Prireditev je bila svečana, elegantna, polna ljudi iz samega vrha Filadelfske družbene smetane in vsekakor na visokem nivoju. Ali na kratko izredno dolgočasna. Do nje so v neusahljivih valovih prihajali ljudje, ko so čutili neustavljivo željo do pogovora z njo, ona pa je prepoznala ravno en obraz izmed dvajsetih. Za nameček pa je prav vsak pogovor potekal po ustaljenem kopitu: ena izmed žensk je pohvalila njeno obleko, ki v morju veliko razkošnejših res ni bila nič posebnega, nato so začeli vse povprek hvaliti njeno odlično delo (ki ga po dobrem mesecu v novi službi še praktično ni bilo videt), omenili vreme in se ustavili pri komentiranju zabav, začeneši z današnjo. Čudovito. Za spremembo je bila iskreno hvaležna očetu, ki jo je silil k udeležbi vseh njegovih podobno zanimivih prireditev, saj se je prav tam naučila zehati ne da bi odprla usta. Mama pa jo je za nameček naučila še komentarjev, ki so bili ne glede na temo vedno primerni in samo to jo je rešilo pred tem, da bi jo nocoj mestni bogataši razglasili za popolno neotesanko. Vljudno je odslovila še zadnjo skupinico in se končno odpravila proti predmetu njenega poželenja, po katerem je hrepenela že vse popoldne: mizi s hrano. Zadnji dve uri je ob pogledu na vse tiste dobrote kar medlela od lakote, vendar se nikakor ni mogla izmuzniti. Vse do sedaj. Prisiljeno vljuden nasmešek, prej prilepljen na njen obraz, je končno izginil in lahko bi prisegla, da jo je bolela čeljust. Prava reč. Bila je v bližini vhoda, le še nekaj metrov od svojega cilja, ko se je začelo. Kot v počasnem posnetku je opazovala rjavolasko, ki je sredi avle v rokah držala pištolo in v naslednjem trenutku so prostor napolnili glasni poki. Še približno ducat ljudi je od nikoder potegnilo pištole in začelo streljati vse povprek, ona pa je stala tam kot okamnela, zamrznjena v šoku. Kaj se vendar dogaja?

Grozilo ji je, da bo zdaj zdaj omedlela, počutila se je nepopisno šibko in nemočno, ko so ljudje okoli nje kot v filmu padali in obležali na tleh, čez nekaj trenutkov obkroženi z mlako krvi. Opotekla se je, v tistem trenutku pa zaslišala pok, ki je bil nenavadno blizu; trenutek za tem pa še pekočo bolečino, ki je grozila, da jo bo pogoltnila. Njen krik se je izgubil v vrtincu ostalih, ko se je opotekla proti obokanemu vhodu in se pri tem z levico prijela za bok. »Tega ne bom spravila dol,« je bil njen edini komentar, ko je pogled spustila do rane in zagledala živo rdeč madež, ki se je hitro širil po beli obleki. »Prekleto.« Bila je že nevarno blizu stopnicam, ko so jo noge izdale in je padla na kolena – skoraj. V zadnjem trenutku je začutila par močnih rok, ki so jo potegnile k višku in potegnile na stran, proč od masakra, ki se je dogajal v avli. »Mhm,« je pokimala na policistovo vprašanje, čeprav je bilo očitno, da vsekakor ni vredu – navsezadnje je precej očitno krvavela. Bolečina je grozila,da jo bo potegnila vase in napela je vse trohice moči, da je odgovorila na naslednje vprašanje: »Ja.« Obljuba, da bo vse vredu, ji v tem trenutku ni prav dosti pomenila, še bolečino ji je uspelo odmisliti, ko se je skozi vhodna vrata prebila nova truma krikov. »Ne, pojdita…« Težko je pogoltnila in zajela sapo, preden je bila zmožna nadaljevati: »Notri, bolj potrebujejo…« Rahlo je zmajala z glavo, omotična in nezmožna česa bolj nazornega ali celo ukazovalnega. Njeno vidno polje je zapolnila rjavolaska z velikimi, plavimi očmi, zaradi katerih je bila videti veliko premlada za svojo službo. Šele, ko jo je na to opozorila se je zavedla, da jo pravzaprav stiska za dlan in vse, kar je zmogla je bil bled nasmešek. Zakaj je bila tako prekleto šibka? Tudi, ko je dekle pritisnilo na rano, da bi zaustavilo krvavitev, ni zmogla krika, ki ji je obtičal v grlu. Sunkovito je vdihnila in nehote stisnila dlan, ki se je oklepala njene, pri tem pa molila, da ne bi izgubila zavesti.

Iskreno povedano sama rana verjetno ni bila tako zelo huda, kot je bila bolečina, ki je hromila njeno telo. Slednje Sava nikoli ni preveč dobro prenašala in je točila krokodilje solze že, če se je zgolj urezala z nožem. Sedaj, ko je končno vedela, kaj človek čuti ko ga oplazi krogla, bi najraje padla skupaj in se zbudila, ko si bilo vse skupaj že mimo in bi bila že na varnem med štirimi stenami bolnišnične sobe, pa ji telo ni hotelo narediti te usluge. In prav je bilo tako. Samo nekaj metrov od nje je bilo po tleh mogočne avle več trupel, kot si je upala priznati, in vsaj dvajset ljudi, ranjenih huje, kot je bila sama. Ljudi, ki so si zaslužili pomoč bolj kot ona, ki sta jo stražila dva policista. Čutila je močno željo po ugovarjanju trmastima varuhoma, a ni vedela, koliko besed je bila pravzaprav spodobna spraviti iz sebe. Podžupanja gor ali dol, bila je človek kot vsi ostali. Odločena, da zadnje ostanke moči prihrani za kaj pomembnejšega kot pričkanje se je zadovoljila z nekoliko očitajočim pogledom in odkimavanjem, s čemer je dovolj nazorno izrazila svoje nestrinjanje z njuno odločitvijo. Čeprav je bil globoko v njej strahopeten del nje neznansko zadovoljen, da sta ostala ob njej. O prvi pomoči razen tistega tečaja, potrebnega za vozniški izpit, ni imela pojma, zato so jo šele besede policista opomnile, da bi pravzaprav morala govoriti, saj bo sicer res padla skupaj. Kar v njeni situaciji vsekakor ni priporočljivo. Superca. »Mhm.« je bilo vse, kar je za začetek spravila skupaj, ko je dlani uprla v tla in se, naslonjena na steber, premaknila v nekoliko bolj sedeč položaj. Bilo je prekleto težko, ker je bila zaradi bolečine šibka kot kak otrok, a z nekoliko pomoči ji je uspelo. Hotela je razmišljati o čemerkoli drugem kot o dogajanju znotraj banke, zato je bila več kot hvaležna, ko jo je rjavolaska skušala pomiriti. Hvaležno se je nasmehnila, globoko vdihnila in se lotila mučnega povezovanja besed v stavke: »Ne vem. Vse je bilo… zmeda. Krogle letele povsod.« Ob spominu na grozo in otopelost je znova odkimala. »Vsaj deset strelcev, maske, veliko trupel.« Šok, ki je edini še prepričeval poplavo solz v njenih očeh, je počasi izgubljal učinek in v strahu, da bo zajokala kot otrok, se je močno ugriznila v ustnico. »Hitro. In načrtno.« Globoko je vdihnila, ali vsaj poskušala storiti to, saj je nekje na pol vdiha zastokala od bolečine. Kljub temu, da jo je krogla samo oplazila, ji je en sam pogled na bok povedal, da kri neustavljivo lije iz nje. Pa tudi pogled na dekle in temnolasca v uniformah, kljub širokemu in tolažečemu nasmešku, ki sta jih imena na obrazu, ni bil ravno pomirjujoč. Skušala se je nasmehniti in ju vprašati po imenu, da bi ju nekoliko pomirila, a je lahko iz sebe spravila zgolj besedico »Ime?« in nato s kretnjo pokazala nanju. Moč iz njenih udov je počasi, a vztrajno izginjala in začela jo je grabiti panika, čeprav je racionalen del nje vedel, da od take rane ne bo izkrvavela. Kajne? Ni si mislila, da bo kdaj rekla kaj takega, a trenutno je bil parajoč zvok siren rešilnega avtomobila njena največja želja.