otroštvo je tisti čas, ko lahko brezskrbno tekaš naokoli in spoznavaš vsak nov vonj in vsak nov okus korak za korakom, ne da bi se dejansko sekiral o večjih težavah in se soočal s hudimi problemi in odločitvami v življenju. vse okoli tebe je preprosto in vsak novi letni čas ponazarja nov razlog za igro in zabavo. ničesar drugega ne obstaja le edina težava je v tem ali boš s svojimi igračami dovolj navdušil ostale otroke v prostoru ali ne. in moje otroštvo ? to je bilo na svoj očarljiv način čudovito. spadala sem v skupino tistih debelušnih otrok, ki so se packali na vsakem koraku, ter histerično tekali gor in dol. po besedah mame sem bila neverjetno hiperaktivna, zaletava in se nisem bala ničesar. niti ena žuželka mi ni predstavljala bojazni ali gnusa, prej nov izziv, ko sem jo poskušala ujeti in jo držati v svojih rokah in občudovati plodove narave. spadala pa sem tudi v skupino otrok, ki so imeli potolčene noge in roke, ter najmanj tri šive nekje na svojem telesu. in čeprav sem bila iz vsega zmožna narediti zabavo in sem si upala poizkusiti marsikaj, mi je bilo dolgčas popolnoma sami. mama po meni nikoli ni rodila nobenega drugega otroka in sem bila tako jaz proti vsem. biti edinka mi ni bilo v veselje in vedno sem si želela brata ali pa vsaj sestro. želja proti tistemu kar sem imela pa je bilo čisto nekaj drugega. na drugi strani pa sem tudi spadala med tiste otroke, ki niso poznali svojega očeta, ker se je le ta odločil zapustiti mene in mamo, ko je bila postavljena njena diagnoza raka. ni bil kos mamini bolezni in ni bil kos skrbi zame. sprva je še imel nekaj moči in je bil tu ob nama, ter predan s srcem in dušo, potem pa za mamo ni bilo več izhoda in diagnoza življenja nekaj let se je spremenila v mesece in mesecev v tedne in na koncu je bilo samo še vprašanja dneva in nazadnje še sekunde. in ta sekunda je odbila pri mojih osmih letih. mama je umrla, oče je odšel, ter jaz sem pristala v rokah babice v majhni hišici na obrežju majhnega mesteca v kaliforniji. takrat se je moja želja, da bi imela brata ali sestro samo še povečala, ker sem si želela nekoga s katerim bi lahko delila svojo bolečino in s katerim bi lahko pozabila na osamljenost. ne razumite me narobe. babico sem oboževala in še vedno jo. vseeno pa sem bila za otroke v razredu šole bila še vedno edina smiljenja vredna, ker ni imela staršev, ker ni imela nikogar da bi jo gledal na predstavi in vpil to je moja hčerka, ker ni imela nikogar ki bi prišel na sestanek staršev. imela je samo babico, a ona je bila le skrbnica, nikoli pa starš njej.
ne glede na to kaj me je doletelo v mojem nadaljnjem življenju nikoli nisem izgubila vere na boljši jutri in sem vedno našla nov razlog za nasmešek na obrazu. nisem hotela biti kot moj oče in vedno samo dvigniti roke od vsega, četudi kaže da nekaj ne bo uspelo, ampak sem se hotela boriti do konca in šele takrat priznati poraz ali zmago. in ne glede kakšen je bil rezultat poiskati nov zagon za naprej. prišla sem v osnovno šolo in preživela marsikatero zbadljivko in se znašla v svoji skupini prijateljev, potem je prišla srednja šola in četudi nisem spadala med tista priljubljena dekleta, sem dobro shajala in se znašla v vsakem novem dnevu. ob prihodu odločitve za študij pa se nisem preveč obotavljala in sem se v sami sekundi odločila za medicino. poslovila sem se od malega mesta sredi kalifornije in od babice. prave šole v malem mestu ni bilo in tako je bil potreben veliko večji korak. zato sem se odpravila v new york, se nastanila v majhno podstrešno stanovanje, ter se prvi dan na šoli popolnoma izgubila. tisto obdobje je bilo prelomno zame. naučila sem se samostojnosti, naučila sem se da te ljudje lahko sprejemajo pa četudi poznajo tvojo zgodbo, naučila sem se da ne moreš vedno pomagati in da niso zdravniki vsemogočni pa čeprav si včasih zamislimo da so, naučila sem se da brez dela ne bom prišla nikamor in še in še bi lahko naštevala. študirala sem in delala kot natakarica v lokalni kavarni in shajala iz dneva v dan. mnogi bi rekli, da sem le delovala srečno in v resnici nisem bila, a v resnici je bilo točno tako. v new yorku sem čutila srečo pa čeprav sem bila sama in sem pogrešala dom, babico, prijatelje. težko se je bilo ujeti v ritem velikega mesta in to je bila edina težava s katero sem se soočala. vedno sem bila bolj preprosta in to se je kazalo tudi na mojem videzu in obnašanju. nisem spadala med tista tipična mestna dekleta, ki so se oblačila po zadnji modi, ter ob petkovih večerih pila iz kristalnih kozarčkov in osvajala samce v klubu. oblačila sem se bolj po svojem občutku in ob petkovih večerih sem sedela v svoji pižami pred serijo prijatelji z kozarcem nutelle v rokah.
po končanem študiju je sledila moja praksa. to je bilo obdobje neke moje dorastlosti s katero sem se zelo težko soočala. nase sem še vedno gledala kot na brezskrbno dekle, ki je delalo najboljšo kavo v lokalni kavarnici, ter si ni želelo hudih odrastlih odločitev v svojem življenju. preprosto sem bila takšna; vihrava in zaletava, preprosta in vedno v pogonu in težko sem sprejela neko resnost položaja. praksa je pri temu pomagala, a ko sem odvrgla haljo sem takoj postala tista carrie, ki so jo vsi poznali. bilo je kot da bi imela dve osebnosti in misel na to je bila zame neverjetno avanturistična. v tem času se je v mesto preselila tudi babica in imeti njo ob sebi je celotno izkušnjo olajšalo. vse v mojem življenju se je ujemalo s takratnim letnim časom v mestu- s pomladjo. babica je bila ob meni in to je predstavljalo neko barvitost, praksa mi je šla od rok in to je predstavljalo neko zorenje moje kariere, fant v katerega sem bila takrat noro zaljubljena in s katerim sem živela je predstavljal ljubezen in moj iskren nasmešek na predstavljal tisto toplino katero je pomlad s seboj prinašala. vsi v bolnišnici so polagali velike upe zame in prav zato so me izbrali za eno izmed tistih redkih, ki bi dobili priložnost narediti nekaj resnično dobrega skoraj milje stran od mesta. afganistan. debelo sem gledala v primarija, ko mi je povedal to novico, ter pričela skakati na mesto takoj ko sem dojela kaj se dogaja. seveda sem takoj spakirala svoje stvari in v slovo poljubila babico in fanta, ter odšla. odšla sem v afganistan in resnično nisem vedela kaj lahko pričakujem tam, dokler enkrat nisem bila tam. ni bilo vprašanje dneva ali tedna. bilo je vprašanje dobrih šestih mesecev. šest mesecev sredi bede, sredi vojaških nemirov, sredi neštetih bolezni in nemoči celo v lastnih rokah. bila je izkušnja s katero sem omadeževana šele danes. spomnim se dečka, ki je pristal v moji oskrbi, ter ne glede na to koliko sem se trudila je na konec umrl v mojem naročju. gledati nekoga tako kot sem gledala svojo mamo je bila ena stvar, a dejansko občutiti krivdo za smrt pa je bilo nekaj čisto drugega. z vsako novo smrtjo pa se je bilo težje soočati. bila je mora. in hotela sem samo, da tistih nekaj mesecev mine in se vrnem nazaj v življenje na kakršnega sem bila navajena.
vrnitev domov ni bila takšna kot sem jo pričakovala. babica je bila še vedno tam, to je bilo res, a v vstopu v svoje stanovanje sem pričakovala njega. njega pa ni bilo. samo sporočilo, da čakanja ni več prenesel, da je moja podoba postala le še bleda senca in se mu je zdelo najbolj pametno samo oditi. živeti v stanovanju obdanim z mojim vonjem in mojim smehom je bilo pretežko zanj in počutila sem se spet kot tista majhna trapa, ki je za očetom vpila naj ne odide, a je ta odšel. in odšel je tudi on, ker je bilo preprosto lažje. nisem izgubila vere v ljubezen, sem pa izgubila vero v večnost. v večnost življenja, sreče, ljubezni, družine, prijateljstva. prakse je bilo konec in pridobila sem polno licenco le v new yorku ni bilo prostora zame. spet me je čakalo pakiranje lastnih stvari in naslednja postaja je bila filadelfija. babica je vztrajala, da bo odšla z menoj, a bila je na šibkem z močmi in kot zdravnici mi je bilo jasno, da odbija njena ura. in nisem se motila. kmalu sem pokopala še njo in ostala resnično popolnoma sama. sedla sem na avtobus za filadelfijo in zgodovina se je ponavljala. novo mesto, novo stanovanje, novo delo, novo življenje. nekaj pa je bilo v tem mestu, da sem se takoj počutila doma, ter nekaj je kričalo po tem da bom tu dokončala tisto kar je ostalo od mojega življenja v usodi. del mene pa je nekako tudi upal, da je temu tako, kajti zadnje kar sem hotela je bilo še eno pakiranje in premikanje po državi gor in dol. hotela sem se ustaliti in končno najti nek smisel. seveda pa to niti malo ni pomenilo, da sem se v kakšnem smislu pretirano spremenila, nasprotno v meni še vedno žari tista carrie katero mnogi poznajo. nisem se spremenila v tista dekle katera sem mnogokrat opazovala z ulic new yorka- oblečena po zadnji modi, ki vrtijo kristalni kozarček martinija v rokah, ter osvajajo samce. še vedno sem bolj preprosta in verjamem v tisto ljubezen, ki se zgodi čisto po naključju, ko se v trgovini zaletiš v voziček ali ti kaj pade iz rok ali ti prav on ukrade taksi in se preko nesmiselnega prerekanja zaljubiš vanj. v duši sem še vedno precej sanjava in dekliška in ne spadam med tisti večni seksipil. in za to ni bilo krivo pomanjkanje samozavesti, ampak tradicionalna vzgoja babice in za to sem ji hvaležna. trdno verjamem, da ni nujno da princa na belem konju dandanes lahko samo še srečaš mrtvo pijan v baru, ko z njim preživiš strastno noč in šele takrat ugotoviš kakšen je. prej verjamem v spoznavanje, zmenke, romantiko in poigravanje z otroško zatreskanostjo.