moje ime je le en izmed dokazov, kako me mama ni poznala. o meni je imela iluzije, ki so bile obsojene na krut propad, iluzije o radoživi in zabavni deklici, ki ji bo polepšala življenje. njena mala čebelica ni nikoli postala resničnost, in morda jo je prav to pripeljalo do konca njenega življenja. nikoli ni imela prav veliko sreče - neznane travme iz otroštva ji nikoli niso dale spati in otopelost zaradi zdravil je njen vsakdan spremenila v enolično sivino. popolnoma razumem, da si je želela nekoga, da bi ji razsvetlil to melanholičnost, ki je zadržani mož ni mogel. na žalost je bilo njeno upanje zaman, kajti mala deborah je bila že od samega začetka intelektualka, izrezan oče. od mojega zgodnjega otroštva sem se od mame postopoma le oddaljevala, medtem ko sem se na očeta trdno navezala. zame je vedno bil in vedno bo george, nikoli ni bilo kakšnih ljubkovalnih vzdevkov, ki bi kakorkoli namigovali na najino medsebojno naklonjenost. popoldneve sva preživljala ob analiziranju knjig in globokih debatah o najrazličnejših stvareh, to so bili povsem iskreno najlepše ure mojega življenja. prav on mi je razkril magični svet, v katerega se zlahka potopiš ob branju; umetnost pridevnikov in metafor, ki ti pred oči prikličejo nešteto slik. nekako me je vzgojil vase, za kar mu bom večno hvaležna.
zaradi vsega tega sem tako zmerila tistemu blaku, vrtnarju, ki ga je najel george in je pri nas zdržal presenetljivo malo časa. že od začetka ga nisem marala, zdel se mi je nekako hinavski. da, bil je prijazen in na videz pošten, toda videz vara. to je bila ena prvih stvari, ki mi jih je razložil oče. ljudje niso vedno to, kar se nam zdi oziroma za kar se izdajajo – prekletstvo današnjega sveta, kjer je tako lahko prikriti resnično osebnost. kakorkoli, prikrajšal nas je za precejšnjo vsoto denarja in nato strahopetno pobegnil. kljub temu, da je bil oče vse prej kot materialist in mu je bilo vseeno, sem si sama to dobro zapomnila.

mama je bila vedno nekje ob strani, zamaknjeno poslušala najine neskončne pogovore in zavistno opazovala iskrice v dveh parih sivih oči, različnega odtenka a vendar enakimi mislimi. vedela sem, da je bolna. nihče ni mogel trditi kaj ji je, toda dejstvo je bilo, da tako ne bo mogla več dolgo živeti – pusta sivina se je začela zažirati v njene možgane, njen pogled pa je bil vedno bolj oddaljen. opazovala sem njeno počasno umiranje in ni me presenetilo, ko sem jo kot dvanajstletna deklica našla v postelji brez življenja. ni me pretreslo. vedno je bila le senca, ki me je spremljala z daljave in me na videz budno pazila, čeprav me v resnici najbrž sploh ni več videla. z očetom sva opravila vse formalnosti, uredila pogreb in oporoko, nato pa živela naprej. ni imelo smisla ustavljati tok življenja zaradi takšnega dogodka. popoldneve sva še vedno preživljala enako, najina rutina je bila moj zaklad, ki ga nisem hotela izgubiti.

in vendar sem ga. vsega je bilo konec, za vedno sem izgubila osebo, ki mi je naučila živeti in mi pomagala razumeti nešteto stvari. našla sem ga v postelji, prav tako kot mamo tistega jutra pred štirimi leti. njegova polt je bila bleda, njegove oči brez življenja. tako žalostno jih je bilo gledati brez tistega žlahtnega sijaja, njihovega bistva. njegovega bistva. telo je bilo brez pomena, pogrešala sem njegov um in domišljijo, dušo, ki je svoja čustva tako spretno izlivala na papir. takrat sem spoznala, kaj pomeni biti prazen.

čez dobro leto sem se preselila v filadelfijo, ker me je tja vodil občutek. hotela sem odkriti človeka, ki mi je tako brezčutno vzel očeta, vzornika, osebo, ki mi je podarila življenje. zaposlila sem se kot zasebni detektiv, kako priročno. nevidno oprezam za kakršnimi koli sledmi, dokazi, iščem občutek, ki mi lahko pove resnico. nimam resničnih prijateljev, ker jih ne potrebujem. moja najboljša prijatelja sta pisalo in list papirja, kamor lahko brez skrbi zapišem svoja čustva in misli. zaupam sebi in nikomur drugemu. odkrivam življenje z vso krutostjo in ga kot tako tudi sprejemam. ne bojim se.