»... vse enote obveščamo, vse enote, imamo 187, ponavljam, potrebujemo okrepitve, imamo...«
Glas operaterke ki se je tisto noč oglasila preko radija ne bom nikoli pozabil. Nisem bil več ravno začetnik, pravzaprav sem jaz vozil avto, avtomatsko sem segel po radiju in sporočil da sva s parnetjem ravno za vogalom, da bova takoj tam. Dal sem mu mrk pogled in zmajal z glavo.
Prekleti ponedeljki.
Prihod na prizorišče zločina ni bilo nikoli prijazno, še posebej če moraš bii eden izmed prvih ki to storiš. Detektivi, forenziki, mrliški ogledniki – oni pridejo kasneje ko mi opravmo ta 'grdo' delo. Pa ne da me je takrat motilo – pravzaprav sem bil več kot zadovoljen s svojo službo. Oboževal sem biti policaj – večino dni. Spomnim se modrih in rdečih luči avta policajev, ki so bili tu pred nama, smrada ko sem vstopil v hišo in potem krvi – ogromno krvi ki je bila vsepovsod.
»O moj bog...« Ni zvenelo kot moj glas, zvok ki se je izvil iz mene ko sem prvič zagledal petletno dekletce ki je ležala z obrazom obrnjena navzdol. Ne vem kako sem ostal na nogah, in obdržal kosilo v sebi, in začutil sem mrzel pot, ki mi je tekel po hrbtu. Vsi, ki smo bili v tistem prostoru smo vedeli, da po tistem nikoli več ne bomo enaki.
Težko bi vam razložil zakaj sem se odločil biti policist – vsekakor ne zaradi takšnih prizorov. Mislim, da mi je bil poklic prinešen v zibeljko – prihajam iz ene izmed tistih družin, kjer nam po žilah teče modra kri – najprej značka, potem partner in šele nato vse ostalo. Moj ded je bil policist, kot tudi moj oče in stric, zato je bilo več kot logično, da to postanem še sam. Odkar se spomnim je bil moj svet obkrožen z modrimi uniformami – na piknikih, rojstnih dnevih in božičih. » Nekega dne Danny, nekega dne boš tudi ti imel čisto tako.« Mi je zatrjeval oče ko me je poskakoval na svojih kolenih, ko sem med svojimi debelimi otroškimi prsti stiskal njegovo značko. Vztrajal je, da me bo klical Danny, po njegovem dedku, saj me je po njem tudi hotel poimenovati, a mama je bila prepričana da je bilo že dovolj Danielov v naši družini. Zato sem postal Jacob, in nekako odraščal s tem dvojnim poimenovanjem. Svojega otroštva se ne spomnim kaj preveč – vem da smo živeli v kaj precej idilični hiši na Staten Islandu, vem da sem vedno imel preveč energije, vsaj nekaj opraskanega ali podplutega na teden in, da sem vse prehitro izvedel da nežnejši spol. To me je bolj ko ne spravljalo v težave, ko sem jih skušal impresionirati, še bolj pa kasneje ko smo počeli neumnosti in je bil policist, ki se je odzval na klic moj oče. Če pa nas je že pobral kdo drug, mi je vedno namenil enega izmed tistih nasmehov, in pomignil svojemu partnerju, češ pogej, Reaganov mulc. Slej ko prej je beseda pripotovala do mojega starega, in še dober teden nisem mogel normalno sedeti. A vsi smo vedeli kam moja pota vodijo, do mature, potem do nekega spodobnega faksa in potem končno, končno značka. Nikogar še nisem videl ponosnejšega kot očeta, ko me je prvič videl v modri uniformi, mama pa je smrkala poleg naju in si brisala solze. »Zdaj me bo ponoči dvojno skrbelo.« Je stokala oče pa me je samo potrepljal po rami. »Naredi me ponosnega.«
In to sem skušal, vse do tiste preklete noči. Mislim, da mi je glede na vse, šlo kar precej dobro. A po tistem si obraza tistega dekletca nisem mogel izbirati iz oči, ko jo je oglednik obrnil, zadrgnjenega glasu svojega partnerja, ki je nenehno ponavljal »Prasec, prekleti prasec. Dobili ga bomo.« In so ga, s skupnim delom in močmi, so ga dobili, vse se je ujemalo. Andrew Matthews je bil kriv, in vsi so jih trepljali po ramenih. Povišica, napredovanje, to so bile govorice ki so se šušljale kamorkoli se je obrnil in prepričan sem bil da se bo stari doma razpočil od ponosa. Spomnim se dneva ko sem prvič spoznal svetlolaso odvetnico ki je bila odgovorna za sojenje, ko sem ji segel v roko, »Reagan,« sem se predstavil in spomnim se hudomušnega nasmeška, ki ji je segel čez obraz.
»Teagan.«
»Prosim?« Sem začudeno vprašal in kasneje sva se še večkrat smejala naključju mojega priimka z njenim imenom. Bila mi je všeč – to sem si lahko priznal, ko sem opazoval njene dolge noge ki so kukale izpod resnih kril, ko se je pripravljala na sojenje, ali pa ko si je spustila lase v baru kasneje, ko sva do jutranjih ur metala puščice v tarčo in razpredala prav o vsem. Počutil sem se na vrhuncu sveta in želel sem steči do vseh, ki so mi kdaj v življenju reklu da ti ne more uspeti, da s trdim delom ne boš nikamor prišel – dokler se ni vse posulo kot hiša s kart. Spomnim se njenega prihoda na policijsko postajo, kako mi je zamrl nasmeh ob njenih besedah, in kako se mi je pred obrazom popolnoma stemnilo. Trije kolegi so me morali zvleči stran ko sem pred sabo pometal na tla vse kar sem videl, ko sem tulil nanjo, kako lahko pusti da se nekaj takšnega zgodi. K vragu pa povišica in napredovanje, če pa bo morilec nedolžnih deklic ostal na prostosti, ker je bila njena pisarna tako nesposobna, k vragu pa njen šef in njene noge zaradi katerih nisem moral spati. K vrahu pa biti policist, ko se ure in ure, dan na dan trudiš da nekaj dosežeš, potem pa ti tako spodmaknejo tla pod nogami.
Uradno, sem po 'incidentu' moral za nekaj časa na neplačan dopust. Oče ni z mano hotel niti spregovoriti, zato sem se spravil k bratrancu v Philly, kjer je takrat živel. Ena stvar je vodila k drugi in nekako smo se sporazumno odločili da se bom tja premestil. Nov začetek, so rekli. Seveda so to mislili dobesedno – vsi dosežki, vse pohvale, vse je šlo v nič in kar naenkrat sem postal divja karta, nepredvidljiv Reagan, ki lahko v vsakem trenutku vzkipi. Neobladljiv. Nevaren. Pa se za vse skupaj nisem zmenil. Od takrat je minilo že nekaj let, včasih na vse skupaj že skoraj pozabim. Na domači fronti se je vse vrnilo skoraj po starem – mislim da zato ker se ne vidimo več tako pogosto. Vem, da ste si zdaj ustvarili vse mogoče slike o meni, pa vam na to lahko odgovorim samo s tem. Moje ime, je Jacob Daniel Reagan, in sem prekleto dober policist. Mogoče se najvišje srajce kdaj s tem ne strinjajo, a ljudje ki jim pomagam, ki mi hvaležno stisnejo roko, to vedo. O odvetnikih, pa bom svoje mnenje raje zadržal zase. Še posebej tistih svetlolasih.