garden

Naslov sporočila: garden Sre Apr 03, 2013 3:14 pm

tag, the amazing saoirse smitten

note: alrighty, let's go!

sončni žarki so mu prebujali utrujene oči. počasi je zamežikal v poletno vročino; pojma ni imel, kako se je znašel tukaj. počival je na terasi vile, ki je razkrivala pogled na s soncem obsijan vrt, ki je deloval kot iz pravljice. "gospodična," je zariplo pozdravil, ko se je z očmi srečal s saoirse. skušal se je spomniti, kako pri vragu je pristal izmed vseh krajev na svetu tukaj, a edino, česar se je uspel spomniti, je bil pekoč občutek, ki ga je dobil, ko je sanjal o tisti misiji. kakšne bedaste sanje. kot da bi bil kdaj tako neumen, da bi tekel naravnost proti tipu, ki ga želi ubiti, in mu nastavil nezavarovan trebuh, da bi mu ga ta lahko prerezal. in to zato, da bi rešil življenje naključni ženski. ha. tako viteški ni bil. "veš, kakšno sranje sem sanjal," se je zasmejal, a ob tem začutil, kako ga je nekaj krepko zabolelo v prsnem košu. kot bi kadil cigaret za cigaretom, kot je to nekoč počel, potem pa ni bil sposoben niti dihati normalno.

hotel se je dvigniti z zgornjim delom trupa in nenadoma je začutil tako ubijalsko bolečino, da se je počil nazaj na svojo letno posteljo in glasno zaječal. zobe je stisnil skupaj, da bi se utišal, s pogledom pa prečesal okolico. nikjer nikogar. hvala bogu, da ga drugi ne morejo videti v takem stanju. kaj za vraga..? njegove oči so poiskale njene, nato pa mu je pogled hitro zdrsnil pod tenko rjuho, s katero je bil zakrit in nenadoma je zagledal nagubano površino pod majico. to že ni bil njegov trebuh. v trenutku, ko je napel kakšno mišico, je začutil poveze, ki so se raztegovale od njegovih reber, pa do konca njegovega trebušnega predela. skorajda ogorčeno je pogledal saoirse, ko so se spomini, ki jih je do tedaj že premešal s sanjami, začeli jasniti. v trenutku je vse udarilo vanj; s spomini se je v njegovo telo naselila neopisljiva bolečina, ki se je raztezala do zadnjih kotičkov njegovih okončin. kakšna svinjska bolečina. "sranje," je zamomljal in glavo prislonil nazaj na vzglavnik, s konicami prstov pa je poiskal obraz, samo zato, da se je lahko prepričal, da je udarec s kijem, ki ga je dobil po čelu, pustil jasno sled. zdelo se je, da mu iz glave raste še ena.

"kako dolgo sem bil nezavesten?" se je navsezadnje le pozanimal, zavedajoč se, da je to šele začetek niza vprašanj, za katera je moral poizvedati. kot recimo, ali je popolnoma zjeban, ali je kak del njegovega telesa trajno poškodovan, ali je vse normalno teklo dalje in ali ga bo dala ubiti, če mu to ni pri zadnji misiji uspelo samemu. spraševal se je, kaj pomeni njen namrščen obraz; ni mogel dešifrirati, če gre za jezo ali zaskrbljenost, a iz izhodišča ni imel namena spraševati, ne samo zato, ker se ni imel tako zgodaj namena zapletati v nove težave, temveč tudi zato, ker je težko govoril. vsakič, ko je segel po zraku, se je zdelo, da mu rebra pokajo na dvoje.

Naslov sporočila: Re: garden Sre Apr 03, 2013 3:42 pm

s svojimi svetlimi lasmi in revijo v rokah bi lahko delovala kot povsem normalna mladenka, ki je uživala v sončnih žarkih. le da je bila saoirse daleč od tega – morda zaradi revije, v kateri so bili opisani modeli najnovejših pištol, morda pa zaradi tega, ker se je poleg nje na oblazinjenem ležalniku nahajal temnolasec, ki je imel telo prekrito z modricami in je bil poleg tega tudi zelo dobro zavit v zavoje. v bolnišnici so dobro poskrbeli zanj. sprva so jo o poteku dogajanja obveščali le po telefonu, proti koncu vsega skupaj pa se je morala osebno pojaviti v brezhibno beli pisarni, da je podpisala nekaj papirjev in pustila velikodušno zahvalo kirurgu, ki je poskrbel za ranjenca. štiri zlomljena rebra, cel kup notranjih krvavitev in nekaj ostalih ran vsekakor niso bile mačji kašelj in tako je wesley večino časa preživel v nezavesti. poleg tega je saoirse sumila, da ne bi dobro prenašal zdravnika tistega prvega dne, zato je bila njegova nezavest morda delno tudi umetna, ampak zdaj so ga odklopili od vsega in ga prestavili na teraso po njenih navodilih. navsezadnje je moral dobiti nekaj sonca – navodila zdravnika. morda je bila saoirse hladnokrvna in občasno kruta oseba, ampak za svoje ljudi je znala poskrbeti. več kot dobro, pravzaprav. wesley je bil že dolgo izven življenjske nevarnosti in ob tej novici si je po svoje oddahnila, čeprav tega ni pokazala.
njegovo dihanje se je nenadoma komaj opazno spremenilo, a sprememba je bila še vedno dovolj, da je odložila revijo in pogled uprla vanj. bil je pri zavesti, dobro. ob njegovih besedah je zgolj lahno privzdignila obrvi in jih pripisala učinku zdravil. no ja, ni mu nameravala uničiti te iluzije, dokler je še užival v njej. ni ga razumela – ni točno vedela, zakaj za vraga je čutil potrebo, da jo zaščiti, ampak to je cenila. nanj ni bila več tako besna, kot je bila še pred dnevi. tudi ni načrtovala podvigov zanj, ker je bilo v prvem načrtu oklevanje. ga pa vsekakor ni nameravala vreči iz mafije oziroma z drugimi besedami, ubiti. izkazal se je kot dobra izbira in potrdil tisto, kar je že ves čas vedela. »na tvojem mestu tega ne bi počela,« ga je opozorila, ko se je poskusil dvigniti. njen glas je bil nevtralen – z ničemer ni pokazala svojih čustev. njegov pogled je bil zdaj ogorčen in v njegovih očeh je zapazila drobno iskrico razumevanja. ne, niso bile sanje. daleč od tega.
»malo več kot dva dni,« je odvrnila na njegovo vprašanje. »tam okrog šestdeset ur, če sem bolj natančna,« je bila nekoliko bolj natančna, medtem ko je s tistim hladnim pogledom zdrsnila po njem. »štiri zlomljena rebra, nekaj notranjih krvavitev in modric... ter buška,« je pojasnila, medtem ko je z dlanjo nežno zdrsnila čez njegovo čelo na mestu, kjer je dobil udarec s kijem. »ne naprezaj se preveč,« ga je opozorila in potisnila njegovo roko nazaj k telesu, ker je dobila podroben opis bolečin, ki jih bo čutil. to je bil človek, ki je rešil njeno življenje. bila je precej prepričana, da jo je sovražil, a še vedno je skočil med njo in med nož in zaradi tega si je dejansko prislužil njeno – kaj? spoštovanje? nekaj podobnega. »najbrž se počutiš obupno, ampak v redu boš, wesley,« je mehko zamrmrala, pogled pa uprla v njegove oči.

tagged: wesley

Naslov sporočila: Re: garden Sre Apr 03, 2013 5:41 pm

tag, the amazing saoirse smitten

nezadovoljno je zastokal in se skušal v tistem nekoliko udobneje namestiti, a - roko na srce - je bilo to precej nemogoče. iz sebe je izpustil še en vzdihljaj, da bi še jasneje pokazal, kako zelo nezadovoljen je zaradi stanja, v katerem se je znašel. "sranje," je zamomljal sam pri sebi, ko je slišal, koliko časa je pravzaprav preležal v nezavesti. za trenutek se je opomnil, da se nima kaj pritoževati, navsezadnje je preživel. in vseeno je bil izredno nepripravljen na stanje, v katerem se je znašel. saj se je komaj premikal, prekleto, in hendikepiranost je bila tista ena in edina stvar, ki je pri sebi ni hotel trpeti. če bi bil zares hendikepiran, bi se najbrž ubil, še preden bi se uspel svoje nesposobnosti popolnoma zavedati.. zdaj pa je ležal, skorajda priklenjen na posteljo, s prerezanim vratom, razjebanim čelom in uničenimi kostmi ter notranjimi organi. kakšno neverjetno sranje.

"čudovito," je prikimal, ko mu je naštela njegove poškodbe in rahlo je zmajal z glavo; česa več tako ali tako ni bil sposoben. bilo je naravnost komično, kako so vsakič znova njegove stare rane nadomestile nove. spomnil se je, kako ga je saoirse nazadnje uspela premlatiti s svojimi podaniki; ko se mu je obraz zacelil, se je nanj spravil blake in zdaj, ko so bratove podplutbe izginjale, je dobil novo dozo. kakšno prekleto sranje. "očitno se ne morem niti malo naprezati," je zlovoljno zamomljal, ko je pomislil na to, kako zelo je zjeban. "še fukati ne bom mogel," je temu tiho dodal, očitno je bilo, da so njegove besede namenjene njemu izključno, ne njej. glede na to, da ima razjeban trebuh, je vsakršen napor zagotovo pomenil, da si bo uničil šive in da mu lahko v trenutku iz trebušne votline popadajo vsi notranji organi. vse veselje v življenju mu bo tole vzelo; poležavanje je sovražil kot nič na svetu, razen, če je preboleval mačka. krasna ideja!

"mmhm, krasno bom," je prikimal in še enkrat zavzdihnil. roko je dvignil k svojemu čelu in znova mehko zdrsel po njem, nato pa si je šel s prsti skozi lase, da bi se spravil k sebi. "čisto suho grlo imam," je počasi načel, nato pa jo pogledal s pogledom, ki je jasno govoril, da si nekaj želi bolj od kisika samega. "imava kak.. viski ali.." namuznil se je. "kakršenkoli alkohol?" vedel je, da bi bilo morda najbolje, če bi ostal na vodi, sploh ko je žganje tako spretno uničevalo notranje organe, toda to je potreboval. to zadnje veselje. če ne drugega, je potreboval požirek konkretne pijače, preden se mu do konca zmeša. "kaj se je pravzaprav zgodilo..? zakaj ni bilo nikogar, da bi ustavil tiste tipe?" se je dodatno pozanimal, ko se je spomnil, kaj je pravzaprav pomembno.

Naslov sporočila: Re: garden Sre Apr 03, 2013 6:15 pm

»dobro si jo skupil,« je bila njena edina pripomba na njegove besede. ni bil zadovoljen, ampak navsezadnje, kdo v njegovem stanju pa bi bil? njegovo celotno telo ga je moralo boleti, ampak bil je živ. dejansko je bila to najbolj pomembna stvar, vsaj iz njenega vidika v tistem trenutku. sicer pa so ga dobro zakrpali – morda ni imel tega občutka, ampak mafija je imela na plačilnem seznamu samo najboljše zdravnike in specialiste za različna področja, ki so dobro vedeli, kaj so počeli. in zato je ni skrbelo. poleg tega je wesley deloval kot… wesley. bila bi presenečena, če bi bil prijazen ali uporabljal normalen pogovorni jezik. seveda pa je bila saoirse tudi tega navajena.
sama pri sebi se je nasmehnila na njegov komentar, ampak bila mu je dolžna. tega niti za trenutek ni pozabila. »uničil si mojo obleko,« se je nenadoma povsem nepričakovano morala nasmehniti ob spominu, ker je bilo zdaj lažje – poleg tega to niti ni bila njegova krivda, navsezadnje je bila ona tista, ki se je v hipu znašla poleg njega, potegnila njegovo glavo v naročje in zaustavila tok krvi iz njegovega trebuha in seveda spotoma še odstranila nož. njena brezmadežno bela obleka je bila nemudoma zamazana in je zdaj visela na njeni omari, ker ni nihče dobro vedel, kaj naj stori z njo, poleg njenih izrecnih navodil pa si je nihče ni upal znebiti. »jasno, to je tvoj največji problem,« ji niso ušle njegove besede, medtem ko je potisnila svoje lase nazaj in s pogledom zdrsnila po njegovem telesu. »tako ali tako pa ne boš šel nikamor, dokler ne boš kolikor toliko pri sebi. upiraj se kolikor se hočeš, ampak ostal boš v vili in vsak dan pustil zdravniku, da te pregleda.« njen glas je bil odločen. to so bila dejstva, ne zahteve ali prošnje. preden ga je spet lahko poslala kamorkoli, četudi v njegovo normalno življenje, je moral biti zdrav. njen pogled je bil prav tako odločen kot njen glas, ko ga je dvignila k njegovim očem.
opazovala ga je, ko je govoril. bil si je veliko bolj podoben – skoraj strašljivo ga je bilo videti tako brez življenja ležati na tistem ležišču. sama pri sebi se je za trenutek namrščila ob njegovih besedah, nato pa je vstala in odkorakala stran. vrnila se je že čez nekaj trenutkov. v eni roki je nosila steklenico viskija, v drugi pa dva kozarca, ki ju je napolnila. »viski je vedno na voljo,« ga je obvestila. navsezadnje se je po njeni krvi pretakala irska kri; kaj pa je pričakoval? »ampak bojim se, da zate v omejenih količinah.« tudi tokrat je bil njen glas neizprosen. alkohol in zdravila? ne najboljša kombinacija. dvignila je pogled ob njegovem vprašanju, njen obraz pa se je zresnil. »ker sta stražarja na dovozu dobila krogli v glavo,« je na kratko pojasnila. v njenem glasu je bilo čutiti pristno obžalovanje – ni ji bilo vseeno za svoje ljudi, nikoli. »skoraj takoj po tem, ko si se zrušil, so prišli ostali. predolgo ni bilo zvoka od stražarjev,« je nadaljevala, za trenutek premišljevala in naredila nekaj požirkov iz svojega kozarca, medtem ko ga je ocenjujoče ošinila s pogledom in nato eno roko potisnila pod njegovo glavo ter jo počasi nekoliko privzdignila, medtem ko je z drugo roko približala kozarec njegovim ustnicam. »pij,« je zamrmrala in potisnila nekaj pramenov njegovih las nazaj. ko se je odžejal, je njegovo glavo namestila nazaj na blazino in se nekoliko sklonila nadenj. »wesley, ne vem, zakaj si to storil… ampak hvala.« njen glas je bil polglasen, ampak iskren, ko je pogled uprla naravnost v njegove oči. lahko je bila kdorkoli že, ampak znala je ceniti takšne stvari. morda celo bolj, kot bi si kdorkoli predstavljal.

tagged: wesley

Naslov sporočila: Re: garden Sre Apr 03, 2013 7:42 pm

tag, the amazing saoirse smitten

"bi rekel, ja," se je moral strinjati z njenimi besedami, ko se je znova hotel nekam premakniti, pa je njegovo razbolelo telo protestiralo. o bog, to bo takšno sranje. saj vendar ni bil sposoben nenehno ležati na enem mestu, morda sicer ni bil hiperaktiven človek, a vseeno je sovražil vegetiranje. ne, ne, tega ni mogel. "sem jo res?" je z drobnim nasmeškom na obrazu povzdignil obrvi, ko je videl sled čustev na njenem obrazu. ni imel namena izzivati, ni se imel namena naslanjati nad dejstvom, da ji je pokvaril dizajnersko obleko, ki je bila najbrž vredna milijone - čeprav bi to še kako karakterno ustrezalo wesleyju.. ne, a bilo mu je všeč, da se je bila kljub napornim dogodkom izpred dveh dni ob spominu na kakšno malenkost.. pripravljena nasmehniti. to je še na njegov obraz zvabilo nasmešek. v takšnem odnosu si ju nikdar ni predstavljal; oba sta govorila nežno, kot bi se bala, da bosta prebudila zver v kotu, smehljala sta se nežno, kot bi bilo tukaj kaj globjega. pa čeprav sta oba jasno in striktno vedela, da ni bilo ničesar.

skomignil je z rameni, ko je ugotovil, da ni preslišala njegovih besed o tem, da bo potreboval nekaj seksa, sicer se mu bo zmešalo. sproščeno vzdušje tukaj se mu je zdelo skoraj nerealno; sama okolica jima je kazala prijaznost in naklonjenost, sončni žarki so jima lajšali situacijo. "oh, daj no," je zagrulil in tisti končni 'no' raztegnil do kdo ve kam. "ne bom dovolil nekemu plačanemu pedru, da me otipava.." je hotel jasno povedati, da ni najmanjših šans, a v trenutku, ko je napel svoje telo, ga je zopet prevzela neznosna bolečina. naveličano je zaprl oči in stisnil zobe. prekleto sranje. zajel je sapo, da bi se umiril, svetlolaska pa je med tem odkorakala in se samo v nekaj trenutkih vrnila.

zvončkljanje kozarcev v njenih rokah ga je pomirilo; če ne drugega, se bo vsaj napil, tega mu nihče ne bo branil in če mu bo samo poskusil, bo nekomu prestrelil glavo, ko bo bolje. to je lahko garantiral. "oh, daj no," se je otroško namrščil, kot da bi prosil mamo, naj mu kupi drago igračo v trgovini - kolikor je prosjačil in se drl, nikdar je nji dobil. kupili so jima skupno, njemu in blaku, pa še to tako bedno, da ni bil nikdar pretirano zadovoljen z izidom. "sranje," je na rahlo zmajal z glavo, ko mu je obrazložila potek tiste noči. vse bi moralo iti gladko, plan je bil tako enostaven, tako očiten.. da nikjer ni bilo prostora za napako. in vendar je vse šlo po zlu. sranje, sranje. nenadoma je simpatiziral s tipoma, ki sta izgubila življenje, pa čeprav ju sploh ni poznal; prvič in zadnjič ju je videl, ko so se pripeljali na kraj.

z njeno pomočjo je dvignil glavo in zduška izpil vsebino kozarca. koliko bolje se je tisti trenutek počutil, o bog! za nekaj trenutkov je med njima nastala tišina, potem pa je izrekla nekaj, kar je bilo najbrž.. nekaj najlepšega, kar je slišal vse odkar.. oh, vsaj odkar je bil zaročen pred desetimi leti. rahlo se je nasmehnil, v mislih pa se mu je pojavilo tisto jasno vprašanje: prav zares, zakaj je to storil? nikakršen vitez na belem konju ni bil, ni bil tisti, ki bi žrtvoval sebe za drugega.. in vendar je skočil pred njo, kot bi bil največji gentleman na svetu. "ni problema," je končno tiho dejal in znova zaprl oči, da bi se skril pred soncem - in pred njenim prodornim pogledom.

Naslov sporočila: Re: garden Sre Apr 03, 2013 8:03 pm

»imela sem občutek, da boš s tem… zadovoljen,« je za trenutek premolknila, medtem ko je skušala najti pravo besedo. ampak ni bila jezna, ne zares. najbrž je bilo obema jasno, da bi se lahko povsem brez problema odstranila od kraja dogajanja; morda nekam k steni, kjer bi počakala na svoje ljudi. do takrat bi wesley bil mrtev. morda je bil res prepričan, da je bila plehka blondinka, ki je vse dobila postreženo na zlatem pladnju in morda je bilo v tem tudi malo resnice, ampak dejstvo je bilo, da bi ga lahko pustila umreti. brez problema. poleg tega je bil ves čas po malem jezna nanj zaradi njegovega odnosa do praktično vsega in če bi ravnala racionalno, bi ga oklicala za žrtev in se umaknila ter pustila, da se njegova kri prelije po tleh tiste umazane, stare tovarne. ampak saoirse ni bila takšna oseba… ni mogla. ne bi mogla; ne nekoga, ki ga je sprejela v svojo družino. »če te bo zabavalo, si jo lahko tudi ogledaš. nisem prepričana, kaj naj storim z njo,« se je nasmehnila sama pri sebi. vseeno ji je bilo za oblačila, čeprav je imela izbran okus, zaradi katerega je vedno dajala občutek brezhibne urejenosti. kakšna neumnost.
bilo je tako zelo… nenavadno. da, vsekakor, nikoli ni pričakovala, da bo kdaj pristala v tej situaciji, pa vendar se ji je zdaj zdelo povsem naravno, da je sedela ob njegovi strani in na svoj način pazila nanj. ob njegovih besedah je samo lahno privzdignila obrvi in mu namenila svoj hladen, posloven nasmešek. »dokler sem jaz tukaj, mu boš moral dovoliti. vsekakor je najboljši in mislim smrtno resno, ko to rečem,« ga je obvestila. ja, wesley je bil vsekakor na poti do okrevanja, kar je jasno izražala že njegova izbira besed. poleg tega pa – kaj naj bi storil, pobegnil? sploh se ni mogel niti malo premakniti, ne da bi ob tem začutil bolečin, kako naj bi storil karkoli drugega? bil je praktično ujetnik, ampak ujetnik v najbolj primernem prostoru zanj v tem trenutku.
»sploh ne poskušaj,« je skomignila z rameni, da so svetli lasje ponovno obkrožili njen obraz. »alkohol in zdravila? ni šans.« presneto, saj niti ni vedela, kdaj je postala tako stroga. ali pa popustljiva po drugi strani, saj je navsezadnje dovolila wesu tistih nekaj požirkov viskija. zdravnik je bil s svojimi navodili jasen, čeprav je ves čas nekako prestrašeno pogledoval proti njej – pa ne da bi ji bilo mar za to, čeprav je tip najbrž mislil, da bo ob kakšni napačni ali zgolj nevšečni besedi dobil kroglo v glavo.
ob njegovih tihih besedah je vedela, da so se stvari med njima zdaj spremenile. zaenkrat – ni vedela, kako se bo glede tega počutil čez nekaj dni, ampak trenutno to ni bilo važno. rešil ji je življenje – to dejstvo je spremenilo toliko vsega in jo obenem navdalo z nekim čudnim občutkom. da bi ga pregnala, se je nekoliko premaknila in iz mize nedaleč stran, ki je wesley iz svojega položaja ni mogel videti, vzela prepognjeno blago brezhibno bele barve. z zamišljenim izrazom na obrazu ga je razprostrla na svojih kolenih. njen nož – tisti, s katerim mu je pred časom grozila in tisti, ki ga je zarinil napadalcu v vrat – je bil zdaj popolnoma očiščen. a ni bil takšen, kakršen je bil, ko ga je wesley videl nazadnje. ko ga je izvlekla iz trupla, ga je zaupala dobremu prijatelju svojega očeta. na rezilo povsem na dnu; ob ročaju, je bil zdaj vtisnjen simbol. tri navpične ravne črte. simbol, ki je predstvljal mafijo. simbol, ki je ponazarjal družino in vse, v kar je verjela. saoirse morda nikoli ni bila tako dobra z besedami, ampak to je bilo največje priznanje, ki bi ga sploh lahko komurkoli dala. »mislim, da zdaj pripada tebi,« je spregovorila po nekaj trenutkih tišine, medtem ko je nož položila nazaj na blago in ga ponudila wesleyju, pogled pa uprla naravnost v njegove oči.

tagged: wesley

Naslov sporočila: Re: garden Sre Apr 03, 2013 8:58 pm

tag, the amazing saoirse smitten

skomignil je z rameni, da bi dokazal svojo brezbrižnost glede njene obleke, čeprav je na tihem čutil nekakšen.. ponos. pripadnost? morala se je vreči po njem, če ji je uspelo dobiti kri na tisto ozko oblekico, kar ga je navdajalo z nekakšnim toplim občutkom v prsih. ha, mar ji je bilo. seveda mu nikdar tega ne bo pokazala, kako vendar bi, ko pa se je ravnala po striktnem pravilu, da čustev ne gre kazati.. in vendar. bilo ji je mar. kako ljubko. normalni wesley bi se iz tega pričel norčevati, ji metati pod nos, da ga ima raje, kot si drzne priznati, a na koncu koncev se je zdelo, da se je vseeno prebudil kot drug človek. kot človek, ki je dobil novo priložnost ali kaj podobno klišejskega. bil ji je hvaležen, čeprav tega zaenkrat ni znal, mogel ali hotel izustiti. a zdelo se mu je, da ve; kot je on vedel, da mu je bila na koncu koncev hvaležna tudi ona.

"mi jo boš pokazala, ja," je prikimal z nekoliko odsotnim nasmeškom na obrazu. moralo bo biti precej zanimivo; videti, koliko njegove krvi se je razlilo po njej. upal je, da večje količine. upal je, da bo tista krasna obleka popolnoma prepojena z rdečo, da se bo lesketala zaradi vsebovanja njegove notranjosti. "ampak nikar je ne izperi," je nenadoma popolnoma resno dejal. ni si želel. želel je, da bi jo ohranila, pa čeprav je ne bo več nikoli oblekla.. želel si je, da bi to ostalo nekje, da bi spominjalo na dan, ko se je takole herojsko vrgel pred njo in jo rešil, pa čeprav sta bila v tistem času na bojni nogi. najraje bi jo uokviril; navsezadnje bo, razen nekaj brazgotin na njegovem telesu, ostala edini spomin na to, da se je nekoč v njem pojavilo nekaj plemenitega.

"oh, kako jebeno krasno," je zamomljal in se preprosto vdal v svojo usodo. zdravnike je sovražil brez posebnega razloga; na živce mu je šlo, da so se ga dotikali, razen seveda, če je ško za brhke lepotičke - teh pa je v svojem življenju srečal bore malo. večinoma je šlo za učene tipe srednjih let, ki so delovali zateženi, kot da v sebi nosijo tisto čudovito pedersko nagnjenje, pa ga pri tej starosti niso pripravljeni priznati, ker imajo doma ženo in sedem otrok. "zveniš kot moja prekleta mati," se je šibko nasmejal, ko mu je prepovedala alkohol z zdravili. "bom lahko potemtakem vsaj kadil? ali pa je tudi tobak prenevaren za moj pritisk?" nasmehnil se je, ker je predvideval, da bo vsaj v tem popustila. navsezadnje.. je potreboval nekaj. nujno.

s pogledom ji je sledil, dokler ji je lahko; nato je počakal, da se je vrnila k njemu in nenadoma je prejel v roke nekaj, kar je neumdoma prepoznal. nasmehnil se je, nato pa opazil vklesano podrobnost, ki je spominjala na znak, ki ga je bilo moč videti vsepovsod po vili. znak mafije. tako je torej postal uradni član tega ozkega kroga.. te 'družine', kot jo je pojmovala ona. njegova dlan se je trdno oprijela držala noža, ko si ga je znova ogledal iz vseh strani, nato pa se je njegov pogled končno vrnil k njej in iz sebe spravil kratek, a iskren, "hvala."

Naslov sporočila: Re: garden Čet Apr 25, 2013 10:34 pm

»nikoli je ne bom izprala, wesley. najbrž jo bom pustila na nekem posebnem mestu,« se je sama pri sebi nasmehnila, ko se je odzvala njegovim besedam. to, kar je rekla, bi lahko pomenilo, da se je obleke želela na tak način samo znebiti in jo čim bolj hitro spraviti izpred svojih oči, a tokrat sta najbrž oba vedela, da je bila obleka z vso zasušeno krvjo vmes bolj pomembna kot to. neke vrste mejnik v njunem odnosu, ki je predstavljal nov zasuk vsega, kar se je dogajalo med njimi. navsezadnje ji je rešil življenje in že zdaj je vedela, da bo zaradi tega v prihodnosti najbrž sama trpela. to je bilo pomembno dejanje. to je bilo – bistveno, skorajda, in zato je vedela, da bo storila marsikaj, česar sicer ne bi. zanj. izključno in samo zanj ter zato, ker ji je rešil življenje. presneto, zaslužil si je nekaj posebnega. vedela je, da so ji njeni uslužbenci večino podvrženi, a ni si mislila, da so pripravljeni iti tudi v največje skrajnosti zanjo. ne nekdo, kot je bil wesley. in to ji je pomenilo ogromno, pa čeprav tega ne bi nikoli znala zares izraziti.
bil je kot velik otrok, ko je takole ugovarjal. kot da bi bral njene misli, jo je primerjal z mamo in ob tem se je morala namuzniti, medtem ko mu je potisnila temne lase izpred oči v kretnji, ki bi skoraj lahko bila materinska, a je vanjo vložila tudi nekaj svojega – nekaj, kar ni bilo prav nič materinsko. zgolj skrb zanj, tako preprosto in osnovno čustvo, ki ga je preoblikovala po svoje, ker saoirse niti pomotoma ni znala izraziti vsega, kar je čutila. predvsem hvaležnost, vsekakor. »ja, wesley, lahko boš kadil. v mejah normale,« si ni mogla pomagati, da ne bi dodala teh zadnjih besed. vsekakor mu je bilo kajenje dovoljeno. presneto, če bi jo prosil za zasebno letalo in polet nad mestom, bi to v tistem trenutku dobil. zavedala se je dragocenosti wesleyja v verigi, ki jo je predstavljala mafijska družina in bil je vse preveč dragocen. tako zanjo osebno kot tudi za družino kot organizacijo. le da mu tega ni nikoli nameravala naravnost povedati. bilo bi preveč daleč od tega, kdo je bila in kako je bila naučena.
opazovala ga je, ko je dobil v roke tisti nož, ki mu ga je s tolikšno skrbnostjo izročila. trenutek je bil preveč slovesen, da bi ga pokvarila z nepotrebnim govorjenjem in saoirse je morala počasi nasmehniti, ko je končno spregovoril po tisti tišini, ki se je razpasla med njima in ki je bila vendarle prijetna, ne pa dušeča ali naporna tišina. to ji je bilo po svoje všeč; ni se mogla spomniti, kdaj je zares takole uživala v tišini s kom. »ne. hvala tebi, wesley,« je odvrnila na njegovo tiho zahvalo s prav tako pridušenim, popolnoma iskrenim glasom, ko se je sklonila do njegovega čela in mu nanj pritisnila čisto nežen poljub, da so se njene ustnice lahkotno dotaknile njegove kože. »zdaj pa se naspi,« je dejala, »veliko moraš počivati.« to so bila zdravnikova navodila, ne njena ideja. namenila mu je še zadenj nasmešek, preden se je obrnila in odkorakala v notranjost ter ga pustila, da bi si spočil.

the end.

tagged: wesley