Življenje se vedno zdi lepo, ko se človek spominja otroških dni. Zakaj? Ker nam je takrat res tako lepo ali zato, ker se še ne zavedamo, kako usrano zna življenje dejansko biti? Moji spomini na otroštvo so, vsaj do desetega leta, povsem normalni. Ljubeča starša, cel klub prijateljic iz soseščine, varen dom. Takrat nikoli nisem niti pomislila, da bi kaj kadarkoli lahko šlo narobe. Da nikdar ne bom postala princeska, učiteljica ali zdravnica. Ali da nikdar ne bom prišla na olimpijske igre, kar so bile moje sanje vse od kar sem pri šestih začela trenirati gimnastiko. Vse je bilo v najlepšem redu, dokler se nisem neke sobote spustila po stopnicah, prikorakala v kuhinjo in pri mizi zagledala neznanega fanta s potovalko pri nogah. Predolgi lasje so mu silili v oči in delno zakrivali obraz, vse dokler ni dvignil pogleda. Njegove oči, temne in brezizrazne, so mi poslale mravljince po hrbtu in vedela sem, da ne prinaša nič dobrega. Že takoj se je izkazalo, da sem imela prav, kajti fant tistega dne ni zapustil hiše, prav tako ne teden ali mesec zatem. Dobil je sobo nasproti moje in v hiši je namesto prejšnje domačnosti zavladal neprijeten občutek napetosti. Theo je bil moje popolno nasprotje in takoj, ko sem se ga dovolj privadila, so se začeli prepiri. Prvih nekaj tednov sta naju mami in oče še opozarjala, češ, naj vendarle utihneva in se pomiriva, potem pa sta tudi onadva obupala. Kričanje je polnilo hišo vedno, ko sva bila v njej oba. Po mesecu ali dveh je imel Theo očitno dovolj moje upornosti – takrat sem prvič dobila klofuto se nato naslednji dan zaradi njega skotalila po stopnicah. To me je dovolj prestrašilo, a hkrati tudi pošteno razjezilo. Lastnost, da mi jeza zamegli razum, sem najbrž podedovala po očetu, rinjenje v težave pa je bilo vsaj po njunih besedah mamino darilo. Kakorkoli že, oboje je bilo zaslužno, da se nisem umaknila ali utihnila, kljub temu, da so začeli udarci in razne nezgode dogajati skorajda vsakodnevno. Ko je izvedel, da sem klavstrofobična je bilo najhuje. Čeprav sem mu hotela dokazati, da me ne bo zlomil, se je začelo moje življenje spreminjati; v šoli so me začeli ljudje gledati postrani, prijateljice so se me začele izogibati, nisem več upala na gimnastiko, saj bi se tam pokazala prav vsaka modrica, ki sem jo dobila od njega. Brez pretiravanja lahko rečem, da sem ga in ga še vedno sovražim. V moj popoln svet je prišel kot tornado in ko je pri osemnajstih končno sredi noči izginil, je pustil samo razbitine. Kakor hitro sem opazila prazne police v njegovi sobi sem začutila olajšanje. Ves ta čas, ko je živel z nami, sem upala, da bo nekoč odšel, da bo preprosto izginil in da bo vse normalno. Začela sem verjeti, da bo življenje spet tista varnost in sreča, kot je bilo nekoč, a sem se krepko zmotila. Starša sta se še zmeraj prepirala, celo vedno bolj in v šoli sem bila še vedno oseba, s katero se nihče ni želel družiti, čudakinja, ki je bila vedno prekrita z modricami, četudi jih že več tednov ni bilo. Ne glede na vse, kar sem naredila, se ta odnos ni spremenil, zato sem pri šestnajstih sprejela odločitev: če me imajo za čudakinjo, pa to tudi bom. Kmalu po tem sem dobila svoj prvi tatu, ki so mu kasneje sledili še mnogi. Ko ga je očka prvič videl je popolnoma ponorel. Z mamo sta mi nekaj dni prej povedala, da se ločujeta, tisto večer pa me je prvič udaril še on. Nisem čakala, da bi stvar lahko ponovil, ali na čas, ko bi morala izbrati pri komu bom živela.
Na obrobju mesta se je od julija do septembra kot vsako leto tudi takrat utaboril cirkus. Meščani so oboževali predstave, jaz pa fanta, ki je vsako noč pred šotorom pobiral vstopnice. Opazovala sem ga že nekaj let, tokrat pa je bilo prvič, da je tudi on opazil mene. Morda je bila kriva moja na novo pridobljena samozavest, ki se je pojavila ob Theovem odhodu, a zagotovo še danes ne vem. Kakorkoli, zapletla sva se in jaz, neizkušena trapa, sem se vanj tudi zaljubila. Je bilo torej sploh čudno, da sem konec avgusta, ko so bile razmere doma najhujše, preprosto odšla z njim? Vem, da se sliši povem bizarno, a za najstnico pri 17 je bila to zgodba kot iz romantičnega romana. S svojim znanjem gimnastike sem se kmalu pridružila akrobatom, kajti v cirkusu mora vsak zaslužiti zase. Živela sva v prikolici z njegovo mamo, ki mi je povedala, da se moj temnolasec izučuje za metalca nožev. Postala sem le še bolj navdušena nad njim in v prostem času, ko nisem vadila na trapezu ali vrvi, sem ga opazovala. Po mesecu ali dveh sem ga prepričala, da je začel učiti tudi mene in noži so postali moja strast. Nisem bila tako dobra kot Matteo, a šlo mi je vedno bolje in kmalu sva dobila povsem svojo točko, v kateri sem bila jaz živa tarča za vsa njegova rezila. Življenje ni bilo dolgočasno niti za trenutek in oboževala sem svoje življenje. Bilo je, kot da mi je bilo to že od nekdaj usojeno. Ali tako sem vsaj mislila, dokler ga lepega dne nisem ujela pri prevari. Rekla nisem ničesar, saj sem vedela, da je bilo le še vprašanje časa, preden me bo dal na čevelj in bom ostala sama, brez denarja ali strehe nad glavo. Zajela me je panika in v svojem obupu sem naredila najbolj neumno stvar: zanosila sem. Na dan, ko sem mu nameravala povedati 'srečno' novico me je prehitel in mi povedal, da je skrajni čas, da se poberem. Jaz, trapa neumna, sem mislila, da ga bo otrok omehčal in si bo premislil, pa je bilo vse, kar sem dobila, udarec, ki me je zbil na tla, in nekaj močnih brc v trebuh. Ko sem se naslednjič zavedla ni bilo o cirkusu niti sledu več, obkrožali pa so me beli zidovi bolnišnice. Šele v dneh okrevanja, ko sem imela vse preveč časa, sem dojela, kaj sem pravzaprav postala. Iz majhne, ljubke in zgovorne rdečelase deklice sem postala hladna, nepremišljena in hudičevo nesramna ženska, ki ni zaupala nikomur razen sebi. Od nekdaj sem bila uporniška in nekoliko arogantna, kar me je skupaj z mojim predolgim jezikom tudi spravilo v težave, ki so vodile do mojega trenutnega položaja na dnu.
Ker sem bila brez zavarovanja sem zaigrala amnezijo, s katero sem se izognila izdaji imena in takoj, ko sem bila dovolj pri močeh, pobegnila iz bolnišnice. Vse, kar sem vedela, je bilo, da sem sredi Amerike in šele napis na mestni hiši mi je povedal, v katerem mestu sem pristala. Filadelfija. Moja prva asociacija s tem mestom je bil Theo in vedela sem, da obstaja samo en način, kako bom v tem mestu preživela brez denarja. Poiskati bom morala svojega preljubega polbratca.