office

Naslov sporočila: Re: office Ned Apr 07, 2013 1:58 pm

tag; rosie & dorotea smitten

it's on, girls! haha

Vedel je, da na dobrodelnem dogodku ne bi smel naleteti na kakšno znano osebo, pa tudi če se to zgodi, se mu bo v kopici ljudi uspelo nekako zgnesti mimo in pobegniti proč od kotička s hrano, kjer se je zadrževal s spremljevalko. No, pravzaprav je bilo ravno obratno, on je bil spremljevalec pregrešno bogate starine, ki mu je za to mastno plačala, v upanju, da se po zabavi še vrneta v njeno hotelsko sobo, in prav nič ni imel proti temu. Bil je trdno prepričan, da se bo vse razpletlo naravnost čudovito, mogoče mu celo uspe napiti staro zgago in spraviti v posteljo, misleč, da sta se celo noč na veliko mečkala. Toda čim je odjeknil prvi strel mu je postalo jasno, da noči ne bo preživel z velikim pladnjem tortic in mafinov ob postelji, strmeč v televizor, s staro koko ob strani. Vedel je, da bo srečen, če sploh preživi. Potegnil jo je za roko, kar se je seveda spodobilo in jo obvaroval pred prvim strelom, vmes v usta zbasal še zadnji košček peciva, saj si niti približno ni predstavljal razsežnosti problema. Vedel je, da v mestu vedno znova in znova tolpe napadajo civiliste, ropajo banke in na sploh povzročajo kup težav, vedel je, da se je njegova Rosie nekako znašla med njimi in upal, je, da se je tokrat le držala njunega dogovora in ostala doma. Toda še preden bi se lahko obrnil in ocenil situacijo je pred njima stala ona, ošinila je njegovo dlan, ki je še vedno držala za dlan starejše gospe, ki bi prav gotovo lahko bila le naključna starka, ki jo je hrabro rešil, toda njegovi Rosie je bilo za to očitno vseeno – povsem brezizrazno … kruto ji je skozi prsti poslala strel in zgroženo je pogledal v upadel obraz, ki je počasi izgubljal barvo. Se je to sploh dogajalo? Kako je lahko storila kaj takšnega? Njegova mala Rosie. Tista, ki jo je pred leti rešil iz krempljev nasilnega očeta, zato da to ne bi pretirano vplivalo na njeno osebnost, zato da bi jo obvaroval pred vsem hudim in ji omogočil boljše življenje. Zato, da jo je zaščitil pred udarci in popeljal v svet, kjer je zašla še v hujše probleme. Kjer je njen dan očitno potekal nekako tako … pravkar je ubila nedolžnega človeka, in ni vedel ali je bilo to zato, ker je držal njeno dlan ali zato, ker je dobila tak ukaz … ali pa … preprosta hudobija? Vedel je, da njega ne bo, vsaj upal je, da to ni bil njen načrt in hitro jo je potegnil v svoj objem, jo z dlanmi nekajkrat pogladil preko svileno mehkih las in ji – hlipajoče – dejal, »Rosie, zakaj? Zakaj nisi preprosto ostala doma in … in zdaj sva oba najebala. Rosie, saj veš, da te ne bom zatožil, pridi,« jo je nekajkrat poljubil, potem pa držeč za njeno koščeno dlan stekel proti pisarni, ni pa opazil, da ju že od samega začetka opazuje par svetlih oči. Samo še tega je bilo treba. »Kako si lahko storila kaj takšnega? Mislil sem, da je to za nama? Da sva sem prišla zato, da bi se znebila vsega slabega … saj veš, da bi ušla tvojemu očetu, nasilju in revščini, Rosie? Kaj če naju oba strpajo v zapor?« Ni trezno razmišljal, ko jo je skupaj z njo ucvrl v eno izmed pisarn, od koder bi se lahko sicer kar skozi drobno okno zvlekla na plano … vsaj njegovo dekle, toliko da skrije pištolo in nato zbeži domov. Toda še vedno je bilo tu truplo … truplo ženske, ki mu je dolgovala še nekaj cvenka, pa ga sedaj očitno ne bo dobil. Prekleto, prekleto, prekleto. Priprl je vrata in se zavedal, da so tukaj pravzaprav imeli še najmanjši problem, v veži se je dogajala prava mala vojna in kar naenkrat Ivonnino truplo ni bilo edino povsem odrevenelo in mlahavo. Kljub vsemu jo je povlekel v pisarno in za njima zaprl vrata, Rosie pa je pištolo še vedno stiskala v dlani in živčno prestopala. Jasno, rekel ji je, da ga čaka hud trening v fitnesu ... ne pa dobrodelni dogodek z drugo žensko. Bi sploh lahko stvari še postale hujše?

Naslov sporočila: Re: office Ned Apr 07, 2013 5:08 pm

tag; river & dorotea smitten

she's high as a kite on cocaine. so yeah, good luck with her mood swings!

office Tumblr_mkjdkhApQ31qlv12zo8_250

sploh ni vedela kako se je znašla tu. ne 'tu' kot v kakšni eksistencialni krizi, ampak v avli banke, z ruto okrog glave in pištolo v roki. zadnja stvar ki se jo spomni, je bila v kleti ene izmed zapuščenih hiš, kjer se je njena tolpa srečevala, kjer je posnortala svojo dnevno količino kokaina, potem pa je bilo vse zmeda hitrega gibanja, avtomobilov, množice ljudi in vpitja. prepustila se je toku dogodkov, in nekaj časa kot opazovalec s strani spremljanja dogajanje, kjer jo je od časa do časa prevelo histerično smejanje in divje razbijanje adrenalina po žilah, ki ji je povedalo da je živa. živa kot še nikoli prej, budna, prisotna. tesneje se je oprijela hladne pištole, ki jo je dajala moč, avtoriteto – nekaj česar prej v živjenju ni poznala. vedno je bila odvisna od nekoga, podrejena svojemu očetu, navezana na riverja, vedno je bila uboga mala rosie, ki je potrebovala zaščito. a ne zdaj, ne tu. še enkrat se je prešerno zasmejala kaosu množice, dokler ni eden od njenih pajdašev naperil pištolo v njeno smer in brez oklevanja ustrelil. topla tekočina ki je špricnila nanjo je pripadala moškemu poleg nje, ki se je nemočno zgrudil na tla in z ogromnimi očmi se je zgroženo zazrla vanj. bil je mrtev. kar tako. pogledala je na pištolo v svoji roki in potem vanj, izraz groze še vedno jasno zarisan na njegovem obrazu. to je bilo to po kar so prišli. nekajkrat je pomežiknila in skušala ugotoviti ali je to res to kar bi morala početi, in si s hrbtom dlani obrisala kapljice krvi z obraza. ostali so na njenih prstih, kot tatu ki ne bo šel nikoli z nje, in skoraj da si je že premislila dokler ni dvignila pogleda in ga zagledala. sprva jo je prevzelo neverjetno veselje, bil je tu, hotela je steči k njemu in ga objeti, poljubiti. strgala si je ruto z obraza, ni ji bilo mar kdo jo vidi, a ji je nasmešek v istem trenutku izginil z obraza. brez da bi razmišljala je dvignila roko in pištolo naperila v svojo tarčo, in stisnila petelin. in potem še enkrat. in še enkrat. in še enkrat. hrup v banki je popolnoma izginil, pravzaprav je lahko slišala samo zvoke svoje pištole, in skoraj v počasnem posnetku je opazovala kako se je ženska zgrudila na tla. pogleda ni umaknila niti ko je river pritekel do nje in jo objel, gladil po laseh, potem pa je končno zaprla oči in vdihnila vonj njegove srajce. nemo je strmela v svoje delo, ko jo je potegnil za sabo, njena roka pa je kot tujek visela poleg nje in se še vedno oklepala pištole. šele ko je zaprl vrata se je končno zbudila iz svojega transa in ga nekaj časa začudeno opazovala, kot da ni mogla dojeti zakaj je tu in kako sta se znašla v tej sobi, potem pa se začela na ves glas smejati. »o moj bog, si videl to?« v smehu se je prijela za trebuh in zmajala z glavo. »kako sem lahko? popolnoma preprosto, samo pritisneš, klik, klik.« dvignila je pištolo in imitirala svoj gib, potem pa jo povno spustila in se zresnila. »zakaj si sploh tu? ne bi smel biti tu river, to je tako narobe.« z dlanmi si je pritisnila v sence in hladna cel pištole ob njeno čelo ji je malce zbistrila misli. te so se ji motale po glavi kot vrtinec, in ni jih mogla ustaviti. »ne razumeš, to sem storila za naju. zate,« je dodala in oči so se ji zoožale v jezi, ki se je kot sunek sprožila skozi njeno drobno telo. »sovražim kaj počneš, sovražim.« je ponovila skozi stisnjene zobe in potem povesila pogled. »mislila sem, da si rekel, da me imaš rad? samo mene. ampak potem, si bil tukaj z njo in...« skomignila je z rameni. »malo sem se razjezila.« ob svojih besedah se je spet ponovno zasmejala in se sesedla na bližnji stol in si položila pištolo v naročje. »kdo je sploh bila?« je skoraj malomarno vprašala, njen obraz ponovna brezizrazna maska.

Naslov sporočila: Re: office Pon Apr 08, 2013 1:04 pm

river & rose smitten

note; well nisem vedela ali naj bi se poznali ali ne, pa sem napisala kar da so se. i mean it's more fun! :3

ni ji bilo jasno, kaj je pravzaprav sploh počela tam. kako se je nekoliko zadeto dekle na poziv znašlo na dobrodelni prireditvi, eni izmed najbolj dolgočasnih stvari na svetu? naveličano je slonela na eni izmed miz, obloženih s hrano in tehtala, ali se je vredno stegniti po mafinih, ki so stali na pladnju približno meter stran od nje. izgledali so izvrstno, toda njena drža je bila v tistem trenutku približek največje udobnosti, ki jo je lahko dobila v sicer precej pusti avli. glede na to, da so se takšne stvari po navadi vlekle v nedogled, se ji ni zdelo vredno premakniti. v notranjosti je bilo prijetno toplo in mrmranje množice okoli nje jo je pomirjalo, počutila se je neverjetno varno. hladne in nevarne ulice so bile zadnja stvar, ki si jo je v tistem trenutku želela zopet izkusiti, kljub temu da so bile praktično njen dom. ne, tokrat si je želela le nekaj miru in sprostitve, da si nekoliko zbistri misli in se znebi negotovosti. sita je bila vedno iste poti po neskončnih pločnikih, ki jo je včasih prekinil kakšen obisk ali suhoparen pogovor z znancem. nihče, ki jo je poznal je ni jemal pretirano resno, kar ji je zadnje čase pomenilo nekaj slabega. čeprav jih je nekje v sebi razumela, problem je bil le v tem, da si tega ni hotela priznati.
s pladnja mimoidočega natakarja je izmaknila kozarec neznanega prozornega koktajla v katerem je plavala polovica limone, ki bi morala biti nataknjena na rob. brezizrazno je srknila požirek blage pijače, ki je imela komaj kaj okusa, pa še ta je bil slab. res ji ni bilo jasno, kaj so večinoma vsi, ki so bili polni cvenka videli na takšnih zvarkih. lahko bi bili vsaj malo močnejši, najbrž jim v primerjavi s količino popitega viskija v življenju to ne bi prišlo do živega. skoraj vsem so bili polikani suknjiči pretesni, ker so imeli trebuhe velike za dve svoji glavi… prav gotovo ne samo zaradi hrane. zavila je z očmi in na dušek popila tisti deciliter koktajla, limono pa si kar celo zbasala v usta. tako ali tako so bili vsi zatopljeni v pogovore in nihče se ni zmenil zanjo. niti malo se ni skremžila, ko je pogoltnila kislino, pravzaprav je sploh ni čutila. njene okušalne brbončice so bile najbrž že pošteno uničene, čeprav je neokusne stvari še vedno prekleto dobro zaznavala. obliznila si je ustnice in ravno hotela odložiti kozarec na mizo, ko je odjeknil strel. za trenutek ali morda dva se je vsa avla ovila v smrtno tišino, ki se je nato sprevrgla v kaos. ljudje so bežali vsepovsod, jo prebadali s komolci in odrivali na vse strani, toda ni se zmenila zanje. obračala se je okoli sebe, da bi zagledala kakšna vrata in na lepem zagledala znani obraz riverja, ki mu je enkrat ali dvakrat grela posteljo. poleg njega je na tleh ležala ustreljena starka, po vsej verjetnosti ena izmed povabljenih bogatašinj (sodeč po obleki), v katero je še vedno s pištolo merila mlada rjavolaska. dorotea se je namrščila in jim čez nekaj dolgih sekund sledila skozi vrata, ki so se do takrat skrivala za prizorom. »krasno bi bilo, če bi mi kdo pojasnil kaj se dogaja,« je nejevoljno pripomnila in utišala kričanje ter ropot z zaprtjem vrat. temnolaska je bila v riverjevem naročju, z rdečimi očmi in tresočimi rokami, medtem ko jo je on pomirjujoče božal. privzdignila je obrvi in se pomenljivo odkašljala. »glejta, nočem motiti vajinih nežnih in predvsem zasebnih trenutkov, ampak zdaj najbrž ni ravno pravi čas za sentimentalnost. punca je ubila tisto staro – mimogrede, odlična poteza – in po mojem se ji ne piše dobro, če jo kdo najde.« vprašujoče je pogledala par in se naslonila na vrata za seboj.

Naslov sporočila: Re: office Pon Apr 08, 2013 3:06 pm

tag; rosie & dorotea smitten

it's on, girls! haha

Kako za vraga ji je lahko sploh še zaupal, ko je preprosto strmel v njen okrvavljen obraz in se spraševal kaj za vraga je bilo narobe z njo. Sam bi se verjetno v podobni situaciji že cmeril in obžaloval hladnokrven uboj, ona pa je izgledala, kot da se prav nič ne sekira, kot da ji je vseeno za bitje, ki ga je pravkar umorila, čeprav niti ni poznala nikakršnega ozadja. Moral je nekajkrat stresti z glavo, da je na površje priklical čustva, ki jih je pravzaprav gojil do nje in jo zgrabil v naročje ter ji tako preprečil še kakšno hujše dejanje. Bil je prepričan, da njemu ne bi bila sposobna škoditi, da je bil to zgolj trenutek šibkosti in dejanje, ki ga bo enkrat še obžalovala. Da ni bila čisto pri sebi in da se je ponovno znašla v krizi, ki so se pri njej zadnje čase kar vrstile. »Ja, videl sem, Rosie. Kaj za hudiča ti je padlo na pamet? V tej gneči ubiti človeka je prekleto neumno, v kakršnikoli situaciji je umor neumen.« ji je živčno mrmral v vrat, ko jo je – kot majhno punčko – stiskal v objem, potem pa se je že izvila in evforično pripovedovala o občutkih, ki so jo preplavili, ko je pritisnila na sprožilec. Kot da je ne bi poznal, kot da je njegovo Rosie obsedel hudič, ki ji je narekoval kaj naj stori in ona ga je kot marioneta ubogala. In čim je ponovno dvignila orožje, so mu roke avtomatsko zašle med lase in z živčnim gibom je nakazal o čem pravzaprav razmišlja – kako za vraga se bosta izvila? Kaj si bodo ljudje mislili, ko bodo ugotovili, da je spremljevalec rjavolase gospe, ki je sedaj že povsem hladna ležala na laminatnih tleh, čudežno preživel pokol, ona pa je končala s kar tremi luknjami v prsih. »Ni tako preprosto, Rose, sploh ni. Če bi te kdorkoli videl bi bilo po tebi. Kaj če so kamere vse to ujele,« je zmedeno čebljal in se prestopal, »kaj če te je kdo videl s pištolo, kaj naj brez tebe?« Čeprav je bila rjavolaska tista, ki je pravzaprav storila zločin, se je počutil krivega. On je bil tisti, ki je truplo zvlekel v pisarno, on je bil tisti, zaradi katerega je njegovo dekle pravzaprav streljalo … ali pač?

»Ne bi razumela,« se je skušal izviti, brez da bi moral lagati. Vedela je, da tu in tam spremi koga na kakšen event, vedela je, da se ukvarja z mutnimi posli in da njuno bogastvo pravzaprav temelji na bogastvu drugih. Poznala je vsa delček njegove zgodbe, on pa se je počutil, kot da pred njim stoji popolna tujka. »Kaj si storila za naju? Ustrelila nedolžno žensko, ki je čisto slučajno bila poleg mene? Mislim … jaz poleg nje, ker je to pač tisto kar počnem? Rose, to je tisto kar naju preživi iz meseca v mesec, zdaj pa ne le, da sva vpletena v umor, tudi brez denarja sem ostal,« je jezno zašepetal in ji v zgolj par stavkih objasnil vse kar je morala vedeti. Seveda je izpustil dejstvo, da je s žensko vsaj trikrat spal, in da bi se to imelo zgoditi tudi tega večera, toda tega ni smela izvedeti. Ni je želel prizadeti, hotel je, da živi kot princeska in se ne ukvarja z umazanimi posli, ampak očitno je bilo za to že prepozno. »Saj veš, da te imam rad. Ljubim te,« jo je ponovno potegnil v objem, namesto njenega hitrega bitja srca pa je ob sebi začutil mrzlo kovino orožja, ki ga je še kar stiskala ob svoje prsi. »Bova že, dvakrat me boš lopnila po glavi, znebila se bova pištole in se pretvarjala, da sva komajda ušla smrti. Pustili naju bodo domov in nihče ne bo vedel, Rosie, nihče ne bo vedel,« ji je načelo pritisnil nežen poljub, ki je verjetno deloval kot pomirjevalo za oba. Verjetno bi se vse izteklo fantastično in predvsem dobro zanju, pa je v tistem v pisarno pritekla rjavolaska, ki se je očitno prav tako uspela izviti iz avle, kjer je tu in tam še vedno odjeknil kak strel. Problemov tako očitno še ni bilo konec, Dorotea – prepoznal jo je, ker mu je enkrat samkrat krajšala noč, pa še takrat le zato, ker sta si z Rosie nemarno skočila v lase – je bila tista, ki je nepremično obstala, ko je v rjavolaskinih dlaneh zagledala pištolo, na tleh pa okrvavljeno truplo. »Videla si?« je s strahom v glasu, bolj retorično kot zares, vprašal in s pogledom ošinil koščeno postavo na stolu, ki se je živčno presedla in dlan še nekoliko trdneje oklenila okrog sivega revolverja.

Naslov sporočila: Re: office Pon Apr 08, 2013 4:06 pm

tag; river & dorotea smitten

like i said, good luck trying to deal with her crazy.

office Tumblr_mkjdkhApQ31qlv12zo8_250

počutila se je, kot da se je znašla v nekem alternativnem svetu, neki drugi realnosti kjer je ona tista ki je mirna in river tisti, ki ga mora miriti, ko pa je bilo ponavadi vse drugače. ona je bila tista ki se ni znala soočati z realnostjo, ki je raje s pomočjo substanc pozabila na vse skupaj in river je bil tisti edini stik z realnostjo, ki ga je navadno imela. a zdaj je imela v roki pištolo, in tudi če je bilo vse v njeni glavi megleno in zmedeno, se je počutila živo in prisotno. v njegovem naročju se je počutila varno, srečno, a po drugi strani ni mogla sedeti pri miru, imela je preveč energije. ko je zakorakala po sobi sem ter tja in poslušala njegove besede, je tisti razumni del njenih misli skušal dopovedati njenim možganom, naj mu verjame, da je tako res. »seveda sem storila to za naju!« je histerično vzkliknila in si pokrila oči z dlanjo. »ne laži mi river, dobro vem kaj vse počneš za ta denar. briga me zanj, slišiš? raje bi živela v neki beznici kot prej, pa te imela samo zase, kot pa da te moram zdaj deliti z drugimi ženskami. misliš da ne vem?« je grenko rekla in se zasukala na svojih petah da je zrla vanj. »da ne voham njihovega parfuma ko prideš domov in prvo stvar zaviješ v kopalnico?« histerično se je zasmejala in pomahala s pištolo naokrog. »no vsaj njo sem ustavila preden je dobila svoje prste nate.« presenečeno se je zastrmela vanj in ga nekaj trenutkov opazovala potem pa spet bruhnila v smeh. »seveda, to je pomembno. brez denarja si ostal.« krohotala se je še naprej a se potem ob njegovih naslednjih besedah zresnila. zarezale so se vanjo kot nož skozi srce. imel jo je rad. pustila je da jo je potegnil v objem in poljubil, potem pa kot malo ubogo dekletce poslušala njegove besede. river bo poskrbel zanjo, on je vedno vedel najbolje. znebila se bosta pištole in potem šla nazaj domov, in vse bo tako kot je bilo.

a seveda so se v tistem trenutku odprla vrata in skozi njih je zakorakala privlačna rjavolaska. rose se mu je izvila iz objema in z priprtimi očmi opazovala njuno izmenjavo potem pa pištolo naperila v dekle. »dobrodošla na zabavi!« je manično vzkliknila in se ji široko nasmehnila. »prosim, seveda, pridruži se najinim zasebnim trenutkom, očitno je kot da se že dobro poznata.« je skoraj zarenčala in brez da bi odmaknila pogled skoraj izpljunila besede proti riverju. »kdo je ona river? še ena izmed tvojh kurbic? upam, da ti je vsaj dobro plačala, bog ne daj da nebi imela od česa živeti. ali pa mlajšim ne računaš toliko?« še z drugo roko se je oprijela težke pištole čez cev katere je zrla naravnost v njen prsni koš. to , da jo je pravkar videla umoriti povsem nedolžno žensko ji ni še na kraj pameti padlo – edina stvar ki jo je videla pred sabo je bila nekdo, ki ji je skušal vzeti riverja. ni vedela kdaj se je spremenila v to posesivno osebo, a river je bil zadnji na tem svetu, ki ga je imela. edini ki mu je bilo mar zanjo, in v njenem norem, zadetem stanju je bila za to pripravljena storiti vse. »seveda je videla river, cel preklet svet je videl!« je praktično zakričala nanj potem pa si z eno dlanjo pokrila ustnice. »oprosti, prosim oprosti, nisem hotela kričati nate.« spustila je pištolo in zakorakala proti njemu, potem pa ovila svoje roke okrog njegovega telesa. »oprosti.« je še enkrat ponovila in ga poljubila, kot da je še v tistem trenutku pozabila, da je bila dorotea sploh z njima v isti sobi. »kaj bova naredila? kako bova prišla ven iz te banke? ugh, res nebi smela vzeti tistega,« je zamomljala in si pest pritisnila v čelo, da bi si nekako zbistrila misli. »in kaj bosta storila glede nje?« oči so se ji spet zoožale ko se je zazrla nazaj v rjavolasko in potežkala je svojo pištolo.

Naslov sporočila: Re: office Pon Apr 08, 2013 5:00 pm

river & rose smitten

this is fun fun fun!

spraševala se je, ali niso mogoče vse skupaj le sanje. čisto običajne nore sanje, ki pravzaprav nimajo nobenega smisla. pravkar je videla umor, toda bolj kot to jo je presenetila punca njenih let ali še mlajša, ki je tako hladnokrvno trikrat pritisnila na sprožilec. in zdaj je stala tu, v pisarni, kjer je na tleh ležala ženska s tremi ranami v prsnem košu in povsem bledim obrazom, za njo pa sta se stiskala river in njegovo dekle, ki je še nekaj minut pred tem z revolverjem merilo v starko. bilo je očitno, da ni pri sebi. rdeče oči so ji sporočale, da je dobila svojo dnevno dozo droge, najverjetneje kokaina, saj je bilo nihanje razpoloženja več kot opazno. spremljala je njun pogovor in kolikor se ji je po eni strani gabil tako globok pomen vsake besede je po drugi strani hrepenela po nekom, ki bi tako prigovarjal njej. trmasto je stiskala zobe, dokler jo niso boleli in je domala grozilo, da se ji bodo pod pritiskom zlomili. roke je imela tesno prekrižane na prsnem košu, ni hotela pokazati svoje želje s kakšnim nekontroliranim gibom. kljub temu, da se je v sebi zavedala nepreštevnih šibkosti, ki so jo zaznamovale, si ni dopustila, da bi jih razen v redkih primerih kdajkoli pokazala tudi navzven. preprosto ni mogla, bila je preveč ponosna.
»ja, videla sem.« njen glas je bil kljub zmedi v glavi miren, kot pravzaprav vedno. ena izmed redkih stvari, ki jo je lahko tudi v tako kritični situaciji presenetljivo dobro nadzorovala, in hkrati tudi ena izmed najmanj pomembnih. večinoma. naslednji trenutek jo je opazila tudi rose in ne bodi jo lena je že z revolverjem merila vanjo. fantastično, zdaj se bo morala bosti še z napol noro narkomanko, ki je bila boleče podobna njej sami v svojih momentih, z izjemo pištole ki se je dotaknila največ enkrat v življenju. »kako prisrčna dobrodošlica,« je pikro pripomnila in srepo pogledala temnolasko. »in glej no, še prisrčnejše povabilo. niso vsi lepotci častni in prinčevski. če hočeš zvestobo si poišči kakšno zgubo, ki bo za tabo tekal kot kužek.« zavila je z očmi in se premaknila naprej, da je bila cev revolverja le še kakšnega pol metra oddaljena od nje. če že kaj, strahopetna nikoli ni bila in tudi sedaj jo je temnolaska kvečjemu zabavala s svojim narejenim besom in drznostjo. »on je moral plačati meni, dragica. pred tabo stoji nihče drug kot kurba na poziv,« je teatralno zapredla in pokazala nase. »dobrodošla v svetu, kjer moškim ena ženska ni dovolj.« po pravici povedano je bila najbrž krivična, toda v tistem trenutku je bila to zadnja stvar, na katero se ji je ljubilo paziti. konec koncev se niti ni tako zelo motila, vsaj sodeč po popularnosti striptiz klubov in deklet na poziv. medtem je rose že spustila pištolo in se nekako skesano obrnila nazaj k riverju. spet od začetka. tokrat se je raje obrnila stran in pogled zapičila v nasprotno steno, ker so ji šli vsi ti nežni trenutku blazno na živce. seveda je vedela, da je v resnici le ljubosumna, toda osebno ji je bila bolj všeč možnost, da je bila preprosto na trnih. poskušala je izprazniti misli in začela preučevati bolečo belino stene, ko je na sebi zopet začutila pogled. nejevoljno se je obrnila proti rose in riverju, ki sta bila v skoraj identičnem položaju kot prej. »kaj sploh sprašuješ, tam imaš revolver. klik klik, pa nisem več v napoto.« široko se ji je nasmehnila, toda oči so ostale hladne. »halo, s tvojim fantom sem spala, ljubosumna duša! poženi mi kroglo skozi srce, gotovo te bo razvedrilo,« je prhnila in se sprehodila nazaj do vrat, kjer se je lahko udobno naslonila. »ven vsekakor ne grem. z vama je veliko bolj zanimivo,« se je zahahljala in si nekoliko popravila moder top, ki ji je neprestano lezel po trebuhu navzgor.

Naslov sporočila: Re: office Pet Apr 12, 2013 1:04 am

tag; rosie & dorotea smitten

»Kako to misliš? Kako veš?« je dve vprašanji komajda spravil skupaj, potem pa stegnil roko, da bi jo zopet potegnil v objem, pa se mu je več kot spretno izmaknila. Jo je počasi izgubljal? Je bil zasvojen z delom, podobno kot ona z drogo, in ju je to preprosto spravilo v kočljiv položaj, ko bi se morala odločiti, kaj jima pomeni več? Je bilo sploh še mogoče popraviti reči, tako zelo resne zadeve, kot je bilo varanje in zasvojenost? »Ampak, Rosie, če ne bi počel tega kar … kar pač počnem, ne bi nikoli imel dovolj za preživetje. In dobro veš zakaj,« je skušal zaigrati na njeno šibko točko, čeprav v tem trenutku verjetno ne bo dojela. Bila je nekje v oblakih, prepričana, da je vse kar dela, pravično, pravilno, zabavno … še več, bila je tako samozavestna, kruta, kot da bi pravkar ustrelila raco za večerjo, prekleto. »Ne mahaj s tem, prosim te, nehaj. Mislim, da sva nekje v začaranem krogu, Rosie. Jaz določene stvari počnem zate … za naju, ti pa očitno tudi,« je zgroženo pogledal v tla, kamor se je sedaj kri že nagravžno vpijala in če ne bi bil tako zelo skoncentriran na koščeno postavo poleg njega, bi verjetno že zdavnaj izpraznil želodec, ki ga je tekom večera tako pridno polnil. Ni bilo druge, kot da počakata, da se streli pomirijo, potem pa lahko mogoče starki celo podtakneta samomor in se izogneta neprijetnim zaslišanjem policistom, ki bi zagotovo zvohali kaj nemarno obremenilnega, ampak načrte je delal prekleto prezgodaj. Vrata so se na strežaj odprla in iz oči v oči se je soočil še z drugo osebo, ki zna Rose še dodatno razjeziti. Kako za vraga se je na tako čudoviti spodobni zabavi znašlo toliko zanikrnih ljudi, ki so očitno samo čakali, da ga spravijo še v hujše težave.

»Nikakršne zabave nimamo tu in najbolje, da kar greš, prosim te, pusti naju sama,« je pomignil proti rjavolaski, ki se jima je pravkar pridružila in se skušal izogniti problemom, ki so se obetali, toda ne ena ne druga nista hoteli odnehati. »Rose, prosim, nehaj,« mu je žila na vratu domala počila od jeze, toda imela je prav. Ena izmed njegovih kurbic. Pravzaprav edina, če že mora priznati. In zgolj enkrat ji je plačal, pa še tisto je obžaloval, ampak … je imel dovolj poguma, da bi to priznal osebi, ki jo ljubi, osebi, ki v roki stiska morilsko orožje, ki ga bo brez dvoma ponovno sprožila, ko bo ugotovila kakšen je pravzaprav odnos med njim in Doroteo. »Fuck, kaj se greš? Si čisto zmešana?« Ni točno vedel kateri bi se posvetil. Prekleta neumnica je pravkar izdala tisto, kar bi morala biti njuna mala skrivnost … taka, ki nikoli več ne bo videla ponovitve, taka ki bi morala ostati zakopana nekje sto metrov pod zemljo. Takšna, ki bi jo lahko priznal zgolj in samo on. »Rose, ni res, samo zdraho dela. Nič od tega ni res,« je pogled sedaj usmeril do rjavolaske, ki je bila vsaj za glavo nižja in je izgledala tako prekleto krhko, in če ne bi prsta držala na petelinu, bi jo zagotovo že potegnil k sebi. »Mislim, da bi se zdaj morali ukvarjati s tole … s tole žensko,« je pomignil proti okrvavljenem truplu, ravno toliko da je odvrnil misli od kaosa, ki se je sedaj stopnjeval tudi v pisarni. Kako za vraga se je znašel v tem položaju? Zakaj ni preprosto ostal doma, pazil na Rosie in se izognil prekletemu masakru, z Doroteo na čelu, ki je očitno želela povzročiti še enega tu v pisarni.