Vprašanje, ki ga je fant dobival skozi celotno puberteto, je bil pravzaprav edini razlog, da je razmišljal o družini, v katero se je rodil. Za razliko od nekaterih, ki so svojim otrokom prikrivali umore in umazane zločine, sta njegova oče in mati vedno govorila zgolj o enem – kako zelo sta prepričana, da bo on tisti, ki bo po smrti njegovega strica prevzel družinske posle in nadaljeval tradicijo. Seveda, bil je najstarejši fant in obenem gotovo najljubši nečak strica O'Briena in tega se je zavedal tudi sam. Saj ne, da sta ga že kot malega dečka navajali na grozote, ki se pravzaprav dogajajo v mafijskem svetu, toda žal zaradi preklete zaslepljenosti in glav v oblakih nista videla nobene potrebe po šolanju sicer izredno inteligentnega fanta. Resda je končal ekonomsko fakulteto, toda zaradi denarja, v katerem so se kopali že od nekdaj, nikoli ni zares delal. Aktivno je zapravljal tisto, kar pravzaprav ni bilo njegovo, glavo vtaknil v vsako beznico in že pri rosnih sedemnajstih dobil prvo kartoteko, se za nekaj časa zresnil in s pomočjo podkupovanja celo dokončal faks. Kako je pravzaprav vedel, da bo nekoč on tisti, ki bo imel pod palcem celotno mafijo – slutil je. Stric mu je ob vsakem obisku zatrdil, da ima glavo na pravem mestu, da bo nekoč odlično nadomestilo za 'staro sabljo', kot se je zelo rad poimenoval, in preprosto ni videl druge opcije. Saoirse, pet let mlajša blondinka, je bila definitivno klasa zase, sicer luštna, ampak bil je stoodstotno prepričan, da mu mala očijeva punčice ne more speljati tistega, kar mu je usojeno – tisto, kar je praktično že njegovo. Verjetno se je stari O'Brien zanašal na to, da bo živel dolgo in srečno življenje, ter da bo do takrat njegova hči že poročena, s svojo družino in kariero, toda stvari niso šle ravno po zarisanih premicah. Zgodilo se je tisto, česar so se vsi po tihem bali, in tisto, na kar sta Kevinova starša pravzaprav računala. Ni točno vedel kako sta se počutila ob izgubi ključnega dela njihove družine; v očetovih očeh je tu in tam celo videl lesket solza, njegova mati pa je verjetno videla predvsem kapljanje zlatnikov in šelestenje stotakov v denarnici. In predstavljajte si izraz na njenem obrazu, ko je izvedela, da vendarle ne bo njen sin tisti, ki bo zasedel stričevo mesto.

»Prasec, kakšen prasec,« se je drla njegova mati, kot da bi mu bilo mesto že obljubljeno in nato odvzeto. Kevin se ni prav dobro zavedal situacije, bil je namreč predvsem pretresen in žalosten, je pa čutil prekleto izdajstvo. Kako za vraga mu je lahko celo pofukano življenje dajal občutek, kot da bo on tisti, ki bo nekega dne vodil mafijo, potem pa to mesto zasede krhka deklina, ki bi jo lahko v enim samim prstom utopil v kozarcu vode. Sovraštvo, ki je takrat napolnilo njegovo srce, je bilo gotovo primerljivo s tistim, ki so ga čutili Židje do Hitlerja, prigovarjanje njegove mame pa temu niti slučajno ni pripomoglo. Njej se je v tistem sicer šlo le za cvenk, njemu pa predvsem za princip – sedemindvajset let je čakal, da končno pride do ene izmed najpomembnejših funkcij, pa mu jo je pred nosom speljala smrklja, ki je še pred kratkim polnila plenice. Edino smiselno v tistem trenutku je bilo, da se preseli v Filadelfijo in dekletu v glavo vbije nekaj pameti in pride do tistega kar mu pripada. Prevzame imperij, ki ga je njegov stric zgradil v vseh teh letih in ne pusti neumni blondinki, da uniči tisto, kar mu je bilo položeno že v zibko. Njegova družina je pod palcem vsekakor imela dovolj denarja, da se preko oceana brez pretiranega dela preživi vsaj leto dni, če ne več, toda kljub vsemu se je spentljal z očetovo sestrično, ki vodi nočni klub, in nič lažjega ni kot dobesedno oddajanje prostitutk v najem. Služi mastne denarce, pije na račun kluba, seksa takrat ko se mu to zljubi, v prostem času pa nadleguje osebo, ki mu je uničila svetlo prihodnost.