Življenje je bilo prekleti pekel. Stala je pred blokom, zrla k višku v eno od stanovanj in v dlani držala zmečkan kos papirja. Bila je stran iz telefonskega imenika, ki ga je našla v eni od telefonskih govorilnic blizu bolnišnice, in razlog, da se je trenutno bila sama s sabo. Bila je brez prebite pare, brez strehe nad glavo, brez vsega. Njeno edino upanje je bil Theo in to ji je razkurilo bolj, kot bi si bila pripravljena priznati. Svojega kvazi polbrata je še vedno krivila za vso svojo nesrečo in zajebano življenje, pa čeprav je bila zanj vse od njegovega odhoda naprej odgovorna povsem sama. Raje, kot bi sprejela resnico je verjela, da je zaradi njega postala to kar je in da je živi magnet za katastrofe. Katastrofe, kot je bil na primer Marco, njena prva (in če je imela kaj besede pri tem tudi zadnja) ljubezen. Ob misli nanj je njena kri še vedno zavrela, pa čeprav je minil že teden dni in bi morala vse skupaj pustiti za sabo. Pa ni mogla. Prekleti kreten jo je varal, pokradel vse njene prihranke, ubil njenega otroka in jo pustil nezavestno sredi jebenega travnika. Nohti so se zarili v kožo, ko je nezavedno stisnila dlani in pošteno zaklela.

Da je zdravnike prepričala v izgubo spomina se je morala več kot samo potruditi. Sestre so jo gledale postrani, zdravniki so najmanj dvakrat dnevno hoteli iz nje izvleči, kaj se ji je zgodilo ali kdo je, jo premamiti z besednimi igrami, da bi se zagovorila. A bila je pametnejša od njih in ni jim uspelo. Danes zjutraj, takoj po viziti v njeni sobi, je v garderobi osebja ukradla nekaj oblačil in izginila iz preklete bolnišnice. Nekje na pol poti, ko je srečala varnostnika in se je morala potegniti na eno od omar je mislila, da bo od bolečine omedlela; še vedno je namreč čutila posledice brc, za katere se je zdelo, da so zadele prav vsak košček njenega telesa. Vzelo ji je dobro uro več, kot sicer, pa vendar: uspelo ji je in sedaj je stala pred blokom medtem, ko se je v njej bila tretja svetovna vojna.

Theo je bil zadnji, ki ga je nameravala kadarkoli v življenju poiskati. Ko je izginil je bila njena sreča nepopisna, od veselja bi lahko objela celo mesto in se ne menila za poglede in besede, ki bi jih ljudje metali za njo. Zdaj, osem let kasneje, pa je stala pred njegovim blokom in ga nameravala prositi za pomoč. Ne, ne bo šlo. Tega ne bo storila, pa naj stane karkoli. Tudi, če te bo stalo lasnega življenja? V valu obupa, ki je jo zadel, je z nogo besno butnila ob tla, ne meneč se za okolico. Saj pravzaprav ni imela izbire. Če je hotela sploh preživeti v tem neznanem mestu je to morala storiti in požrti svoj prekleti ponos. Z zobmi, močno zaritimi v spodnjo ustnico, je po pol ure nepremičnega stanja le naredila prvi korak. In nato še enega in še enega dokler ni dosegla dvigala, ki jo je odpeljalo v nadstropje, od tam pa je prehodila še tisto kratko razdaljo, ki jo je ločila od hudičevih vrat. Z jekleno odločnostjo se je pripravila do tega, da je dvignila roko in močno potrkala po vratih. Po glavi ji je rojilo tisoč različnih vprašanj, vse od tega, če je naslov sploh pravi pa do tega, kakšen po osmih letih njen 'dragi' bratec sploh je? Škljoc ključavnice jo je ujel nepripravljeno in na njenem obrazu se je pojavila njena zaščitna maska: širok, aroganten nasmešek, ki je sekundo kasneje pozdravil temnolasca pred njo. Naslov je bil vsekakor pravi, kajti v njo so zrle iste hladne, brezvoljne oči kot pred leti. Nasmehnila se je še širše, odločena, da bosta tokrat igro igrala po njenih pravilih: »Življo, bratec. Si vesel, da me vidiš?« Zmotila se je. To, kar je doživela do sedaj ni bil pekel. Vrata slednjega so se šele odprla.

»Potrkati na tvoja vrata?« je dokončala njegov stavek in se sladko nasmehnila. Presladko, da bi bil nasmešek lahko resničen. »Ta tehnika očitno ne deluje, ker sicer jaz zagotovo ne bi stala na tvojih vratih. Ampak ubijanje, to bi verjetno šlo.« Nekaj let nazaj bi jo ob teh besedah pošteno mahnil, ampak še vedno je obstajala možnost, da se je spremenil. Čeprav na kaj takega vsekakor ni preveč upala, sploh glede na stanje, v kakršnem je odprl vrata. Najverjetneje ga je ravnokar zbudila po noči, v kateri je spil vse, kar mu je prišlo pod roke. Iti Theo, kot se ga je spominjala.

»Stojim in čakam, da se toliko spraviš k sebi, da me spustiš notri,« je brez ovinkarjenja povedala in privzdignila levo obrv, ko je vrata le še bol na tanko priprl. Resno? »Ti nočeš biti nevljuden? To je pa vsekakor nekaj novega.« Posmehnila se je, nato pa ob spoznanju, da bo še nekaj časa zgolj stala na pragu, roke prekrižala na prsih. »Brez skrbi, bil si več kot dovolj jasen, ampak očitno nisi več na tekočem. Starša sem nazadnje videla…« morala je pošteno premisliti, da je prišla do številke »huh, prek kakimi šestimi leti.« Pokimala je akurativnosti številke, nato pa se zopet zazrla v temnolaščeve pordele oči. »Brez skrbi, tudi mi te nismo pogrešali. Oziroma vsaj jaz, za njiju ne vem.« Skomignila je z rameni, nato pa zavila z očmi ob njegovih besedah.»Kako prisrčno.« Že sama beseda je zvenela absurdno, prihajajoč iz njenih ust. Vstopila je in se na hitro ozrla na okrog po povsem povprečnem stanovanju, za katerega se je že na daleč videlo, da je bilo last samskega moškega. Ni se marala ponavljati, ampak: tipično. »Kake hude ljubezni do zračenja pa ravno nimaš, kaj?« Obrnila se je naokrog in naletela na oblačila, nametana praktično vsepovsod. »Pa tudi do pospravljanja ne.« Namrdnila se je, med palec in kazalec prijela košček kavbojk, jih premaknila meter stran in spustila na tla, da je lahko sedla na ravnokar izpraznjeno površino zofe. Šele takrat si je dodobra ogledala tudi njega, oblečenega zgolj v spodnjice. Od kar ga je nazadnje videla je vsekakor pridobil na mišicah in mirno je lahko priznala, da razgled ni bil slab; kvarilo ga je zgolj dejstvo, da je telo pripadalo Theu. »Torej, bratec… Kako kaj življenje?« S tem ga bo po vsej verjetnosti zgolj spravila ob živce, a bilo ji je vseeno. Potrebovala je nekaj minut, da sestavi strategijo, čeprav ni imela utvare, da ji bo ta v kakršno koli korist. Ni dvomila, da bo novico o tem, da je ravnokar dobil sostanovalko, sprejel na najslabši možen način. Navsezadnje je moral vzdrževati ugled, seveda. In ker bo verjetno besnel kar lep čas bi bilo smiselno, da se kar najbolj razkomoti. Odpela je zadrgo in slekla ukradeno usnjeno jakno, ki jo je nosila zgolj toliko, da na ulicah ni zbujala pozornosti. Navsezadnje so vsi iskali ubežnico iz bolnišnice in najti ženko, katere koža je bila večinoma prekrita s tatuji, ne bi smelo biti problem. Ob misli na to se je posmehnila. Seveda. »Torej, glede na navlako predvidevam, da nimaš sostanovalca?« je bolj za uvod kot iz radovednosti preverila, nato pa pokimala in se skozi zobe nasmehnila. »Čestitam, tvoja najemnina se je pravkar zmanjšala za polovico.« Stegnila je vrat in mimogrede, brez da bi se premaknila s sedežne, pokukala še v kuhinjo, kjer jo je seveda pričakalo polno korito, a če je odmislila to je bilo stanovanje povsem sprejemljivo. »Mimogrede, kje delaš? Nujno rabim službo, kjer me ne bojo spraševali za vizo.« Te, glede na to, da je v Ameriko prišla ilegalno, seveda ni imela.

»Mhm,« je pokimala in ob njegovem začudenju samo skomignila z rameni. Ja, dobrih šest let je že minilo, od kar je zapustila dom in odšla z enim od cirkuških mladeničev, ko ji je ta natrosil lepe besede. Kako prekleto naivna je bila. »Huh, bila sem po večini Evrope in po praktično celi Ameriki. In, hja, delala sem v cirkusu.«Kar čakala je, da se bo začel smejati in jo prepričevati, naj pove resnico, ker so točno to ljudje ponavadi počeli, ko je razkrila, kje je preživela več kot pet let svojega življenja. Namesto, da bi čakala, da se tudi na Theovem obrazu prikažeta nejevera in posmeh, se je raje nekoliko razgledala naokoli po stanovanju, ki ji je trenutno predstavljalo rešilno bilko. Namrdnila se je, zavedajoč je, da je bilo stanovanje potrebno poštene čistke, a bilo je vsaj toplo, suho in na vratih je imelo ključavnico. Vse, kar je zaenkrat potrebovala, minus Theova družba. »Veš, obstajajo knjige, ki se jim reče telefonski imeniki. Ja, še vedno obstajajo, na pošti ti ga brez problema posodijo. In v teh knjigah najdeš najbolj čudežno reč: seznam ljudi, njihovo telefonsko številko in naslov.« Zavila je z očmi, saj je bilo po njeno precej očitno, kam je najprej pogledala – kaj ni še nikoli videl nobenega filma? Celo ona, ki je bila v cirkusu skoraj odrezana od civilizacije, je to vedela. »Iskreno: nimam pojma. Ko sem ju nazadnje videla sta bila sredi ločitve.« Ob spominu na vso prerekanje in čisto razpenjenega očeta, ki je svojo jezo nazadnje stresel tudi nadnjo v obliki njej tako zelo znanih udarcev, je lahko zgolj zmajala z glavo. Prekleto srečna je bila, da je izginila od tam, preden bi se začela dreti drug na drugega še zaradi nje.

Šele zdaj, ko je sedela nasproti njega in si ga počasi, predvsem pa zelo očitno ogledovala, je ugotovila, kako podobna mu je pravzaprav bila. Namrdnila se je, saj to vsekakor ni bil njen namen, a kar je bilo storjeno je bilo. Poleg tega pa je bila sama s seboj več kot zadovoljna in se ni nameravala spreminjati. Razen tetovaž, teh si je nameravala omisliti še več. »Dobro, da se glede tega razumeva. Ne da se mi pretvarjati, da si mi všeč ali da je to snidenje prijetno, ko pa oba veva, da komaj čakaš da zopet izginem skozi vrata.«Samo, da tega ni nameravala storiti. Za trenutek ali dva je celo pomišljala, kako bi mu bilo najbolje sporočiti novico, da se je ravnokar vselila k njemu, preden je novico čisto direktno vrgla predenj. »O tem, da se bom vselila. Oziroma sem se, ravnokar.« Z dlanmi je pomignila nase in na stanovanje, samo za vsak primer, če je vso sranje vključno z alkoholom, ki ga je že od najstniških let naprej trpal vase, na njegovih možganih pustilo kake trajne posledice. Človek nikoli ne ve. »Preden te kap: samo, da pridem do denarja in bom takoj izginila. Tudi jaz nisem ravno navdušena nad tvojo družbo, ampak v sili še hudič žre muhe.« Čakala je, da je do konca povedal svoje, preden se je na njenem obrazu prikazala zaigrana zgroženost: »Jezus, ne. Dvomim, da je tvoje kuhanje užitno, pa tudi kot sobarico si te bolj težko predstavljam, sicer verjetno ne bi živel v takem svinjaku.« S kritično privzdignjeno obrvjo se je na hitro ozrla po stanovanju, nato pa v svojega ljubega bratca in se sladko nasmehnila, pri čemer je ta nasmeh na njenem obrazu izražal vse kaj drugega kot otroško nedolžnost, ki bi jo moral. »Brez skrbi, izginila bom preden ti bom uspela iti na živce,« se je zmagoslavno zarežala sama pri sebi in se znova počila na kavč poleg njega, preden je opazila, da je stvar skoraj sumničavo mirno sprejel. »Da ne bo zmede – niti slučajno ne mislim pospravljati za tabo. Ali kakorkoli igrati deklice za vse.« Če je preživela vsa tista leta v zanikrni cirkuški prikolici bo zmogla preživeti tudi v njegovem stanovanju. »Kaj pravzaprav ti sploh delaš?« se je pozanimala po njegovi službi, željna kake dobre ideje zase. Postavaje na vogalu v modrcu, ki bi ji joške potisnil do brade in se ponujati je bila zadnja opcija pred propadom, prav vse je bilo boljše od tega. »Mislim, ko ravno nisi mrtvo nažgan ali ne jebeš kake poceni kurbe.« Čista sestrska ljubezen, ni kaj.