main office

Naslov sporočila: Re: main office Pon Feb 18, 2013 9:32 am

tag; saoirse, love smitten3

pred desetimi minutami se je nadvse uspešno zdrl nad nekaterimi svojimi podrejenimi, ki so sredi izmenjave pogoreli na celi črti. posel, ki se je odvijal v bližnji zapuščeni tovarni tekstila, je splaval po vodi. kako so bili lahko tako zabiti, nikakor ni mogel razumeti. kovček z robo so sicer dostavili na dogovorjeno mesto, a vse se je zalomilo, ko je družabnik kovček odprl, da bi preveril blago – le tega ni bilo notri. namesto opranega denarja so se tam nahajali pisani konfeti. na srečo mu je uspelo zagotoviti, da bodo pripetljaj takoj raziskali in krivca temeljito kaznovali. vendar bolj kot je razmišljal, bolj je bil prepričan, da posla ni uničil nihče izmed njegovih mož. morda je bilo to naivno od njega, a verjel je, da mu dovolj zaupajo in ga dovolj spoštujejo, da ne bi naredili kaj takega. plus, so res želeli tvegati lastno glavo? in zato je korakal sem ter tja po svoji pisarni v klubu, v bednih poskusih, da pride stvari do dna. moral je biti nekdo od zunaj. morda kakšen že odstranjeni član tolpe, ki so ga vrgli ven zaradi kakšnega prekrška in mu zraven še malce izmaličili življenje in uničili vse upe na svetlo prihodnost. ali kdo iz mafije. ali kakšen novodobni robin hood, ki je nameraval na kolena privesti vse kriminalce v mestu. vendar je bila že sama ideja nadvse smešna, ker ni bilo možnosti, da bi komurkoli to kdaj uspelo. temna stran je bila premočna za takšne delilce pravice.

znova je pritisnil tipko za ponovno predvajanje posnetka in se odločil, da bo šel skozi vse posnetke še enkrat. a sredi predvajanja je ustavil in se odmaknil od svoje mize. nekaj je pošteno smrdelo in nič ga ni spravljalo ob pamet bolj kot nevednost. tisti občutek, da te nekdo nadvse lepo izigrava in gleda vsak tvoj korak. zrahljal je temno modro kravato, ki je bila ovita okrog njegovega vratu, in se odpravil proti manjši kopalnici. stopil je pred ogledalo in v svojih očeh nemudoma videl sledi skrbi. ta poklic ga bo spravil v grob, dobesedno. to je že vedel. a nikakor ne bo pustil, da mu nekdo nagaja s posli, ko so na vislicah viseli še vsi njegovi uslužbenci. odprl je vodno pipo in zmočil dlani s hladno vodo, nato pa z njo splaknil obraz, v upanju, da bo tekočina nudila pomoč pri jasnejšem razmišljanju. imel je posnetke vseh kamer v bližini tovarne, a kaj več kot premikajočo se senco, ni videl. obrisal je obraz in dlani z brisačo. lahko bi odšel v domačo vilo in vse skupaj prespal, a niti slučajno ne bi mogel zaspati.

stopil je ven iz kopalnice, nazaj v pisarno, ko je njegov pogled pristal na rahlo priprtem oknu. slednje prej pod nobenim pogojem ni bilo odprto. naredil je previden korak naprej, izpod vratnih podbojev, ko je iz strani v njegova rebra priletela prva brca. sunek ga je za trenutek pustil brez diha, a uspelo mu je ujeti dolgo nogo v svojem oprijem in napadalca potegniti bližje k sebi, ne da bi izpustil mečo iz rok. ''prekleto,'' je zamrmral z rezkim glasom, ko je uspel zapoznelo registrirati bolečino od udarca. zasukal se je vstran, da bi se soočil z... ''princeska?'' sledilo je vnovično presenečenje in izpustil je njeno nogo, četudi se mu je gib kaj hitro maščeval, ko je pristal na tleh pod svetlolasko. ''naj ugibam. ti si tista z ljubeznijo do pisanih konfetov? '' je spravil iz sebe, ko mu je hitro postalo jasno, kdo je bil tisti, ki je ponagajal nocojšnji izmenjavi.

Naslov sporočila: Re: main office Pon Feb 18, 2013 9:57 am

ni mogla zadržati polovičnega nasmeška na svojem obrazu, ko je na hitro razdelila ukaze med svojimi uslužbenci in potem pograbila veliko vrečko s konfeti. počutila se je skoraj tako kot prava princeska, ko se je odpravila v temno noč, čeprav so tesno oprijete usnjene hlače in črna majica brez rokavov, ki so objemale njeno telo, nekoliko pokvarile celotno princesjo zadevo. ampak naveličala se je rožnatih oblačil in bil je čas, da postavi kellana na mesto. navsezadnje se ji je ponudila idealna priložnost – denar, ki ga vsekakor ni bilo malo, bi moral danes dobiti dostavljenega, ampak saoirse se je odločila, da bo te načrte obrnila na glavo in tako z nekaj spretnosti zamenjala škatlo s konfeti za identično škatlo, v kateri je bil denar. navsezadnje je denar vedno prav prišel, kajne? sama pri sebi se je nasmehnila, nato pa predala škatlo svojim uslužbencem ter se odpravila v stavbo, opazoval neuspešno izmenjavo s polovičnim nasmeškom na obrazu in nato izginila v noči, še preden bi kdorkoli sploh lahko posumil, da je bila tam.
imela je druge opravke. navsezadnje jo je njen oče že od malih nog treniral ravno za takšne stvari in ko se je brez večjih problemov izmuznila mimo tako imenovanih stražarjev – resno? te tipe je imel kellan za varovanje svojega življenja? v trenutku bi lahko bil mrtev, če bi se ji tako zahotelo – in v njegovo pisarno. imela je svoje načine. zaradi tega se ji je splačalo vsak dan preživeti uro ali dve v telovadnici in delati na svojem telesu. prav, po eni strani ji je pomagalo pri 'princesjem' izgledu – te besede se zdaj kar ni mogla znebiti – po drugi strani pa je bila vedno v zelo dobri pripravljenosti. z malo truda je odprla okno, nato pa neslišno vstopila v njegovo pisarno. za nekoga tako premišljenega je bila njegova pisarna dokaj dolgočasna. hm. rjavo pohištvo? tudi prav. pred nekaj trenutki je odšel v kopalnico in vedela je, za katera vrata se mora postaviti. in ko je ponovno stopil v svojo pisarno, ga je prav pošteno brcnila v rebra – morda si je v tej brci dovolila nekaj jeze, ki jo je občutila na njunem prejšnjem sestanku in ki ji je pustila grenak priokus. ujel je njeno nogo in obdržala je ravnotežje, ko jo je potegnil bližje, nato pa ob njegovih besedah razširila svoje ustnice v polovičen nasmešek. wow, njen obraz je imel zares nenavaden učinek. ko jo je spustil, se je hitro obrnila, ga spotaknila in ga spravila na tla pod sebe. ukleščila je njegovi roki in eno roko potisnila na njegov vrat, da mu ne bi na pamet padla kakšna neumnost, medtem ko je z drugo roko popravila pramen las, ki ji je ušel iz skrbno spletene kite. »kellen!« je samo za trenutek znova zdrsnila v vlogo, v kateri jo je poznal, potem pa se je posmehljivo nasmehnila. »navsezadnje sem morala nekako upravičiti vzdevek, ki si mi ga dal,« je odvrnila na njegove besede in se nekoliko nagnila naprej, da je uprla pogled naravnost v njegove oči. »tsk tsk. ti ni še nihče povedal, da ne sodi ljudi po izgledu?« se je nekoliko premaknila, kar je pri njemu nedvomno povzročilo nekaj bolečine – a to je bil tudi njen namen. »nekoliko sem preverila tvoj varnostni sistem in tvoja ladja bo zelo hitro potonila, če ne boš nekaj ukrenil glede tega,« se je mehko nasmehnila, ko ga je vnovič citirala. z dlanjo je brez obotavljanja pritisnila na bolečo točko na njegovem vratu, ne da bi pogleda odvrnila od njega. »princeska, kaj?« je bil njen glas posmehljiv. zdaj je bila daleč od tega – nevarna, neprizanesljiva in odločna. kako dobro je vedela, da se bo opekel.

tagged: kellan. | notes still fun. he is awesome. :3

Naslov sporočila: Re: main office Pon Feb 18, 2013 1:18 pm

morda bi bil položaj veliko bolj zabaven, če bi bila situacija drugačna. če bi sedaj lahko garantirano trdil, da ga je na tla spravila mafijska princeska. namesto tega se je zabavala samo ona in kellan se je počutil kot največji idiot, ker je bil zelo očitno izigran. ''na nek čudni način mi je odleglo. očitno nisi povsem nesposobna. očitno obstaja še trohica upanja, da ne boš naredila ogromnega sranja in nas vse spravila v keho,'' je kaj hitro prišel k sebi in s pogledom poblisknil nekam vstran, kjer je dlan ovila okrog njegovih zapestij, da bi ga priklenila na tla. fizično je bil v premoči. če bi se potrudil, bi lahko v sekundi poletela poleg njega. razlog zato ni bil prav nič šovinistični, zgolj dejstvo. bila je manjša od njega in bolj drobna. stvar anatomije. vendar je kot priden kuža ostal pod njo in si dovolil rahel nasmešek, ko so njegove misli za kratek hip odtavale v kanček prepovedano smer. tale položaj. zabaven. ''lepo si me podrla, princeska. se boš zdaj lepo prosim spravila iz mene, preden si mislim svoje?'' se je namuznil in dlani potegnil narazen, da je izgubila čvrstost oprijema, in se dvignil zgolj toliko, da je sedel na tleh, s svetlolasko zdaj v naročju.

''torej si me prinesla okrog. lepo. lepa poteza,'' je prikimal, ko je hitro razmišljal o trenutnem problemu. vedno je rad stvari razreševal takoj in ne bežal pred njimi, dokler ga niso težave ujele in se je bil primoran soočiti s krizo. če je sprva sklepal, da bo svetlolasa dedinja majhen problem, ki ga bo nekdo pospravil namesto njega, potem je bil sedaj skrajni čas za menjavo načrta. ''veš...'' je počasi začel, ko je njegov pogled zdrsel navzdol prek njene nocojšnje temne oprave. ''tale videz mi je bolj pri srcu. barbike v rožnatem mi nikoli niso bile pretirano mamljive. ženske v usnju, ki te spravijo na tla... veliko bolje,'' se je nalašč na široko nasmehnil s pretirano aroganco in upal, da jo bo lahko tudi sam pošteno razkuril, tako kot je ona njega. ni dobro prenašal poraza, sploh če je bil zanj kriv sam. če bi bil zadnjič bolj pozoren, bi morda našel kakšno znamenje, da ni ravno povsemšnja tepka.

''klub ne rabi pretirane varnosti. večina poslov se odvija izven teh prostorov. tukaj ni nobenih dokazov o mojih ilegalnih aktivnosti. kakorkoli že... kamere so povsod. ti tale posnetek pošljem za spomin? tvoj fenomenalni naskok?'' je lahkotno nadaljeval in za hip zadržal dih, ko je boleče pritisnila ob sapnik, a se nato samo grleno zasmejal. očitno je najbolj zamerila njegov vzdevek. kar je pomenilo, da je takrat glavni udarec zadal njenemu egu, ne da bi se tega sploh zavedal. nekaj, kar se je splačalo zapomniti in izkoristiti v prihodnosti. ''bi raje videla, da te kličem kako drugače?'' je nedolžno povprašal in se z dlanmi naslonil nazaj za hrbtom. še vedno je visela na njem in sam od sebe je nikakor ni nameraval premakniti, četudi je to pomenilo, da je bila v začasni premoči. ''in princeska... za tale podvig dobiš nagrado. jutri dobiš na dom dokazilo mojega navdušenja. prikupno majhno čivavo, ki bo čudovito pristajala tvojemu alter-egu barbike. bo v redu?''

Naslov sporočila: Re: main office Pon Feb 18, 2013 1:55 pm

saoirse se ni mogla spomniti, kdaj se je nazadnje tako zabavala. situacija je bila točno takšna, kot si jo je zamislila, in svetlolaska je vsekakor oboževala trenutke, ko je šlo vse po njenih načrtih. bila je previdna – strateško gledano je bila vedno skoraj obsedena s podrobnostmi in njen oče je to vedno spodbujal. prišlo ji je prav. in s svojim nasprotnikom takole pod sebi se je počutila zelo dobro. »trohica upanja,« je ponovila njegove besede z zamišljenim izrazom na obrazu ter se naposled nasmehnila. »ljubko. ampak če te bo kdo spravil v zapor, to vsekakor ne bom jaz. dovolj dobra sem,« je dejala in s pogledom ujela njegove oči. ni se hvalila, samo izpostavljala je dejstvo. navsezadnje si najbrž ni mogel niti predstavljati, kako dobra je bila po letih in letih treninga in usposabljanja za nalogo, ki jo je prevzela šele pred kratkim. če je bil pameten, je to vedel - če pa jo bo ponovno ocenjeval po drugih kriterij, si bo vsekakor sam kriv. nenadoma je zaradi njegovega premika izgubila čvrstost prijema, a hipoma se ga je oklenila z nogami, da mu na pamet ne bi padlo kaj trapastega in se samo posmehnila ob njegovih besedah, ker ji je bilo dejansko res vseeno, kaj si je mislil. bila je v nadrejenem položaju in v tem je vsaj v tistem trenutku na moč uživala.
mehko se je nasmehnila ob njegovem pogledu, sama pri sebi skoraj začudena, da ji je ta nepričakovana pozornost skoraj godila. »veš, meni pa so neznansko všeč moški, ki ne precenjujejo žensk. ne vem, to se mi zdi nekako… zastarelo,« ga je ponovno zbodla z besedami, za katere je uporabila tisti polglasen, skoraj zapeljiv ton. če ji je nameraval do živega priti na takšen način, mu vsekakor ni uspevalo. prej nasprotno, samo zabaval jo je. še vedno je imela stvari pod nadzorom in s svojim treningom bi mu bila v spopadu najbrž kos, čeprav do tega ne bo prišlo – to je vedela. zdaj sta samo preizkušala en drugega, tokrat brez mask in krink, samo z vsem, kar sta v resnici tudi imela.
»briga me za klub. ampak navsezadnje si ti veliki vodja. če te lahko princeska, kot sem jaz, spravi na tla, potem si predstavljaj, kaj lahko stori kdo drug,« je pogled uprla vanj. »rada imam določeno navajenost na ljudi pri svojem delu in sovražim prilagajanje na tujce,« je dejala. če bi on umrl, bi to vsekakor pomenilo določeno prilagajanje in ta zamisel ji ni bila preveč všeč. »fenomenalen naskok, kaj? mislim, da v tem nisi preveč užival,« si je dovolila širok nasmešek ob spominu. ob njegovem vprašanju je rahlo nagnila svojo glavo. »saoirse. saj ni tako težko,« mu je pomežiknila, čeprav je dvomila, da bo zares uporabljal njeno ime. ampak saj ni mogla vedeti, kajne? že v naslednjem trenutku jo je iz misli predramil njegov glas, ki je v njej prebudil tisto irsko kri, ki je ponavadi ostala varno spravljena za njenim mirnim obrazom. nepričakovano se je premaknila, ukleščila njegove roke in ga z vso močjo, ki jo je premogla, zabila ob tla s pomočjo svojega telesa, tako da je zdaj skoraj ležala na njem. sklonila se je do njegovega ušesa. »ne drzni si,« ga je posvarila, ne da bi se kaj preveč ozirala na karkoli. »ne igraj se z mano, von apperson,« ga je mrmraje posvarila in svoje besede pospremila z vnovičnim valom bolečine, ki ga je poslala po njegovem telesu.

tagged: kellan.

Naslov sporočila: Re: main office Tor Feb 19, 2013 1:56 pm

ko je stopil v pisarno in pričel nov delavni večer, nikakor ni pričakoval, da bo nekje na sredi ležal na mehki preprogi in bo vrh njega kraljevala donova hči. ali novi don. ali kakorkoli so jo nazivali njeni podrejeni. težko se je bilo v eni minuti znebiti prejšnjega prepričanja, da za položaj ni dovolj sposobna, ko ji ga je uspelo spraviti na tla. ''upam. res upam, da si dovolj dobra. ampak žal se boš še morala dokazati – in ne s skakanjem name iz zasede,'' je prikimal v iskrenem strinjanju z njo. bila sta pač v takem poslu, da nikomur nisi mogel zaupati na besedo in vsak je svojo vrednost dokazoval dan za dnem. tudi sam se na položaju vodje ne bi obdržal, če si takrat ne bi umazal rok in se vsem dokazal, da ima v sebi voditeljske sposobnosti. namuznil se je, ko se je ravnovesje premaknilo in ga je besno stisnila s stegni okrog bokov. da, vsekakor zabaven položaj. ''če se izkaže, da si res vredna položaja, potem ne bova imela problemov. če se bo izkazalo, da temu ni tako... bom stopil k tistim, ki se te bodo hoteli znebiti. brez zamere,'' je povsem resno nadaljeval in upal, da ne bo spet začela s pritoževanjem, kako jo še vedno sodi po videzu. kdo bi mu lahko zameril, če je samo prekleto previden? ''dobro potem, da sem te podcenjeval in ne precenjeval,'' se je zarežal proti njej, ko se je nehote zmotila, čeprav je dojel, kaj je mislila. ''zastarelo, kaj? torej se ti kavalirji nadvse upirajo? saj veš, prijetni moški, ki ti odpirajo vrata in sledijo kot mali otroci? dvomim, da si navajena kakšnih drugačnih,'' je nadaljeval in se od srca zasmejal. saj ni bila tako slaba, ko je enkrat nehala cviliti in tečnariti.

''draga, kadarkoli me lahko spraviš pod sebe, resno. samo povej kraj in uro,'' je zavzdihnil, ko se je vrnila v prejšnjo nergavo vlogo. ''znam poskrbeti zase, ne skrbi,'' ji je zagotovil z odločnim pogledom. lahko bi se z njo že na samem začetku spustil v resni pretep, a videl je, kdo je in... resno, kdo bi lahko počil takšno ljubko svetlo stvaro? vsekakor je bilo to razmišljanje, ki se mu bo najverjetneje v bližnji prihodnosti maščevalo. ''nisem preživel toliko časa na vrhu, ne da bi bil navajen na pretepe, streljanje in ohranjanje sebe in ostalih pri življenju,'' je nadaljeval z dodatnim zagotovilom, čeprav je še vedno delovala neverjetno skeptična. sranje, je izgledal res tako nesposoben ali ga je še vedno dražila? ''saoirse,'' se je končno vdal in izgovoril njeno ime, čeprav je vedel, da se bo v kratkem povsem podzavestno vrnil k prejšnjemu vzdevku – ne več zaradi njene oprave, ampak preprosto zato ker je bila vse preveč čedna za ta umazan poklic in lahko je razumel, zakaj jo je oče tako dolgo skrival in postavljal na pedestal. povsod so se nahajali njemu podobni kreteni, ki so mislili, da si jo lahko z lahkoto privoščijo. seveda je naredil napako in si na pleča nakopal vso njeno jezo. iztisnial je iz njega vso sapo ob trdem pristanku nazaj na tleh. ''auč,'' je samo zamrmal in se nasmehnil proti njej, njenemu grozečemu tonu navkljub. zavrtel je zapestja naokrog, da so bile njegove dlani krog njenih, zataknil meča za njena kolena in jo obrnil naokrog. ''niti nimam časa za igrice, saoirse,'' je zamrmral, ko je pristala na tleh, jo izpustil in se spravil pokonci. z ovratnika je dokončno potegnil že prej zrahljano kravato in jo zalučal nekam proti pisarniški mizi. ''boš sok? koktejl? viski?'' je proti njej iztegnil dlan in šele zatem spoznal, da je zvenel kot ona na prvem srečanju. toliko o kramljanju in princeskah.

Naslov sporočila: Re: main office Tor Feb 19, 2013 6:25 pm

čez njen obraz se je kljub vsemu razširil nasmešek ob njegovih besedah. »ampak moraš priznati, da sem bila tudi pri tem dobra,« je odvrnila in skomignila z rameni. kljub vsemu ni nameravala početi tega, kar je prebrala v njegovih besedah. nikakor se mu ni nameravala dokazovati, ne tako ali kako drugače. poznala je svoje dolžnosti in edina oseba, ki se ji je kadarkoli dokazovala, je bil njen oče. in njegovo potrdilo, ki ga je še zdaj nosila v srcu, je bilo edino pomembno. vzgojena je bila za to nalogo, še več; rojena je bila za to nalogo in njeno življenje se ji je zdelo samoumevno začrtano pred očmi. ampak dvomila je, da bi kellan to razumel. saj je vedela, da je bil to tudi pri njih družinski posel, ampak dvomila je, da so ga od treh let naprej seznanjali z mafijskim imperijem in tem, kako deluje. znebila se je teh misli in pogled uprla vanj. »pošteno. in če se bom po tvojih merilih izkazala, pričakujem, da boš kril moj hrbet,« je dejala, kot da je to nekaj samoumevnega. pa saj je bilo. nazadnje, ko je preverila, je imela njena družina največji vpliv v filadelfiji in če je ne bo ravno izdal, bo tudi ona krila njegov hrbet. mafija je imela ljudi podkupljene povsod, od policije do različnih uradov in sodišč, pa tudi na samem fbiju se je vedno našel nekdo, ki je za dobro plačilo bil pripravljen zamižati na eno oko. veze so prinašale vpliv in vpliv je bil edino, kar je bilo pomembno. morala se je nasmehniti, ko je ugotovila svojo zmoto. nikoli ni bila tip človeka, ki bi pretirano žaloval za čemerkoli. »smešno, nisem vedela, da bova na koncu debatirala o moških, ki sem jih navajena. ampak hej, odrasla sem v mafijski družini. kakšnih moških pa misliš, da sem navajena?« se je pozanimala, čeprav je vprašanje dodala bolj za lastno zabavo kot karkoli drugega.
njegov pogled je bil prvič v tem večeru temačen, skorajda nevaren. dejansko jo je s tem pritegnil dovolj, da se je na njenem obrazu pojavil polovičen nasmešek. mu je pa vsekakor verjela. ni se slepila; vedela je, da je bila njena edina prednost tokrat v elementu presenečenja. stvari bi se lahko obrnile in potem bi bil v prednosti vsekakor on, čeprav je saoirse znala izkoristiti svoje drobno telo in gibčnost, ki ju je premogla. »cenim to. in ti si kellan, kar sem vedela že od samega začetka,« je povedala očitno in sama pri sebi nasmehnila, potem pa se je nenadoma premaknil in tokrat se je ona znašla na tleh. hipoma se je pobrala in mu sledila s pogledom, nato pa skomignila z rameni. »viski,« se je odločila, če je že morala izbirati, čeprav bi lahko preprosto zavrnila vse skupaj in storila to, kar je nazadnje naredil on. ampak njun odnos je od takrat vsaj malo napredoval. brez povabila se je usedla in prekrižala nogi, ne da bi se zmenila za svoje razmršene lase. »oh, in upam, da ne pričakuješ svojega denarja nazaj. saj veš, nič osebnega,« je načela pogovor o poslu – tisti pogovor, ki ga je prišla opraviti v resnici, čeprav je bila pomembna točka njenega načrta tudi pokazati temnolascu, da je bila povsem druga oseba, za katero jo je imel.

tagged: kellan.

Naslov sporočila: Re: main office Tor Feb 26, 2013 11:58 am

note: sry it's short. been having inspiration problems lately. -.-

''res ne nameravam še bolj podpihovati tvojega ogromnega ega. sumim, da se ti te dni prilizujejo prav vsi – ne potrebuješ še dodatnega podanika, ki ti bo poljubljal stopala,'' se ji je zarežal in nemudoma odkimal. ne bo ji govoril, da je opravila dobro delo, ko ga je presenetila. tako ali tako je bilo očitno, da se lastne sposobnosti in moči presneto dobro zaveda. če torej ni bila zabita barbika, potem so ji v mafiji prav vsi jedli z roke. sploh če se je pred njimi predstavljala s takšno avtoriteto kakor pred njim. ''vedno,'' se je hip zatem zresnil in prikimal v tihi obljubi. ''če se izkaže, da si odličen vodja, potem ti bom vedno kril hrbet, brez izjeme,'' je dodal za dodatno težo na zapovedani obljubi. slednje je vedno držal in ni jih delil kar tako v tri dni. preveč stvari je bilo na kocki, da bi si lahko privoščil njeno izdajo in odpoved sodelovanja. nenazadnje – če sta nameravala preživeti, bosta morala občasno združiti moči. ''mišičastih varnostnikov, ki ugodijo vsaki tvoji želji?'' je privzdignil obrvi, ko se je vidno zabavala ob spremembi teme, in ji ponudil dlan pri vstajanju s tal. pri tem ni spregledal, kako privlačno zmršeni so bili njeni dolgi svetli lasje in ob tej misli raje hitro posvetil svoj pogled kabinetu z alkoholom.

v dva kozarčka je obema natočil led in notri pristavil nekaj kock ledu. ''izvoli, dvojno dozo. verjetno sva oba potrebna pijače po tem valjanju po tleh,'' je kozarec ponudil svoji novi poslovni partnerici in se naslonil na rob pisarniške mize, medtem ko je ona sedla v stol za stranke. ''dovolj denarja imam, tistih nekaj desettisoč dolarjev ne bo pogrešal nihče. tako ali tako še niso bili v celoti oprani,'' je skomignil z rameni in si v glavi naredil opomnik, naj jo od zdaj naprej vedno jemlje resno in obenem ne pričakuje uslug v zameno za njegove. ''torej, ali kdo iz vrst roke pravice že sluti, da je mafija v mestu dobila novo vodjo?'' je nadaljeval z nevtralnim tonom, ko je povprašal čisto previdnostno vprašanje. ''predvidevam, da se zaenkrat držiš bolj pri tleh in ne vzbujaš pozornosti, a nikoli ne veš, kje se boš našel kakšen potuhnjen izdajalec,'' se je kanček zamislil in odsotno zavrtel kozarec v krogu, da se je tekočina v njem zavrtinčila. hlad kozarca ga je opomnil na pijačo, da se je pomaknil bližje k njej. ''na tvoj naskok,'' se je namuznil, ko je s kozarcem rahlo trknil ob njenega in se zatem odpravil okrog mize in sedel v njegov pisarniški stol, kjer je malo poprej nemirno premleval pripetljaj pri izmenjavi. sedaj je imel vsaj nekaj odgovorov.

Naslov sporočila: Re: main office Sob Mar 02, 2013 8:32 pm

brez večjega interesa je samo skomignila z rameni ob njegovih besedah. prav, saj ni potrebovala njegove potrditve – to je dejansko že dobila od veliko bolj… kakšna je bila beseda? pomembnih, vsekakor pa izkušenih ljudi. pa ne da bi imela kaj proti njemu – znašel se je na pomembnem položaju in če se bo nekoliko odvadil lastne arogance, potem vsekakor ne bosta imela problemov. je pa morala priznati, da jo je po svoje zabaval. pa ne da bi imela saoirse kakšno nagnjenje do moški na pomembnih položajih, a vsekakor je bilo na njem nekaj nevarnega in temačnega, kar ji je bilo po svoje všeč. veliko bolje bo delala z njim kot pa s kakšnim ubogljivim tepčkom, ki bi hitro izpolnjeval njene ukaze in ki bi se ga takoj naveličala. morda je bila to njena slabost – neznansko hitro se je začela dolgočasiti in če je stvari niso vsaj v majhni meri zanimale, je bilo pri njej nemogoče sploh karkoli doseči. »zanimivo,« je zamrmrala in se sama pri sebi nasmehnila, pogled pa uperila vanj. »vsekakor osvežujoče. in mimogrede, moj ego ni ogromen,« je dejala. bila je z obema nogama trdno na tleh – ljudem ni zaupala in skušala je živeti v prepričanju, da pretirane navezanosti na njih niti ne potrebuje. »dobro, kellan. dokler boš kril moj hrbet, se bova razumela. najbrž ne rabim poudarjati, da zelo dobro razumem svoj – reciva temu edinstven položaj. na tvoji strani bom, dokler ne boš naredil kaj neumnega,« je pogled uprla naravnost v njegove oči. »in ker deluješ kot nekdo, ki neumnosti počne le izjemoma…« je pustila besede obviseti v zraku, medtem ko se je morala široko nasmehniti. pretentala ga je, ga ocenila in si o njem ustvarila mnenje. kakršnokoli je to mnenje že bilo, ga ni nameravala deliti z njim – tega pač ni počela. poleg tega je bila nenavadno dobra pri ocenjevanju ljudi, čeprav tega ni nameravala nikoli razglašati.
sprejela je kozarec in naredila požirek. pekoč občutek v ustih ji je bil vedno znan – bila je navajena na takšen in drugačen alkohol, to pa je bil tudi eden izmed razlogov, da so jo možje jemali za svojo nadrejeno. v to psihologijo se je veliko poglabljala in nedvomno je imela dolg seznam stvari, zaradi katerih so ji ljudje služili tako, kot so ji. z roko je segla proti svojim zmršenim lasem zgolj na hitro, potem pa se je njena dlan ponovno ovila okrog kozarca. dvignila je pogled, ko je kellan spregovoril, in se iskreno zasmejala. »oh, to je vedno zabavno,« je komentirala izbiro teme za pogovor in skomignila z rameni. »no ja, v bistvu ni težko ugotoviti, da se je mafija nenavadno hitro pobrala po… tistih dogodkih,« se je zbrala – navsezadnje je izgubila očeta in dala je veliko na družino, ampak to je bila zgolj njena prednost. »in vedo tudi, da ima novo vodjo. ampak seveda se jim niti sanja ne, kdo je to. baje so me imeli na sumu, ampak saj veš, ljudi je lahko preslepiti,« se je namuznila. visoke pete, kratke obleke in brezhibno urejena od glave do pet je svetlolaska delovala prej kot razvajena dedinja kot pa hladna vodja mafijskih operacij. »tako da ne, ne zares. in tega ne bodo izvedeli še kar nekaj časa,« je skomignila z rameni. ob njegovih naslednjih besedah je prikimala v znak strinjanja, čeprav je že v naslednjem trenutku spet spregovorila. »jasno. ampak trenutno je identiteta mafijske vodje znana le ljudem, ki jim je moj oče najbolj zaupal. kakorkoli že, to niti ni tvoja stvar,« ga je odpravila z očarljivim nasmeškom in potrpežljivim glasom. ob njegovi zdravici so se kotički njenih ustnic zganili, ko je uprla pogled naravnost v temnolaščeve oči. »in na novo obdobje za nas vse,« je dejala. to je bilo dejstvo – struktura mesta se je spreminjala in onadva sta bila med vodilnimi figurami, čeprav skrita v sencah.

tagged: kellan. | notes aw come on, it is great. :3

Naslov sporočila: Re: main office Pet Mar 08, 2013 9:23 am

''verjemi, tvoj 'edinstven' položaj razumem tudi sam, ker sem bil nekaj let nazaj na istem mestu,'' je takoj prikimal z razumevanjem. težko je bilo kar naenkrat stopiti na vrh prej dobro osedlanega sedla, kjer so vsi vate strmeli s svojimi ogromnimi pričakovanji. v zelo kratkem času si moral prsoditi, komu lahko zaupaš in kdo ti bo zaril nož v hrbet. moral si delovati hitro in premišljeno, paziti na vsak svoj korak in skleniti nekaj donosnih prijateljstev, če si želel preživeti. v veliki meri so te prav ta prijateljstva ohranjala na svobodi in stran od policijskih lisic. če si potreboval alibi, si dvignil slušalko in jih obvestil, da si ob tej in tej uri pri njih igral poker. poznanstva so se te lahko naredila nedotakljivega. a vsekakor sama pamet ni bila dovolj, da si obdržal svoj sedež. potrebno je bilo mnogo več, lastnosti, ki se bodo pokazale šele s časom tudi pri njej – ne glede na to, da je bila že sedaj na dobri poti in sodeč po njeni prezenci je sklepal, da ji v mafiji vsi po vrsti jedo iz roke. ''torej se strinjava, da je najbolje, če se drživa skupaj in ne serjeva drug drugemu po glavi? prihranjenih nama bo veliko težav in vse bo lažje teklo naprej,'' je samo še preveril, če se nahajata na isti valovni dolžini, medtem pa odložil steklenico viskija nazaj na mizo, ko je sedel na svoj sedež in v roki vrtel kozarec. ''redkokdaj storim kaj neumnega, saoirse. ne rinem v brezupne situacije in težko me je spraviti v kot. seveda si ti izjema, ampak kakor sva že ugotovila – si nekaj posebnega,'' je rahlo nagnil kozarec proti njej ob komplimentu, preden je naredil požirek grenke pijače. ''torej mi je tvoj oče zaupal? glede na to, da vem kdo si in na kakšnem položaju si,'' je privzdignil obrvi, ko je našel zatič v njenih besedah. če ga je takrat sprejela v pisarno, potem je to vsekakor nekaj pomenilo. očitno mu je njen oče zaupal dovolj, da je takoj vedela, da se splača priznati njegovo prisotnost. ''lepo. bil je... izjemen človek. glava na pravem mestu in vedno se je držal svojih načel, vsekakor vreden vsega spoštovanja, ki smo mu ga vsi izkazovali,'' je prikimal in sklonil pogled. resnici na ljubo, se je z njenim očetom razumel odlično. nekaj, kar ni vedel praktično nihče.

''ko sva ravno pri nazdravljanju na nove čase...'' je nato pričel, ko sta trknila kozarce skupaj in mu je na pamet padel določen predlog povezan s prihajajočim osebnim podvigom. redkokdaj se je sam odpravljal na misije, večinoma se je česa lotil iz lastne zabave in dolgčasa. ''imam zate ponudbo... ali bolje rečeno povabilo,'' je nadaljeval z rahlim nasmeškom, nato pa si vzel čas, da je najprej izpraznil viski, preden se je odločil z njo deliti, o čem sploh govori. ''v sredo poteka v hali dražba, kjer se bo prodajal tudi nadvse lep predalnik iz 17. stoletja. kakorkoli že, moja pozornost ni usmerjena na kos lesa, ampak nekaj kar se skriva v njem,'' je tako pričel z lahkotnim tonom, kakor da govori o vremenu ali tenisu. vsekakor pa ne o kraji. ''nameraval sem se udeležiti dogodka in malce pogledati naokrog, poskusiti svojo srečo, če bi mi uspelo priti do tiste reči že isti večer. kasnejše vlamljanje k bogatašem je zamudno in škoda mojega časa,'' je kmalu prešel k bistvu, čeprav še ni izrekel tistega ključnega vprašanja, ki je vključevalo njo. ''bi bila za?'' je dvignil pogled nazaj k njej in segel po viskiju, da bi obema nalil novo dozo jantarnega alkohola, ki se je še kako prilegel po dolgem dnevu polnem problemov – ki jih je povzročila ona, če smo malenkostni. ''greš z mano na dražbo, se pretvarjava, da sva skrajno napihnjena mlada bogataša in zraven zasluživa?''

Naslov sporočila: Re: main office Sob Mar 09, 2013 4:33 pm

sama pri sebi se je nasmehnila. končala je z ocenjevanjem temnolasca pred seboj – z ocenjevanjem, ki se je začelo, ko je prvič stopil v njeno pisarno in se je končalo pred nekaj trenutki in med procesom katerega je o njem izvedela veliko stvari, ki ji bodo v prihodnje vsekakor prišle prav. je bil dobra oseba? morda. ampak to ni bilo pomembno. bil je zanesljiva oseba in to je bilo nekaj, kar ji je pomenilo več kot karkoli drugega. težko je bilo v tej liniji dela najti ljudi, na katere si se zares zanesel – ampak ko si jih, je bilo življenje iznenada skoraj preprosto. pravi ljudje so bili v tem poslu pač dragoceni in kellan se je vsekakor izkazal kot dober potencialen kandidat za njene tesnejše sodelavce. imel je dobro zgrajeno družbo, čeprav se ni zapletal v tako velike stvari, kot jih je imela čez mafija. je pa vse misli saoirse skrbno zadržala zase in poskrbela za to, da niti trzljaj njenega obraza ni nakazal smeri njenega razmišljanja. navsezadnje je bila to zlata lekcija, ki jo je naučil oče. dvignila je pogled ob njegovih besedah in se namuznila, ko je našel skrito sporočilo v njenih besedah. »moj oče ti je zaupal, da,« je potrdila njegove besede. včasih je bila celo prepričana, da je bil najljubši sodelavec njenega očeta – kot da bi v njem videl mladeniča, ki bi mu lahko bil skoraj očetovska figura, čeprav o tem nikoli ni govoril ali tega kakorkoli drugače nakazal. ga je pa znala brati – to je bila veščina, ki jo je hitro osvojila in ji je vedno znova pomagala. kellan je bil dober in to je mislil celo njen oče, ampak to je bilo nekaj, kar mu ni bilo treba vedeti. »moj oče je bil zelo dober pri svojem delu, vsekakor. in zdaj ko ga ni več, bom jaz vzdrževala družinsko delo,« je spregovorila in se za trenutek zamislila, čeprav je bila že takoj zatem spet popolnoma zbrana.
imel je vso njeno pozornost ko je omenil ponudbo. pozorno ga je poslušala in mu dovolila, da je dokončal povedano, potem pa se je na njenem obrazu pojavil nasmešek. »mislim, da mi vloga skrajno napihnjene bogatašinje leži,« mu je pomežiknila, medtem pa izpraznila svoj kozarec z alkoholom in prikimala. »zanimiv si, kellan von apperson. in kot kaže, bo sodelovanje s tabo vsekakor vredno vsakega trenutka.« kar pa še ni pomenilo, da je imel njeno zaupanje. ampak bil je prvi korak k temu in to je bilo vsekakor nekaj. »domnevam, da mi boš sporočil podrobnosti.« to je bila trditev, ne vprašanje. vstala je in pretegnila svoje vitko telo, potem pa mu poklonila še zadnji nasmešek. »do naslednjič,« je dejala, saj je imela še nekaj drugih opravkov in se je tako ali tako dovolj dolgo zadržala v njegovi pisarni. obrnila mu je hrbet in se odpravila skozi vrata, ne da bi se ozirala na začudene poglede njegovih uslužbencev, ki jih je spotoma dobivala, saj revežem ni bilo jasno, iz kod se je svetlolaska pojavila, ko pa je nihče niti ni videl iti v pisarno. a to ni bil njen problem in ko je izginila v noč, je vse skupaj že pustila za seboj.

tagged: kellan. | notes aaand we are done. :3

Naslov sporočila: Re: main office Pon Apr 01, 2013 9:51 am

tag; sara smitten3

počutil se je zgolj kanček krivega, da jo je spravil ob zavest in jo v takšnem stanju strpal v svoj avto. ureznina na prvi pogled ni delovala tako globoka, da bi bilo potrebno šivanje ali druga zdravstvena pomoč, četudi je bil prednji del bele svilene halje povsem prepojen s krvjo. avto je bil zdaj parkiran za notoriousom in sara je ležala na dolgem kavču v njegovi pisarni, medtem ko je sam čepel na tleh, s hrbtom obrnjen proti njej in glavo naslonjeno na zofo. kmalu bo prišla k zavesti in ni se mogel prisiliti, da bi preveril storjeno škodo. izgubljal je dragocene sekunde in dolgo minuto sedel na tleh, jezen sam nase in obenem nanjo, četudi ni bila nič kriva. hotel je rohneti nanjo, da je reagirala prehitro. da se je v nalogo vrgla preveč naglo in nepremišljeno, da je sama kriva, da je pristala pod rezilom arabca. a vedel je, da v večji meri krivi zgolj sam sebe, ker se ni bolj potrudil, da bi ostala v enem kosu. vedel je, da je vsaka prelita kapljica krvi povsem odveč in zdaj ne more lastnoročno zaceliti dolge ureznine, ki se je vila prek njenega nedrja navzgor do ključnice. z globokim zavzdihom se je spravil pokonci in se usedel poleg njenega nepremičnega telesa na kavč, ki se je rahlo pogreznil pod njegovo težo. vrata pisarne so bila zaklenjena in vsi so imeli navodila, da se ga ne sme motiti. verjel je, da so za sienno poskrbeli in zdaj je bil on na vrsti, da popravi škodo. njegov pogled je zdrsel prek bledega obraza navzdol do razporka halje, ki je bil obarvan v rdečem madežu. vsaj slednji se je prenehal širiti, kar jima je govorilo v prid.

če bi bila škoda večja, bi brez pomislekov zapeljal naravnost do bolnišnice in si nekaj izmislil, kar bi približno pojasnilo njeno poškodbo, čeprav je bilo precej očitno po gladkosti reza, da je bilo na delu ostro rezilo noža. vedel je, da se je njena kri nahajala tudi na njegovi srajici, ko jo je prej odnesel s prizorišča in sedaj še na njegovih rokah, ko je previdno razmaknil haljo na stran. njegov pogled se je ustavil na olivnati koži povsem prekriti s krvjo in tam na sredi se je razkrivala ureznina. vse potrebno je imel na mizici poleg kavča in v roko je že vzel rahlo vlažno krpo s katero je rahlo popivnal okolico rane. kot je predvideval – ni bila dovolj globoka, da bi napravila resno škodo, vsekakor pa sama oskrba ne bo prijetna, ko jo bo polil z alkoholom. v eni roki je imel krpo prepito z dezinfekcijskim medicinskim alkoholom, z drugo dlan pa je prekril njene ustnice. njegov naslednji korak jo bo nedvomno prebudil in spravil k polni zavesti. tudi sam je napravil globok vzdih in se pripravil na najhujše, krpo je potisnil naravnost na njeno rano in njen prsni koš je hitro vzplamenel v sunkovitem vdihu in je lahko čutil, kako je njegova dlan zadušila glasen krik izvit iz njenega grla. ''v redu je, v redu je,'' je mrmral bolj sebi kot njej, ko je držal krpo na mestu in njen čisti del pomaknil še na drug konec rane, kjer je dosegel isti efekt. ''moram jo očistiti,'' je zagotavljal v pridušenem tonu in krpo vrgel nazaj na mizico, dlan pa počasi umaknil od njenih ustnic. ''samo... povila jo bova in potem te nočem videti ven iz postelje teden dni,'' je naposled le našel odločnost v svojem glasu, ko je čistil rano, ne da bi enkrat samkrat pogledal navzgor proti njej.

Naslov sporočila: Re: main office Pon Apr 01, 2013 10:57 am

tag; kellan smitten

Zadnje kar je videla preden izgubo zavesti je bil njegov in Siennin obraz. Njen rahlo zaskrbljen in njegov popolnoma brezizrazen … kot da mu ne bi pred očmi poškodovali bitja, ki mu je domnevno pomenilo veliko več kot se je za vodjo spodobilo. Ni čutila njegovih rok, ki so jo nato vzele v naročje, hinavskega šepetanja mimoidočih, ko jo je previdno položil na zadnje sedeže in njeno nedrje prekril z okrvavljeno haljo. Ni vedela, da jo je namesto v bolnišnico odpeljal nazaj v Notorious in da je v tistem trenutku ležala na kavču, on pa zaskrbljeno naslanjal glavo poleg njene. Ni se zbudila, ko je dlan podrsal preko njene in nič se ni zgodilo, ko je umaknil haljo, da bi si previdneje ogledal rano, ki jo je staknila. Pravzaprav je sanjala o lepih stvareh, o tem kako brezskrbno živi v prostorni vili sredi majhnega otočka Južne Amerike, kuha in s kotičkom očesa pazi na dvoje navihanih otrok, na fantka in punčko, ki imata njene temne oči in njegove obrazne poteze. Bi bilo preveč, če bi zahtevala, da slednje tudi dejansko zagleda pred seboj, ko ponovno odpre oči? Bi bilo pretirano, če bi to od Kellana dejansko tudi pričakovala? Da se kar naenkrat zadovolji z mlado, trmasto in precej naivno Brazilko, ki ga je danes domala stala glave? Da pozabi na vse ostalo, zapusti tolpo in jima z nakopičenim denarjem kupi novo življenje … novo proložnost.

Iz prekleto optimističnega sanjarjenja jo je zbudila bolečina, rezka bolečina v prstnem košu, kot je obenj pritisnil z alkoholom prekrito krpo in prestrašeno je odprla oči, ko krika ni bila zmožna dejansko izpustiti iz sebe. Stisnila je pesti in zaječala, ko skelenje kar ni in ni hotelo ponehati, toda že v naslednjem trenutku je skozi solze uspela prepoznati človeka, ki ji je to počel. Zavedala se je ureznine, ki jo je fasala, zavedala se je, da so jo očitno vsi odnesli dokaj dobro in če se pravilno spomni, je tudi Sienna ostala cela. Toda kje je bila? Ker ji Kellan ni vračal pogleda, je s svojim ošinila vsak drugi kot sobe, kjer se je nahajala – definitivno to ni bil prostor, kjer je temnolasec Arabcu odpihnil glavo, definitivno to ni bil klub, kjer je njeno življenje nekaj kratkih deset sekund viselo na nitki. Ampak imela je toliko vprašanj. Toliko vprašanj in eno samo trditev. Želela se je opravičiti za svoje brezglavo dejanje, za svoje tvegano početje, želela je, da se slednje sploh ne bi bilo zgodilo. Hotela je, da bi vse skupaj lahko še enkrat ponovila, reagirala pametneje in pazljiveje … hotela je le popraviti svoj vtis, hotela je, da bi bil Kellan nanjo ponosen, toda dogajalo se je ravno nasprotno. Nedolgo nazaj ga je pijana in napol gola izsiljevala za seks, sedaj jih je domala stala življenja, idealne priložnosti, da se znebijo človeka, ki bi jih vse skupaj utegnil spraviti za zapahe. Toda ni mogla, z dlanjo ji je še vedno pokrival usta – očitno z namenom, kajti že v naslednji sekundi jo je ponovno zvilo – alkohol je ponovno prišel v stik z rano in počutila se je, kot bi nekdo še enkrat ali dvakrat zarezal vanjo. Solze, ki so se nabirale v njenih očeh so sedaj že našle pot preko njenega obličja in počutila se je kot majhna punčka, ki si je pri prvi vožnji s kolesom poškodovala koleno. »Kje je Sienna?« je bilo prvo kar je iztisnila iz sebe, ko je ni takoj ujela s pogledom. Očitno sta bila tu popolnoma sama. »Je … je vse v redu s tabo?« se je še pozanimala preden ji je pogled avtomatsko ušel proti rani, ki se je vila vse od ključnice preko celotnega nedrja. Oster rez … je bila res tako zelo pogumna, da je to nemarno bolečino prenašala brez pretiranega stokanja ali ji je mogoče v žilo že vbil kakšno dozo vikodina. Ko je tako nemočno ležala pred njim si ni mogla pomagati, da ne bi še enkrat ali dvakrat posmrkala, preden je dlani že živčno stisnila v pesti in zamižala, ko je proti njenim prsim ponovno ponesel namočeno krpo. Tokrat z vodo, si je oddahnila, ko jo je naposled dodobra oblepil z gazami in povijalnim trakom. Nadvse profesionalno. »Počutim se je kot mumija,« je poskušala s šalo na njegov račun, čeprav morda le ni bila najbolj primerna, toda čutila se je odgovorno, da ga spravi v malce boljšo voljo, glede na to, da je bila pravzaprav kriva za svoje in Siennine poškodbe in ponesrečen začetek naloge.

Naslov sporočila: Re: main office Tor Apr 02, 2013 10:09 am

tag; sara smitten3

prosto dlan je potegnil k sebi in jo stisnil v pest, da se ne bi znova nagnil nad njo in s palcem obrisal nove solze, ki so tekle prek gladkih lic. ''ne bi vedel,'' je iskreno odgovoril na njeno vprašanje, čeprav je vedno pričakovala daljši odgovor z boljšim pojasnilom. in ker je videl, da je že zdaj na robu panike, ji ga je podal: ''v enem kosu je. vsekakor jo je odnesla bolje kot ti, čeprav bi zlahka končala pod rušo, če se ne bi dovolj hitro izmaknila letečemu nožu. ekipa bo poskrbela zanjo.'' sicer se je počutil nekoliko nečloveškega, a v tem trenutku mu je bilo resnično povsem vseeno, kje se je nahajala svetlolaska, ki je bila z njima v klubu. del njega se je želel dokončno zdreti nad saro, ker je ravnala tako nepremišljeno, medtem ko je drugi del pivnal kri okrog rane in se trudil, da ji ne bi povzročil še dodatne bolečine. ''pol ure nazaj sem nekoga ubil. sem toliko v redu kot sem v takšni situaciji lahko,'' je zamrmral in vrgel kup vat nazaj na mizo k ostalim pripomočkov za prvo pomoč. ''oba sva mislila, da je po tebi,'' je nato jezno iztisnil iz sebe in s škarjami odrezal dovolj velik kos gaze, da se je prilegala preko dolžine rane v celoti. ''nekaj časa bo bolelo in peklo, kasneje rahlo zategovalo. vsekakor ti bo ostala brazgotina, a dvomim, da bi se morala obremnjevati zaradi tako površinskih stvari,'' se je trudil svojo pozornost preusmeriti nazaj na njeno rano in čimdlje stran od jeze, ki se je kopičila v njem. vedel je, da je iz pisarne ne bo spustil, ne da bi ji odrecitiral lekcijo, a želel ji je dati vsaj nekaj minut zavesti, preden prične z besedami udrihati po njej. sranje, kako ga je prestrašila.

robove gaze je oblepil s povijalnim trakom in pomikal ob pogledu na opravljeno delo. spravil se je pokonci in iz bližnjega fotelja potegnil oblačila, ki jih je prej prinesla ena od plesalk. v okrvavljeni halji ni mogla prosto hoditi po mestu ali kje drugje. na njen ni hotel videti več niti kapljice krvi in pika. ''tole so začasna oblačila, vsaj dokler ne prideva do mene,'' je sedel nazaj na kavč in v naročju podržal dve krpici oblačil, ki sta verjetno razkrivali še več kot sama haljica. ''verjetno sem ti pozabil omeniti – ta teden dni tvojega predpisanega počitka... začasno se seliš k meni. soba za goste je že pripravljena, ker te ne mislim gledati na tistem butastem kavču,'' je nadaljeval in haljo potisnil dol z njenih ramen, da bi ji pomagal pri oblačenju. ni vedel, koliko moči ji je ostalo, in ni želel tvegati, da bi se iz ureznine spet ulila mlaka krvi. ob njeni šali pa je obstal sredi naslednjega koraka in jo presenečeno pogledal: ''sara, tole niti približno ni primeren trenutek za tvoje neslane šale.'' spraševal se je, kaj točno ji ni bilo jasno? skoraj bi umrla. arabec bi zaradi njene nepazljivosti lahko ubil vse tri in zdajle bi njihova trupla že ležala na dnu mestne reke. ''ravnala si prekleto neodgovorno. srečo boš imela, če se potem odločim, da te sploh še spustim na kakšno nalogo za tolpo. sranje, najraje bi te vrgel na cesto, da se naučiš lekcije, čeprav oba veva, da tega ne bom storil,'' je napravil primor in oblačila odložil v njeno naročje.

Naslov sporočila: Re: main office Tor Apr 02, 2013 8:18 pm

tag; kellan smitten

i'm dying here!

Fizična bolečina ni bila edina, ki jo je v tem trenutku prevevala, skelenja ni občutila le na mehki koži njenega nedrja, temveč tudi nekje globoko v srcu, ko ji je Kellan dal vedeti, da z njo ni najbolj zadovoljen. Tega ji sicer ni takoj vrgel v obraz, toda glede na njegovo brezizrazno odgovarjanje in popolno melanholijo, je lahko seštela ena in ena, ter slednje razumela kot hudo nezadovoljstvo z njenim delom. Res je, bila je krhka, občasno prevej zaletava, toda niti pomislila ni, da bi sebe ali kogarkoli drugega kdaj načrtno spravila v težave. Bil je le splet nesrečnih okoliščin, da je precej prehitro končala ujeta v krepak prijem najnovejšega sovražnika tolpe, in prekleto krivo se je počutila, ko je izvedela, da vendarle ni ostalo le pri enem poškodovanem. Morala je videti Sienno in se ji opravičiti, ko bo le šlo – njeno nespametno dejanje in prevelik zanos bi jo lahko stalo življenja in zavedala se je, da se s tem nikoli ne bi ogla sprijazniti. Saj ne, da je svetlolasko tako zelo dobro poznala, toda pripadniki tolpe so bili njena edina družina, njeni edini prijatelji (čeprav so v njihovi skupnosti prevladovali čudni tipi in hudo zafurane dekline) in želela je da tako tudi ostane. »Zakaj je nisi pripeljal sem, rada bi … rada bi se ji opravičila,« je hitela razlagati, ko ji je podal enostavno razlago o njenem stanju in tako zelo presenečena je bila nad njegovo mirnostjo. Kako za vraga mu je to uspevalo? Če bi se kaj zgodilo njemu, bi si temnolaska verjetno že izkopala oči in potrgala vse lase, on pa … on pa se je obnašal, kot da bi bil to del vsakdana. Imela je sicer občutek, da pred njo še vedno igra garaškega, predvsem pa psihično močnega človeka, ki mu tu in tam zaradi vseh zapletov in presenečenj popolnoma odtrga in si takrat privošči kakšen dan ali dva počitka in njegova naslednja pripomba je vsaj deloma to tudi potrdila. Bilo ji je žal, da se je za svojo tolpo moral žrtvovati do te mere, po drugi strani pa bi mu bila najraje skočila v objem in zatrdila, da bo vse še dobro. Da bi zanj tudi ubijala … da bi zanj storila vse, pa naj se v tistem trenutku to zdi še kako smešno. Vprašanje kako bi se končalo, če bi ta naloga bila zadana njej, bi sploh bila zmožna pritisniti na petelina ali bi v zadnjem trenutku izgubila nadzor nad telesom in povsem zatajila. Bi bila čisto zares svoje nežne in mehke dlani pripravljena umazati s tujo krvjo samo zato, da bi ugodila Kellanu? »Ampak zakaj si ga sploh hotel pokončati sam? Lahko bi za to zadolžil nekoga drugega … lahko bi …« ni točno vedela kaj bi dejala na njegovo komajda opazno, ampak znatno pretresenost ob umoru, ki ga je pravkar zakrivil, in ne bi mogla biti hvaležnejša, ko jo je prekinil z oceno njenega stanja. Še vedno je na kavču ždela kot kup nesreče in, roko na srce, ni bila sposobna česa več – sklepajoč po bolečini se je zavedala, da bodo verjetno ostale ''bojne rane'', s katerimi sicer ni bila najbolj zadovoljna, toda bila je hvaležna za življenje. Za življenje, ki ga je že drugič zapovrstjo rešil on.

Z nezanimanjem za oblačila je sledila temnolaščevi postavi, ko je stopil po njeno novo opravo, ki po pokrivnosti ni bila niti za odtenek boljša od haljice, ki jo je imela na sebi, je pa prav gotovo bolje dišala in – za razliko od svile, v katero je bila odeta – ni bila namočena s krvjo. »K tebi?« je z zanimanjem dvignila obrvi. Vriskanje ni bilo potrebno, verjetno se je Kellan tako ali tako že zavedal, da je ob omembi začasnega počitka v njegovi oskrbi vsaj polovično ozdravela, toda ker je sicer vedno trmasto ugovarjala, si tudi tokrat ni mogla pomagati. »Kaj pa je narobe z mojim stanovanjem?« Mogoče je v tistem res šla nekoliko predaleč in mogoče trenutek ni bil najbolj primeren za zbijanje šal, čeprav je bilo to edino, zaradi česar je vsaj malce pozabila na bolečino. Zavedala se je, da če bi na njegovem mestu stal nekdo drug, tolikšnega potrpljenja ne bi bila deležna, vedela je, da bi jo z brco v tazadnjo poslali na cesto in niti približno jih ne bi zanimalo njeno nadaljnje življenje. Neodgovornost bi bila kaznovana in prav tako neslano zbijanje šal, in prekleto srečo je imela, da je Kellana nanjo vezalo neko čudno čustvo, ki si ga očitno ni znal pojasniti. Čeprav se je ob njem vedno počutila sproščeno in presrečno, jo je ob vseh teh besedah zagrabila panika … so mogoče nakazovale konec njunega prijateljevanja? Bosta sedaj le še vodja in uslužbenka številka enajst, in ob misli na to, so se ji oči ponovno zarosile. Počutila se je kot navadna izkoriščevalka, ki je – čim ji je temnolasec pokazal neko mero naklonjenosti – pozabila na svoje dolžnosti, čeprav to ni bilo čisto res. Želela se je dokazati; do vseh sodelavcev, predvsem pa do Kellana, je čutila neverjetno spoštovanje in niti na pamet ji ne bi padlo, da bi kogarkoli načrtno izdala ali ogrozila. Misli je nameravala tudi ubesediti, toda namesto tega je zgolj razočarano spustila pogled, tresljaj ustnice pa je verjetno dovolj zgovorno govoril o tem, da bi ob nadaljnjem okrcavanju utegnila ponovno planiti v jok. Z desnico je segla proti rumenem topu, ki ga je Kellan s konstantnim mencanjem med dlanmi še dodatno zmečkal, si ga poveznila čez glavo, potem pa ugotovila da bo dvig rok precej boleč postopek, ki si ga ni upala, še manj pa želela, začeti. Nemočno je pogledala v desno in brez besed – kot v past ujeta srna – čakala na pomoč, ki jo je krvavo potrebovala.

Naslov sporočila: Re: main office Tor Apr 09, 2013 5:54 pm

note; switching to english.

''because...'' he started and then tightly shut his mouth. because he didn't want sienna here. because he wanted to be alone with her and do that one thing he was actually good at – tend to her wounds and keep her safe. but tonight he failed her and he will probably never forgive himself for letting her fall into the hands of that grabby dirty monster. al naradef was pure bastard, first class sadist and he let him touch his... employee. of course, that's what she was to him. that's all that she was. he almost lost a great addition to the gang and that's why he was so pissed off. ''sara, i'm only a millimeter away from completely losing my patience with you and i really feel like yelling at you and lashing out all the anger. do you even realize you almost got us all killed in cold blood,'' his voice was thick and every single word caused minor pain in the back of his chest when he managed to get it out. if life would be simple, then he would just yell at her. break a lamp. trashed his fist into a wall. scare the shit out of her. but he couldn't stand the idea of her being scared of him. ''but you're making this is unbelievably hard with everything you...'' he stopped in the middle and the pain was so perfectly evident in his eyes. he quickly jumped up to his feet and trembled out a curse: ''fuck!'' he started to walk around his minimalistic office and shook his head with every step he made. ''it was my duty. something i had to do,'' was his way of trying to justify the murder. ''i try so fucking hard to keep us all away from murdering and blood-spilling but it's necessary sometimes. if you don't kill, you get killed. and even if i would try just to capture him and drag him back here for a beating session... all hell would still break lose the minute he tried do decapitate you,'' he couldn't get that fucking image out of his mind. her olive skin spilling out of the barely-there clothing. her eyes searching for him, her heart thumping loudly, her face still looking so incredibly gorgeous in the middle of a total chaos. and the knife point, pressed into her skin, blood slowly dripping down in tiny drops. it wasn't the big cut that got to him. but that imaginative drip drop sound. that's what undid him. ''i want to keep my eye on you... just to make sure you won't go running around when i'm not there. and don't tell me you'll be still and you'll rest, because right now i don't trust you at all,'' he said and took a deep breath before turning around to see her, her hands still gripping the clothes he gave her. ''and i need you close, okay? that's why,'' he tried to make a impersonal shrug of his shoulders but it was too hard. and her eyes once more begged him for help. to take off that white silk and dress her up in skimpy stripper's clothes. ''i'm sorry... i have to stop helping you. i can't... look at you anymore,'' he turned his back on her and gripped the edge of his office table that was still just the same as he left it. ''i won't always be there to save your ass, sara. eventually you'll have to do it on your own. and you may seem strong but tonight you proved differently. you're fucking fragile and you won't make it out alive that way,'' and yet he would make sure, while keeping her at an arm's length, she would.

Naslov sporočila: Re: main office Tor Apr 09, 2013 10:39 pm

tag; kellan smitten

i feel so sorry for my baby girl! ):

She sure wasn't amused by his words; it actually saddened her that he saw her as the only guilty one in this matter and although she felt like it as well, she at least hoped he would be less accusatory. Just as if she didn’t feel that blunt pain deep down that made her sob every now and then, he caused it to grow until she just wasn’t able to hold it in anymore. »You know what, you don’t have to yell at me for doing my fucking job. I was told to fucking grab his junk as soon as I possibly could and I just did what Dylan said. I just have enough of this, I know we all could have died, but ...,« she started with a crisp voice that took her by surprise. She obviously didn’t feel well and yelling back at him would not help at all. »Just forget it, I’m sorry I even ... even tried to make it better.« She felt completely useless. Not only she almost caused two people to lose their lives not long ago, she just wasn’t in the right state to talk ... or think. She never was actually. Whenever she was around Kellan, strange things happened; she either started giggling uncontrollably, flirting or last but not least sobbing like a freak, so she wasn’t sure what was coming next, but in all honesty she never really knew. It was her thing to throw herself at a man that was obviously furious with her, but fortunately she wasn’t able to move – not even for an inch. Instead she lowered her head and looked at her bloody toes as he kept on going about his duty to protect her and everyone else in the gang, and it seriously couldn’t have made her feel any worse. She was already at her worst, bawling like a wounded wolf (at least that’s what came to mind first), hugging herself, because she desperately needed someone to hold her. Someone to just tell her everything was going to be alright. That she has nothing to worry about. That she can finally rest her tired eyes and let go.

Being alone with him felt good and bad at the same time; although he was so carefully tending to her needs, he still kept a serious face on and she didn’t like him that way. She was rather scared of a person he changed into when he was ticked and even if she just stopped talking for the day, he’d probably still be moody. God yes, she just basically did what she was told not to – she seemed way to confident in there, she approached Al Naradef way to fast and he just reached wherever he wanted, wherever she let him. How could she be so naive? So devious when it came to risking her own life for the man she supposedly loved? How could she do so much but nothing at the same time? Would he still think about welcoming her into his private villa if he knew she fell for him a long time ago? Would telling him the truth change anything at all? Her quiet sobbing stopped for a while when he actually showed concern about her well being – not that she was completely dysfunctional, but in all seriousness – she had a hard time dressing herself, not to mention showering, walking several flights of stairs, let alone cooking and doing all the dirty laundry she’s accumulated in the past few days. »Sure, as you say,« she stuttered in agreement, not so much because she actually felt like staying at his house, but because she simply didn’t have enough strength to fight back. She took some deep breaths that literally made all her insides burn, making her just as dizzy as she felt bathing in her own blood on the floor – in that skanky little sex room she was sent into. As his words reached her ears, she felt so sorry for yelling at him, for overreacting when he was just worried sick about his girls – she shrugged her shoulders and looked down to cover little tears in her eyes, but before she could even think about what she was saying, it was already out, »damn, there’s so many. Did you give me something that’s making me so vulnerable and weepy?« she wept and reached for the clothes that he obviously didn’t grab at her place but at a place of some skanky little whore. However, she couldn’t really complain – they were in a much better state than the sexy robe covered in blood she was wrapped in, and as much as she hated undressing herself in front of the man who made all her insides tingle just a bit, she got rid of the silk. When she already thought things were good between them, he did it again. He muttered angrily not even looking her way as she was struggling to cover her naked body, but failed miserably. She thought it would help if she stood up, but instead of showing him she actually was able to do something on her own, she lost consciousness for a split second and fell back to the couch with a loud thump. Like a baby that’s trying to make its’ first steps she burst into tears again, covering up her eyes with her bloody little palms, pulling her knees towards her skinny chest, totally giving up on herself. »You’re so mean to meeee,« she then faintly mumbled and broke down completely.

Naslov sporočila: Re: main office Pet Apr 12, 2013 3:50 pm

''you didn't think at all sara,'' he shook his head. he sincerely wondered how long will it take him to fully forget this awful night. it wasn't the fact they were all standing on the edge, waiting to be pushed over and fall into death. it was simple worry. if she always reacted like this, if she always acted before thought, how far will she get? how far before someone takes advantage of her and tricks her. ''you rushed straight to him without a single rational talk. fuck, you should've made out with sienna or something, not try to mind-fuck someone who's way better at this game than you,'' his voice was merciless. it was true. he could barely stand the sight of her and it wasn't just her robe dripping with blood. it was also her eyes when it seemed as if she couldn't believe how he's acting. how harsh he is. how un-fucking-believably cold. inside he was anything but cold, his insides were twisting, his gut was on fire. as he thought about it, he couldn't list one person who had the ability to make him feel so worried, beside the dark haired beauty sitting on the sofa, bleeding on the expensive silk. for fuck's sake, she's been inside his little red room. that's what those things were called. not sex rooms and not private rooms. red rooms. with all the sex toys one could imagine. and who knew what she thought now of him – she could see him as he truly was. a gang leader with a terrifyingly strict rules when it came to their missions and when it came to surviving. he couldn't forgive anyone, not even her. ''it's not just about me or her. it's about you. you could've died in that red room. you were a heartbeat away from getting your throat slit,'' he said while turning away, showing her his back, so that she could change without his eyes lingering on the inches of gloriously bare olive skin. his palm gripped itself in a tight fist as he heard her struggle. every inch of him wanted to run back towards her, help her redress without inflicting any further pain. ''i'm not doing anything. your tears are your own weakness, not mine,'' he said trough his teeth and squeezed his eyelids shut. the thump in the background was sara losing her balance, he just knew it. but he ordered his feet to stay planted on the same spot as they were. the silent office became a crying room. he looked back over his shoulder and saw the tears streaming down her cheeks. she managed to dress herself but it was done poorly and he felt the urge to cover her body in an enormous wool blanket. or in his shirt, because he still remembered how good she looked back then when she ended up in his bed. ''you have no idea,'' he murmured back and before he could change his mind he strolled towards the door, grab the hook and let them fall back closed with a loud crashing sound. his breathing was all over the charts, his heart protesting this pain he inflicted onto himself. his eyes still projecting the image of that one thing he knew he shouldn't want. her.

the end.