prebudi me rahel piš vetra, ki zaveje skozi odprto okno in začutim hladen dotik na svoji koži. nekaj trenutkov potrebujem, da se zavem kje sem in potem pogledam na desno, kjer izpod beline moli le razkuštrana glava. nasmehnem se. ne vem kako je možno, da imam tako srečo, jaz, ki sem bila vedno rojena pod nesrečno zvezdo, sedaj pa spim v tej udobni postelji, skozi okno se sliši šumenje oceana in poleg mene leži moški, ki ga ljubim bolj kot karkoli drugega na svetu. vendar pa čutim, da nekaj ni prav, ne slišim njegovega globokega dihanja, ki bi me pomirilo in po eni strani se mi zdi, da vem kaj sledi, čeprav ne morem ničesar ustaviti. počasi se premaknem do njegovega negibnega telesa ter vložim vso svojo moč v to, da ga obrnem, ko spokojno tišino naenkrat prereže moj ostri krik bolečine, ko zagledam krvavečo rano v njegovih prsih. takrat se zares zbudim.
nočna mora je enaka že vse od dneva poroke. kako ironično, dan ki naj bi postal najlepši dan mojega življenja, se je sprevrgel v to grozo, ki me preganja vse od takrat. počutila sem se kot princeska, v tisti dolgi beli obleki, o kateri si še pred kakšnim letom ne bi drznila niti sanjati, okoli mene so se vrteli ljudje, ki so skušali ustreči vsem željam in bila sem najsrečnejše dekle na svetu. drama se je začela, ko ženina ni bilo mogoče najti in za nekaj trenutkov me je prešinila misel, da me je pustil pred oltarjem, potem pa so ga našli, s kroglo, ki mu jo je nekdo poslal v prsi, je ležal ne daleč proč od njegovega avta. takrat se je zame ustavil svet, padla sem na kolena in stiskala k sebi njegovo telo, da je bila obleka vsa krvava, a bilo mi je vseeno, vse je bilo megleno od solz, ki so drle iz mojih oči in tako sem sedela in jokala, dokler moje telo niso stresali obupni krči in so me bili primorani odnesti iz kraja zločina. nikoli niso ugotovili kaj se je zgodilo, govorilo se je, da je bil zapleten v neke umazane posle z domačo mafijo, a tega nisem verjela, james že ni bil tak. moje življenje seveda nikoli več ni bilo enako. vsi ostali so se vrnili v vsakodnevne rutine, ponujali so mi, da pridem k njim za kakšen dan ali dva, me vabili na večerje in pošiljali lepe želje, ki sem jih po navadi zabrisala v koš brez drugega pogleda. nisem potrebovala njihovega pomilovanja, nisem želela igrati žrtve in jokala nisem vse od takrat, ko sem zagledala njegovo telo.
vedeti morate, da je bil james tisti, ki me je našel v braziliji, vedno mi je pripovedoval kako se je zaljubil vame takoj, ko me je zagledal peti v tistem jazz klubu. sicer sem odraščala v faveli, skupaj s tremi starejšimi brati, ki so se kmalu vsi zapletli v nečedne posle, pa tudi mene bi verjetno čakala podobna usoda, če se ne bi temu upirala odkar pomnim. mame nikoli nisem poznala, oče pa je bil alkoholik, ki se je redno znašal nad nami, še posebej nad mano, ker sem bila najbolj 'neposlušna', kar je v grobem pomenilo, da nisem bila ravno navdušena nad mislijo, da bi se podala v prostitucijo, kar je bilo tam nekaj povsem običajnega. za razliko od večine pa sem imela jaz drugačne sanje in cilje, verjela sem da je tam zunaj še kaj drugega zame. nikoli nisem objokovala svoje usode, le načrte sem delala, načrte o boljšem življenju in pri osemnajstih pobegnila od doma, v mesto, kjer sem imela to neverjetno srečo, da me je odkril nek lastnik kluba, ki je bil dejansko povsem zgleden in me zaposlil, najprej kot plesalko, kasneje pa kot pevko. minevali so meseci in lepega dne sem zagledala visokega rjavolasca, ki je stopil skozi vrata in v trenutku, ko so njegove oči srečale moje, lahko bi prisegla, da sem vedela, da bo to vse spremenilo. hitro sva se zbližala, videl je modrice na mojih rokah in mi obljubil boljše življenje, poskrbel za moje šolanje, mi obljubil, da bo ostal z mano do konca življenja. denar ni bil nikoli problem, bil je uspešen poslovnež in vse je kazalo, da bom dočakala svoj srečni konec, o katerem sem dolga leta sanjarila vsako noč, ko sem se splazila na streho bližnje barake. seveda pa preostanek zgodbe že poznate in morda sem bila res neumna, da sem verjela, da bo vse ostalo tako čudovito. po njegovi smrti nekaj časa nisem vedela kaj bi s sabo, a vsekakor sem potrebovala nov začetek, mogla sem proč od tistih žalostnih in na videz razumevajočih pogledov, ki so mi jih poklanjali znanci in odločila sem se preseliti v ameriko. do zdaj ste verjetno že ugotovili, da je moje življenje zaporedje nesrečnih dogodkov, ki mi jih usoda meče v obraz, a tega nikoli nisem vzela kot izgovor, da bi obupala. bila je le še ena prepreka na poti, jaz pa sem morala le naprej, to je bila edina možna smer. lahko bi rekli, da je moj duh neomajen, a na žalost sem na videz precej krhko in nebogljeno dekle, kar je nekega večera izrabil nek zavaljen pohotnež, v zatohli stranski ulici, spomnim se tistega surovega poželenja v njegovih očeh, svojega strahu, občutka nemoči in grobe roke, ki se me je dotikala, z drugo pa me držala tako močno, da sem mislila, da se bodo kosti vdale pod njegovim prijemom. ne vem kaj bi se zgodilo, če ne bi vmes posegel neznanec, ki me je rešil, nekdo ki mu je bilo dovolj mar za neko ubogo dekletce na ulici, kar je še vedno nekaj, kar mi ne gre iz glave. ogromno mu dolgujem in sovražim dejstvo, da ne vem kdo je bil, vsega skupaj se le megleno spominjam, čeprav me je rešil v večih pomenih te besede. znova mi je dal upanje, da sem si prisegla, da se nikoli več ne bom počutila tako nebogljeno. odločila sem se postati policistka. sliši se preprosto, a vse skupaj je bilo prekleto zahtevno, kar pa ni bilo pomembno, to je postal moj cilj, kateremu sem se popolnoma posvetila, se s tem zamotila in na koncu mi je uspelo. moje delo je trenutno moje življenje, je edina stvar, ob kateri lahko vsaj za nekaj časa odmislim praznino, ki jo čutim v sebi. sodelavci so me sprva podcenjevali, a so hitro ugotovili, da mislim popolnoma resno in kaj kmalu sem si zaslužila njihovo spoštovanje. še vedno se znam pretvarjati, da sem smrt zaročenca pustila za sabo, da sem se spet postavila na noge. lahko se šalim, hodim ven in vendarle nisem več enaka. trenutno sem bolj podobna stroju, čustva sem pustila za sabo, ne vem če sem še sploh zmožna kazati iskrene znake naklonjenosti. tisti, ki poznajo mojo zgodbo bodo rekli, da sem zlomljena, le lupina, v kateri ni nikogar, tisti, ki pa je ne spoznajo… no, tisti bi me verjetno označili za hladno prasico. in po pravici povedano, osebno imam raje drugo oznako.