njena mama: oh veste, aurelie je… tako posebno dekletce. nikomur, še muhi ne bi storila žalega, lahko bi celo rekla, da malce preveč verjame vsem ljudem, tudi tistim, ki si tega ne zaslužijo. vendar vseeno jo vidim kot nasmejanega otroka, ki je preprosto prinese toploto v prostor- navsezadnje rada se smeji, ima veliko energije in ne glede na to, da ji v preteklosti vseeno ni bilo najlepše, ima še vedno voljo do življenja. navsezadnje, dejstvo da so ubili alexa jo še dan danes muči. čeprav zatrjuje, da to ni res, se nekako zapira vase, jo včasih slišim jokati zvečer v njeni sobi ali pa me ponoči zbudijo njeni kriki, ko v sanjah vedno znova vidi njegovo smrt. rada bi ji pomagala pri tem, vendar vem da ne morem. pogrešam tisto, ko je po ure sedela na podstrešju, nato pa privihrala v kuhinjo z barvo na majici in obrazu, vsa nasmejana in bratu govorila o svojih slikah. oh ja, zdi se, da je vse skupaj umrlo skupaj z alexom. sicer res, da na videz ne deluje, da ima vse skupaj kakršne koli posledice nanjo, vendar jaz vidim- preprosto ni več tista aurelie, ki je bila nekoč.

njena sodelavka: oh, ona je takšen sonček! zares je pravi sonček. mislim, polna optimizma, malce naivna, vendar vseeno vedno nasmejana. ima prav tako prekleto močno voljo in čeprav včasih navzven deluje kakor nekakšen otrok, je delu povsem predana in moram priznati, da ima celo malce več sivih celic kot večina tule, vendar je preprosto tisti tip človeka, ki tega ne bo metala v ospredje. hočem povedati, da ni kakorkoli snobovska ali vzvišena zaradi tega, ker ve malce več stvari kot ostali. preprosto se raje potuhne v ozadje ter svoje mnenje pove, le če ji rečejo, ampak kakorkoli, vseeno bolj prijaznega človeka od nje še nisem srečala- zares ti bo pomagala prav v vsakem trenutku, saj kot sem rekla… nekako je pravi sonček.

njen bivši fant: khm, aurelie. hja no, njo si najlažje predstavljate, če si zamislite dekle, ki verjame v samoroge, mavrice, prince na belem konju in srečne konce. preprosto bi lahko celo rekel, da še verjame v pravljice- zares je bila najbolj romantičen človek, kar sem jih kdaj koli srečal in bil v zvezi z njim. in da ne bo pomote- elie je super punca, tu nimam kaj reči. le veste kako je... njo ne boste dobili v nočni klub. ali na pijačo. ali kaj podobnega. bolj ceni večerjo v prestižni restavraciji ali doma s svečami, oh, da ne pozabim omeniti vrtnice. pač ja, neponovljiv romantik in če si ti enake vrste, potem definitivno ni problema. vendar pa, če te vleče nekam povsem v drugo smer... hja, potem pa zadeva ni niti približno več tako preprosta kot je delovala. sicer res, da je prekleto naivna ter verjame na vsako besedo, če sliši govorico, da si bil z nekom drugim in ti najdeš čisto preprost izgovor bo verjela- to je njena napaka, ker preprosto preveč verjame v ljudi in dejstvo, da bo našla princa na belem konju. morda bi se morala spustiti malce na realna tla. ali pa le najti nekoga sebi podobnega, morda bi bilo celo to že dovolj.

njena bivša sošolka: morda je sedaj drugi človek, ko nima več tistega blazno zavezniškega brata pri sebi, vendar ne verjamem. še vedno se jo spominjam kakšna je bila. samo zato, ker je imela dobre ocene in ker se je rada smejala, je že mislila, da je cel svet pogoltnila. in potem, če si ji kaj rekel, si ti izpadel kakor kreten in prasec, saj je malo manjkalo, da ni padla v jok. kajti, kako je že bilo tisto? oh ja, kakor da je blazno dobrega srca in kako sem lahko tako zlobna do nje. iskreno? ne verjamem. deluje mi kakor da ma vse skupaj le za krinko pred svetom, da se vsem priljubi, v notranjosti pa je povsem razbita. ja, tako je delovala meni, da bi bila brez ljudi okoli sebe ničla. no, to je tako ali tako- kot sem rekla, res mi ni pri srcu, ne glede na vse in mi nikoli ne bo. res ne vem, kaj so ljudje kdajkoli videli na aurelie newton, ker definitivno ni in nikoli ne bo nič posebnega.