it's like you're screaming and no one can hear.
nimam več zaupanja v ljudi... ali pa bi morala reči, da ga pravzaprav nikoli nisem imela. vsaj ne dovolj, da bi se vklopila v družbo in si morda rešila življenje, do neke mere. kljub dejstvu, da sem antitalent za večino stvari, bi mi z nekaj spodbude gotovo uspelo nekaj narediti iz sebe. sicer ne bi prilezla dlje od kakšne tretjerazredne tajnice, ki v pisarni sedi z nogami na mizi in žveči kot krava, da sploh ne omenjamo slabih ponaredkov armanijevega kostima in guccijevih salonarjev. toda tudi to je bolje od podna, ki predstavlja moje realno življenje in je z vsakim letom le še meter nižje. glede na mojo preteklost je to logična posledica, nadaljevanje družinske tradicije šibkih drogerašev, alkoholikov in podobno brezupnih osebkov. že kot majhna deklica sem prisostvovala obredom kajenja marihuane in se radovedno smukala okoli staršev, ko sta z medlim nasmehom skozi nos vlekla bel prašek. nista mi poskušala zatisniti oči in me poslati v sobo s kakšnim bednim izgovorom, pustila sta me, da si o tem izoblikujem lastno mnenje. pravzaprav mi nikoli nista posvečala velike pozornosti - zanju sem bila le neizkušen otrok, ki ima zapisano slabo prihodnost. seveda sta imela prav. osnovno šolo sem komaj zdelala; v tisti neprijazni razpadajoči stavbi na robu helsinkov sem bila nezaželena, nevidna, nič. v letih, ko bi najbolj potrebovala nekoga, ki bi mu lahko stekla v objem in se mu zjokala na rami, sem bila na svetu sama. vedno zadeta starša sta me ignorirala, drugi pa me niso niti opazili. dorotea je bila le zabrisan obraz med tisoči drugih, osamljena deklica z bolečino v očeh. vse, kar me v prvih letih življenja ni ganilo sem sedaj razumela, in niti predstavljate si ne, kako težko mi je bilo gledati mlahava telesa očeta in mame, zasanjano mrmrajoč nesmisle. ne morete si predstavljati občutka stiskajoče tesnobe, ki ti megli um in ustavlja srce. pekočine v očeh, ki zadržujejo solze nemoči, ujete duše, ki jo je svet zavrgel. imela sem potencial za dobrega človeka, bila sem sočutna in ljubezniva, toda tega ni opazil nihče, kasneje pa je bilo tako že prepozno. ko sem se tisti večer ob prihodu domov zazrla v bledi trupli staršev, ki jih nikoli nisem spoznala, sem se zlomila. kljub temu, da mi nikoli nista dala ničesar razen življenja, da zadnje mesece po vsej verjetnosti sploh nista vedela, da obstajam, kljub temu, da sta me pustila samo in sem morala odrasti kakor sem vedela in znala - navkljub vsemu temu, me je njuna smrt prizadela. z mano je bilo konec, življenje me je črtalo s seznama rednih prejemnikov sreče. nekako mi je sicer uspelo priti v ameriko, verjeli ali ne kot slepa potnica na neki zanemarjeni ladji. po naključju sem pred šestimi leti pristala v filadelfiji, posnetek mojih staršev - moja pljuča so vsak dan nekajkrat dobila odmerek nikotina, možgane mi je ovijala meglica heroinskega zadovoljstva in že prvi dan sem si privoščila seks z ekstazijem. tako se je nadaljevalo, moj vsakdan je bil sestavljen iz obilice spanja, jutranjega zadevanja, in nato popoldneva, preživetega zunaj. še vedno je tako, čeprav me obupna enoličnost ubija. dovolj mi je histeričnega hihitanja, ki je nadomestilo iskren smeh, dovolj mi je nevidnosti, vsega mi je dovolj. želim si živeti, resnično živeti. hočem, da me ljudje poznajo po imenu in priimku, ne le na videz, biti hočem opazna. vsaj enkrat v življenju.