apartment B5

Naslov sporočila: apartment B5 Ned Feb 24, 2013 6:39 pm

Soba je bila temna, še vedno je smrdela po zatohlem in Filadelfija je bila obarvana pretirano mračno. Načrtovala je ta podvig že nekaj tednov, pravzaprav od kar je prišla v tolpo in ko je izvedela kdo je pravzaprav ubil 'Big Daddya', ki ji je bil skoraj kot oče, pa čeprav je služil pretirane denarje na račun nje, in njenega telesa. A on je razumel, on je vedel na čem so dekleta, in tudi če je imel enega najbolj klasičnih bordelov v mestu, kjer so se za zidovi včasih dogajale res bolne stvari, je bil pošten človek ki je imel srce. Dekletom je plačeval več kot pa je bilo pričakovano, prav tako pa jih je razvajal vsake toliko časa z novim perilom in dobro čokolado. Vedel je da je četrt imela globoke probleme z očetom, pa koliko stereotipično je bilo – jim je celo skušal pomagati. Zato jih je tudi imel toliko, zato je tudi imel tisto naklonjenost med ljudmi in na sploh v tem poslu. Lahko bi celo naredil spremembo v moderni prostituciji Filadelfije, glede na to da niti ena izmed deklet ni imela nizkega nivoja, niti se ni podala na nizki nivo ker tega ni zahteval. Ni imel žensk, ki so stale na pločniku vse razmazane, premražene in skoraj na pol gole, čakajoč na avto ki jo bi odpeljal neznano kam samo da bi lahko nato vtaknila tista ženska kurca v svoja usta. Imel je prav hišo, s sobami, kjer so te dekline čakale in kjer so si pravzaprav lahko naredile neke vrste življenje. Ni tepel žensk, ki so postale noseče – nasprotno, pomagal jim je, še na sploh če so se takrat odločile da bodo šle iz tega posla. A zdaj je bilo skoraj neumno ponavljati njegova dejanja v mislih. Prav je bilo ohranjati spomin nanj, a bile so druge manj neumne reči ki bi jih moral narediti, in Florence je točno vedela kaj se mora narediti. Wesley jo je sicer rešil iz velikega sranja ki je zdaj nastal v tem bordelu, ampak on je bil tisti ki je pravzaprav naredil vso sranje ki se je začelo dogajati. Ni mogla spregledati dejstva, da mu je sicer pomagala, in da je ona skoraj toliko kriva kot pa prekleti mož ki mu je takrat zaupala, a kaj ko si nikoli ni mislila da bi kdo ranil takšnega moškega, kateri je bil eden prvih do katerega je gojila globoko spoštovanje. Sveča ki stoji na njegovem grobu je zamrla, in počasi je bil čas da se je situacija znašla v njenih rokah. Slišala je počasne korake, ki so hodili proti njenemu stanovanju, in glede na to da ni bilo skoraj nobene duše v tem bloku v tem trenutku, je lahko slutila da končno pride mož ure. Prej kot dogovorjeno – tudi prav, bo vsaj manj časa še sedela tukaj in kadila svojo cigareto. Puško je imela pripravljeno v roki, in točno je vedela da ji ne bo zatajila, glede na to da je bila darilo Biga, ko je prvič vstopila v njegov bordel. 'Naj ti služi za vse prasce tam zunaj', so bile njegove besede. Sicer je pri poslu nikoli ne uporabila, ker je ni potrebovala, a pri drugih situacijah pa ji je prišla bolj kot prav. Nikoli sicer ni ubila koga, a vsaj toliko ji je pomagalo da je lahko pobegnila stran. Slišala je lahke trke na vratih. »Odprto je,« je samo odgovorila, ugasnila cigareto v pepelniku in dala drugo kar hitro med njene ustnice. »Živjo Wesley,« ga je pozdravila, brez da bi zares jemala pozornost nanj. Ni ga niti pogledala – bil je preveč pokvarjen, in zloba mu je že razžrla obraz. »Presenečen? Resnično upam da si,« mrzlo. Bilo je tudi mrzlo v stanovanju, poleg tega pa se ji je zdelo da ji smrad še bolj razžira vse skupaj. Čudilo jo je da ni kar odšel, ko jo je videl tako, a očitno je otrpnil. Vstala se je in hitro zaklenila vhodna vrata, ključ pa vzela pri sebi. »Mislim da bova kar en čas tukaj – oziroma vsaj upaj da bova. Upam da imaš čas, če ne pa le brž prekini načrte. Do večera je še dolgo,« Usedla se je nazaj, in prižgala konec še ene tobačne paličice. »Boš?« mu je ponudila, in se naslonila nazaj. Pravica prihaja počasi. br>

apartment B5 C6joy

you ran, and she went slowly out of the building. she told you where he was. she was the only true criminal here, thinking anyone could save her.

this is a post for wesley. oh god ana, we're really doing this. I'M SO EXCITED.

Naslov sporočila: Re: apartment B5 Ned Feb 24, 2013 8:35 pm

tag, the awesome florence smitten

po osvežujočem tušu je na svoje telo spravil svežo belo majico s kratkimi rokavi in sprane kavbojke, lase pa si je počesal nazaj in si celotno podobo ogledal v zrcalu. ni vedel, kaj je florence hotela, ugibal je lahko, da je bila nimfomanka kot vse ostale in da si je želela dnevnega seksa, zdaj, ko je bil big daddy odstranjen iz velike slike. hvala bogu. tipa je zasledoval približno pol leta, pa se je vedno znašel na novem koncu, mu pobegnil pred nosom, spolzel skozi konice prstov. tip si bi zaslužil kaj veliko hujšega od hitre smrti, ki mu jo je wesley poskrbel in edino, kar ga je v tistem trenutku lahko tolažilo, je bilo prepričanje, da je nekje vendarle obstajal pekel, kjer je tip trpel v istem dantejevem krogu s hitlerjem in drugimi velikimi grešniki. bilo je precej preprosto; wesleyju je družina pomenila vse in četudi se z daljnimi sorodniki ni veliko videval, je novica o tem, da si je big daddy privoščil njegovo sestrično za natepavanje, dosegla njegova ušesa tako hitro, da ga je bil pripravljen pospraviti dve noči po neljubem dogodku. vedel je, da sam ni nič boljši, da je sam že storil enako gnusno dejanje, a sam se je tega zavedal in sramoval; big daddy pa je bil znan po tem, da si je z veseljem privoščil kakšno lepotičko in ji na koncu koncev zabrisal metek v glavo, če je pretirano cvilila. tako je imela torej ronnie preprosto srečo, da je znala molčati.

po dvajsetih minutah je parkiral pred njenim blokom, sestopil iz svojega avta in ga zaklenil ter se podal po stopnicah do njenega nadstropja, kjer je lahno potrkal na vrata. ko je slišal odobravanje za vstop, je pritisnil na kljuko in odrinil vrata, da so razkrila notranjost precej urejenega stanovanja, ki je zdaj pripadalo tej bivši prostitutki. v rokah je držala pištolo, uperjeno vanj; kako.. nepričakovano. za trenutek je obstal, ker mu ni bilo jasno, kaj naj bi ta pozdrav pomenil, dokler se končno ni odločil, da ji bo spregledal tole norost. stopil je nekaj korakov naprej v dnevni prostor in na obraz zarisal medel nasmešek. "ljubko," je sarkastično komentiral, ko se ji je počasi približeval. da, iskreno je dvomil, da mu bo karkoli storila. priskrbel ji je življenje, ki ga sicer s smrtjo big daddyja ne bi imela več.

"torej.. mi groziš?" se je pozanimal z ravnim obrazom in s povzdignjenimi obrvmi. v vratih je zaškrtalo; bila sta zaklenjena v notranjost njenega stanovanja in znal si je predstavljati samo dva scenarija; nor seks ali umor enega izmed njiju. nobeno se mu trenutno ni zdelo smiselno. "odmakni jebeno pištolo, florence, ker se tole sicer ne bo dobro končalo," je dejal z resnim glasom, nato pa iztegnil roko in ji škatlo s cigareti izpulil iz rok. enega je izbezljal iz škatle in ga vtaknil med ustnice, nato pa iztegnil roko in zahteval: "vžigalnik." na koncu je okobal sedel na enega izmed stolov v sobi in se z rokami naslonil na naslonjalo. "kaj bi torej rada?"

Naslov sporočila: Re: apartment B5 Ned Feb 24, 2013 10:13 pm

Telo ji je trepetalo, ob pogledu na Wesleya. Bil bi ji lahko prijatelj, mogoče eden redkih ki bi mu tako rekla, glede na to da jo je spravil na položaj katerega je lahko sama opravljala, in po kateremu se bi lahko precej dobro povzpela – bolj kot pa pri prostituciji, glede na to da je bila ena izmed prvih, ki bi jo Big Daddy sploh poklical. Imel jo je rad, in tudi sama je gojila pretirano spoštovanje do njega, on pa si je vzel pravico da ga je spravil v grob. Lahko bi ga imela zaprtega do zdaj, a ni mu pustila tako majhne agonije. »Ne, ti si ljubek,« je rekla, ter se mu lahno nasmehnila. Po eni strani se ji je gnusil, glede na to kar je naredil, in če bi bilo po njenem bi zdaj že ležal mrtev v sobi – a to bi tudi pomenilo, da se ne bi mogla igrati te igre. Postavila je puško za ta čas na nočno omarico. »Ne grozim ti, preprosto povabila sem te na eno igro. Glede na to da jih sam kar spretno igraš, in hej – ne pritožujem se, ker kdo sem jaz da te obsojam, ampak mislim da si naredil en korak predaleč tokrat,« je rekla, ter ga pogledala, prvič tokrat. »In zaenkrat sem jaz tale z igračko, ne ti, tako da raje utihni preden bo mi še odšel tisti kanček dobre volje ki sem jo imela,« je še dodala, ter preverila če je še njena pištola na polici. Znalo bi se zgoditi da bi kar naenkrat izginila, nenazadnje je vedela vsaj polovico stvari, ki jih je Wesley že naredil, kakor tudi dejstvo da tudi sam ni bil tujec tem stvarem, ter da zna hitro dohiteti celotno dogajanje okoli njega. Saj pa niti ni bila tako skrivnostna, sicer je verjela da je prej pričakoval da se bo tukaj razgalila pred njim in da bosta imela par vročih ur, a zdaj v tem trenutku sploh pomisliti ni mogla na to, ko pa je bil točno pred njo, in ji gledal v oči kakor največji svetnik. Podala mu je vžigalnik, sama pa naredila globok dim, preden je znova spregovorila. »Samo povej mi, zakaj za vraga si ga ubil. Mož je imel bolj čiste roke kot pa ti,« je rekla, ter izdihnila sivo gmoto vsakdana. Vedno bolj se je začela tresti, ko je znova pomislila kako je bilo na njegovem pogrebu, ko je samo stala nekje v ozadju, in kako zelo so se dekline jokale za njemu. Res, delal je grehe, a to je delal vsak katerega je poznala. Nihče ni bil čist, in nihče si ne bi smel vzeti te pravice, da ubije človeka kateremu je še ostalo kanček dobrega srca. »In povej mi kako si si sploh vzel pravico, da si mene vmešal v to. A ti misliš da je vse skupaj ena jebena šala? Ti se resnično igraš z življenjem dragi Wesley, misleč kako si me zdaj rešil, kako si mi ponudil boljše življenje, ko pa si me pustil z mislijo da sem ista jebena morilka kot pa ti,« začela je s tihim, hladnim tonom, a na koncu se je zavedala za že kriči nanj. Ugasnila je cigareto, in ga pogledala. »Kreten si,« dvignila se je, ter ga pošteno brcnila v trebuh, oziroma vsaj na predel trebuha, tako da ga je vrglo iz naslonjača na tla. »En jeben, prekleti kreten si,« je še enkrat rekla, ter mu še enkrat namenila isto brco kot pa prej. Vedela je, da je zdaj prekoračila mejo, in če bi bila pametna, bi kar se da hitro stopila do nočne omarice, pograbila pištolo in ga samo ustrelila zdaj, ko je bil še nepremičen, a to bi bilo preveč enostavno. Stala je, in samo gledala kako seje zvijal po tleh, na obrazu pa se ji je po dolgem času narisal nasmešek. »Čutiš to bolečino, kaj? In zdaj se ubogi ne moraš vstati – ali pač?« ga je začela zbadati, in stopila korak stran od njega. »Poglej, lahko sem pravična, dam ti možnost da vstaneš, in vsaj skušaš kaj narediti,« je še rekla, ter se mu smehljala. Bilo je zanj, in za to da nikoli ni dal roko čez njo. Da je vedno znal poskrbeti zanjo, in da ji je pomagal takrat ko jo je pravzaprav vsak zatajil. Mogla ga je ščititi, in postaviti pečat, če ga že kdo drug ni.

apartment B5 C6joy

you were nice to me, and I tought it was unselfish, untill I realized there was a shade of evil in your eyes

this is a post for wesley. you wanted violence, here's your violence.

Naslov sporočila: Re: apartment B5 Ned Feb 24, 2013 11:37 pm

tag, the awesome florence smitten

da je bil ljubek? ah, pizda, edino, kar je bilo ljubko, je bila njena prekleta naivnost, ki mu je na obraz zvabila razpotegnjen nasmešek. ni vedel, kaj se je šla, vedel je le, da ga trenutno njeno igračkanje zabava in samo upal je lahko, da si ne bo drznila iti predaleč, saj bi se lahko situacija končala tragično. ni delal razlik med ženskami in moškimi, z lahkoto bi tudi njej razmazal možgane po hotelski sobi, a tega ni želel storiti. bila je.. ljubka. "korak predaleč? to od mizerne kurbe?" je povzdignil obrvi, njegov glas pa je očitno izdajal, da so njene besede pridobile njegovo pozornost in da so ga zabavale. torej si je navadna prostitutka upala obsojati, kje je šel predaleč? če je ne bi izvlekel iz tiste mizerije, bi bila zdaj mrtva skupaj z ostalimi kurbicami, tako pa je imela pretežno lepo življenje. in vseeno si ga je drznila takole izzivati, ko pa je vedela, česa je bil sposoben..?

"prosim?" je povzdignil obrvi in ignorantski nasmešek, ki ga je dotlej nosil na obrazu, se je izbrisal iz njega. smrklja si je upala iti predaleč in čeprav načeloma ni hotel biti slab človek, si je v tistem trenutku drznil obljubiti samemu sebi, da bo temule nehvaležnemu dekletcu storil prav vse, česar žalega se bo lahko spomnil. "mislim, da pozabljaš," je dejal z jasnim in glasnim tonom. "pozabljaš, da bi ti lahko razstrelil glavo, kot sem to storil tvojim ničvrednim kolegicam. namesto tega sem te pripeljal sem." bilo je nepojemljivo - to, da si je drznila biti tako jezikava, tako neposredna, tako ponosna, ko pa je vendar prizanesel njenemu življenju. njeno truplo bi lahko gorelo skupaj s truplom big daddyja in njegovih priležnic, namesto tega je bila zdaj tukaj, čila in zdrava - s stanovanjem, s službo, ki je dobro plačala.. in brez ene same praskice na njenem majhnem teleščku. kako si je drznila biti tako nespoštljiva?!

"ah, za to torej gre. kaj, si bila zatreskana vanj?" je znova povzdignil obrvi, pogleda pa niti za trenutek ni odmaknil od njenih oči. oh, morala je biti tako jebeno naivna. zaljubljena v njenega pimpa, zaradi česar je v njem videla vse dobro in nalašč prezirala vse slabo. kako prekleto naivni so bili ljudje, ko so si dovolili, da jih je zaslepila ljubezen. tudi če ni do njega čutila spolne sle, je bilo očitno, da ga je imela pod kožo; bilo je dovolj, da je razmišljala vse prej kot trezno in da je emocijam dovolila, da so ji o tem človeku izklesale jasno, nerealno podobo. sam ga je videl iz drugega zornega kota. "ljubica, nisem ti meril pištole v glavo," se je mehko nasmehnil, ko jo je lahko tako zlahka zavrnil. še predobro se je spomnil dneva, ko sta se prvič srečala. dneva, ko je big daddyju razstrelil možgane. vprašal jo je, kje ga lahko najde in ona mu je flirtavo odgovorila. nič drugega. "z veseljem si mi povedala, se spomniš? po stopnicah, druga vrata levo.. nisem jaz kriv, da si nasedla neznancu."

že je hotel odgovoriti nekaj v smislu sarkastičnega: ja, ojej, torej sem kreten, kako grozljivo, ko se je znašel na tleh, popolnoma nepripravljen na njen napad. ne, zares si ni mislil, da so njene brce dovolj močne, da ga sklatijo s stola, in vendarle je bil tam; na tleh, rahlo zvit. dvakrat je udarila v njegov trebuh in obakrat je začutil, kako se mu je zvil želodec in kako so se njegovi notranji organi za nekaj trenutkov premaknili na napačno mesto. ko je odnehala, si je dovolil zadihati in iz njegovih ust se je izvil sarkastičen smeh. "oh, florence," je v smehu izdavil. "če misliš, da je bilo to dovolj, da se me znebiš.." dovolil si je nekaj trenutkov, preden se je vrnil na noge; čeprav ga je bolelo, tega ni pokazal. na zobe se mu je prikradel čist nasmešek in v glavi je imel tisti trenutek samo eno stvar: da ji bo še prekleto, prekleto žal.

počasi se ji je približal in korak za korakom je izdajal grožnjo, ki je visela v zraku. njegov zadnji korak je bil hiter in impulziven; v eni sami sekundi so se njegovi prsti oklenili njenega vratu in pribil jo je ob steno za njenim hrbtom, kot bi bila kuhinjska krpa. z veseljem je pritiskal točno na pravo točko in videl je lahko, kako se je njen obraz obarval rdeče, ob čemer se je toliko srečneje nasmehnil. "ne znam se odločiti, če si preveč vase prepričana.. ali pa zares neumna." nekoliko jo je izpustil, da je lahko zadihala, samo za trenutek, potem pa njen vrat z glavo vred znova pribil ob steno, da je glasno počilo. "sama si si nakopala tole nase," se ji je široko nasmehnil, ko je s prosto roko zdrsel po njeni nogi, dokler ni pristal na notranji strani njenega bedra. "ne bom te samo ubil. raztrgal in razmrcvaril te bom."