korak v novo življenje, korak stran, korak rešitve, korak poguma – zadnji korak. veter je nemirno premikal zadnje jesenske liste, luna je bledo osvetljevalo prazno ulico in črna mačka je zaspano predla na sosednji okenski polici, ko je še zadnjič skozi vrata domače hiše stopil kyle west. z majhnim kovčkom v roki je zaprl svoj dom, premajhen za njegove ambicije in želje, brezbrižno in brez poslovila je zapustil svojo družino, svojo mamo pustil z nasilnim očetom, mlajšo sestrico pa rešil s klicem socialni službi. obljubili so mu, da ji bodo pomagali in jo zavarovali pred kakršnokoli nevarnostjo. svetlolaska je bila njegov edini pomislek pred pobegom, ni je hotel pustiti same, saj se je zavedal česa je sposoben oče, bal se je, da bo morala ob njegovi odsotnosti prejeti še vse udarce, ki bi bili drugače namenjeni njemu. a sedaj, ko mu je socialna obljubila pomoč, so se vrata v svet dokončno odprla, nič več ga ni oviralo pred pobegom. ni mu bilo žal, zaslužil si je več od razbite ustnice, kateri oče sploh nikoli ni dovolil, da se zaceli, več od vsakodnevnega praznega želodca, več od življenja. ustvarjen je bil za zvezde in teh se je nameraval tudi dotakniti. osemnajst let je čakal na ta trenutek, na avtobus za novo, boljše življenje. in končno mu je uspelo, našel je pot do svojih sanj, četudi sploh ni vedel kaj te sanje točno so. naredil je globok vdih svobode, nato pa z odločnim korakom zapustil mesto. z desnico se je močno oprijemal majhne knjižice v žepu oguljene jakne, svojega novega jaza. »adijo kyle robert west.«

sranje, kdo bi si mislil, da bo stari kreten kdaj opazil, da nekdo obira njegove milijone in hkrati še nateguje njegovo mlado ženo. v svoj dom je velikodušno sprejel svetlolasega mladeniča, mu zagotovil delo vrtnarja in streho nad glavo, omogočil pošteno in dobro življenje, pa ga je to sunilo nazaj v debelo zadnjico. mladi neznanec ni nikoli delil svoje preteklosti z njim, zato ga o tem tudi ni pretirano zasliševal, vedno sta ohranjala neko distanco drug do drugega. vseeno mu je zaupal, njemu, njegovi prijetni osebnostni in prijaznemu nasmehu. zdel se je pošten, resnično se je zdel. vsako jutro ga je prijazno pozdravil, sprehodil njegovega psa in pomagal gospodinji pri delu na vrtu. kdo bi si mislil, da je med vsemi svojimi zadolžitvami našel še čas za obdelovanje njegove žene. da ukradenega denarja sploh ne omenjamo… mladenič je bil očitno precej bolj izobražen, kot se je na prvi pogled zdel. prelisičil je vse varnostnike, varnostne sisteme in domače, ki so mu zaupali. in sedaj je korakal stran, pobegnil je s tisočaki v kovčku in novo knjižico v žepu. »adijo blake james bigallow.«

izučilo ga je, tokrat je odkorakal stran še preden bi kdorkoli posumil koliko denarja je pokradel. smešno kako lahko je prelisičiti še tako pametnega odvetnika, ki je verjel v njegovo željo po znanju in odvetniški izobrazbi. z enim samim nasmehom in stiskom roke si je pridobil njegovo zaupanje je prosto pot do njegovega bančnega računa. zakaj je to počel? nihče ne ve, denarja je imel že tako več kot dovolj. verjetno ga je preprosto zabavalo dejstvo, da lahko on, nekdo, ki je odraščal v popolni revščini in bedi, prelisiči imenitneže, katerim je bilo dobro življenje položeno že v zibelko. uspel bo, na tla bo spravil vse tiste, ki so se v preteklosti delali norca iz njegovih plavolasih kodrov, raztrganih oblačil in pijanega očeta. in to bo dosegel brez, da bi se zapletal v nasilje – svet bo osvojil s svojim nasmehom, za katerim se skriva izključno samo želja po uničenju, prijaznim pogledom, za katerega bi večina trdila, da je nemogoč sovraštva in vedno novo zalogo knjižic, ki mu vedno znova ustvarjajo nov oder za predstavo. »adijo jason alexander king.«

skoraj bi mu spodletelo. uspel se je zmesti in zapeljati čutnim gibom neznanke, ki jo je srečal na ulici. in skrivnostno dekle je hitro prilezlo v njegovo srce, kar ni bilo niti slučajno v njegovem načrt. življenje brez ljubezni, brez čustev je bilo njegovo načelo… tako ali tako bo kmalu vse zapustil. a z njo ni šlo vse po načrtih, nje ni mogel kar tako zapustiti. v njemu je vzbudila čustva, pokazala mu je srečo, veselje, naučila ga je ceniti malenkosti v življenju, z njo se ni cel svet vrtel le okoli prevar, svet ob njej se je zdel tako lep in resničen. bila je njegova skala, njegov varen pristan in njegova utež, ki ga je v mestu obdržala predolgo. podaljševal je svoj čas bivanja in obiral igralnice, čeprav se je zavedal, da mu bo to prineslo težave. mesto in njo bi moral zapustiti že po prvi kraji, zavreči bi moral usrano knjižico in njeno srce, vendar je raje čakal in užival v trenutku. šele policijska sirena pred njegovim hotelom ga je prisilila, da je odšel. zapustil je mesto, zapustil je njo, svoje srce in svojo knjižico ter odšel naprej, s prvo solzo v očesu in nakradenim denarjem v kovčku. »adijo jacob blaine smith.«