backside alley

Naslov sporočila: Re: backside alley Ned Apr 07, 2013 3:38 pm

V njem se je zdaj že dolgih nekaj minut nabirala kepa nepotrpežljivosti, ki je gozila, da bo kaj kmalu bruhnila na plano kot ognjeni vulkan. Res ni imel živcev, še manj pa potrpljenja, da bi tičal v tem zastoju še nadaljnih tisoč let in hkrati poslušal neumnorno gobezdanje predrage Madeline, ki se mu je kdo ve zakaj že pripopala zraven. Še vedno ni vedel, ali ga je s klepetanjem poskušala pomiriti ali še bolj sprovocirati, a se je zdelo da mu bo nadaljno razmišljanje o tem povzročilo le še hujšo škodo. In resnično ne bi bilo prav nič zabavno, če bi se mu enostavno odpeljalo, mar ne? Globoko je izdihnil in z roko precej močno udaril po volanu, noga pa mu je nemirno trzala v pripravljenosti, da končno pohodi stepalko za plin. Pri vsem tem je poskušal mirno ignorirati blebetanje policistke, s tem da je preprosto ni pogledal in ji ni ni odgovarjal na vprašanja, ki jih je zahtevala od njega. Prepričan je bil, da je bila še vedno precej razkačena zaradi tega, ker ji ni pustil voziti. Pa ne zaradi tega, ker bi bil eden izmed tistih seksističnih ljudi, ki bi bi bili prepričani, da ženske ne znajo dobro voziti (čeprav je bilo to že dostikrat dokazano), a navsezadnje sta se odpravila z njegovim avtom, pa še v rahli zamudi. Zdaj je njuno zamujanje še poblobilo, ko sta na mestu čakala že najmanj deset minut. Vse skupaj ga je spravljalo ob živce – ni mu bilo v navadi, da bi zamujal na takšne prireditve.

»Za boga, Mads. Utihni že,« je revsknil in da bi jo preglasil, do konca odvil gumb za radio, da je iz njega ušla glasba jakosti, primerne za oglušele. Ponavadi ga je glasba pomirjala, a tokrat mu še glasbeni program ni bil naklonjen. Zamomljal je nekaj nerazumljivega, pri čemer se je več kot očitno pritoževal nad pevko, ki je ravnokar prejahala v napev skladbe, ki ne bi morala biti še bolj nadležna. Nazadnje mu ni preostalo drugega kot da je radio preprosto izključil in se namesto tega raje osredotočil na štetje vdihov, da bi se pomiril. Ni bil prepričan, če bo ta sprostitvena tehnika delovala, a mu o tem niti ni bilo potrebno razmišljati, saj se je ravno v tistem avtomobil pred njima premaknil in je promet stekel. Pritisnil je na plin, da je njegov kot noč črni športni avtomobil aston martin vanquaish V12 poskočil in odbrzel naprej, mimo vseh počasnih voznikov, ki so se po cesti premikali še huje kot polži. Saj, morda bi kaj profitirala, če bi se namesto v njegov avto posedla v veliko manj udobni policijski avtomobil, kot je predlagala rjavolaska, toda njemu se je vseeno zdelo bolje, da sta ostala neopazna. Res bi lahko z intervencijskim vozilom hitreje (in pravočasno) prišla na kraj dogajanja, a bi se vsega lotila preveč neprofesionalno. Sam je namreč imel v načrtu veliko boljšega in samo upal je, da ne bo gospodična Tečnoba po nepotrebnem vihala nosu nad čemerkoli.

»… sicer te bom vrgel v prvo kanto,« je nadaljeval s svojimi opozoril, ki so v nekem pogledu sicer delovale kot grožnje, a ni se kaj preveč zmenil. Pomignil je, naj mu sledi, sam pa zavil na ulico, kjer je bila bližnjica do zadnjega vhoda v poslopje. »Vstopila bova skozi zadnja vrata,« ji je v naglici izdal še nekaj navodil in pričakoval, da jih bo tudi upoštevala. »Ah.. samo sledi mi,« je nazadnje zagodrnjal, ko je že davno izgubil potrepljenje nad njenim pritoževanjem, da jo pravzaprav komandira. Hodil je nekaj korakov pred njo in premikal noge v najhitrejšem možnem ritmu, potem pa nenadoma obstal na mestu, ko je nedaleč stran opazil dve postavi – ena je negibno ležala na tleh, medtem ko se je druga sklanjala k njej. »Kdo je tam?« je zamrmral bolj samemu sebi, potem pa se obrnil proti rjavolaski, ki je bila tudi njegova partnerka, v primeru, če bi šlo kaj narobe in s tem nakazal, da je bilo vprašanje pravzaprav namenjeno njej. »Ju poznaš?«

tagged: madeline, otti, jacob! | words: 659 | comment: here we go. this is so fun! smitten3

THANKS TO MAC !

Naslov sporočila: Re: backside alley Ned Apr 07, 2013 4:49 pm

for this post i tag jake, jacob and otti. and i wrote around 700 words. yup this shall be fun.

že se je hotela veseliti, da se bo gneča pred njenimi očmi razjasnila in bo promet tekel v svetlobni hitrosti, ko je jake spet pritiskal na zavoro in sta ponovno obtičala sredi različnih znamk in oblik avtomobilov. v njej pa je prevladovala nepotrpežljivost in želja po tem, da končno vkoraka na dobrodelni dogodek in pridobi situacijo pod svoj nadzor, četudi stvar ni bila v tem da svojim ljudem ni zaupala, ampak je šlo bolj za njeno pikolovsko osebnost in lastno zadovoljstvo v uživanju v malo dobrodelnosti. » tole pa dobiš, ker me nisi poslušal, ko sem rekla da greva s službenim avtomobilom, « je opomnila svojega sovoznika na njeno ponudbo proti kateri je sam trmasto ugovarjal in zahteval vožnjo v svojem avtomobilu in sama ni imela druge kot da se je vdala v vedi, da se bo kmalu izkazalo njeno pravilno, kar tudi se je – klasično. » ampak seveda gospodič velecenjeni je moral poskrbeti za svoj ugled in videz, ter pridrveti v svojem jeklenem konjičku in se pokazati in pohvaliti. kako ti kaj sedaj pomagajo konjske moči in športnost avtomobila ? « je še naprej tarnala svoje in vsaj malo preganjala čas s tem. več kot očitno sta se premikala zelo počasi in v vsakem večjem pritisku na plin je sledilo dodatno zaviranje, kar pa ju ni pripeljalo nikamor, še posebej pa ne na želeni cilj obeh. » sedaj bova oba zamudila, ko bi morala biti tam prva. čestitam jake – izkazal si se- upam, da tako trapasto ne vodiš tudi svojega fbi oddelka. « jake in ona sta imela že tako kompliciran odnos in vsa nepotrpežljivost v avtu ni pomagala k nobeni boljši komunikaciji, čeprav bi po eni strani res veliko pozornosti dvignila s sirenami in izkoriščanjem tistega malega kar so policisti imeli za prevoz prometne konice, a vseeno bi lahko pakirala križišče stran ali kaj podobnega in bila ob točnem času na točnem kraju. » ne bom tiho. vrži me iz avtomobila, če ti kaj ni všeč, mogoče celo pridem z manjšo zamudo na dogajanje, « se je spet zatekla k ugovarjanju in jamranju, predvsem pa je bilo čutiti trmo v njenem glasu, ki je vladala že od prvega trenutka njunega srečanja in vstopa v avto.

hvala bogu je njene besede prekinila razrešitev prometa in temnolaščev dodaten pritisk na plin, ki ju je sedaj v hitrem času pripeljal končno do cilja, ki sta si ga oba tako zelo želela. » kako ljubka grožnja. sedaj se mi že hlače tresejo ali bolje rečeno krilo glede na današnjo opravo, « mu je dejala v odgovor in si na obraz narisala ljubek nasmešek. sledila mu je ob pomigu proti temni ulici in samo zavijala z očmi ob njegovih ukazih, kot da je bila agentka njegovega oddelka, ter ne samostojna vodja policijske enote, ki že nekaj časa ni sprejemala ukazov ampak jih podajala. » besedica prosim te ne bi ubila. enako vodja sem kot ti in ne potrebujem tvojega vodenja. nisem nesposobna, če pa ne verjameš imam značko za dokaz. « samo prhnila je besede iz sebe in mu sledila zato, ker je imela enako željo po neopaznem vstopu kot on in druge možnosti ni imela, ter je morala stopiti za njim in za njegov korak. nenadoma pa se je le njegov ritmičen korak ustavil in je sledila njene zmedena reakcija, ki pa je bila pojasnjena takoj, ko je tudi sama ob njegovem vprašanju zagledala dve postavi- eno v ležečem položaju in drugo, katera se je sklanjala nad prvo. za trenutek je prezrla njegova vprašanja, kot jih je on v avtomobilu, ter stopila bližje k osebam in v soju blede luči v ulici kmalu prepoznala jacoba. » njega poznam ja. je eden izmed policistov na moji postaji, « je komaj sedaj odgovorila na vprašanje jaka in se tudi obrnila proti njemu. » jake to je jacob in jacob to je jake, « ju je med seboj predstavila in ni poudarjala kaj posebej da je jake vodja fbi oddelka in preostale nepomembne neumnosti. » za tole gospodično pa ne vem. kaj se je sploh zgodilo ? « se je sedaj logično obračala k jacobu in se še sama sklonila nad nezavestno podobo ženske pred seboj. » čakaj, mar ni to tista odvetnica ? « obraz se ji je zdel znan, a toliko obrazov je že videla, da je nista mogla vzeti za stoodstotno.

Naslov sporočila: Re: backside alley Ned Apr 07, 2013 7:40 pm

tag; otti & madeline & jake :3 let's get this party started!

backside alley Tumblr_inline_mizuhwVhep1qz4rgp

spet je bil varuška. jacob je nejevoljno pihnil skozi svoje ustnice in se ozrl po prostoru, ki ga je čuval. hvala bogu za izmene, in je tukaj potreboval biti samo še nekaj minut – mislil je, da se mu bo od nadutežev in vsega snobostva zmešalo. stal je ob steni, bolj kot ne neviden, s prekrižanimi rokami in opazoval vrvež pred sabo. narejeni nasmeški, poljubi na lice in hlinjenje ga je spravljaljo na bruhanje. in ti ljudje, so mislili da počnejo nekaj dobrega za svoje mesto. zmajal je z glavo in pogledal nekam v daljavo. ti ljudje niso imeli pojma kaj je pomenilo početi nekaj dobrega, samo zato ker so vsake toliko časa zmetali nekaj denarja za 'dober smisel' medtem ko so bili oblečeni v obleke ki so stale več kot njegova letna plača, na dogodkih ki bi lahko nahranili pol mesta. a to je bila njegova služba, moral je požreti vse očitke in nestrinjanja in stati kot klovn v uniformi, in paziti da se komu kaj ne zgodi. nikoli ne veš, kdaj si bo kakšna lepotička v visokih petah zlomila noht in bo moral skočiti na pomoč. po njegovem radiju na ramenu je zaigrala statika, potem pa se je oglasil njegov kolega. »reagan, še zmeraj vse dobro?« jacob je zavil z očmi in stisnil na gumb za odgovor. »jasno conti, kaj bi se pa lahko zgodilo? vse čisto.« je zamrmral in se nasmehnil sam pri sebi. pa saj mogoče večer niti ne bo tako slab, najslabše kar se mu lahko zgodi je, da še nekaj minut postoji tu in opazije prelepe ženske v oblekah. še kaj hujšega je moral pretrpeti. »okej pametna riti, gremo na obhod.« je zamomljal policist skozi mikrofon in jacob je moral še enkrat zaviti z očmi. »dobro, sem razumel.« počasi se je sprehodil okrog dvorane in z očmi prečesaval množico, da bi videl kaj nenavadnega, kaj kar bi mu padlo v oči. skoraj je že naredil celoten krog, ko je med ljudmi opazil drobno rjavolasko in za trenutek se mu je zdelo, kot da bi imela nekaj v roki. stopil je korak naprej, potem pa se zasukal na petah in segel po svojem orožju. »pišt-« a svojega stavka ni nikoli dokončal, saj se je prej oglasih pok pištole in vpitje množice je preglasilo njegov konec. jacob je izvlekel svojo pištolo in jo naperil proti storilki, a je bilo med njima že preveč ljudi, prav tako pa so se slišali streli iz vseh strani. »zavarujte izhode, takoj!« je zaslišal ukaz skozi radijo in se pognal proti najbližjemu, tesno na petah moškemu, z ruto okrog glave. »stoj, philadelphijska policija! stoj ali streljam!« je zavpil za njim ko je stekel skozi vrata in na hladen zrak, pri tem pa se skoraj spotaknil čez žensko ki je ležala na tleh. več kot očitno jo je moški udarel po glavi, pri svojem pobegu in jacob je glasno zaklel. »prekleto!« sklonil se je na noge in jo obrnil na bok, potem pa preizkal njeno telo za drugimi znaki poškodbe – razen rahle krvavitve na njenih sencih, ni kazalo, kot da bi bilo kaj drugega narobe z njo. »gospodična... gospodična, me slišite?« je vprašal in jo malce potresel potem pa privzdignil pogled, ko je v daljavi zaslišal glasove. Priprl je oči in že segel po svojem orožju, ki ga je prej odvrgel na tla, potem pa ga ponovno spustil ko je zagledal kdo je. »zdravo madeline,« je odvrnil in pokimal proti moškemu. »navadno je jake kar uredu, ampak mislim da bo manj zmede če sem tokrat jacob.« je še dodal in se zazrl v žensko poleg sebe. »seveda je odvetnica, čisto moja sreča.« je dodal bolj sebi kot njima potem pa se spet zazrl vanju. »tukaj sem jo našel ko sem sledil enemu izmed osumljencev. delali smo obhod, ko so začeli streljati, ukazali so nam naj zavarujemo izhode, in ko sem sledil enemu izmed njih...« pomignil je na njo. »zdelo se mi je da je pomembnejša.« pogledal ju je skozi prpirpte oči in se popraskal po glavi. »malce sta pozna, kaj?« sedel je nazaj na svoje pete ko je klečal poleg dekleta potem pa ponovno prijel svojo pištolo. »okej šefica, kakšen je načrt? najprej mislim, da moramo poskrbeti zanjo,« pomignil je na dolgolasko poleg sebe in priprl oči. »mislim, da se prebuja, halo? me slišite? ste dobro?« se je še enkrat pozanimal in ji z roko rahlo podprl glavo, da ni ležala na tleh.

Naslov sporočila: Re: backside alley Ned Apr 07, 2013 9:42 pm

jake, madeline, jacob

oboževala je tovrstne prireditve, ko se je lahko lepo oblekla in prekrila blede sence svojega obraza z goro ličil; ko se je počutila kot princeska, ki na plesu išče svojega princa. okoli nje so bili le smejoči ljudje, ki so plesali v ritmih valčka, okoli nje je bilo le veselje. tovrstni dogodki so spominjali na njeno domovino, na nemčijo, kjer se je z družino redno udeleževala plesov, ki so se odvijali praktično vsak vikend. in poleg vsega so bile še vse prepletene z dobrodelnostjo, kar jo je navdalo le še z večjim veseljem. resda ni mogla darovati toliko kot mestna elita, a še vseeno se je počutila hudičevo dobro, ko je lahko namenila tistega tisočaka tistim, ki so ga potrebovali. tolažila se je, da s tem denarjem popravlja vse svoje napake, ko spravlja mestne barabe na svobodo. včasih se je vprašala, če bi bilo mesto lepše brez nje… je bila ona kriva, da je na vsakem mestnem vogalu zaudarjalo po nasilju in krvi? vsekakor, ona je bila tista, ki je branila zločince pred zasluženim zaporom. in četudi je bilo to proti vsem njenim načelom, je še kar vztrajala v pisarni, v upanju, da se nekega dne le zgodi sprememba in se na njeni mizi pojavi primer vreden obravnave.

nasmeh je že cel večer krasil njen obraz, medtem ko so njeni dolgi lasje lahkotno plapolali med sukanjem po plesišču. vrtela se je in vrtela, ob vsaki spremembi melodije si je našla novega soplesalca, ki je vodil njene korake. rdečica je že dodobra zajela njen obraz, ko se je le odločila zapustiti grozno slabo prezračen prostor. s kozarcem šampanjca se je odpravila na svež zrak, v tišino, kjer bo lahko umirila bitje svojega srca. zavedala se je kako neumno od nje je bilo, da se je tako prenaprezala, a želela si je uživati. ni se bala umreti sredi plesišče, če bi le umrla z nasmehom na obrazu. prijeten poletni hlad ji je udaril v lica, ko je le uspela najti stranski izhod. olajšana se je naslonila na vrata in nekajkrat vdihnila svež nočni zrak. zagledala se je v čudovito nočno nebo, tja kjer bo nekoč tudi sama – kmalu bo tudi sama samo še zvezda na nebu, najsvetlejša in najlepša med njimi, tako da jo bodo vsi videli. njen mir in tišino so prekinili bledi kriki in poki v notranjosti. še preden bi dojela kaj se dogaja… tema. v daljavi je še lahko spremljala zvok hitrih korakov, čutila je kako je s svojim telesom zdrobila kozarec šampanjca pod seboj. in nato nič. mirna in prijazna tišina je obdala njene misli, njeno telo je postalo peresno lahko, ko je padalo in padalo neznano kam. očitno je bilo to to, njen veličasten konec. bila je srečna, pripravljena pozdraviti smrt z nasmeškom na obrazu.

smrt je bila presenetljivo… človeška. smrt je bila moški, postaven moški. nekajkrat je morala pomežikniti z očmi, da se je zavedla okolice okoli sebe. tema, soj uličnih svetilk… bila je točno tam, kjer jo je zmanjkalo. vse je kazalo na to, da je bila še vedno živa. »au,« je tiho zastokala, ko je skušala premakniti glavo, v katero ji je močno udarjalo. nad seboj je zaslišala moški glas, ki jo je ogovarjal in v ozadju še dva, katera sta le medlo plavala v okolici. »k…kaj.« popolnoma ji je bilo jasno kaj se je dogajalo okoli nje; neumno srce jo je ponovno izdalo. očitno se je resnično preveč sprostila na plesišču. »oprostite za vso zmedo. resnično nisem hotela tratiti vašega časa,« se je nežno nasmehnila, ko je poskušala uloviti roko moškega nad seboj, da bi se lahko postavila pokonci. »ponovno to neumno srce.«

Naslov sporočila: Re: backside alley Pon Apr 08, 2013 12:15 pm

Njeni očitki so bili že v štartu napačni – če je mislila, da se mu je res šlo samo za ugled in videz, se je globoko motila. Resda je morda izgledalo, kot bi se poskušal bahati, ko ju je do sem zapeljal z jeklenim konjičkom, kot je rjavolaska poimenovala njegov avtomobil, a so bili njegovi nameni daleč od tega. Samo poskušal je ostati neopazen, kolikor se je pač dalo in zdelo se mu je, da se bo s svojo elegantno obleko precej dobro zlil z množico bogatašev, ki jih je v dvorani, kamor je bil namenjen z vodjo policistke, gotovo kar mrgolelo. Ni se preveč zmenil za njeno pritoževanje, čeprav je na nek način imela prav – res ji ni mel pravice ukazovati, kaj naj počne, a hkrati tudi ni bilo veliko časa, da bi predebatirala sto raznolikih načrtov. Navsezadnje sta zdaj delovala kot partnerja, čeprav sta bila iz dveh popolnoma različnih skupin in so se tudi njuni načini vodenja nekoliko razlikovali. Ozrl se je k rjavolaski, ki je nenadoma zakorakala pred njim, kot bi se odločila, da prevzame vodstvo. Ni se upiral – morda je osebi nedaleč stran prepoznala in se jima je zato tudi nemudoma približala, medtem ko je sam oklevajoče ostal na mestu. Poskušal je biti bolj previden, vednar ko se je spomnil, da ni bilo ravno veliko časa za pomisleke, je tudi sam stopil naprej in nekoliko pospešil korak, da jo je dohitel. Ustavil se je tik pred dvema postavama, ki jih je zdaj lahko kristalno jasno razločil - šlo za policista in omedlelo odvetnico. Zajel je sapo in ošinil rjavolasca v uniformi, ki mu ga je vodja policije pravkar predstavila in mu samo kratko pokimal v pozdrav, ne da bi izdal, kakšno je bilo njegovo poslanstvo. Predvideval je, da je že vedel kdo je – če pa ni, pa tudi prav. Ni mu bilo do tega, da bi iz suknjiča vlekel značko in z vsem posnosom predstavljal FBI, ko pa je bilo v tem trenutku toliko pomembnejših stvari, ki so se zvrstile na njegovi prednostni listi. »Torej, gospodič Reagan,« je poškilil na ime na njegovi uniformi, ko se je njegov pogled vednarle odlepil od nezavestne rjavolaske. »Kaj se je pravzaprav zgodilo?« je postavil enako vprašanje kot ga je pred trenutki že Madeline in se zaskrbljeno namrščil. Res je bilo nenavadno in ob pojasnilu policista je ostal brez besed. »Počakaj.. začeli streljati? Kdo? Koga?« Stresel je z glavo in nenadoma je čutil, kako se mu je po žilah pognal adrenalin. Prekleto, kaj je vse zamudil? »Hm.. ne bi o tem,« se je nejevolno obrnil stran, ko je omenil njuno zamujanje. Zdaj mu res ni bilo do razlaganja, kako sta obtičala v cestnem zastoju in koliko živcev mu je vse skupaj pojedlo. Počutil se je tako prekleto nesposobnega, kot bi mu načrt nenadoma splaval po vodi. Saj mu po svoje tudi je – situacija je bila zdaj popolnoma drugačna, lahko si je predstavljal, da znotraj zgradbe divja prava panika, toda to še ni pomenilo, da je lahko brezskrbno vkorakal v poslopje. Medtem ko je policist nezavestno odvetnico skušal spraviti k sebi, je sam napenjal možgane, da bi svoj načrt modificiral in prilagodil dogajanju. Toda na lepem je njegova glava ostala povsem prazna, obenem ga je zmotila tudi rjavolaska, ki se je v tistem priključila pogovoru. »Gospodična.. ste v redu?« se mu je čelo zaskrbljeno namrščilo, ko je omenila težave s srcem. »Naj pokličem reševalce?« Zastrmel vanjo, kot bi hotel oceniti njeno zdravstveno stanje in hkrati presoditi, če je dovolj pri sebi, da bi mu opisala potek dogodkov iz njene perspektive. »Kako ste se pa vi znašli tukaj?« je vseeno poskusil, navsezadnje je moral izvedeti, kaj je vse zamudil, četudi se je počutil nadvse neumno in izgubljeno, kot bi pravkar stopil iz časovnega stroja in ne bi vedel niti, v katerem časovnem obdobju se nahaja.

tagged: madeline, jacob, otti! smitten3

| words: 632 | comment: lol, he is so lost. chuckle

THANKS TO MAC !

Naslov sporočila: Re: backside alley Sre Apr 10, 2013 4:26 pm

for this post i tag jake, jacob and otti. and i wrote around 600 words. yup this shall be fun.

dogajanje je v njuni odsotnosti bilo očitno pestro po besedah jacoba in toliko bolj je preklela promet v katerega sta zašla z vodjo fbi-ja. ona dva bi morala biti tukaj prva in urejati dogajanje, tako pa so njuni ljudje bili v zapleteni situaciji popolnoma sami, ter niso vedeli ali naj čakajo navodila ali naj jih vodi njihovo policijsko srce. v tem primeru je sama osebno upala da so izbrali slednjo izbiro in za izbiro izbrali poslušanje srca z dodatkom zdrave kmečke pameti o tem kaj mora biti njihov naslednji korak. » prekleto, « je samo spravila iz sebe in jezno prhnila pred seboj. prekleta kriminalna beznica vseh beznic, ki niso mogli niti dobrodelnosti pustiti pri miru, ter so morali udeležbo vseh v mestu pomembnih ali manj pomembnih izkoristiti za lastno pobijanje in krajo. » kdo koga ? kaj misliš kdo na koga ? « se je obrnila proti rjavolascu s katerim je prišla do dogodka in stresla z glavo. » ne potrebuješ sploh biti tukaj, da ugotoviš da je situacija delo tolpe ali mafije. mogoče celo obeh, kdo ve. streljali pa so na vse za lasten dobiček, « je še dodala na svoje prejšnja nesmiselna vprašanja in se s tem obrnila tudi nazaj proti dogajanju z dekletom in enim izmed njenih policistov. na srečo sta bila tukaj in upala je lahko, da bodo ulovili vsaj nekaj barab in končno naredili večji napredek v večnem boju svetle in temne strani. » malce pozna ? preveč pozna glede na to kaj se je dogajalo. zahvala gre pa temu tukaj. « namignila je nazaj proti njenemu spremljevalcu in se nasmehnila, ker se je izkazalo za njeno pravilno, ko je predlagala policijski avtomobil, ki bi ju s pomočjo sirene pripeljal še predčasno na dogajanje. sedaj jima dober in neopazen avto niti malo ni pomagal, ko je notri vladal celoten teksaški pokol z motorko. s kotičkom svojega pogleda je sedaj ošinila dekle pod njeno sklenjeno postavo in upala, da se bo vsaj kmalu predramila in bo imela dovolj podatkov za kakšen korak naprej v celotni situaciji. » jaz in jake morava nujno priti notri in to čim prej. ljudje notri naju potrebujejo in prav tako naši, « je odgovorila na jacobovo vprašanje in po njenih besedah je sledil krajši vzdih. » in to seveda kar se da neopazno. « seveda bi še vedno nadaljevala in mogoče sklenila hitro kakšen načrt, ampak pri nezavestnem dekletu se je opazilo premikanje in sedaj so morali vsi trije poskrbeti za njeno dobro in potem se osredotočiti na dogajanje notri. nekako sta morala priti v prostore in mogoče je bila ona tista, ki bi jim lahko na nek način pomagala. » srce ? imate težave s srcem ? « je bilo njeno takojšnje vprašanje, ki pa v celotnem območju ni bilo edino in glede na stanje dekleta je bilo bombardiranje s tolikšnimi besedami nesmiselno. potrebovala je mir in tišino in nekaj veliko manj stresnega, če je njena težava bilo res srce in ne kakšen manijak s pištolo, ki bi ji grozil s smrtjo. » in naj vas ne skrbi. smo policisti in nam lahko zaupate, « je toplo dejala ob vseh teh silnih vprašanjih, če bi se lahko zavedla vsega skupaj in si mislila kaj drugega o njih kot pa je bilo sicer potrebno. » jaz sem madeline, to je jacob in to jake, « jih je vse še predstavila in z dlanjo prvo pokazala nase in nato na vsakega moškega predstavnika v dekletovi bližini. » in ti si ? « jo je še povprašala po imenu in se popraskala po glavi. dekle je bilo videti še kar dobro za nezavestno osebo in tako je bila naslednja naloga mogoče celo vseh štirih njo in njenega partnerja spraviti notri, da lahko poskrbita za dogajanje.

Naslov sporočila: Re: backside alley Ned Apr 14, 2013 4:25 pm

tag; otti & madeline & jake :3 let's get this party started!

backside alley Tumblr_inline_mizuhwVhep1qz4rgp

ni čisto vedel zakaj, a dozdevalo se mu je, da si jake in madeline nista najbolj naklonjena. a glede na to, da ga je predstavila je lahko sklepal, da je tudi sam policist ali pa, da ga je madeline vsaj tako dobro poznala in mu zaupala, da je bil v njihovi družbi – kar je bil dovolj dobra razlaga zanj. rahlo se je namrščil ob njenih besedah in se popraskal po zadnjem delu glave. »mislim, da lahko pridemo v notranjost skozi tale vhod za mano. ne garantiram seveda, da ni zastražen, a je dovolj odmaknjen, da mogoče nanj niso pomislili.« je zamrmral a potem vso svojo pozornost namenil dekletu na tleh, ki se je končno prebujala. hvala bogu. jacob je bil take vrste oseba, ki bi raje pustil osumljencu da pobegne, kot da bi žrtvoval varnost civilistke. zmedeno jo je opazoval ko je končno prišla k sebi in se namrščil, potem pa pogledal proti ostalima dvema. »mislim, da je zmedena. gospodična,« rahlo se je dotaknil njenega templja kamor so jo udarili. »veste kje ste? pred banko ste, napadli so vas med ropom, zato ste verjetno padli v nezavest.« je kratko povzel verjetni potek dogodkov in potem položil pomirjajočo roko na njeno ramo. »mislite, da lahko sedete? takole, primite mojo roko, ja, super.« je nežno mrmral medtem ko jo je spravil v sedeč položaj in pogledal navzgor v svojo družbo. »mislim, da v tem trenutku nikjer ne boš dobil reševalca, oziroma je cel fokus na cirkus ki se dogaja v notranjosti. lahko jo skušam spraviti nekam na varno, medtem ko vidva skušata priti noter?« je vprašal saj je dvomil, da je bil to trenutek, da se gre heroja in steče na pomoč ostalim, kljub temu da si je tega močno želel. potrkal je po radiju, ki mu je visel na ramenu in se namrščil. »radijo povezave ne delajo, lahko pa vseeno vzameta sabo.« postavil se je na noge in potem pogledal proti madeline. »imam lahko samo besedo s tabo, na samem?« stopil je nekaj korakov stran in počakal, da se mu je pridružila. »ne, da bi se hotel vtikati v tvoje posle, ampak kdo točno je to? torej, če hočeš lahko grem tudi jaz s tabo.« se je ponudil, kljub temu da je madeline prej odločno poudarila da želi da prideta v banko ona in jake. ob njegovih besedah je privzdignil pogled in nekaj časa gledal od enega do drugega. torej je bil policist, kot je sklepal. madeline je že morala imeti svoje razloge, da ga je imela s sabo. skušal se je zbrati in kar najbolje razbrati situacijo, hkrati pa jima dati čimvč informacij ki jih je imel. »torej, po začetku streljanja se je začela splošna panika in ljudje so začeli bežati na vse strani. mislim, da je bila originalna tarča župan, vsaj v tisto smer so streljali. policisti so stekli proti izhodom, a ne vem komu jih je na koncu uspelo zavarovati. tega, proti kateremu sem stekel jaz sprva sploh ni mogoče opaziti ker je stranski in je neoznačen zato je vajina najboljša možnost da prideta v notranjost.« je odgovoril in pogledal madelina, ki je bila edina od katere je prejemal navodila. »kakšen je torej plan, poskušam najti okrepitve, spravim to gospodično na varno in se potem podam za vama v notranjost?« je vprašal in se pomaknil nazaj proti rjavolaski na tleh in počepnil poleg nje in ji ponudil svojo roko. »ste zdaj bolje? mislite, da bi lahko vstali?« je vprašal in počakal na njeno potrditev in zanikanje in se ji še enkrat nasmehnil, ko jih je madeline predstavila. res ji ni zavidal, saj je bila videti prav prikupno zmedena in verjetno se ji še sanjalo ni kaj se dogaja – jacob je bil v teh stvareh urjen, pa je bil še sam zmeden saj se takšne situacije niso dogajale ravno pogosto.

Naslov sporočila: Re: backside alley Pet Apr 26, 2013 6:32 pm

jake, madeline, jacob
ah, meni je resnično žal, da sem tako prekleto pozna. je pa tole ekstremno zabavno - pijana in omotična otti woho! :3

slika okoli nje je počasi postala jasnejša, pogovor trojice, ki je stala okoli nje, je prenehal plavati v daljavi. v glavi ji je razbijalo kot, da bi bila v bitki, kot, da bi nekdo streljal tik ob njenem ušesu. a še vseeno je bilo prijetno. nekajkrat je globoko vdihnila svež nočni zrak, hvaležna, da je preživela še eno omedlevico, še eno prekleto težavo s srcem. resda se je včasih pritoževala in je hotela vse skupaj samo končati s smrtjo, vendar pa je bilo to le neumno govoričenje. ni bila pripravljena še zapustiti vsega skupaj, ni se bila pripravljena vdati; vsaj ne še sedaj. ujela je roko moškega nad seboj in se počasi dvignila. »hvala,« se je nasmehnila in zataknila pramen las za uho. »napadli?« zmedeno se je zagledala v simpatičnega rjavolasca, kateremu pa je očitno manjkalo nekaj pik v glavi. kako je mislil, da so jo napadli? rop? notri se vendar samo pleše, prostor je nasičen z veseljem in smehom. nikjer ni sledu po slabem, za spremembo je obkrožena z dobrim. končno ni bila zaprta v pisarni s kakšnimi zločinci, katere ji je naprtil njen šef. »ah ja. luknje, aritmije in vse ostalo.« pogledala je rjavolasko, skomignila je z rameni in ukrivila ustnice v šibek nasmeh, kot da bi razlagala o svojem nakupovalnem seznamu, in ne o srčnih težavah. »in to je krivo za vse skupaj. ne pa nek velik strašen volk, ki naj bi me napadel.« ošinila je rjavolasca, nato pa se osredotočila še na postavo, katero je zakrivala temna senca stavbe pred katero so stali. kljub temu, da je komajda ujela poteze njegovega obraza se ji je zdel prekleto znan. »ja, ja, ja… super sem.« ni se bilo potrebno pretirano potruditi za prepoznanje njenega simpatičnega nemškega naglasa, ko je zmedeno mahala z rokami po zraku in skušala dokazati, da je v redu. in resnično je bila v redu, celo super; morda zaradi strašanske vrtoglavice, morda zaradi vrtoglavice pomešane z goro šampanjca. »ne, res ni potrebno. samo tablete moram vzeti in vse bo super.« z desnico je k sebi potegnila torbico in po njej pobrskala za belo škatlico v kateri so se skrivale nesramno velike tablete; njen zajtrk, njeno kosilo in njena večerja – vir njenega življenja. »če bi le imela kozarec vode za tole,« je zamrmrala bolj sebi kot trojici poleg nje, nato pa se s pogledom vrnila k temnolascu. »prišla sem na zrak. in nato bum!« z roko je nakazala svoj padec, ko se je kot majhen otrok igrala s svojimi prsti po zraku. barva se je začela vračati v njen obraz, njena lica so zagorela v močni rdeči barvi. mogoče je res malček pretirala s šampanjcem… malček. »ottilia. ampak kličite me otti. mislim… če me boste sploh kdaj klicali. resnično bi morala domov. ampak vseeno me lahko kličete otti.« nesmiselni stavki so kar leteli iz njenih ust, ko se je razgledala po treh postavah nad njo. prekleto, lahko bi ji kdo pomagal vstati. »seveda. jake freeman… fbi, kajne? sem vedela, da se mi zdiš znan. videla sem po tv-ju. v živo si lepši.« s prstom je zažugala proti njemu in mu namenila kratek pomežik. za nekaj trenutkov je zaprla oči, utrujena od vrtoglavice in ko jih je ponovno odprla je pred njo stal samo še postavni temnolasec. ni se pretirano posvečala dejstvu, da sta dve osebi izginili. »torej, jake… boš prisedel?« nagnila je svojo glavo in ga premerila od glave do pet. videla je, da še zdaleč ni bil tako vesel kot ona. »zakaj si tako resen? obnašaš se kot, da je nekdo ravnokar postrelil pol mesta.« ko sta se pogovoru ponovno pridružila izgubljena člena trojice, se je popolnoma izgubila v njihovem pogovoru. z nasmehom jih je opazovala, ko so bili vsi tako resni in nervozni, glavo je nagibala od ene rame do druge in čakala, da se ji kdo posveti. ko je bila toliko nižja od vseh njih, ko je nemočno sedela na tleh, se je zdelo kot da so nanjo pozabili. »sem že mislila, da bom morala ostati spodaj za vedno,« se je zahahljala, ko jo je jacob potegnil na noge. potrebovala je nekaj trenutkov, da je ujela ravnotežje, nato pa se je zavrtela na petah in odpravila do vrat, ki so vodile v notranjost. oprijela se je hladne kljuke in smeje ošinila trojico, ki je stala z njo. »gremo notri? rada bi plesala!« še preden bi jo lahko kdorkoli ustavil je odprla vrata, ki so vodila naravnost na prizorišče teksaškega pokola z motorko.