaški tip človeka in ni se niti predstavljal, kaj bi bilo, če bi mu bilo to naenkrat odvzeto.

»No, no.. nikar ne bodi tako črnogleda,« jo je podražil, vedoč, da ji vrača milo za drago. Saj je bilo vendar očitno, da ni mislila resno, sploh pa se mu ni zdela kot neka razvajena delina, ki je bila vajena dobiti vse, kar si je kdajkoli zaželela. Sam ji je nameraval ponuditi vse, kar ji je lahko in če bo s tem zadovoljil njeno željo , potem v redu. V nasprotnem primeru si ne bo belil glave, kot si je tudi ponavadi ni. Imel je že izkušnje z dekleti, s takšnimi ali drugačnimi, a svetlolaska se mu je vseeno zdela nekaj posebnega. Če bi bil zbiratelj, bi bil nadvse navdušen, če bi jo lahko prištel k svoji zbirki, a se mu niti ni šlo za to. Ni bil tisti tip, ki bi se naokoli bahal, s koliko dekleti je že spal in jih ocenjeval od ena do pet, kot je počela večina njegovih vrstnikov. To se mu je zdelo po svoje podlo, morda zaradi tistega spoštovanja, ki ga je gojil do deklet. »Lahko ti omogočim tisto, kar si želiš. Vse kar potrebujem je samo, da mi poveš, kaj natanko bi rada.« Gledal jo je in v tistem trenutku je zaznal, kako se je med njima naenkrat vzpostavil nem dialog brez besed in postajal vse bolj intimen. Vsaka gesta in vsak pogled sta imela svoj pomen. In nobenega dvoma ni bilo, kakšen je ta pomen.

Nenadoma ji je bil tako blizu, preveč blizu in zalotil se je, da komaj zadržuje tisto znano, skoraj hrepenečo željo, da doseže tisto, kar si želi. Kot požrešneš, ki od daleč opazuje mamljiv, sočen kolač, ki je skoraj na njegovemu dosegu, pa ga vseeno ne more doseči. Sklonil se je bliže, tako da se je njegov obraz za kratko sekundo staknil z njenim in še vedno čakal na njen odziv. Njegovi prsti so se med tem že počasi sprehajali prek njenega telesa in odkrivali golo kožo, da je postajal le še bolj nemiren. Nazadnje ni mogel več in svoje ustnice podrgnil ob njene, a nič več dlje od tega. Odmaknil se je, namenoma se je mučil; podaljševal je trenutek in užival v vedenju, kaj bo sledilo. »Krasno,« se je nasmehnil in ji nežno dvignil brado, da mu je pogledala v oči, potem pa se nehal zadrževati in svoje ustnice staknil z njenimi v dolgem, strastim poljubu, ne da bi ji odgovoril na vprašanje. Raje ji je pokazal.

tagged: oh-so-awesome saoirse | words: 571 | comment: <33!


THANKS TO MAC !