stairs

Naslov sporočila: stairs Tor Apr 23, 2013 7:30 pm

ROSE & ALAIS

misija

Da je vstala veliko pred sončnim vzhodom je od nje zahtevalo veliko več jeklene odločnosti, kot je pričakovala. Še dobro, da je imela denar rada in ga je tudi hudo potrebovala, saj bi se sicer zagotovo zgolj obrnila v postelji in se čez glavo pokrila z odejo. Če je neudobnemu kavču, na katerem je spala, sploh lahko rekla postelja. Praktično odvlekla se je do kopalnice, kjer se je za silo spravila skupaj, nato pa si v kuhinji privoščila dozo kave. Veliko dozo kave, pravzaprav, saj je vase zlila vsaj pol litra, preden se je počutila dovolj pri sebi in sposobna za vožnjo. Glede na naravo nocojšnje naloge verjetno ne bi bilo najbolje, če bi vzela taksi in s tem dala policiji več kot odlično iztočnico pri iskanju kriva. Pravzaprav bi bilo to skorajda podpisano priznanje, tega si pa zagotovo ni želela.
Ulice so bile prazne, ko je na motorju švigala po cestah in mimogrede prevozila rdečo ali dve. Ob štirih zjutraj mesto pač ni bilo najbolj obljudeno in to ji je povsem ustrezalo. Uživala je v občutku vetra okoli nje in sama pri sebi zmajala z glavo ob misli, da si je s prvim prisluženim denarjem namesto stanovanja kupila vse prej kot poceni motor. Brez skrbi bi lahko rekli, da njene prioritete niso bile razvrščene pravilno, a kot da jo je že kdaj brigalo za mnenje drugih. Oboževala je svoj motor, oboževala je hitrost ter adrenalin. Še nekaj tednov na Theovem kavču je verjetno ne bo ubilo.
Do plaže ni potrebovala veliko in že od daleč je lahko opazila postavo, za katero je predvidevala, da je njena nocojšnja partnerica. Rose, če se je pravilno spomnila. Vsekakor je upala, da bo dekle imelo jajca pritisniti na sprožilec, sicer bi znala na prvi pogled lahka naloga povzročiti celega hudiča. Parkirala je nedaleč stran, snela čelado in iz gole previdnosti še registrsko tablico. Oboje je pustila kar na motorju in se napotila proti drobni temnolaski. »Alais,« se je predstavila namesto pozdrava in pokimala »Ti si verjetno Rose?« Počakala je samo, da je temnolaska potrdila njeno domnevo, nato pa ji je pomignila in se odpravila proti pomolu. »Najbolje, da se kar pripraviva. Zna se zgoditi, da bi prišli prezgodaj.« Nekaj metrov stran od cilja se je ustavila in razgledala naokoli za kakim prostorom, ki bi bil dovolj skrit in bi hkrati dovoljeval neprikrit pogled na mesto predaje, ki bi naj potekala pod leseno strukturo. »Verjetno bo najbolje, če se skrijeva kje spodaj?«

Naslov sporočila: Re: stairs Sre Maj 01, 2013 3:00 pm

tag; alais, the mission
tag; sorry sorry sorry i'm so late.

Včasih se je spraševala kaj sploh počne tu. Mala uboga Rosie Turner, članica tolpe? Če bi ji kdo nekaj let nazaj povedal, da se bo znašla tu mu nebi verjela tega v svoji največji nočni mori. A zdaj je bila tu, praktično sredi noči, oblečena v razcapanih oblačilih, na hrbtu pa se ji je ob ledvice pritiskala pištola. Odločno je požrla slino in zakorakala proti stopnicam, kjer naj bi jo čakal njena partnerka v zločinu – dobesedno. Vse kar je vedela je, da ji je ime Alais, in kako približno je videti. Včasih je bilo to najlažje, manj kot je vedela, lažje bo nanjo z jutrišnjim dnem pozabila. Vedela je, kaj mora storiti, kakšna je naloga, in presenetljivo jo je bilo tega še najmanj strah. Bolj se je bala kaj pride potem, zakaj ji je ubijanje nekoga takšna mala malica. A zdaj ni imela časa za to, zdaj je bilo na vrsti delo. Nekajkrat se je prestopila iz noge na nogo in rahlo poskočila ob glasu, ki se je pojavil poleg nje. »Tako je.« Je zamrmrala in pokimala. »Rose.« Brez da bi komentirala je samo pokimala in ji sledila proti stopnicam potem pa še sama preučila prostor in pokazala na rahlo skrit predel točno pod stopnice kamor je kazala Alais in pokimala. »Tukaj zgleda dobro ja.« Brez govoričenja se je spustila pod stopnice in počepnila, potem pa se z rahlim nasmeškom ozrla proti njej. »Se ti ne zdi smešno da so na to nalogo poslali dve dekleti? No ja…« Je skomignila. »Nikoli ne pošlji moškega, da opravi žensko delo, kaj?« Nad njiju se je zgrnila tišina, ki je bila značilna za tistih nekaj trenutkov preden se začne dogajanje. Napetost je bilo čutiti v zraku in kljub temu da Rose ni bila pretirano živčna, vseeno ni bila ravno sproščena. »Okej tam nekdo gre.« Je pridušeno zamomljala in pokazala v smer, od koder je prihajala zgrbljena postava, po vsej verjetnosti njun preprodajalec. Baraba izdajalska. »Okej tam gre drugi.« Izza njunih glav je prikorakal kupec in se odpravil proti njunemu izdajalskemu kolegu. »Zdaj ali nikoli. Upam da dobro meriš.« Imele sta zelo majhno okno priložnosti dokler sta bila še v sredi izmenjave, da se prikradeta v bližino. »Počakajva da opravita svoj posel, potem ti slediš enemu in jaz drugemu, katerega bi vzela?« Je šepetaje vprašala in segla po pištolo, in se je močno oprijela. Čas za akcijo.

Naslov sporočila: Re: stairs Pet Maj 03, 2013 4:28 pm

tag; sirša, bestie :3
notes; this will be amazing and everyone should be afraid of girl power huhu :3

o svojem prihodu nazaj domov je imela malce drugačne predstave. iz nekega čudnega razloga se ji je mesto zdelo drugačno,a spet je lahko v veliki meri krivila dejstvo, da ga je sedaj gledala z očmi enaindvajsetletnice in ne z očmi enajstletnice ali sedemnajstletnice, ko je prvo odšel prvi in nato drugi brat in kasneje ni bila nič boljša od njiju, ter se je tudi sama podala v veliki širni svet in pristala v londonu. razumela je, da z bratoma ni imela nobenih odnosov in da je večino vzgoje svojih staršev kar preskočila, vseeno pa se ji to ni zdel dovolj razlog, da je sedaj ren preziral njene klice. ponosa, da bi odšla k staršem in jih karkoli vprašala ni imela, zato se je odločila igrati malce bolj umazano in slediti o dogajanju z njegovim bratom, kar pa se je izkazalo za najlažjo nalogo vseh časov, ker je očitno njegovo ime večina v mesto še vedno malce vlačila po zobeh in so imeli raznolike predstave o njemu, tisto pa kar ji je najbolj seglo v ušesa je bilo to, da so ga videvali z neko svetlolasko, ki je bila precej postavna in da je kasneje izginil iz mesta vsem iz neznanega razloga. jasno ji je bilo, da njenega brata torej ni bilo v rodnem kraju, a vseeno je moral biti razlog in nekdo, ki bi vedel kje ren pravzaprav je. mogoče z nobenim od bratom ni imela ravno globokega sorodstvenega odnosa, a dovolj dobro se je zavedala, da je ren imel razlog za svoj odhod, ko ga je imel tudi prvič in ni izginil neznano kam zgolj zaradi dopusta. potem bi vsi vedeli kje je in ne bi imeli nekih narisanih predstav, ter čenč o njegovem življenju, ki se jih je naposlušala v tako zelo kratkem času ob njeni vrnitvi. poročen in srečen ? ren ? ja, dobra šala. prej bi verjela, da je tri metre pod zemljo, kot pa poročen in srečen. dobro, tudi taka dejstva so ji polagali pred nos, ter se molili za njegovo dobro, nato pa ga hvalili kot odličnega policista. super. mafijska družina in brat policist, bravo. škoda, ker ni bil v mestu, da bi mu lahko ponudila odločen aplavz v igranju poštenega človeka in čiste dobričine, s katero je lahko prevaral vse v mestu in ne nje.

ni potrebovala dolgo, da je zaupala ljudem v vsaj tisti del zgodbe o svetlolasem dekletu in brskala malce več o njej, ter iskala potencialno nekoga, ki je imel čenče dovolj v malem prstu, da so vedeli tudi kdo svetlolaska je. nato pa se ji je pojavilo ime in priimek in nenadoma je saoirse o`brien postala njena tarča. po opisu osebe si je ustvarila neko določeno sliko v glavi in ni ji bilo problem, da se je v jutru odločila oditi do njene domnevne ulice, kjer bi živela in ji slediti do kakšne primerne lokacije, da bi ji pojasnila kje za vraga je njen brat in kako lahko pojasni to njegovo nenadno izginotje, če je že toliko časa preživljala z njim. svetlolaska pa ji je očitno namenila srečen dan, ko se je spravila iz svojega stanovanja in je opazila njeno podobo na cesti, da je takoj taksistu v čigar avtomobilu se je skrivala, da ji sledi in to najbolje kolikor lahko. pogovor je potrebovala in tako je potrebovala tudi rena. vsaj do njega je še kanček ljubezni gojila, ko pa ji je za marcota bilo iskreno briga. zaradi nje je lahko sedaj prosjačil na ulici, pa je to ne bi iskreno ganilo. starša sta ji povedala, da je izdajalec in do takih res ni imela nobenega usmiljenja. ob misli na drugega brata se je zdrznila in opazila, da se je gibanje avtomobila po petnajstih minutah umirilo, ter je bila v nekem čisto drugem območju. plaža. očitno je dekle želelo izkoristiti sončen dan in ga preživeti na lepšem. denar je vrgla kar na sprednji sedež in stopila ven iz avta, dokler je še lahko sledila postavi in jo ujela na stopnicah, ter se izognila neumni igri in navezovanju stikov preko neke neumnosti. » saoirse, kajne ? « je dejala, ko je oprijela njeno zapestje, da se je dekle ustavilo in preusmerilo pozornost na njo. » ravno tebe sem iskala, « je mirno nadaljevala in se poigravala z preiskovanjem njenega zmedenega obraza na katerem je opazila tudi gubico nejevolje. » po mojih virih sodeč si namreč ti edini možni vir informacij, ki jih potrebujem, da bo moj prihod v mesto imel kaj smisla, « se je malce poigravala z vlogo neke resne nevarnosti, ko je tako grozeče zrla v njo in se trudila, da je ne bi premamil smeh in jo samo na lep način vprašala po bratu, a je vseeno nadaljevala v enakem tempu in v tem uživala : » kje je ren de luca ? «

Naslov sporočila: Re: stairs Pet Maj 03, 2013 5:18 pm

bilo je sončno jutro, ki ga saoirse ni nameravala zabiti v notranjosti svoje hiše ali družinske vile, če je že bila pri tem. to je bil eden izmed dni, ko je bila namenjena, da se bo pretvarjala, da je normalna. v kolikor je pač lahko bila normalna, glede na to, da si je v žep kratkih hlač zatlačila svoj nož in se obrnila pred ogledalom, da bi se prepričala v to, da noža ni bilo moč opaziti z golim očesom. glede tega je bila vedno previdna. morda se je oborožila tako dobro, da bi se z lahkoto ubranila deseterice mož, a vsekakor tega ni smela izdati kar na prvi pogled. tako je delovala kot povsem običajno dekle, ko je razpustila svoje svetle lase, poravnala majico na svojem telesu ter se odpravila ven. pravzaprav je bil dovolj lep dan, da se je spravila na svoj motor in se zapeljala do prvega mesta, ki ji je padlo na pamet. to je bila po nekem naključju tokrat obala in ko je pustila motor nekje pri začetku ter se peš odpravila naprej, je spet dobila tisti zoprni občutek, ki ga je imela že vso jutro.
ni se ji bledlo. nekdo jo je opazoval – na sebi je skoraj čutila par oči, ki je ni niti za trenutek izpustil. sama pri sebi se je namrščila, a se je odločila, da bo to ignorirala. znala je poskrbeti sama zase, če jo bo kdo skušal napasti. kmalu je prišla do stopnic in ravno ko se je nameravala spustiti po njih, jo je nekdo zagrabil za zapestje in obvladala je željo, da bi to osebo kar takoj boksnila. namesto tega se je obrnila, pogled uprla v dekle za seboj in se rahlo namrščila, ko se je srečala z njenimi očmi. se ji je samo zdelo ali je bilo na njej nekaj tako zelo boleče znanega, da bi jo skoraj zabolelo srce? »oprosti, ampak ali te poznam?« je rahlo privzdignila svoje obrvi, odločena, da jo rjavolaso dekle že ne bo prestrašilo. poleg tega je izgledala nekoliko mlajša od nje, kar jo je še dodatno prepričalo v to, da se ji ne bo pustila. pa kaj, če je okrepila svoj prijem na njenem zapestju, ki ga je saoirse zdaj odločno iztrgala iz oprijema in s pogledom zavrtala v njene oči. potem pa je izrekla vprašanje, ki jo je za trenutek osupnilo, potem pa se je nenadoma morala zasmejati in obenem zmajati z glavo. »saj se šališ, kajne?« dekle se ni šalilo. »spet? k vragu, res mi morate dati mir s tem,« se ji je kljub širokem nasmešku na obrazu nenadoma rahlo zatresel glas, medtem ko je umaknila pogled nekam k morju in za uho potisnila pramen las, da ji ni silil pred oči. »ni ga v tem mestu. ampak hej, če že iščeš de lucove, je v mestu njegov brat. zelo očarljiv tip,« se je posmehnila sama pri sebi. kaj je bilo narobe z ljudmi, da so jo napadli z vprašanji, ki so bolela na tak način? tako ali tako je imela občutek, da je njeno srce zdrobljeno na koščke, potem pa se je vsake toliko časa prikazal nekdo in še dodatno drezal vanjo. zato je s pogledom zavrtala v njene oči, ko se je ponovno obrnila k rjavolaski. »rena ni v mojem življenju. in tale grozeči pogled ne deluje preveč dobro na tebi,« se je nenadoma nasmehnila, ko je opazila, kako zelo se dekletove oči pravzaprav niso ujemale z izrazom, ki ga je skušala zarisati na svoj obraz.

tagged: bestie ale! :3

Naslov sporočila: Re: stairs Pet Maj 03, 2013 6:02 pm

tag; sirša, bestie :3
notes; this will be amazing and everyone should be afraid of girl power huhu :3

» sedaj že – « ji je odgovorila na vprašanje in se našla pri skomiganju z rameni, nato pa je samo dodala na vse skupaj preprost : » deloma. « lagala ni. sedaj sta se nekako spoznali, ne glede na to da se dekletu niti malo ni sanjalo kdo je, ter je bila zagotovo precej presenečena nad njenim prihodom do nje in vpadljivim oprijemom zapestja in glede na to da ona ni poznala nje in njenega imena, sta se tako poznali le deloma. njena dlan se je iztrgala iz njenega močnega držanja, da se je alessandra samo rahlo namuznila in se ni preveč ozirala na to da je izborila svojo svobodo, navsezadnje je imela njeno vso pozornost in bi jo res lahko tudi sama že veliko poprej izpustila in ne delovala tako nasilno. ni je imela ubiti ali pretepsti ampak se z njo samo pogovoriti in ugotoviti kje za vraga se skriva bedak od njenega brata in kaj se je z njim zgodilo. vse tiste zgodbice so bile zanjo zgolj nepomembna ugibanja in če je v tem času imel nek dostojen kontakt z dekletom pred njo, potem je bila ona pravi naslov za tisto, kar je potrebovala vedeti in ni imela namena odnehati. dekle bo spregovorilo in upala je da zlepa, sicer bi znala uporabiti kakšne stričeve trike, ki jih je trenirala sicer leta nazaj, ampak kar imaš v krvi naj bi ostalo tam za vedno in delovalo v vsaki situaciji in ona je bila otrok mafije. šesti čut pa ji je močno zatrjeval, da je saoirse razumno dekle, ter bo povedalo kar ima in ji ne bo potrebno igrati angeline jolie v izvedbi lare croft.

smeh s strani dekleta je pridobil njeno dodatno pozornost in rahlo je priprla oči, da bi lahko našla razlog smehu, ker njej niti ni bilo tako zelo smešno vprašanje in se je morala vrniti sekundo nazaj k svojim besedam in vprašanjem, da se je prepričala ali je ona kaj takega rekla ali ne. » spet, kaj ? « jo je zmedeno vprašala. pogleda ni umaknila niti za trenutek drugam, kajti sedaj pa jo je resnično dajala ogromna radovednost in očitno se je v njenem mestu dogajalo toliko stvari, da ji bo vse skupaj v veliko zabavo, ter bo potrebovala še veliko količino kokic za spremljavo. » kaj ? marco je tukaj ? « če je sedaj dobro kaj razumela, je v mestu bil očitno vsaj eden od njenih bratov, ter je vse skupaj spominjalo na kakšno filmsko verzijo z naslovom vrnitev de lucovih, le da je ren manjkal v vsem tem. » lepo počasi z vsem skupaj, « se je zbrala in z obema rokama zmedeno pomahala v zraku, da je lahko zaobjela vse skupaj in povedala tisto, kar je resnično mislila. » hočeš reči, da je temnolasa italijanska rit in najstarejši sin de lucovih po bog ve koliko letih nazaj v mestu ? očarljiv ? « mogoče niti njena vrnitev ni bila toliko napačna in se je pojavila ob pravem trenutku, ter je mesto spet bilo polno italijanskih otrok po svojih kotičkih, ter je sedaj končno dobilo nazaj tisti stari priokus. » zanimivo, « se je nehote slišalo iz nje, ko si je zamrmrala bolj kot ne zase, v izkazu svoje očaranosti in zanimivosti nad vsem dogajanjem. saoirse pa jo je z naslednjimi besedami opomnila na pogled, ki ga je že od samega začetka omenjala, ter ga je v sekundi umaknila v tistega veliko bolj prijetnega in iskrivega. » kajne da ne ? preveč nedolžen obraz imam in izgledam kot panda, ki se trudi biti jezna. geni so slabo delovali na meni, « se je zaklepetala in poskušala z kratkim vzdihom in izdihom vrniti pogovor nazaj k stvari in ugotoviti kaj se je dogajalo z renom. do marca namreč resnično ni imela namena hoditi, ker ga ni marala. tako. ni ga marala, preprosto rečeno. » poslušaj, to da rena ni v mestu se zavedam, ker sicer ne bi stala pred tabo in te še malo prej zasledovala od samega doma pa do obale. tisto, kar me zanima je, kje je sedaj. in, če sem vse iz italije prišla v ta prekleti kraj, potem ga imam namen tudi najti. « njen pogled ob besedah sicer ni bil grozeč; nasprotno deloval je mirno in nežno, kar pa ni pomenilo, da je njen glas bil v enaki meri. glas je še vedno obdržal svojo mero resnosti in skoraj prosečega tona, da ji zaupa kaj ve. » kje je ren sedaj v tem trenutku ? kam je odšel ? zakaj je odšel ? takšne podobne neumnosti me zanimajo in ne to ali je v tvojem življenju ali ne. v mojem namreč tudi ni in to se mora spremeniti. do marca pa nimam namena oditi. « ni se namreč imela pojasnjevati vsakih pet minut, zato je bilo za svetlolasko res veliko bolj priporočljivo odpreti usta in ji dati informacije, ki jih je imela ne glede na to kakšne so bile.

Naslov sporočila: Re: stairs Pet Maj 03, 2013 6:20 pm

morda bi jo celotna situacija lahko zabavala, če ne bi vključevala renovega imena. dejansko je bilo dekle videti povsem običajno, a na sebi je imela nekaj, mimo česa saoirse ni mogla. a problem je bil v tem, da tega sploh ni znala natanko določiti. nekaj na njenem obrazu jo je spominjalo na nekoga in bolj kot je o tem premišljevala ter povezovala stvari, bolj je ugotavljala, na koga jo je spominjala. pa saj to ni bilo mogoče, kajne? je bila tudi ona od njih? je bil tudi njen priimek de luca? ker če je bil, so se člani te družine res morali znebiti grobega zasliševanja o tem, kje je njihov ljubljeni ren. ren, ki je bil včasih tudi njen ljubljeni in jo je zdaj prav grdo pustil za seboj ter odšel in bil srečen nekje drugje. brez nje. a z nekom, ki je sumljivo spominjal nanjo. a to ni bila njena stvar – ne več. »glede na to, da ti poznaš moje ime, bi bilo pošteno, da mi poveš svojega, se ti ne zdi?« je pogled uprla v njene oči, za trenutek premišljala in potem tvegala. »razen seveda, če ti je ime alessandra. ker potem tvoje ime očitno že poznam,« je skomignila z rameni in skušala ostati ravnodušna, čeprav se je nekaj v njenih očeh ob tem zabliskalo. renova in marcova sestra – je bilo mogoče? ren je včasih govoril o njej in rada ga je poslušala, ko je pripovedoval o svoji ljubljeni sestrici. marco ji očitno ni bil tako zelo naklonjen, ampak to ni bila njena stvar. družinske povezave? saoirse ni bila dobra pri tem.
ji je pa vsekakor uspelo dobro zmesti rjavolasko, ki je zdaj vanjo upirala zbegan pogled. svetlolaska je prikimala ob njenih besedah. »ja, marco je tukaj. tudi on se je oglasil pri meni in me skušal lepo prepričati, da bi mu povedala, kaj sem storila z njegovim bratom,« je uporabila sarkazem, ki ga ni bilo mogoče zgrešiti. navsezadnje ni odobravala metode, ki jo je uporabil temnolasec, ko je takole vdrl v njeno hišo s kupom renovih fotografij v hipu, ko se je tako močno trudila, da bi ga pozabila. zavila je z očmi ob besedah, ki jih je izrekla njena nova… kaj, znanka? »saj veš, da je bil to sarkazem, ja? marco je daleč od očarljivega,« se je sama pri sebi nasmehnila, čeprav si trenutno sploh ni bila na jasnem, kaj čuti do kateregakoli brata de luca. in če je bila v mestu še sestra… no ja, saoirse je imela vsekakor dovolj problemov brez tega. jo je pa dekle prav nepričakovano pripravilo do iskrenega nasmeška in zmajala z glavo. »ne morem verjeti, da si se ravnokar oklicala za pando,« se je morala namuzniti, čeprav so bile njene naslednje besede bolj… hm, ostre? poslušala jo je, nato pa skomignila z rameni in se usedla na stopnice, ne da bi se ozirala na dekle, ki jo je motrilo s pogledom. »poglej, stvar je v tem, da res nočem govoriti o tem. prav? in to, da rena ni več v mojem življenju, ima veliko vezo s tem, zakaj je odšel,« je pojasnila in se zazrla v ocean, za trenutek popolnoma izgubljena v svojih mislih.

tagged: bestie ale! :3

Naslov sporočila: Re: stairs Pet Maj 03, 2013 7:03 pm

tag; sirša, bestie :3
notes; aaah this two, girl power totally :3

zlomka, očitno je dekle bilo dobro informirano o družini de luca, ter je z besedami zadela v sredino kroga. » alessandra de luca osebno pred teboj, « se je odzvala na njeno ugibanje in se ob tem malce povzdignila , da je lahko v vsem svojem siju pokazala pripadnost tej…zmešani in posebni družini, ki že veliko časa ni bila to, kar bi njej morala biti. ren je od sedemnajstega leta bil v svetu in pred njim je odšel že marco in zadnja je bila ona. družine v priimku de luca niti ni nikoli bilo in niti ne bo. » smem vprašati kdo je bil tako prijazen in je nakladal o meni ? « morala se je pozanimati, čeprav ni imela veliko ljudi od katerih bi lahko podatek dobila, ter ga sedaj direktno delila z njo. ali je bil ren in je celo kazal kakšno simpatijo do nje ali pa je sama brskala iz nekega razloga za renom in naletela na njo in na marca nekje med tem. pravzaprav je bilo vse možno in zanimalo jo je, seveda da jo je, a to ni bila nit pogovora. mogoče kdaj za drugič, sedaj pa je morala izvedeti kje za vraga je bil ren in zakaj se je igral neke nesmiselne skrivalnice. bil je v mestu in sedaj ko se je ona odločila priti nazaj, njega nenadoma ni bila. lahko je bila zmešana in je celo pomislila, da jo je čutil in čutil njen prihod, pa se je hotel izogniti družinskemu snidenju. kaj takega je sicer ne bi zares presenetilo, žal pa take sposobnosti ni imel in glede na količino klicev, ki jih je prijela z njegove strani, je dvomila tudi v to da jo je imel pod nadzorom in vsak njen korak.
» čudovito. po osmih letih se z iskanjem rena igra zaskrbljenega brata in člana družine de luca, « se je namrščila ob tem in opazila nenavaden sarkazem v njenem glasu. očitno ga sama tudi ni imela na dobrem glasu in sta imela z dekletom veliko več skupnega, kot bi prepisal na prvi pogled, navsezadnje sta si delovali precej različni. ona je bila visoka in svetla, ter je svojo postavo kronala z bujnim oprsjem. na drugi strani pa se je alessandra sicer enako lahko pohvalila z visoko postavo in nekaj domačimi italijanskimi oblinami, ki se sicer niso kazali v njenem oprsju, a v nasprotju z njo je bila ona temna in je niso lepšali svilnati in svetli lasje, ampak temni in dolgi. » ti to govoriš meni, ki sem njegova sestra in sem nekaj let kljub vsemu preživela pod njegovim okriljem ? poznam marca in vem, da beseda očarljiv ne gre skupaj z njim. « sicer po navadi ni razglabljala o družinskih odnosih z neznanci, a glede na to da je vedela kdo je ona in je poznala rena in očitno tudi marca, je bila praktično z eno nogo v celotni zadevi in je na eni strani mogoče vedela celo več o njenih bratih, kot pa ona sama ne glede na to da so si delili kri in priimek, ter še pred leti streho nad glavo. zato ji resnično ni bilo težko izkazovati veselja in nejevolje do kateregakoli- ali rena ali marca. » če sem pa res no. marco je tako ali tako po vseh pričakovanjih orangutan s svojim telesom in tisti temni videz te samo še dodatno prestraši. medtem ko ren je bil bolj šimpanz, ampak vseeno oba sta odnesla tiste močne poteze obraza in prepričljive grozeče, jezne poglede, ki so sedaj veliko bolj izraziti, predvidevam. in jaz ? panda, koala, medvedek pu. « razumela je svojo žensko gensko strukturo in da ni mogla biti ravno poosebitev mišične mase, a vseeno bi lahko pridobila kakšne bolj resne strukture obraza, ki bi se omilile ob nasmešku. tako pa ni vzbujala nobenega strahu in lahko se je še tako trudila, vedno je bila videti kakor prikupna mladenka z urejenim življenjem in ne pobegla norica, ki jo je fant dvakrat, trikrat udaril in potem odnesel z udarcem s plastenko po glavo in prijavo zoper njega. sledila je njenemu dejanju in po ostrih besedah, ki so po medvedkih pujih in orangutanih sledili iz nje, ter sedla poleg nje. roke so se oklenile njenih kolen in pogled tokrat ni bil usmerjen proti njej, temveč proti morju, ki se ga je že čisto dovolj nagledala. » vseeno bi veliko raje izvedela kaj se je zgodilo z renom preko tebe in ne s trkanjem na marcova vrata. če si imela ti neprijetno srečanje z njim, potem z mano ne bo nič bolje. « očitno je dekle bilo veliko bolj intenzivno povezano z njenim bratom, ter ji res ni bilo do govorjenja o njemu, a morala je tudi njo razumeti. » je bil ren bedak do tebe ? čisti de luca, « je zamrmrala dovolj slišno dekletu poleg nje.

Naslov sporočila: Re: stairs Pet Maj 03, 2013 7:35 pm

»zelo sem vesela, da je to vse, kar se bratov in sester de luca tiče,« je sama pri sebi zavzdihnila ob predstavitvi dekleta in se namuznila. če bi imeli njihovi starši še kakšnega otroka, bi si saoirse najbrž morala narediti zaznamek v svoj rokovnik, da se bo pojavil čez teden ali dva in jo zasliševal o pogrešanem bratu. očitno so bili zelo družinski ljudje, kako lepo. ugh. »prav, alessandra, morda me malo veseli, da sem te spoznala,« se je zdaj saoirse z rahlim vzdihom vdala v usodo in pogled za trenutek zadržala na dekletovih očeh. da, definitivno jo je spominjala na rena. popolnoma in brez najmanjšega dvoma, čeprav saoirse še zdaj ni uspelo ugotoviti, kaj je bilo tisto, kar je de lucove delalo tako podobne. »oh, ren te ima zelo rad. pa tudi marco je pripomnil kakšno o tebi,« je nekoliko odsotno odvrnila na njeno vprašanje, z mislimi zakopana nekje v preteklosti, ko ji je ren še zaupal takšne drobnarije o svoji družini in o ljudeh, ki jih je imel rad. in potem je vedno rekel, da ima najraje njo – temnolasko, ki je zdaj bila pred njo. sama pri sebi se je nasmehnila, medtem ko je počasi ugotavljala, kaj je bilo tisto, kar je bilo renu tako všeč na sestrici. najraje bi vse skupaj poslala k vragu. ni imela dovolj energije, da bi debatirala o njem z vsakim de lucovim, ki se je že znašel v mestu. kako za vraga so vse sledi vodile do nje?
»kot kaže, ni ravno tvoj najljubši brat,« se je sama pri sebi nasmehnila, nato pa se je spomnila na njun poljub. »saj ni tako napačen, samo nenavadna prepričanja ima,« je ne preveč prepričano zamrmrala, njen obraz pa se je zresnil ob spominu na njegove dlani na njenem telesu. morda je bilo dobro, da je bila alessandra ženskega spola. tako je ni mogel še en de luca pripraviti do tega, da bi izgubila svojo glavo. kajne? na sreči jo je njuna sestra uspešno zamotila s svojim govorjenjem in jo pripravila do nasmeška. »morda bi morala biti vesela, da ti nisi podedovala opičjih potez,« si ni mogla pomagati, da ne bi spregovorila in se vtaknila v njeno izbiro besed. morda je bilo osvežujoče imeti ta pogovor, ker je bil najbrž najboljši približek normalnemu pogovoru, kar jih je v zadnjem času imela s komerkoli. ni imela prijateljev; vsaj ne tistih pravih. »in poznam te grozeče poglede, o katerih govoriš. zato sem zelo vesela, ker ga ti ne zmoreš,« je priznala, potem pa zavzdihnila sama pri sebi in za trenutek s pogledom motrila dekle. ji je lahko zaupala? pa saj ni bilo važno. »ren mi je zlomil srce. presneto, to zveni tako zelo čisto in preprosto. ampak ni. kar… odšel je. odšel je in zdaj je drugje in je srečen in je zaročen in mene je pustil tukaj z vsem skupaj, da sem morala počistiti in se pobrati in nadaljevati svoje delo… mislim, saj domnevam da veš, kdo sem?« se je tokrat prvič obrnila proti njej z vprašujočim izrazom na obrazu, čeprav ni mogla prikriti tiste ostre, surove bolečine, ki jo je še vedno nosila s seboj od renovega odhoda.

tagged: bestie ale! :3

Naslov sporočila: Re: stairs Sob Maj 04, 2013 8:15 am

tag; sirša, bestie :3
notes; aaah this two, girl power totally :3

z njo si je delila veselje, čeprav ga ni ubesedila ali resnično pokazala na svojem obrazu, ter ga je skrivala nekje v svoji notranjosti. de lucovih je bilo čisto dovolj že z njimi tremi in starši, ter seveda stricem in njegovo stranjo družine, ki pa njej ni bila nikoli preveč blizu. pravzaprav ji večina družina ni bila, če v to seveda ni prištevala staršev, ki sta jo sedemnajst let še prenašala. žalostna zgodba zmešanega italijanskega dekleta, ki je sedaj bilo na lovu za izgubljenim bratom, prisrčno. » prosim, reci mi ale, « jo je ozrla s kotičkom svojega pogleda, kajti v hipu si je lahko saoirse prihranila takšno dolgo ime, ter jo klicala tako kot jo je klicala večina že od njenega rojstva. alessandra je bila njena uradna različica in ime za njene nasprotnike, če že ne toliko sovražnike, da je okrajšavo in vzdevek zelo rada prihranila za posebno vrsto ljudi in za zdaj v svetlolaski ni videla nikogar nevarnega. zaradi nje je bila lahko sama kraljica pa bi jo gledala enako kot sedaj, ter je njena vloga v temnem mestu niti ni strašila, saj ji je bilo lahko jasno, kdo v resnici je dekle. » kako prikladno, « se je namuznila ob njeni trditvi o njenih bratih in prikimala z glavo, kakor da bi premlevala njene besede, ki so bile tako tuje. » brata odideta, te zapustita, nato pa z dekleti razpravljata o meni. « nasmešek na njenem obrazu je ob tem vseeno nosil nek topel prizvok in ni bilo opaziti nekakšnega naslajanja nad slišanim podatkom. rena je imela tudi ona rada, ker je še edini dlje zdržal pri družini, ter je odkar je odšel marco bil še edini na katerega se je lahko zanesla in računala, ter je njegov odhod sprejela z veliko manj jeze. marco pa je bil druga in že zdavnaj pozabljena zgodba.

» žalostno, kajne ? « se je odzvala na njene besede in iztisnila rahel izdih iz svojih pljuč, ko je tako mirno razglabljala o družinskih prioritetah z njenega vidika. » veš kako ti bom rekla ? marco in jaz se nisva videla osem let in oba sva v tem času odrasla na svoj način. on ne pozna mene in jaz ne njega. nisva si nič in gre zgolj za nazive, ki si jih lahko podajava gor in dol, a spremenilo se ne bo nič, « ji je pojasnila situacijo, da se je lahko hitro zavedla nekaj čisto preprostega – marca je celo ona bolje poznala od nje, ki naj bi bila njegova izgubljena sestra. na drugo roko pa so vsi trije imeli toliko nenavadnih podobnosti, da jih je prav to povezovalo in delalo družino kakršna je pač že bila, ter se je lahko upirala z vsemi močmi in ne bi pomagalo. še celo sedaj je bila v mestu in počela enako stvar kot marco- iskala je rena pri isti osebi s katero se je sedaj sama sproščeno pogovarjala. kri ni bila voda,v to je sedaj bila lahko prepričana. » morda , a včasih te zaradi nedolžnega in otroškega obraza, hitro začnejo podcenjevati in zviška gledati na tvoje sposobnosti, « se je strinjala z njo in izkazala svoje mnenje o njenih pridobljenih potezah. sicer so delovalo v njeno korist, ko so se mnogi zmotili o tem kakšna oseba je, ter so vedno prav vedno videli tisto prikupno dekle z nasmeškom na obrazu, potem pa je ob večeru pristala na čare ulice in življenja na robu. » no, mogoče pa deluje, če ga uporabljam ob pravi situaciji in pri pravi osebi. zate namreč nimam nobenega razloga, da bi te sovražno gledala in prezirala. « presneto, saj je niti ni poznala, ter je poznala le neko skico in ne končnega izdelka, definitivno pa ni spadala med ljudi, ki bi ocenjevali na prvi pogled in si ne bi dovolili spoznavati ljudi. vse v njenem življenju se je prav vrtelo okoli spoznavanja ljudi in sveta. » res vsi verjamete v to da je odšel in se nenadoma zaročil in ustvaril srečno življenje ? meni to deluje bolj preluknjana zgodba, kot pa je preluknjan švicarski sir, « se je odzvala sprva na prvi del njenih besed in se namrščila ob moški nesposobnosti njenega brata, ko je več kot očitno prizadel na videz prijetno dekle poleg nje, ter se šele nato osredotočila na tisti drugi del in ji jasno dala vedeti koliko jo pozna, z naslednjimi besedami : » saoirse o`brien. vodja mafije, ki je prevzela vodstvo v mestu, kar pomeni da si irka. «bilo ji je vseeno skratka kdo je bila in kaj je v življenju počela. bila je otrok mafije in kaj takega je res ni moglo vreči iz tira. » torej, niti ti ne veš kje je ren. odlično.«

Naslov sporočila: Re: stairs Sob Maj 04, 2013 10:39 am

s pogledom je ošinila temnolasko in nato po nekaj trenutkih prikimala. »tudi prav. ale,« je preizkusila zven imena in se sama pri sebi nasmehnila. dejansko ji je to morda malenkostno bolj pristajalo kot pa alessandra, a to predvsem zaradi dejstva, da je bilo krajše in bolj živahno. saoirse ni nikoli marala predolgih imen, ker so ji dajala občutek, da so še iz prejšnjega stoletja. ponavadi je izumila kakšne okrajšave ali pa vzdevke, ker je bilo tako preprosto lažje in bolj prijetno za ušesa – ali pa je bil to samo njen občutek, kdo bi vedel. prav lahko se je motila, ampak ne bi ji moglo biti bolj vseeno. imela je nekaj svojih prepričanj, ki jim je vedno sledila. nato je le obmolknila in poslušala temnolasko, čeprav to ni bilo nekaj, kar bi ponavadi počela. če bi si jo kdorkoli drug drznil ustaviti na takšen način, bi ga najbrž poslala k vragu in odkorakala proč od te osebe. ni imela rada ljudi, ki so ji govorili, kaj naj bi počela. nikoli niti ni bila preveč socialno bitje in to, kar se je dogajalo zdaj… no ja, to ni bilo nekaj, česar bi bila navajena. je ravnokar sklepala prijateljstvo? ker če je, je bilo to nekaj novega in nekaj, kar je bilo daleč od njenega običajnega obnašanja. ampak na rjavolaski je bilo nekaj, kar jo je pritegnilo. in to zagotovo niso bile obrazne poteze, ki so močno spominjale na rena in deloma tudi na marca – ne, nekaj je bilo na njeni osebnosti, zaradi česar je saoirse ugotovila, da bi z dekletom lahko bili še dobri prijateljici. in proti tej ideji trenutno ni imela prav ničesar.
»oh, verjemi da še preveč dobro vem, kaj misliš,« so se njene ustnice razširile v nasmešek ob njenih besedah. ljudje so njo podcenjevali na vsakodnevni ravni in tega se je počasi že naveličala, čeprav so zdaj vsi dobro vedeli, da se z njo ni za igrati. opozorilo tu, kakšno truplo tam in spoštovanje, ki so ga ljudje občutili do nje, je hitro zraslo. »ampak to se da spremeniti,« je skomignila z rameni s tistim polovičnim nasmeškom na obrazu, ki je zbledel v trenutku, ko se je pogovor vrnil na temnolaskinega brata. to res ni bila njena najljubša tema pod soncem in nenadoma se je obrnila proti njegovi sestri z odločnim pogledom v očeh. »okej, zdaj ti bom povedala zgodbo in samo… samo poslušaj me, prav?« se je zaradi nečesa odločila in se sama pri sebi nasmehnila, čeprav je bil ta nasmešek daleč od srečnega ali karkoli podobnega. »pred leti sta se spoznala fant in dekle. en drugemu sta se zaradi takšnih in drugačnih razlogov predstavila z nepravimi imeni. ampak to ni bilo bistveno, ker sta se hitro zaljubila in bila skupaj dejansko srečna. zelo srečna. a oba sta imela skrivnosti in ona je nekega dne odšla, ker je postala njena skrivnost prevelika in je bil to edini način, ki ga je poznala, da bi ga zaščitila – poleg tega pa je bila na skrivaj prepričana tudi v to, da je ne bi mogel imeti rad, če bi vedel, kdo je. življenje je šlo naprej in oba sta šla po svojih poteh, ki so ju spet združile po nekaj letih. on je bil policist, ona pomembna oseba na drugi strani zakona. morala bi ga ubiti; v njegovo stanovanje je vdrla s pištolo, ker je bil to način, s katerim so kaznovali izdajalce in on je to vsekakor bil. ampak ni ga mogla ubiti, čeprav jo je prosil. nato jo je čez nekaj časa poiskal on. bil je obupan in povedal ji je, kako zelo jo ljubi in da bi raje umrl, kot pa da bi dopustil, da bi se njej kaj zgodilo. in po dolgem času sta bila za nekaj trenutkov srečna. zgolj za nekaj ur, ampak to je bilo tisto, kar sta hotela. skušala sta poiskati način, s katerim bi to delovalo. ampak potem je on obupal nad vsem; sprla sta se. in potem je on odšel. obrnil ji je hrbet, pozabil na vse svoje obljube in odšel v drugo mesto,« se je njen glas nenadoma zlomil, ko je zajela sapo in se zbrala, pogled pa veliko raje uprla nekam stran. »dobro vem, kje je ren. in to ni preluknjana zgodba; to je dejstvo. ren ima zaročenko, načrtuje poroko in je očitno popolnoma srečen. lahko ti… lahko ti pošljem njegov naslov. ali slike. ali karkoli že hočeš,« je premaknila svojo glavo ravno dovolj, da so njen pogled zakrili lasje in da alessandra ni mogla videti tiste bolečine v njenih očeh.

tagged: bestie ale! :3

Naslov sporočila: Re: stairs Sob Maj 04, 2013 12:56 pm

tag; sirša, bestie :3
notes; aleoirse wiupiu :3 ftw !

seveda jo je lahko razumela, ko tudi sama ni bila videti kot potencialna kandidatinja za vodjo filadelfijske mafije, ter so njene poteze bile bolj mile narave in je bila videti kot vsako navadno dekle, ki dneve preživlja v neki dolgočasni službi in ob srkanju kave z najboljšimi prijateljicami, s katerimi se potem podajo po trgovinah in se ob poznih večernih urah spremenijo v prave zapeljivke, ki na moderen način iščejo princa na belem konju. potem pa pogledaš bolje in pravzaprav ugotoviš, da dekle poleg nje ni niti malo nedolžna kot je videti, ter v sebi skriva veliko več. tisti bedak od njenega fanta v italiji pa je tudi podcenjeval njeno nedolžnost v obrazu in v pogledu, ter si je drznil nekajkrat dvigniti roke nad njo, a je nato videl svoje, ko je vzela steklenico in mu jo razbila na glavi. nemočno dekle tega ne bi bilo zmožno storiti, ter je prestopil vsako njeno mejo dobrega okusa in spodobnega obnašanja v zvezi, da mu je pokazala tudi tisto temno plat in če bi bila še potrpežljiva in udarce preživljala še kakšen mesec ali dva in nabirala vso tisto jezo v sebi, potem pa ga ne bi doletela samo steklenica, ampak bi ga pretepla mogoče celo do smrti. in v življenju še nikogar ni ubila, pa ni mislila niti njega. » sama ušesa so me, « se je bila dolžna odzvati in je raje pozabila na svoje misli in se osredotočila na tisto, kar je imela svetlolaska za povedati in glede na začetek pripovedovanja, se je lahko zavedla kdo je igral vlogo dekleta in kdo vlogo fanta. super, očitno bo v naslednjih sekundah izvedela veliko več o svojem bratu, kot je sicer vedela in to dejstvo jo je neizmerno zabavalo. škoda samo ker ni bil v mestu, da bi ga lahko zbadala s tem kar bo pravkar izvedela, ter mu vseeno kot sestra nudila svojo pomoč, če jo je bil že edini v družini vreden.

bolj, ko se je zgodba nadaljevala, bolj je bil presenečen njen pogled. ren je dejansko imel serijsko življenje in sama ni bila v mestu ob pravem času, ter je vse to zamujala in ni opazovala iz prve vrste ? ne, da bi bila zgodba srečna in bi sedaj pred seboj gledala žensko s katero se bo brat poročil, a nosila je toliko v sebi, kar pri niti enem izmed svojih bratov ni videla in bilo je kakor, da sploh ne bi govorila o renu. ob tem pa jo je stisnila pri srcu, ker si je vedno njihov odnos predstavljala drugače, kakršen pa je bil v resici. oba bi bila zaščitniška do nje in ona do njiju in povedali bi si take stvari in si delili izkušnje in dogodke. sama pa je potovala po svetu, ko se je ren zaljubljal in marco ? to bi šele znalo biti zanimivo, če bi se le zanimala o njegovem življenju. » wow, « je sprvo dejala in je tudi sama morala globoko zadihati in dojeti vse skupaj. domačini so očitno imeli prav, ko so ji rekli, da je ren daleč stran, zaročen in srečen. toda kako ? v tako hitrem času ? vseeno ji je vse skupaj delovalo čudno in je ne bi presenetilo, če bi to bila zgodba, ki jo je prodajal naokoli, da bi tako mislili tudi v rodnem kraju. » že številka bo zadostovala, « je zamrmrala po tihem, kajti ni vedela ali je sploh pametno nadaljevati s pogovorom o renu, ko je očitno bil velik akter v njenem življenju in se stvari med njima niso niti dobro končale. » mogoče sta ona dva dobila opičje poteze, ampak pri meni je zagotovo ostala pamet obeh. namreč, če bi bil ren pameten bi se boril za tisto do česar mu je ostalo, ter ne bi odšel, zato ker je to preprosto lažje. in, če ti je rekel da te ljubi, potem je moralo biti nekaj na tem. « ni bila ravno dobra v tolažbi in tudi ni bilo videti kakor da bi jo saoirse potrebovala, saj je to dala že čez sabo in nadaljevala svoje življenje, ker je to bilo edino smiselno in prav je bilo tako. » blagor se nam, ko so moški taki bedaki, « je pripomnila in se nasmehnila proti njej, da bi lahko pregnala tiste misli o renu, ki ji sedaj res niso bile potrebne. počutila se je skoraj krivo, ko jo je tako napadla s temo, ki ji je očitno bila še vedno težka in je samo dodajala sol na svežo rano. » in saoirse – « se je še zatekla k svojim besedam, ter pridobila njeno vnovično pozornost, da je lahko nadaljevala : » vem, da imaš de lucovih najbrž čez glavo, a če boš kdaj potrebovala pogovor z dekletom me lahko pokličeš. obljubim, da me ne boš potrebovala ubiti, ter ti ne bom izpovedovala ljubezni in očitno bi bilo najpametneje tudi v mestu ostati, ter hotela to ali ne stopiti v kontakt z marcom. « seveda, če ji bo ponos dovolil, ter ne bo tisti obtožujoči del privrel na plano. in bog, kakšen bedak je bil ren.

Naslov sporočila: Re: stairs Pon Maj 06, 2013 5:29 pm

sama pri sebi se je namrščila, ko je ugotovila, da je morda povedala preveč. navsezadnje ni bila ravno navajena deliti detajlov iz svojega življenja z ljudmi in rjavolaska je bila praktično neznanka… zakaj za vraga je potem imela občutek, da ji lahko pove vse in da bo ona to brez problema tudi sprejela? navsezadnje je bilo to prav sproščujoče. nikoli ni imela normalnih ljudi okrog sebe in čeprav alessandra morda ni bila najboljši primerek normalnega človeka, je bila vsekakor razmeroma normalna za človeka, kot je bila saoirse. sama pri sebi se je zdaj nasmehnila, ko je ugotovila, kako zelo pomirjujoče je bilo pravzaprav spoznati nekoga takšnega. ponavadi jo je konstantno skrbelo, kako bodo ljudje sprejeli dejstvo, da je don filadelfijske mafije in da je dejansko ena izmed pomembnejših figur na napačni strani zakona. to je bilo daleč od lahke naloge in od tega, kar bi ljudje od privlačne svetlolaske v dvajsetih pričakovali. poleg tega jim niti ni mogla zaupati, da bodo njeno skrivnost obdržali zase. kdo ve, že naslednji dan bi se lahko na njenih vratih znašla policija in jo vklenila zaradi zelo močne priče. ampak ko je pogledala temnolasko, je bilo očitno, da se nič kaj takšnega ne bo zgodilo. bila je prijetna oseba, navajena na takšen svet, ker je v njem odraščala.
»cenim to, ampak v redu sem,« je dejala z nasmeškom na obrazu, medtem ko se je zalotila pri odločitvi, da z njo ne bo delila dejstva o tem, zakaj natanko je v redu. kako pa bi to zvenelo? živijo, tvoj brat mi je zlomil srce, ampak to je v redu, ker sem dokaj prepričana, da je po zaslugi tvojega drugega brata vse skupaj veliko boljše, čeprav moram priznati, da sem zaradi tega tudi – hja, zmedena. to vsekakor ne bi bilo priznanje, ki bi ga bila saoirse na tej stopnji njunega poznanstva bila pripravljena dati. daleč od tega, pravzaprav. »in poskrbela bom za to, da boš dobila njegovo številko,« ji je obljubila in se nato namuznila ob njenih nadaljnjih besedah. pogled je uprla vanj ter nekaj trenutkov samo pozorno motrila njen obraz, preden se je nasmehnila in prikimala. »veš kaj? zveni dobro, vsaj dokler mi ne boš začela izpovedovati ljubezni,« ji je pomežiknila. eden od njenih bratov naj bi jo ljubil, drugi jo je brez dvoma sovražil. normalen, nezapleten odnos z vsaj enim od de lucov bi bil dober, kajne? ampak saj se niti ni šlo toliko za njen priimek kot za to, da je bila krasna oseba. »deluješ kot neverjetno prijetna oseba,« je svoje misli delila z njo in se obenem rahlo nasmehnila v potrditev svojih besed. »ampak kakorkoli že, zakaj nikoli nisem veliko slišala o tebi? kje si bila in tako naprej?« se je pozanimala z najbolj nevsiljivim glasom, kar jih je premogla. že v naslednjem trenutku se je morala namuzniti ob omembi njenega brata. »lahko ti dam naslov od tvojega najstarejšega brata. če ga potrebuješ, seveda,« se je ponudila. dekle je bilo prijetno in dajalo ji je občutek sproščenosti, ki ga je saoirse vsekakor več kot cenila in če je že bila tu… no ja, zakaj pa ne?

tagged: bestie ale! :3

Naslov sporočila: Re: stairs Pon Maj 06, 2013 7:39 pm

ROSE & ALAIS

misija

Tudi sama se je nasmehnila ob rjavolaskinih besedah in nanje nato tudi pokimala: »Točno. Kar se mene tiče so naredili prav. Ne glede na vse smo ženske tudi pri takih poslih bolj… elegantne. In verjetno tudi izvirne.« Na njenih ustnicah je počival tisti zanjo skorajda značilen samovšečni nasmešek, ko je izza pasu potegnila pištolo in nato še sama počepnila v predel pod pomolom, ki ga je s strani mesta predaje zakrivala visoka trava. Idealno. Svojo pozornost je v celoti usmerila na opazovanje okolice; poleg tega, da sta čakali na tarči je bilo treba oprezati še za civilisti, ki bi morda lahko zakomplicirali potek njune misije. Sama naloga pravzaprav ni bila nič hudo posebnega; mirujoči tarči pognati kroglo v glavo z dušilcem, pritrjenim na orožje pač ni bila nobena umetnost, a bilo je precej stvari, ki bi lahko šle narobe in ta lahko zaslužen denar spremenile v kaj povsem drugačnega. Zato je, tudi ko jo je Rose opozorila na prihod tarče, še vedno vsakih nekaj sekund preletela okolico in se prepričala, da je plaža res tako zapuščena, kot se zdi. Ena od tarč je bila v njunem vidnem polju, ko so se na mostu nad njima zaslišali koraki, ki so naznanjali prihod druge. Odlično, je pomislila in se sama pri sebi nasmehnila, nato pa pokimala partnerici namesto odgovora. »Ne skrbi za to.« Odpela je varovalo na pištoli in jo tako pripravila na uporabo. »Verjetno bo bolje, če stvar opraviva tukaj. Manj možnosti za kako pričo in manj čiščenja.« je odkimala na rjavolaskine besede, nato pa na hitro preučila tarči. »Jaz bom vzela drugega.« Počakali sta, da je bila roba izmenjana in je denar zašel v žepe izdajalca, preden je Alais navsezanje le vzkliknila: »Zdaj.« Pritisnila je na petelina in s prvim strelom zadela moškega v ramo, z drugim v sredino prsnega koša, s tretjim pa ji je naposled uspelo zadeti ciljno točko: sredo čela. Moški je bil že po prvih dveh strelih na tleh, nezmožen dihati, po tretjem strelu pa je njegovo truplo tudi dokončno obmirovalo z obrazom v pesku. Šele takrat je pogledala proti drugemu moškemu in ugotovila, da je bila rjavolaska prav tako uspešna pri svojem delu. Zadovoljno je pokimala, nato pa se ob nenadnem šumu zasukala in pri iskanju povzročitelja hrupa s pištolo merila predse. Obala se je zdela čista in skoraj bi odnehala, ko je znova zaslišala isti šum in še enkrat s pogledom prečesala okolico. Ravno je hotela steči na pomol in preveriti še tam, ko ji je mimo nog prineslo vrečko čipsa, ki je še enkrat povzročila isti šum. »Prekleto, mislila sem že, da imava občinstvo.« Olajšano je zadihala, nato pa pištolo pospravila nazaj za pas. »Torej, kam bova pospravili tadva?«

Očitno je mladi rjavolaski pogled na dve trupli, za kateri sta bili krivi izključno onidve, prišel bolj do živega kot njej, kajti tudi, ko se je vrnila pod tisti leseni izgovor za most, je dekle še vedno strmelo v dva moška na tleh. Na njenem obrazu sicer ni bilo nekih posebnih čustev, a že samo dejstvo, da pogleda ni mogla odtrgati od njiju je bilo dovolj zgovorno, da je Aliais sama pri sebi zavzdihnila. Ko je pritisnila na petelina tudi njej ni bilo povsem vseeno, a vedela je, da si je moški zaradi svojih dejanj zaslužil umreti in zanjo je bilo to dovolj. Bila je zgolj orodje in če ga ne bi ubila ona bi ga zagotovo kdo drug, tako pa je lahko ona denar pospravila v svoj žep. »Po moje bi bilo najbolje, če izgrebeva tisti pesek tik pod začetkom mosta. Imam občutek, da ljudje sem ne zahajajo ravno, zato bi moralo zadostovati. « Res je bilo okoli nje vse polno najrazličnejših naplavnin in zelo verjetno je bilo, da se bo kraj čez nekaj let spremenil v pravo malo smetišče. Zgornji del plaže, pri stopnicah, je bil še dokaj le in urejen, kar pa vsekakor ni veljalo za kraj, kjer sta se z Rose pravkar nahajali. »Ostani tukaj,« je zabičala dekletu, pri tem pa je menila, da je jasno kaj je njena naloga: paziti, da mimo ne pride kak nepovabljen gost, ki bi svoje govorne sposobnosti dokazal kot priča na naslednjem sojenju. Sama je v tem času pohitela proti svojemu motorju, kjer je s ključem odklenila majhen prtljažnik pod sedežem in iz njega potegnila zložljivo lopato, ki se jo je po spletu srečnih okoliščin spomnila vzeti s seboj. Z orodjem se je nato vrnila na kraj zločina in brez večjih ceremonij začela kopati jamo, kar se je v kombinaciji s sipkim peskom izkazalo za precej nehvaležno nalogo. Po nekaj desetih minutah sta se z Rose zamenjali, a se je Alais kmalu vrnila h kopanju, saj je bila očitno kar se mišic in dela tiče precej v boljši kondiciji kot nežno dekle, ki je, iskreno, delovalo skorajda nekam zmedeno. Ko je bila luknja dovolj globoka, da sta lahko notri spravili trupli in bili prepričani, da na tistem mestu ne bosta dva izdajalska kupa, sta trupli s skupnimi močmi enega za drugim zvlekli vanjo, nato pa je sama z lopato pobrala tudi ostanke krvi v pesku. Njuna zadnja naloga je bila kup peska vrniti nazaj na njegovo prvotno mesto in kmalu je bilo tudi to opravljeno. Sonce, ki se je že dvignilo nad horizont, je osvetlilo tudi mesto pod pomolom, ki je sedaj izgledalo povsem enako kot pred njunim prihodom in nekaj minut kasneje tudi njiju ni bilo več.

Naslov sporočila: Re: stairs Ned Maj 12, 2013 7:55 am

tag; sirša, bestie :3
notes; aleoirse wiupiu :3 ftw !

vsaj toliko sreče je imela, da zaradi rena ni sovražila vse de lucovih po vrsti, ker bi se na ta seznam uvrstila med prvimi tudi sama, a za dejanja svojih bratov nikoli ni odgovarjala, ko še niti za svoja ni in je alessandra lahko bila prepričana da bi takoj dekletu dala vedeti kako stvari stojijo in predvsem kje, čeprav se z vodjo mafije ni bilo dobro biti v zobeh. vendar sama je razločevala med avtoriteto, ki jo je bilo potrebno spoštovati in med avtoriteto, ki se jo je bilo potrebno resnično bati in saoirse je kot vodjo mafije spoštovala, bala pa se je ni definitivno, čeprav ni dvomila v njene sposobnosti, ki jih je kazala potrebnim ljudem in za enkrat sama ni predstavljala grožnje. nazaj v mestu je bila zaradi rena,a dobila je marca, ter zaradi nekega novega začetka preden jo bo spet odpeljala bog ve kam. prepričana je bila, da je v italijo noge ne bodo popeljale, a zakaj je ne bi mogoče na češko ali na poljsko, mogoče romunijo ali španijo. svet je imela pred nogami in lahko ga je zajemala z veliko žlico in potovala kamorkoli se ji je zahotelo. prav v tem je bil čar vsega, kar je sama v življenju pridobila. » hvala. saj sem ga klicala že sama, a je očitno zamenjal številko, « je dejala v zahvalo in se nasmehnila. saj navsezadnje rena ni potrebovala smrtno resno in je zgolj hotela vzpostaviti stik z njim in imeti vsaj z nekom iz družine nek pogovor in kolikor je vedela bi jo starša takoj obsojala, da si je za vse skupaj kriva sama, na drugi strani z marcom si niti hladnega adijo ni znala reči, ter je bil tako ren edini s katerim je lahko vsaj dve ali tri besede rekla in vedela kako in kaj naprej. » nazadnje, ko sem preverila so mi še vedno bili všeč moški, še posebej temni in z rjavimi očmi, ki kar kričijo kako zelo napačni so, « se je zasmejala v pripombo ob njenih besedah. ne, resnično še ni imela namena izpovedovati ljubezni nobenemu dekletu, ter je bila saoirse lahko bila deležna nekje v prihodnosti iskrenega rada te imam, prijateljica, a se tu v večini konča večina.
» prijetno ima velike razsežnosti, čeprav presenečenje je moje. vodja mafije in na koncu tako prijetna in normalna za pogovor. spominjam se mojega strica, ki te je srepo gledal samo, če si ga prišel pozdraviti in je z vsako besedico dal vedeti kako ima on imperij v svojih rokah. grozota. « ob omembi strica se je kar cela stresla in naježila in ne zato, ker bi se ga kakorkoli bala, a le zato ker je res bil poseben možakar in niti malo prijetna osebnost niti do lastne družine, ter si je lahko samo zamišljala kakšno krutost je imel do vseh ostalih. na srečo pa je ostalo le pri zamišljanju in alessandri teh grozot ni bilo potrebno gledati. ni bila ravno zlata oseba, a za enkrat tudi na ranku morile ni imela namena biti. » pri sedemnajstih sem odšla od doma , ter storila prav tisto, kar sta leta poprej moja brata. marco je že odšel, ko sem jih štela deset ali enajst in ren pri mojih štirinajstih, trinajstih. nekaj let kasneje pa sem sledila jaz in je bila tako cela družina razškropljena po državah. brata sta ostala v območju meje, mene pa je pot popeljala v evropo. najprej v anglijo, nato amsterdam, francijo, švico in kasneje v italijo, « se je glasil njen odgovor, ki je pustil tiste neke podrobnosti, ki si jih je delila na poti, predvsem tiste, ki so jo iz italije pognale nazaj domov. ne, da se je sramovala ali je dogodek nakazoval na njeno šibkost, a prav to je bilo nekaj kar je morala premleti še sama in videti ali je res tako nizko padla, da si je dovolila udarce ali ne. » kaj pa vem. jaz in marco – zapleten odnos že odkar je pobral svoje stvari in odšel. ne vem, če je po vseh teh letih sploh smiselno kaj graditi,ko so očitno najine poti na drugi strani bregov, « ji je še zamrmrala na ponudbo in pogled usmerila v njeno smer.

Naslov sporočila: Re: stairs Sre Maj 15, 2013 7:29 pm

sama pri sebi se je preprosto morala nasmehniti ob njenih besedah, čeprav je bil ta nasmeh za razliko od njenih prejšnjih širok in je ponazarjal, da je bila do zdaj v temnolaskini družbi že povsem sproščena. »napačni moški? oh, jaz bi lahko o tem napisala knjigo. ampak hej, kaj bi pričakovala? definicija vseh, ki se nahajajo okrog mene, je 'napačni moški',« se je morala namuzniti. mafija je vsekakor združevala cel kup napačnih moških iz celega mesta in to je bilo nekaj, kar ji je oče zelo hitro povedal. čeprav ga je imela na sumu, da je imel posebej zanjo pripravljen načrt. načrt, ki je izključeval vse moške, ki so obstajali v njenem poslu in načrt, ki ga ji ni uspel razkriti. ampak kdo, za vraga, bi lahko sploh bil primeren zanjo? saoirse o'brien. z moškimi se je prej igrala kot pa počela karkoli drugega, dokler ni spoznala rena in on… on ji je zlomil srce. kar je bilo skorajda ironično, ampak obenem je bolelo bolj kot karkoli na svetu in jo je pripravilo do tega, da se je za določeno obdobje celo zaprla vase in žalovala na svoj tih, odmaknjen in predvsem hladen način. zdaj pa je bila pripravljena spet iti v svet in tukaj je bila alessandra – sicer je njen priimek nekoliko preprečil to, da bi se lahko pretvarjala, da je povsem normalna, ampak saj ni bilo bistveno. bila je dobra oseba. prijetna, zabavna, po svoje očarljiva – in saoirse se je redkokdaj zmotila o ljudeh.
»mi smo irska mafija. mi smo drugačni,« se je namuznila ob besedah, ki jih je ale izrekla o svojem stricu. ni ga poznala, je pa slišala marsikaj o njem in njen oče ga ni preveč maral – no ja, razplet njunih nesporazumov je bil znan obema. »že moj oče je ugotovil, da se ljudje bolje odzivajo na normalne besede in prijazen odnos. dokler, seveda, ne gre kaj narobe. ampak kdo ve, kakšna usoda čaka mene, morda bom nekega dne zlobna ženska z desetimi mačkami, ki bo trmasto vodila imperij,« se je morala zasmejati ob tej ideji in podobi, ki se je usidrala v njeno glavo. dvomila je, da bo kdaj končala tako, čeprav je imela rada mačke. ampak po drugi strani pa – hej, mačk ni imela tako rada. potem je obmolknila in poslušala alessandro, ki ji je počasi razložila bistvene točke svojega življenja. saoirse jo je med govorjenjem nepremično opazovala, a tokrat njen pogled ni bil vsiljiv ali pretirano radoveden, kaj šele nadležen. ko je obmolknila, se je na njenem obrazu pojavil polovičen nasmešek. »zveni čudovito. dokaj preprosto na tisti precej normalen način. jaz sem odrasla v mafiji in tisti veliki, strašni možakarji so se kar topili ob meni in zvesto hodili na baletne predstave, ki sem jih prirejala v domači vili. ampak ne vem, oče je vedno pravil, da naša organizacija in celoten imperij temeljita na vrednotah družine in povezanosti.« obmolknila je, ne povsem prepričana, če je bilo to sploh pametno povedati, pa se je svoje neprepričanosti tudi hitro znebila, ko je ale spet spregovorila. vse skupaj je bilo tako zelo – katera je bila beseda, ki jo je iskala? – vsekakor naravno in prijetno. skomignila je z rameni. »jaz veliko dam na družino in bi rekla, da je še vedno smiselno, ker je navsezadnje tvoj brat. ampak to sem samo jaz,« je dejala in se s polovičnim nasmeškom ozrla proti temnolaski.

tagged: bestie ale! :3

Naslov sporočila: Re: stairs Sob Maj 18, 2013 6:11 am

tag; sirša, bestie :3
notes; aleoirse wiupiu :3 ftw ! and should we slowly end this ? imamo tisti pogovor na ulicah with marco, and they are for me already friends at this points lol. :3 as you wish.

na tej točki se je lahko poistovetila z njo. če je midas spremenil v zlato vse česar se je dotaknil, potem je ona vsakega moškega spremenila v napačnega in totalno drugačnega, kakor se je sam predstavljal na začetku ali kakor ga je videla ona. v vsem tem pa je bilo videti kakor da je bilo njej vseeno in je vedno samo naredila nek kaotičen korak naprej in nadaljevala s svojim življenjem. do točke ljubezni še ni prišla, bila je preveč svobodomiselna in imela je preveč nekih ciljev v življenju, katere je hotela prvo opraviti in nato razmišljati o tistem odraslem, resnem življenju, ki jo je čakal nekje v daljni prihodnosti, do katere niti dosega ni imela. » privlačimo se kakor magnet. ti pravim, « je dejala s sproščenim nasmeškom na obrazu in skomignila z rameni. kdo bi si mislil, da bo sprejela v svoj dan nekoga tako prijetnega, kakor je bila svetlolaska, prav danes ob njenem nekem filmskem zasledovanju in iskanju resnice o izgubljenem bratu. enega je sicer izgubila, našla drugega in v vsem še dobila prijetno sogovornico, dan je postajal vse boljši in boljši. filadelfija je očitno postala veliko bolj zanimiva odkar je ona odšla in se je dogajalo veliko več. mesto se je močno spremenilo in boj med temnimi in svetlimi stranmi je postal toliko bolj izrazit. dvomila je, da jo bo svet kmalu priklical k sebi, ter bo doma ostala še nekaj časa. sicer se bo izogibala lastni družini na več kot kilometer, a ostala bo. dobro je poznala mamo, ki bi jo takoj zajela v svoj mehurček in bi ji s težkim srcem znova zlomila in uničila vse upe, da bo ostala in tokrat za vedno pri njiju doma. sama pa se dobro zaveda, da tega ni sposobna storiti in pod tisto streho ne bo preživela niti meseca.
» moj stric je preprosto rad izživljal svoj italijanski temperament, čeprav ne bom rekla da sem ga sovražila. samo ni bil stric, ki ti podari kakšno čokolado in s teboj počne tisto, kar ti drugače starši ne pustijo in ustvarja v vsakem dnevu nove dogodivščine in avanture, « se je odzvala in ob tem rahlo namuznila. italijani naj bi imeli tako zelo stroge družinske odnose in naj bi se vedno zbirali še za kavo ob največjih pojedinah, a tukaj so bili de lucovi, popolno nasprotje vsega kar bi zajemalo neko italijansko družino. otroci so takoj, ko so lahko pobegnili od doma, med seboj niso imeli odnosa, ko so se vrnili nazaj v mesto, se niso oglasili doma in med seboj so gorili ogromne zamere in se hoteli pahniti v same temačne kotičke najhujšega poklica. » in ne deluješ kot nekdo, ki bi lahko bil izrazito zloben. vsaj na ravni mojega strica, a sam je dokaz da trdna volja in zloba tudi ne pripelje vedno do cilja. navsezadnje bi v takem primeru še vedno on držal mafijo v svojih rokah in sedaj je bil bog ve kje. mogoče je celo mrtev, « je še zamrmrala na vse skupaj in sedaj veliko bolj hladno skomignila z rameni. na svetlolaskinem mestu bi bila danes ona, če bi le takrat sprejela stričevo željo in gledajoč z nekega lastnega vidika je lahko videla sebe samo v neki osamljeni, bedni, ubijalski izdaji, ki bi ostalim govorila kako naj ubijejo tega in se znebijo tega ali vdrejo v stanovanje nekoga pomembnega. od življenja ne bi imela nič, kot le strahospoštovanje in tisto pisarno z usnjenim pisarniškim stolom. saoirse se je na tej točki očitno godilo bolje. » meni je od vedno dol viselo za mafijo. preveč sem bila dovolj sama sebi in imela željo po svetu , ne zgolj domu, da sem se hitro odpovedala še edinemu stričevemu upanju, da se bom vsaj jaz izkazala za primerno naslednico, čeprav je vedno govoril kako ženska in poveljevanje mafiji ne sodi skupaj. « na njene ustnice se je prikradel droben nasmešek in v njene misli podoba male saoirse v baletni opravi, četudi tega ni zares delila z njo. na neki drugi strani pa je videla kako je pogrešala tisto normalnost in mogoče je za trenutek zazrla v njej neko iskrico po vsaj dnevu ali dveh brez dodatnega vzdevka vodja mafije in si je želela biti le saoirse, navadna prebivalka. » bomo videli. iz nekega razloga morava biti že oba hkrati na istem kraju, « je pripomnila in obrnila pogled proti morju.