starbucks

Naslov sporočila: Re: starbucks Ned Feb 17, 2013 8:21 pm

[jake, ]
this is pretty lame in pisala sem nekaj v tem smislu kaj naj bi on počel. sorry about that. :3

spominjala se je svojih prvih dni v novi službi. vse je bilo tako sveže. na sebi je imela povsem novo policijsko uniformo, lase spete v čop in brez kakršnihkoli ličil, ki bi izdale da zna biti tudi poženščena. ob sebi je nosila pištolo in pendrek, s katerim naj bi si pomagala če bi šlo karkoli narobe. paziti zapornike je bila seveda prva dolžnost, ki so ji jo naprtili in četudi jo je vedno nekaj spravilo iz tira se je tokrat podzavestno odločila, da bo trdna kolikor bo le šlo. čas v zaporu je mineval nenormalno počasi in četudi jim je bilo naročeno, da z zaporniki ne smejo komunicirati, je to pravilo prekršila še isti dan ko je vstopila v poslopje zapora. nekako ni šlo drugače. bil je preveč interesanten in privlačen, da bi ga lahko izgubila izpred oči, kot še nekaj drugih na moškem oddelku. všeč ji je bil njegov povsem popisan dnevnik in način s katerim jo je ogovarjal. najsi je to želela ali ne, njeno srce se je ob njegovih besedah dobesedno stopilo in je imela nanj ne kolikšen crush. verjela je vsaki njegovi besedi in po zgodbi, ki jo je pričeval, mu je verjela da je nedolžen. nenazadnje je bil jake freeman v njenih očeh junak in ne kriminalec kot so ga obsodili vsi drugi. in po dveh letih, ko je ušel iz zapora in mu je bilo dokazano da je nedolžen ga je zopet videla. na nek način ga še vedno ni pozabila in globoko v sebi je vseeno upala da je mogoče to tista prava ljubezen. blake je bil nadomestek in v treh letih odkar sta bila skupaj do njega nikdar ni čutila takih čustev kot jih je do jake-a. morda je šlo zgolj za določeno obsesijo ki jo je imela na moške, morda bi si morala očitati, da se je ob takih kot je bil jake preveč raznežila in postala naivna, a vsekakor je bilo znano da so se ji ob njem rahlo zašibila kolena. tokrat je po mestu hodila zgolj z namenom, da najde prikupnega rjavolasca in z njim poravna vse dolgove, seveda predvsem v smislu pogovora.
na sebi je imela svetlo modre kavbojke in sivo majico z napisom neke rock skupine, čezenj pa jeans brez rokav jakno. na rokah je imela raznorazne prstane in okoli vratu verižico v kateri se je skrivala slika nje in blake-a. vsekakor je bilo precej pocukrana zadeva, a verižico je dobila kot darilo za njuno drugo obletnico. s strganim in že nekaj let starim nahrbtnikom na ramah se je odpravila po najbolj prometni ulici v filadelfiji in se ustavila ob manjši pekarni kjer se ji je za hip zazdelo, da je opazila jake-a. sledila je tujcu, a po nekaj metrih prenehala z zasledovanjem, ko se je tip obrnil in ji namenil jezen in hkrati zmeden pogled. nekaj ur je tako begala po mestu in upala, da se ji vendarle nasmehne sreča, ko se je na koncu predala in zavila v enega izmed sturbucksov. naročila je kapučino in sedla za eno izmed mizic. v roke je vzela časopis in pričela listati po straneh. ustavila se je ob oglasu za službe in se nasmehnila raznovrstnim ponudbam, od varušk pa do toplo vodarjev. s kotičkom očesa je vsake toliko časa opazovala dogajanje okoli sebe in zaklela bi se, da se je postava mimo nje nenavadno hitro izmuznila. tokrat ji nikakor ne bo pobegnil. "jake!" ga je glasno pozdravila, ko se je že nameraval izmuzniti mimo nje. "tudi tebe je lepo videti. čeprav dobivam občutek, da se me izogibaš," saj bi mu priznala, da ga išče že skoraj cel dan in če bi celo vedela kje živi bi bilo njeno iskanje veliko lažje, tako pa je iz samega dolgočasja in proste izmene v tem tednu, porabila čas samo zanj. kako ironično, kajne?

Naslov sporočila: Re: starbucks Pon Feb 18, 2013 8:28 pm

Blago se mu je vrtelo od sonca, ki je tako dolgo pripekalo naravnost v obraz – zunaj je bilo tako peklensko vroče, ali pa se mu je samo tako zdelo, ker je dolgih nekaj ur preždel v klimatizirani pisarni in se kot ponavadi predajal napornemu urniku. Morda je zadnje dni delal več kot je bilo potrebno, morda se je celo bližal temu, da bo postal deloholik, a ni se kaj preveč zmenil za to. Všeč mu je bilo, ko je bilo njegovo telo – pa tudi možgani – neprestano v pogonu, ko ni obstajal niti en dan, ki bi ga zapravil križem rok in s praznim strmenjem v zrak. Dolgčas je že zdavnaj zasedel eno izmed najvišjih mest na njegovem spisku najbolj osovraženih stvari. Resnično, ni ga presnesel – imel ga je dovolj tisti dve leti, ko je bil prisiljen ždeti za hladnimi zidovi zapora in se ukvarjati s časom, ki ga je bilo na enkrat tako na pretek. Dnevi v zaporu so se vlekli v neskončnost in imel je to srečo, da je bil zdaj tukaj, kjer je bil. Da je lahko brezskrbno posedal na stolu za eno izmed praznih miz v kavarni, povsem brez strahu, da bi ga kdo od zaposlenih ali pač kdorkoli drug, opazil in ga prijavil policiji. Tisti, ki še ni doživel življenja na begu, ni mogel vedeti, kako naporno in stresno je pravzaprav bilo bežanje.

Globoko je vzdihnil in potisnil te težke misli nekam v ozadje svoje glave – tam, kjer so tudi spadale – in pogled raje uperil skozi okno, medtem ko je počasi srkal svojo ledeno kavo. Da bi se zamotil, je začel opazoval je lepo oblečene trume ljudi, ki so pohajkovale gor in dol po s soncem obsijani ulici; nekateri so zrli v lesketajoča izložbena okna, drugi so posedali na klopcah in svoj obraz, kljub visoki temperaturi, nastavljali soncu. Strašljivo nizek rdeč ferrari se je počasi premikal med pešci, nič nepotrpežljivo, temveč lagodno in sproščeno, kakor da bi tudi sam avtomobil užival v razgledu. Nasmehnil se je temu prizoru, nato pa odlepil svoje oči iz okna, ko se je posvetil skodelici ledene kave, ki jo je držal v rokah. In svojim mislim.

Ga je mar zasledovala? Z roko si je šel skozi lase, ko se je iz nezanega razloga obrnil, kot bi hotel ponovno prečesati prostor. Ponovno je namreč imel občutek, da ga nekdo opazuje – smešno, to se je zadnje dni dogajalo resnično preveč pogosto. Lahko bi vse skupaj ignoriral, a ni bilo tako preprosto kot se je zdelo. Še sam ni točno vedel, kaj ga je pripravilo do tega, da je nenadoma odložil skodelico na mizo in se dvignil na noge, pripravljen, da gre skozi vrata. Čeprav je bila kavarna klimatizirana, se je počutil tako čudno vročično. Vročično od nelagodja, od sramu. Od.. pravzaprav še sam ni znal opisati vseh – zares neprijetnih - čustev, ki so se prebili na površje, ko so njegova ušesa ujela svoje ime. Bog, bila je ona. Krasno. »Hej,« je nazadnje vseeno moral pristati na neizbežnost situacije in svojo roko nerodno dvignil v pozdrav. Po vsej verjetnosti je izpadel nadvse neumno, a kaj pa mu je drugega preostalo? »Pravzaprav sem se ravnokar odpravljal,« je z nasmeškom, ki si ga je nalašč narisal na obraz, poskušal izviti iz neprijetnosti, ki ga je ovila s svojimi besedami. Samo upal je lahko, da je nasmešek deloval vsaj toliko pristno.

tagged: lovely mackenzie smitten3

| words: 554| comment: this post it's not my best either. D: and don't worry, it's okay. (:

THANKS TO MAC !

Naslov sporočila: Re: starbucks Sre Feb 20, 2013 4:54 pm

TAGGED FOR ARYA.

minilo je že skoraj mesec dni od tistega nesrečnega dogodka, skoraj mesec dni ima že težave s spanjem in se vsako noč zbudi v krikih. večkrat se je že vprašal kaj si o temu misli njegov sostanovalec, toda na koncu se je vedno odločil, da je vseeno saj nočnih mor nikakor ne more ustaviti, drugače bi to že zdavnaj naredil. ni razumel zakaj je to moralo biti tako prekleto težko, zakaj moramo ljudje imeti sočutje tudi do ljudi, ki si tega nikakor ne zaslužijo. nek kriminalec, ki je hotel ustreliti v enega izmed policajev si sočutja ni zaslužil, mar ne? toda rhys si vseeno ni mogel pomagati, da tega ne bi čutil in nikakor si tistega prizora ni mogel izbiti ven iz glave, ne glede na to kako močno se je trudil. alkohol je včasih pomagal, pozabil je vsaj za tisto noč in se ni spomnil ničesar dokler se spet ni prebudil v krikih in so mu v glavi ostale slike nočne more.

kot vsako jutro pred službo, se je odpravil v bližnji starbucks. natakarji so že takoj vedeli kaj bo pil, največji skinny latte, kot vsako jutro. po toliko neprespanih noči ga je le kava držala pokonci, da je nekako preživel dan v službi in če ne bi bilo njegove partnerice, bi bilo vse skupaj še toliko težje, hvaležen ji je bil ampak kljub temu ni mogla odpraviti njegovih težav, nihče jih ni mogel. vsedel se je na svoje tipično mesto, skodelico kave je odložil na mizo in odprl lokalni časopis, da se vsaj koliko toliko informira o dogodkih, ki se odvijajo v prekrasni filadelfiji, četudi je bila zanj trenutno vse prej kot prekrasna. nekje na drugi strani časopisa pa je slučajno pogledal naokoli po še skoraj popolnoma zapuščeni kavarni in opazil znan obraz. arya. brž je odložil časopis na mizo, pograbil svojo skodelico in se brez zadržkov odpravil do njene mize.

"no, je bil že čas, da se spet nekje srečava, se ti ne zdi?" se je nasmehnil drugače prav luštni punci, ki je sedala za mizo. nikoli ni razumel zakaj so se stvari odvile tako kot so se, sčasoma se je mogoče nehal truditi razumeti toda zadnje čase si ni mogel kaj, da ne bi pričel razmišljati tudi o temu zakaj se ga dekle tako skrbno izogiba, ko pa ji ni naredil nič kot, da ji je pomagal, ko je pomoč potrbebovala. "saj se ti ne mudi, ne? ker mislim, da mi imaš par stvari za povedati in kdaj bolje kot ravno zdaj."

Gost

tagged; rhys

jutranji pogovor s stricem je rjavolasko precej razveselil, saj je naznanjal prost dan, brez kakršnihkoli umazanih opravil. čeprav je svoje delo opravljala s precejšnjim veseljem, ki ji ga je naklanjala želja po pustolovščinah, je tudi sama potrebovala oddih. in tale je prišel kot naročen, saj je imela že kar malo čez glavo vsega skupaj.
tako pa je pridno izkoristila prosti čas in se podala na izlet po filadelfiji, v katero je prispela šele pred kratkim. natančneje pred kakšnim mesecem, ko jo je stric zaradi prepovedane romance brž odstranil čim dlje od londona. mesta pa si v vsem tem času še ni uspela ogledati. nase je ogrnila topel plašč, manjkal pa ni niti šal, ki jo je prijetno grel, spričo mrzlih razmer tukaj. jutranja filadelfija bi se res lahko štela pod nekaj posebnega, saj je rjavolaska uživala ob pogledu na prebujajoče se mesto, v katerem so se počasi nabirali osebki, nekateri še vidno zaspani.
tako je nekaj časa pohajkovala po ulicah, nekaj časa postavala v mestnem parku, nazadnje pa zavila proti starbucksu na vogalu neke ulice. v notranjosti kavarne je bilo prijetno toplo in dišalo je po sveži kavi. bila je dokaj prazna in opuščena, a ni dvomila da se bo podobno kot v londonu kmalu začela od blagajne proti izhodi viti vrsta nestrpnih ljudi, ki so kanček časa izkoristili za kavo. namestila se je pri eni od miz pri oknu in se pogreznila v stol, čeprav ni bil pretirano mehak. ampak vsak kanček njenega telesa je prevevalo veselje in nasmeh z njenih ustnic ni in ni zbledel. vse do takrat. ko je zaslišala znani glas so se kotički ustnic hitro poravnali in obrazu nadeli resen izraz. toplo veselje je izginilo in sedaj jo je napolnjevala mrzlica, ki je povzročila, da so se ji naježile dlake. odločitev za jutranji sprehod po mestu oz. odmor v starbucksu je nenadoma bridko obžalovala in želela si je, da bi se lahko pogreznila v tla.
"je to pozdrav?" se je pozanimala, ko ji je končno uspelo umiriti misli in čustva, ki so se prebudila v njej in si je lahko nadela brezbrižno masko, ki jo je skrbno dopolnjeval majhen, brezbrižen nasmešek, ki ga je bilo prekleto težko držati na obrazu, ko se je zazrla v obraz prišleka. "no, če je: tudi tebe je lepo videti rhys" fant ji je nekaj časa nazaj pomenil vse na svetu, pa čeprav samo za nekaj dni. ampak bil je pripravljen ponuditi roko v pomoč dekletu, ki se je znašlo na ulici, v velikem svetu, ki ga ni poznala. pripravljen ji je bil nuditi pomoč in ni dvomila, da je bil precej zbegan, ko ga je pred nekaj tedni čisto zmedenega zapustila na glavnem trgu, kjer sta se po naključjju srečala. ni pokazala namreč nobenega dostojnega navdušenja, ki bi izražalo hvaležnost ali prijateljstvo, ki mu ga je pokazala v londonu. ampak ko sta se spoznala še ni bila nova arya. bila je samo navadna punčara, ki se je naveličala velike lepe hiše, ki ji je pomenila zapor in se brezglavo odločila pobegniti. zdaj pa je bila nova, mnogo bolj iznajdljiva arya, ki se je ukvarjala s precej umazanimi posli. in tu je nastopila težava. njen prijatelj je bil namreč policist in vedela je, da ne moreta nadaljevati s prijateljevanjem. nič več. "kaj natančno, pa naj bi razložila?" se je navidez ležerno naslonila nazaj, čeprav je v notranjosti otrdevala od strahu in zmede.

Naslov sporočila: Re: starbucks Čet Feb 21, 2013 5:08 pm

[jake, ]
i think she's having some girlish crush on him, :3

njun odnos je bila nenazadnje bolj zapleten in v razlago le tega se ne bi želela spuščati. marsikaterega bi zmrazil pogled na ubogo mackenzie, ki je s kančkom pustolovske žilice gledala na lovljenje pobeglega zapornika. na čase se je zdela skorajda obupana, popolnoma navdušena nad idejo, da je on tista prava oseba, ki ji lahko pomaga. sicer se še ni popolnoma zjasnila do česa je v resnici želela priti, a slišala je, da si je v zadnjih letih pridobil nenormalno dobro službo, ki bi ji znala pomagati in jo morda celo povesti do službe agentke. navsezadnje si je to že od nekdaj želela in tokrat je imela v mislih, da se ji sanje ne bodo kar tako razblinile, vsaj ne brez da bi poskusila. pristno se je nasmehnila in v roke zagrabila lonček kave, ki se ji je v tistem trenutku precej prilegla. ni bila ljubiteljica kave in ta grenki okus rjave tekočine jo je nekoč silil na bruhanje, a sedaj to ni bilo več pomembno. bolj kot vse se ji je zdela pomembna misel o policistih, ki srebajo sveže kuhano kavo in se bašejo s krofi. navdušenost pa taka. "me nisi čisto nič vesel?" je rahlo razočarana nad njegovim odzivom izustila in privzdignila obrvi. ni bila povsem prepričana kaj točno ga je tako privlačilo na njem. morda zgornja ustnica, ki je vsake toliko časa trznila, ali pa izboklinice, ki so se pojavile v njegovih ličnicah, ko se je nasmehnil. ko je tako nekaj časa zrla v njegov obraz se je spomnila vseh tistih malenkosti, ki se jih je nagledala v zaporu - takrat, ko je še smela neopazno zreti vanj, brez da bi ji kdorkoli kaj rekel. sedaj je vse skupaj izpadlo precej čudaško in tudi to, da sta se srečala v kavarnici sredi gromozanskega mesta vsekakor ni bila usoda. bilo je načrtovanje - njeno načrtovanje. "ah daj no, pa ne da sem tako grozna, da se mi moraš vedno kar izmuzniti," se je pošalila in ga pri tem lahkotno boksnila v ramo, čeprav je bil udarec močan.
s treniranjem si je pridobivala tako fizično kot tudi psihično stabilnost in ni se prav dobro zavedala, da je imela na sebi veliko večjo moč kot nekoč. tako je na tla spravila še tako velikega silaka, ga skrbno oklenila z vsem svojim telesom in mu dala vedeti, da ni kar neka trapasta punčara. poklic policistke ji je bilo nadvse všeč. gradila je predvsem na sebi, s tem pa povzročala, da je zakon oddelal svoje in je bila pravica zadoščena. seveda tudi sama ni bila povsem popolna, a ugodnosti, ki jih je imela kot policistka so bile precejšnje. tako je lahko na primer dobila dozo kave pred celotno vrsto, ki se je vila iz kavarnice in se podila po mestu s prižgano sireno, pa ji nihče ni mogel ugovarjati. ah, življenje je postajalo resnično svobodnjaško. "dovoli torej, da te vsaj malo pospremim," s svojim telesom mu je še vedno zapirala pot do prostosti, ne da bi se tega zares zavedala. šele ko se je postavil pred njo je opazila, da je bilo njegovo telo nekoliko bolj izoblikovano kot v času ko sta se spoznala. "ali si zadnje čase samo telovadil?" pri tem se je iskrivo nasmehnila in razgalila svoje bleščečo bele zobe.

Naslov sporočila: starbucks Pet Feb 22, 2013 10:13 am

TAGGED FOR ARYA.

rhys se je zadnje čase precej pogosto spraševal, zakaj in kdaj je njegovo življenje postalo tako zakomplicirano, sicer daleč od tega, da je bilo kdaj popolnoma preprosto. kljub temu pa je bilo zadnje čase skoraj neznosno, ni mogel spati, niti uspavalne tablete niso več pomagale tako kot prvih nekaj dni. ko pa mu je končno uspelo zaspati pa je bilo kar je sledilo še hujše kot, če noči sploh ne bi prespal. nočne more so bile tako žive kot, če bi se dogodek ponovno odvijal pred njegovimi lastnimi očmi, vsako noč je znova in znova podoživljal tisti dan, ko je iz njegove pištole izletel tisti metek in ubil moškega. moškega, ki je mogoče imel punco ali ženo, ali še huje, kot se je znova in znova opominjal, tudi otroke. včasih se je spraševal, če bi se počutil kaj boljše, če bi izvedel, da ni imel nobenega privatnega življenja, da je imel kontakt le s sebi podobnimi ljudmi in kakšno prostitutko sem ter tja in, da ga pravzaprav nihče ne bo pogrešal. nikoli se pa iskanja teh podatkov ni dejansko lotil, saj je vedel, da se ne bi nikakor sprijazniti s tem, če bi izvedel, da je človek pravzaprav imel družino, ki še vedno žaluje nad njegovo smrtjo.

zjutraj, ko pa je pil svojo kavo, se je večino časa počutil mirnega, vsaj tolikor kolikor je bilo v njegovi situaciji sploh možno. kavarna je bila vedno skoraj zapuščena, vedel je pa tudi točno kdaj bodo ljudje začeli prihajati in takrat se je ponavadi odpravil proti službi, mogoče skadil še čik ali dva po poti. no, v praznem lokalu pa se je počutil nekoliko varno, tudi njegove misli niso bili tako temačne kot so bile doma ali povsod drugje, če smo ravno iskreni. mogoče je bilo zaradi prijetne arome kave v ozračju, ali pa preprosto zato, ker kljub temu, da je v kavarni vladala tišina in ljudi, razen človeka, ki je prišel po kavo in odšel, pa skoraj ni bilo, je vedel, da ni popolnoma sam. kakorkoli pa čim se je v lokal zagnala gruča ljudi, vsak v naglici, se ni več počutil varnega in se je raje umaknil.

njegovo prej tako varno in domače mesto pa je v trenutku, ko je zagledal znano postavo za mizo pred seboj, postalo nekoliko manj domače in veliko manj varno. navkljub vsem svojim težavam s katerimi se je soočal, je imel zdaj pred sabo še dodatno skrb, ki pa jo je uspel spraviti v nek zamaknjen kotiček v svojih možganih. "pozdravi so tako precenjeni, če mene vprašaš, jaz se raje spravim takoj k bistvu." trudil se je, da se ne bi popolnoma zrušil in pričel kar sredi kavarne kričati na njo kako mu je lahko to naredila in predvsem zakaj, in nekako mu je celo uspelo na obrazu obdržati tisti nekoliko zaigran nasmešek. no, po eni strani je bil mogoče res vesel, da jo vidi in del njega je upal, da se ga mogoče ne izogiba in je vse skupaj le nek popolnoma neumen nesporazum. brez navidezne prijaznosti in vljudnosti, se je kar vsedel na prazen stol nasproti njenega, roke je naslonil na mizo in se, kljub temu da verjetno ni bil pripravljen na to, zazrl v njene oči in bil je čas za pojasnila, ki jih je potreboval. "arya, ne delaj se neumno, to je izguba tvojega in tudi mojega časa, ki pa mislim, da bi ga oba veliko raje porabila za kaj drugega, je tako?" je dejal s skoraj igrivim nasmeškom, ki pa je bil le ključen del prikrivanja tega kako se resnično počuti in to je bilo živčnega. "kaj se je spremenilo od takrat, ko sva se spoznala v londonu?" je vprašal precej direktno, saj konec koncev drugače verjetno ne bi dobil nikakršnega odgovora, le poigravala bi se sem ter tja.

Naslov sporočila: starbucks Pet Feb 22, 2013 6:36 pm

Živeti življenje je že od nekdaj skrivnostna uganka, ki je nekako noben človek ne zna razvozlati. A verjetno je prav zaradi tega tako imenitno in hkrati tako boleče. Črtamo si ga z odločitvami, ki jih sprejemamo in njihovimi posledicami. Včasih so dobre, včasih slabe. A to nas naredi močne, odrasle, odgovorne in iskrive. In z njimi postanemo tisti neprecenljiv zaklad, ki nas naredi modre in pametne. Čeprav smo včasih vse prej kakor to. In zdaj je stala v hodniku, polnem kovčkov in škatel, ki so do vrha nabasani z stvarmi. Stvari, ki predstavljajo njeno življenje. A vseeno se je zavedala, da se tukaj zanjo šele začenja neko novo poglavje, kjer raste in daje del sebe. In verjetno je vsaka stvar za nekaj dobra. Vsaka sreča se skriva v nesreči. Tako se je usedla na škatlo, globoko zavzdihnila in se prepustila spominom. Spomnila se je, kako ji je nekoč nekdo rekel, da človek ne more biti ves čas srečen. Po nekem času se tega navadi in mu postane rutina. In to ne predstavlja več srečo. Zato je verjela da nam življenje nastavlja toliko ovir in izzivov, da je malce slajše in magično. Če ne bi bili preveč togi in zagrenjeni. Ja, mama je bila pametna ženska in ne mine dneva, da je ne bi pogrešala. Kljub nesreči, zaradi katere jo je izgubila, ni nikoli nehala zaupati v vrednote, katere jih je učila vsak dan. Zato je bila tukaj, v Filadelfiji. Sprejeti je morala posledice svojega neumnega dejanja. A nič zato Summer je vedno bila oseba, ki je stisnila zobe in šla naprej z dvignjeno glavo. Ker kar te ne ubije te naredi samo močnejšo. Malce ironično a taka je bila. Za dober začetek si je najprej razpakirala radio, brez katerega nikamor ne gre in si povečala volumen do razumne glasnosti ter se spravila pakiranja. Nič boljšega kakor malce Radiohead-a za dnevna opravila.
Po 3 urah stalnega pospravljanja in urejanja sobe je napočil čas za počitek. Na stenah so visela že skoraj vse slike in posterji, ki so bili prej skrbno zloženi v škatlah, pa tudi na policah so viseli fotografije ljudi, ki so ji bile pri srcu. Jih sicer ni bilo veliko, a so zato bile veliko bolj pomembnejše. Svoje mestu so tudi zavzele uniforme, ki so bile že postavljene v omari. Zlikane in lepo zložene, kako zahteva kodeks. Oboževala je svojo uniformo in moč, ki jo je začutila vsakič, ko jo je oblekla.
Verjela je, da bo z dnevi, ki bodo minili lepo opremila svojo sobo. Za drugo ji sicer ni bilo potrebno, saj so bili prostori odlično opremljeni, poleg tega je imela sostanovalko, kar je pomenilo, da ni mogla kar sama odločat, kam bo kaj postavila. Za nekatere je bilo to problem in ponavadi je bila tudi sama taka, a trenutno si ni mogla privoščiti stanovanja in celotne najemnine. Tako ji ni preostala, kakor za možnost.
Ker je bilo čas popoldneva in čas njenih slabih razvad so jo noge že same začele vleči v kuhinjo, prsti so že sami iskali po predalih za kakršno koli sled kave. Na njeno veliko presenečenje je ni bilo, kar jo je močno jezilo. Čeprav je bila utrujena in malce tečna se ji ni nič postavilo na pot, da ne bi ona zaužila svojo drugo dozo kave. Je imela že več težav priti do nje, kakor pa zmešnjava, ki se ji je pravila pričeska, kjer se je zdelo, kakor da je nekdo umrl in slab zadah. Po mučnih sekundah se je le odpravila v kopalnico, kjer se je nekako uredila za zunanji svet in vzela pot pod noge.

Razpoloženje se je kmalu spremenilo, ko ji je sosed povedal, da je nedaleč od ulice starbucks in ko je zagledala veliko umetnost se ji je nasmešek sam prikazal na obraz. Ko je vstopila jo je preplavil vonj kave, čokolade in cimeta. To na najbolj oboževala pri kavarnah. Vonj kave je spremljam po celem prostoru in nikakor se mu nisi mogel skriti. Za nameček si je poleg kave z mlekom s kančkom cimeta naročila še ogromen čokoladen muffin. Sebi za dobrodošlico. Presenetilo jo je, da so nekateri ljudje dejansko prijazni in da ni vse samo farsa. Po letih življenja v okolju, ki ni bilo varno za nikogar, malo manj prijazno se je navadila, da ljudje nadenejo masko in da njihova prijaznost ima ponavadi nekaj za bregom. Verjela je, da je tudi tukaj ljudje niso veliko različni- morda še hujši, a dejansko obstajajo izjeme, ki jih na žalost še ni imela priložnosti spoznati. Morda se zdi srhljivo, a oboževala je take stvari. Rada je imela stvari, ki so jo presenetile in vrgle iz tira. S tem se je naučila stati na realnih in trdnih tleh, katerih nikoli ni premalo.
Ko je le dobila svojo kavo, ki jo je nestrpno pričakovala in muffin se ji je vse zdelo smiselno. Čeprav je običajno rada pokadila cigaret ali dva poleg kave je tokrat naredila izjemo, saj je zamenjala tobak za čokolado. Nevarna poteza, a se je vseeno izplačala. Nekaj trenutkov so ji misli odpotovale v čas obiskovanja akademije, kjer so se vsak dan ob 10. uri vsi novinci prerivali v vrsti kavarne. Njihova naloga, ki so jo zastavili mentorji je bila prinesti kavo in krof. In ker je teh običajno zmanjkalo prvih 5 minut (osli se jih pa niso spomnili narediti več) so se morali boriti. Vedno, ampak čisto vedno sta bile prve ona in še ena kolegica. In tako so mentorji vedno stavili na njiju in tudi zato vedno dobili stavo. Ko je tako opazovala nekega fanta, ki se je polil po celi majici ni mogla kaj, ko se ne bi nasmehnila. A ta ji je zastal, saj je nekaj sekund kasneje zagledala znan obraz. »Mi o volku, volk na vrata.« je tako zamrmrala sama pri sebi. S tem je dobila še dokaz, o razmišljanju, ki ga je imela na začetku tega dneva, saj je pred sabo imela dekle, ki sta bile nedolgo nazaj prijateljice, kolegice, nato pa se je očitno nalezle neke bolezni, saj je postala hladna in zaprta. »Kenzi« je s prisiljenim nasmeškom začela Summer in posrkala kavo za dodatno energijo, saj je čutila da jo bo potrebovala.

for amazing kenzi smitten

Naslov sporočila: Re: starbucks Sob Feb 23, 2013 9:06 pm

Skomignil je ob njenem vprašanju in raje pogledal skozi okno, kot bi še naprej strmel v njen obraz, na katerem se je razočaranje dobesedno razlilo. Ni vedel, kaj naj ji reče, kajti vsaka pritrdilna beseda bi bila laž, a zanikati tudi ni mogel. Zvenelo bi čudno – in nevljudno. Ni hotel biti prasec in ji dajati lažna upanja, kot je to počel nekoč. Resnično bi bilo bolje, če se z njo preprosto ne bi zapletal v kakršenkoli pogovor, a ignorirati jo na tej točki tudi ni mogel. Ztrl je vzdih, ki bi se sicer izvil iz njegovega grla in ga izdal, da si njene družbe v tem trenutku niti ne želi. Bilo je težko se pretvarjati, da je vse v najlepšem redu in da ga njena prisotnost ne moti, sploh ko je imel za seboj dolg in naporen delavnik. Presneto, mislil je, da se bo lahko vsaj v tem odmoru odpočil in si nabral novih moči, pa je njegov načrt splaval po vodi, takoj ko se je pojavila ona in pregnala sproščujoči trenutek samote.

»Nisem prepričan,« se je namrščil, ko se je nazadnje odločil za zlato sredino, za nek nedoločen odgovor, ki ni izražal strinjanja z njenimi besedami, pa tudi nestrinjanja ne. Tudi zares ni bil, zato se z besedami ni dosti zlagal. Saj, dekle je bilo luštno in njena lepota ga je včasih celo privlačila – a to je bilo dolgo nazaj in pri tem je imelo veliko vlogo njegovo pusto življenje v zaporniški celici. Rabil je popestritev – in dobil jo je v njej, zdaj pa mu je bilo kar nekoliko žal, da jo je tako izkoriščal. Zdela se je namreč kar prijetna in morda bi celo dovolil, da se med njima razvije prijateljski odnos, če ne bi bilo vse tako nerodno. Gotovo se ga je zapomnila in bogve kaj se ji je zdaj pletlo po glavi, bogve kaj je zdaj pričakovala od njega. Kakorkoli je že bilo – tega ji ni mogel ponuditi. Ni se nameraval spogledovati z njo. Ni ji hotel dajati lažnih upanj, jo izkoristiti kot takrat, davno tega. »Nisi grozna,« je odkimal in se poskušal nasmehniti, zgolj zaradi tega, da bi bi bil bolj prepričljiv kot je morda zvenel. »Pravzaprav mislim, da si prijetna oseba,« je nadaljeval z iskrenim mnenjem, medtem pa ignoriral udarec, narejen v prijateljski gesti. Človek res ni vedel, kaj naj si misli – najprej se je z njim poskušala spogledovati, v naslednjem trenutku pa z njim že ravnala kot z najboljšim prijateljem. Lahko pa se je samo preveč obremenjeval z vsem in je dekle samo skušalo biti prijazno. »Prav,« je zato popustil in pristal na njen predlog, da ga pospremi, čeprav se mu vse skupaj še vedno ni zdela dobra ideja. Ampak prav – naj ji bo. Morda si je res pač želela samo družbe in tudi njemu ne bi škodilo, če bi se vsaj v času odmora malce socializiral. Toda stala je pred njim in zdelo se mu je, da se s telesom rahlo drga ob njem, kot bi hotela od njega kaj več od samo nedolžnega druženja. »Ahm.. kaj?« se je zmedel ob njeni pripombi in stopil korak nazaj, da je znova lahko normalno zadihal. Stresel je z glavo in visoko dvignil obrvi, ko je z varnostne razdalje strmel v njen obraz. »Kaj želiš?« je bil on tisti, ki je bil tokrat direkten, navsezadnje je nerešljivemu vprašanju hotel priti do dna.

tagged: lovely mackenzie smitten3

| words: 557| comment: i see. chuckle

and it's fun, cuz he doesn't kno what to do. XD

THANKS TO MAC !

Naslov sporočila: Re: starbucks Sob Feb 23, 2013 9:44 pm

KENZI & SUMMER

potrebna velike skodelice močne kave po preveč dela kot ponavadi, je brskala po kuhinjskih omaricah in ugotovila, da ji jo je povsem zmanjkalo. nikjer ni bilo niti najmanjšega zrna, nobene rezervne zaloge skrita po omarah, kajti porabila je tudi to. preden bi se zadržala ji je glasna kletvica zapustila ustnice in rahlo odmevala v tihem ter praznem prostoru. stanje je bilo enako klavrno tudi v njenem hladilniku, kjer se ni nahajalo drugega kot osamljen jogurt s pretečenim rokom in nekaj limon že precej nenavadne barve, prav nič spominjajoče na rumeno. obisk supermarketa v najkrajšem možnem času je bil več kot le nujen, obnova zalog pa obvezna. živeti ob pokvarjenem jogurtu in gnilih limon ni bilo ravno gurmansko. jedla je večinoma zunaj ali si je hrano naročala na dom, zato so bile podobne situacije stalnice v njenem življenju. za nakupovanje in letanje po trgovskih centrih preprosto ni imela časa oziroma ga je raje namenjala pomembnejšim rečem. a ponavadi je bila dovolj pozorna vsaj na kavo in jo je sproti kupovala v mali delikatesi blizu njenega stanovanja. preden bi se zaradi abstinenčne krize ob pomanjkanju kofeina začela tresti in potiti, je z vzdihom v žepe kratkih hlač zbasala telefon in denarnico ter zapustila stanovanje.
peklenska vročina še vedno ni popustila in samo upala je, da bo phillyu kaj kmalu namenjena kakšna vročinska nevihta, ki bo vsaj za nekaj ur nekoliko ohladila ozračje. sama je poletne nevihte oboževala, če je niso ravno dobile nekje na prostem in zmočile do kože, ker v bližini ni bilo nobenega še najmanjšega prostorčka za vedritev. vendar je bil razgled iz njenega okna na črno nebo in svetleče strele veličasten, sploh zvečer ko je njihova intenzivnost pri svetlobnih bliskih prišla povsem do izraza. narava jim je včasih zares postregla s pravimi čudesi, le kenzi si je malokrat vzela čas za ogled teh čudes - in verjetno ni bila edina. vsi so bili preveč vpeti v hiter tok življenja, kar ji je lahko povedal tok ljudi na ulici, vsak je hitel na svojo stran, po tisoč in enem opravku. tudi sama bi bila del njih, če ne bi ravno po dveh izmenah imela prostega dne.
namesto v trgovinico je skočila v starbucks, kjer ja gotovo bila stalna stranka. za nakupe kot ponavadi ni imela volje, njeno dnevno dozo pa je nujno potrebovala in hitreje bo do nje prišla tu. vrsta je bila kot ponavadi dolga in ustnice že ukrivila v nasmešek, ko je za pultom zagledala svetlolasca s katerim sta vsakokrat nedolžno flirtala in se dražila. "običajno, luckas. in še borovničev muffin," mu je naročila, ko je naposled le prišla na vrsto in jih nato od svetlolasca že poslušala zaradi muffina, kako ji bo šel ves ta sladkor naravnost v njeno zadnjo plat. kot ponavadi mu ni ostala dolžna, zato sta se smeje obkladala še pet minut po tistem, ko je že srkala svojo črno kavo brez vsega in grizljala svoj muffin, ki ji bo šel v rit. pa kaj potem, ženska je morala imeti kakšno pregreho in razni sladkiši so vsekakor bili njena. zasukala se je okoli in verjetno bi njej zelo ljubo kavarno zapustila, če ne bi nekje iz strani zaslišala svojega imena. prej ob vstopu in čakanju v vrsti drugim gostom ni namenjala svoje pozornosti, zato njene oči niso v svoj vidno polje dobile nikogar znanega. dvignila je pogled iznad lončka in pred seboj zagledala znano svetlolasko. nasmešek na obrazu ji je zamrl in čelo se ji je nagubalo. "summer," je enako kot ona v nekakšen pozdrav izgovorila samo njeno ime. nekoč sta bili prijateljici, vendar se je pri kenzi dogajalo preveč stvar in nihče je ni mogel dohajati. niti je niso razumeli in najbrž je niso mogli. spremenila se je, na slabše seveda. z družbo, v kateri je bila tudi svetlolaska, je skoraj čez noč prekinila vse stike in postala druga oseba. prijateljev od takrat ni imela več veliko in nikogar več ni spuščala k sebi, postala je prasica in podoben status vzdrževala še sedaj. "oh, nisem vedela, da si se tudi ti preselila sem v philly. je v new yorku postalo preveč dolgočasno zate?" je bil njen glas poln sarkazma in leden v primerjavi z vročino, ki je vladala zunaj. "ali samo kot vedno ponavljaš za mano?" ni njunega prvega snidenja po precej časa nameravala nič olajšati. summer je bila mlajša in obiskovali sta isto akademijo z leto razlike, bilo je logično da bo počela enake stvari kot ona in za njo. vseeno pa kenzi ni videla ničesar narobe v tem, da ji to meče pod nos. bila je kar je bila - hladna prasica kenzi.

note: sry for waiting in tole je res pretty lame -.-

Naslov sporočila: Re: starbucks Ned Feb 24, 2013 7:24 pm

[jake, ]
malo zmedeno je vse skupaj z moje strani, pardon for that. :3

ko je zrla v njegov obraz jo je sprevrgla domišljavost o tem koliko lepih trenutkov sta preživela skupaj. zapor sicer ni bil sanjski kraj, kjer bi lahko spoznala nekoga, ki ga je imela rada, a verjela je v ljubezen, ki je premagala še tako težke izzive. spominjala se je njunih dolgih pogovorov in spomnila se je njegovih nežnih poljubov, ki sta jih delila, ko je lahko prilezel iz svoje celice. njegov obraz je bil poraščen s kratko brado, ki je na dotik nežno bodla in prav ta brada je bila razlog, da se je spominjala vseh prekrokanih noči in pogovorov o tem in onem. takrat je neizpodbitno verjela v to da je bil nedolžen in resnično je bila vesela zanj, da je bil sedaj na varnem. nekaj časa je med njima vila dolga neprijetna tišina. ni vedela s čim si je zaslužila tako čemeren pozdrav starega prijatelja, a vsekakor je bila prepričana v to, da z njim ni bilo vse v najlepšem redu. videti je bil tako odtujen in črnogled, da jo je zmrazilo ob misli na to, da je bil prav on nekoč tisti, ki ju je spodbujal k temu kar sta imela. kaj sta pravzaprav imela niti ni bilo pomembno v tem trenutku, a njegovem trapastim dvoumnim odgovorom je nameravala narediti konec.
"auuuč," je poraženo dejala in pogled preusmerila v tla. s čim si je zaslužila to? po tem ko je odšel iz zapora nista imela več stikov. sicer je spomin nanj ostajal in se je vsake toliko časa spomnila na to, da bi ga bilo pametno poiskati, a ker je poniknil v pozabo je tudi sama obupala nad iskanjem. šele po dobrih dveh letih je izvedela da se zopet potika tod naokrog in novice so jo razveselile do te mere, da je bila zanj pripravljena na iskanje po celi filadelfiji. "nisem si mislila, da boš tako ne-navdušen. s čim sem si zaslužila tako mnenje?" je dramatično vprašala in skodelico kave še bolj stisnila v svoje dlani, tako da se je lonček že kar nekoliko upognil. zadnja stvar, ki si jo je želela je bila seveda ta, da bi jo jake odpikal. imela je načrt, povzpeti se na mesto agentke in če bi bilo le možno obnoviti stare vezi z njim. karkoli se mu je že pletlo po glavi zagotovo ni bilo vredno takšnega odnosa, ki ga je izražal do nje. "to zveni veliko boljše," je zagrabila za kompliment in informacija je potovala vse do možganov in se pretvorila v sporočilo, da nenazadnje le ne sme prehitro obupati nad njim. "torej si me vendarle pogrešal? long time no see, buddy. mislila sem, da ti nekaj pomenim," navdušeno se je pomikala proti vratom kavarnice in pri tem ves čas opazovala njegove gibe, in preklela bi se, če le ti niso bili preprosti, kot bi poplesaval po prostoru. rahlo je zardela ob misli na to, da bi jo človek kot je jake vrtel po plesišču, nato pa naivno in hkrati povsem pozitivno kot je to vedno počela, odrinila vrata kavarnice in se z gromozanskim nasmeškom zazrla vanj. "pravim samo, da si se v teh dveh letih resnično naredil in spremenil v celega moškega!" a njegovo vprašanje jo je za trenutek vrglo iz tira, da je pozabila govoriti in je samo nemo obnemela vanj. k-kaj? nekaj trenutkov je samo skozenj in se skušala spomniti nekaj s čimer bi ga fascinirala, a ker na koncu ni prišla do pametnega zaključka je iz sebe bleknila prvo kar ji je padlo na pamet. "zakaj si tak? jake, pogrešala sem te. po tistem kar sva imela v zaporu sem zgolj upala, da boš ti tisti, ki me bo poiskal. nenazadnje sem bila edina, ki ti je veš čas resnično verjela, da si nedolžen. predala sem se ti in sedaj sem jaz tisti grešni kozel, ki si želi pogovora?" bila je osupla ... osupla nad svojim odgovorom in hkrati nad njegovim reagiranjem. morda je bila vse to samo igra in se bo čez nekaj sekund prelevil v tistega fantiča, ki ga je poznala.

Naslov sporočila: starbucks Ned Mar 17, 2013 11:58 am

Še vedno ni vedel, kaj je točno pričakovala od njega – da bo skakal do stropa in nazaj, ko jo bo zagledal? Ni si predstavljal, kaj točno je nameravala z njim, a si je lahko mislil. V njenih očeh je odkril tisto občudovanje, ki se je pojavilo vsakič, ko ji je namenil pogled in je bilo zelo podobno tistemu, ki sta si nekoč delila oba. Toda, tisti dnevi so bili mimo, zdaj pa je bil tukaj, ujet skupaj z njo v tišino, ki ga je spravljala ob živce še bolj kot njeno spogledovanje. Ali pa ne – oboje je bilo na enaki ravni. »Ne vem, kaj misliš,« je zamomljal in ponovno odtrgal pogled od nje, ko se z očmi ni hotel preveč dolgo zadrževati na njenih. Po eni strani zato, ker mu je bilo nerodno, po drugi strani pa, ker ni hotel, da bi vse skupaj vzela za nekakšne signalne znake. Tudi njegove besede niso bile izrečene ravno prepričljivo in te so v kombinaciji z odvrnjenim pogledom delovale resnično neiskreno. Res ji je hotel povedati, da med njima ni več tistega kot nekoč in da morda pravzaprav sploh nikoli ni bilo kaj resnega, a ni našel besed, kako bi ji lahko to povedal na način, ki je ne bi spravil v jok ali kaj podobnega. Odmor je hotel preživeti v sproščenem duhu – kakšni dramatični preobrati torej ne bi prišli v poštev. Morda je prav zato ubral tisto prijaznejšo pot in ji priznal, da se mu resnično zdi prijetna oseba, pri tem pa zamolčal pomembno dejstvo, da mu je v tem trenutku šla rahlo na živce. Zdela se je preveč zainteresirana, tako zelo, da je bila skorajda vsiljiva – če bi bile okoliščine drugačne, bi to zlahka prezrl, a v tem primeru mu slaba vest tega ni dovoljevala. Počutil se je preveč krivega za to, kar ji je naredil – jo izkoriščal, namreč.

»MacKenzie,« je zavzdihnil, ko ga je njeno navdušenje spravljalo še v slabšo voljo. Res je bila prepričana, da sta si bila usojena ali kaj podobno neumnega in sam se je počutil povsem nemočnega, da bi ji ugovarjal. Tako ji je brez besed sledil iz kavarne in prazno upal, da se bo nekaj v njej premaknilo in bo nanj začela gledati v drugačni luči – kot nekoga, ki jo je izrabil in ne kot na nekoga, ki bi ji bil še zdaj všeč. Smešno, ampak v tem trenutku si je skorajda želel, da bi ga do dna srca sovražila – bilo bi se lažje izogniti njej in ne preveč prijetnim dejstvom, ki so bili povezani skupaj z njo.»MacKenzie,« jo je ponovno poklical, tokrat u občutno bolj odločnim glasom, ki je zvenel odločilno, ko se je odločil, da za vso to zgodbo postavi zadnjo piko. Počakal je, da si je pridobil vso njeno pozornost, potem pa se resnobno zastrmel naravnost v njene oči. »MacKenzi, poslušaj,« je globoko vdihnil in za sekundo naredil premor, da bi si uredil misli. »Res mi je žal, da boš tole zdaj slišala od mene, vendar jaz… ne vem, kako naj povem.. nisem več zainteresiran. Hočem reči,« se je hitel popravljati, ko se mu je zdelo, da so bile besede izrečene preveč grobo. »Stvar med nama ne more več funkcionirati kot nekoč. Če me razumeš..« Pogledal je v tla in zavzdihnil. »Žal mi je.«

tagged: lovely mackenzie smitten3

| words: 543| comment: this is seriously lame. and i'm sooo late. D: i'm sorry!

THANKS TO MAC !