TAGGED FOR RAE.



ura na nočni omarici je kazalo trinajst čez četrto zjutraj, kako tipično zadnje čase. v teh zadnjih tednih, ali je pretekel že mesec in kaj več, saj ni bil več prepričan, se rhys ni spominjal noči, ki bi jo v celoti prespal brez zbujanja ob zgodnjih jutranjih urah v krikih. ponavadi bi si skuhal kavo, prižgal prenosnik in pregledal novice, nekako je vedno mislil, da se bodo našli sorodniki od človeka, ki ga je ubil in se bo potem počutil še slabše glede vsega, toda nikoli se ni nihče oglasil, na pogrebu pa so tudi bili le različni čudni ljudje, ki je le lahko predpostavljal, da so prijatelji, ki jih je spoznal ob svojih nečednih poslih. nihče pa na pogrebu ni potočil niti ene solze, vsaj ne kolikor bi lahko on opazil iz daljave, kar je za tisti trenutek vsaj pomenilo, da se ni počutil toliko krivo ampak še vedno občutek krivde je ostajal zasidran na svojemu mestu. no, tokrat pa si ni skuhal kave in niti prenosnika ni taknil, temveč se je odločil, da se bo oblekel in odpravil ven, mogoče na krajši sprehod po soseski, četudi je vedel, da se tukaj ni ravno najbolj pametno sprehajati sredi noči, saj nikoli nisi vedel kdaj boš ostal brez denarja in še zadnjega kosa oblačila na sebi. mogoče bi nekoč dvakrat premislil, če bi se odpravil ven ob takih urah, toda trenutno ga je prav malo brigalo ali bo pristal v nekem uličnem pretepu, pri kateremu bi pa po vsej verjetnosti zmagal, saj rhys vsekakor ni bil tako šibek kot je mogoče izgledal.

ulična osvetljava v tej soseski ni bila ravno najlepše urejena, pol luči je že zdavnaj nehalo delovati, zato je bila velika večina ulice po kateri se je sprehajal zavita v popolno temo. pravzaprav je bila tema skoraj osvežujoča, povrh vsega je bil fant oblečen popolnoma v črno in se je skorajda zlil z okolico, kar je pomenilo, da bo vsaj do neke mere nekoliko manj opazen za nepridiprave, ki so se znali potikati tu naokoli. še preden se je popolnoma zavedal proti koder hodi, se je znašel pred stanovanjskim blokom v kateremu je živela njegova sestra ter se pred vrati zgradbe tudi ustavil. ni bil prepričan, če si je želel pogovora s svojo sestro, oziroma pogovora na splošno. mogoče je nekoč bil fant, ki je bil iskren glede svojih čustev in je lahko skoraj vsakemu povedal kaj mu je na mislih, toda zadnje čase so bile stvari drugačne, o temu ni želel oziroma skoraj ni mogel govoriti. toda vseeno je pa bil prepričan, da je delček njega želel priti sem, mogoče je celo bil čas, da se z nekom pogovori, si je mislil. iz zadnjega žepa svojih kavbojk, je povlekel škatlico cigaret, vzel enega ven in ga prižgal. dim, ki je kar hitro napolnil njegova pljuča, ga je vsaj nekoliko pomiril in prepričil, da bi se dalje tresel. no, pa dajmo, si je rekel, odvrgel cigaret na tla in se odpravil gor po stopnicah do sestrinega stanovanja.

brez, da bi najprej potrkal je poskusil odpreti vrata, precej neumno, saj bi lahko vedel, da v tej soseski nihče ne spi z odklenjenimi vrati, toda seveda so bila zaklenjena in je njegova roka, sklenjena v pest, hitro udarila po vratih. čakanje je bilo najbolj mučno, saj se je spominjal, da mogoče tole ni bila pametna ideja, da bi mogoče lahko odšel nazaj domov, toda bilo je prepozno. preden bi se lahko obrnil in odšel nazaj dol po stopnicah, je njegova sestra odprla vrata stanovanja. živjo rae, je z ne ravno pristnim nasmeškom pozdravil svojo sestro, motim? je še iz vljudnosti vprašal, četudi je bilo opazno, da jo je zbudil.

TAGGED FOR RAE.



v trenutku, ko je s pestjo potrkal na vrata stanovanja njegove sestre, si je zaželel ta trenutek nazaj, se hitro obrniti in oditi nazaj na ulico. no, vsaj cigaret je prav nujno potreboval v tistem trenutku in mogoče bi mu tudi kak pretep prišel prav, vsaj na nekomu, da spravi ven vse frustracije, ki jih je skušal potlačiti z neskončnimi količinami alkohola. za sekundo je tudi pomislil, da bi lahko šel do mesta in si našel kakšno poceni prostitutko, ki bi mu za tistih sto dolarjev ali manj, vsaj nekoliko spravila misli stran od nočnih mor. toda to misel je kar hitro opustil, saj se kljub temu, da je verjetno dosegel dno, nekakor ni mogel spraviti, da bi seksal s prostitko. bil je namreč prepričan, da bi si lahko brez večjih problemov našel nekoga za eno noč brez plačila, toda prav tako je bil prepričan, da se bo to njegovo prepričanje uničilo, čim bi se pogledal v ogledalo. no, mogoče pa prostitutka sploh ne bi bila tako slaba, sej nekatere od njih so verjetno prav v redu punce, mar ne?

toda njegova sestra je odprla vrata, šele v tistemu trenutku mu je postalo žal, da je sploh prišel sem, saj je bilo z njenega obraza dobro razvidno, da ni bila ravno navdušena nad dejstvom, da ji je uničil njen spanec, toda vedel je, da je bila verjetno kljub temu še vedno navajena na vse skupaj, saj je to večkrat počel, ko je bil še mnogo mlajši. še posebej, ko sta večere, ko sta njuna starša bila oba v službi, gledala grozljive filme in rhys nikakor ni mogel spati sam, ne po vseh grozotah, ki jih je videl na ekranu televizije. zdaj je pomislil, da bi mogoče lahko že takrat ugotovil, da je obstajala verjetnost, da delo policaja pa mogoče vendarle ni bil pravi poklic zanj, toda zdaj je bilo za te ugotovitve nekoliko prepozno. njegova sestra pa je bila neustrašna, niti ena od grozljivk, ki sta jih pregledala, ji ni prišla do živega in kvečjemu se je kdaj pa kdaj začela sredi ene izmed bolj grozljivih scen neukrotljivo smejati medtem, ko si je on živčno grizel nohte.

pol čez štiro, vem. je dokaj mirno odvrnil, čeprav se je, vsaj glede na tresenje njegovih rok, na daleč opazilo, da je bil vse prej kot miren. zdaj pa je šele resnično obžaloval prihod k svoji sestri, saj ne, da ji je zameril način kako ga je sprejela, konec koncev jo je zbudil ob pol štirih zjutraj, marsikdo bi ga verjetno napizdil in poslal domov v posteljo, ona pa ga je vsaj notri povabila. pokimal je z glavo in brez nadaljnih besed vstopil v stanovanje, in zaprl vrata za sabo. hotel jo je vprašati, če bi lahko mogoče v kavo dolila nekaj vodke ampak ni bil prepričan, da bi bila rae nad idejo blazno navdušena, zato se je raje le vsedel na kavč in prižgal televizijo ter ugasnil zvok. saj ne, da bi ga zanimalo karkoli, kar so predvajali ob takih zgodnjih urah, le gledanje nekaj neumnega ga je pomirjalo. brez sladkorja, prosim. je opomnil sestro, saj je nazadnje pil kavo pri njej doma še, ko je nujno potreboval vsaj tri žličke sladkorja, da je nekoliko omilil grenek okus kave. zdaj pa si ni mogel predstavljati, da bi sladil kavo, morda zato, ker ga je grenkoba prav tako na nek način pomirila.

ni vedel kje naj začne, saj konec koncev sploh ni bil prepričan ali je bilo pametno, da sploh začne. mogoče bi ji lahko le rekel, da ni mogel spati in si je le zaželel njene družbe, da jo je pogrešal, ker se nista družila že tedne. ne, rae je bila vse prej kot neumna in takim in podobnim lažem vsekakor ne bi nasedla, zatorej mu ni preostalo drugega kot, da ji pove stvari tako kot so se v resnici odvile. ne morem spati, že tedne nisem dobro zaprl očesa, je začel, pogoltnil slino in vase počasi zlil nekaj požirkov vroče in ravno prav grenke kave preden je nadaljeval, ubil sem ga, rae. ubil sem človeka, ki je lahko imel družino, ki zdaj žaluje za njim, kaj če je imel otroke, ki bodo zdaj odraščali brez očeta? ustavil se je, ni želel odgovora na to vprašanje, le ustaviti se je moral preden bi se popolnoma zadušil z besedami in bal se je, da bi spustil solzo, vedel je, da ne sme jokati, vsaj ne pred svojo sestro. ne morem spati, ker se mi vsako noč dogodek ponovno odvija pred očmi in nimam jebenega pojma kako naj enostavno pozabim na vse skupaj. zdaj pa se je končno ustavil, mogoče ji ni povedal čisto vsega, spustil je kako je alkohol edini način, da za trenutek pozabi na vse skupaj, kako razmišlja o temu ali bi opustil ta poklic ali ne, kako sovraži sam sebe, ker je tako šibek in kako prekleto kruto je to življenje, kar je verjetno že sama dobro vedela.

TAGGED FOR RAE.



takoj, ko so besede zapustile njegova usta, si jih je zaželel vzeti nazaj. mogoče je bil načeloma izredno ljubeča oseba, toda o svojih problemih je zelo redko želel komu govoriti, ni jim želel zamoriti mogoče izredno dober dan s težavi, ki dejansko niso bile njihove. saj je vedel, da je to bila njegova sestra in nekdo bi lahko celo rekel, da je bilo poslušanje o njegovih problemih del obveznosti, ki bi jih kot starejša sestra lahko imela, toda on nikakor tega ni videl tako. ko sta bila mlajša je bila mogoče zadolžena, da je kdaj pa kdaj, no z njunimi starši je bilo to zelo pogosto, morala popaziti nanj in skrbeti, da je ostal cel, toda zdaj sta bila oba odrasla s svojimi lastnimi življenji in nekako se ni več počutil, da je dolžna skrbeti zanj, nič več.

takoj, ko je opazil, da je rae previdno začela izbirati besede, ki bi jih izrekla, se je znova počutil kot mali deček, ki ni prenesel pogleda na kri in je želel, da bi vsi živeli srečni in si je iskreno želel, da nihče, ne glede na to kako mogoče te osebe ni prenesel, ne bi doživljal trpljenja. takrat je še živel v svojem domišljijskem svetu, kjer ni bilo kriminalcev in so prav vsi imeli tisto močno moralo, kot jo je od nekdaj imel sam. vsako leto pa je njegov mali svet pričenjal bledeti in kar hitro je ugotovil, da je realnost pravzaprav precej drugačna od njegove domišljije. saj imam uspavalne tablete, rae, ne pomagajo. je dejal s pogledom uperjenim v tla, nekako se ni mogel pripraviti do tega, da bi jo pogledal v oči. vedel je, da ga njegova sestra že od nekdaj vidi kot nekoga, ki ga mora braniti pred tem krutim svetom in ko je postal policaj, je bil trdno prepričan, da ga nikdar več ne bo videla v tej luči in zdaj je sedel zraven nje, popolnoma čustveno izpostavljen in le s težavo je preprečil solzam, da bi prišle na plan.

toda kdo odloča, da sem jaz bolj vreden življenja kot on? jaz in ti, ali tako imenovana roka pravice? ljudje nimamo te pravice, da odločamo o takih stvareh, nismo bogovi in... ustavil se je sredi stavka, delno zato, ker iskreno ni vedel kako naj ga dokonča, saj so se v njegovih mislih znova pojavili delčki dneva, ko je ubil tistega človeka, nekaj kar si nikakor ni mogel oprostiti. parkrat je globoko udahnil, nekje je prebral, da naj bi to vsaj nekoliko pomagalo in pravzaprav je, vsaj uspelo se mu je spraviti toliko k sebi, da je slišal njene besede. ampak jaz sem vedno imel tebe, kaj če njegov otrok, če ga sploh ima, nima nikakor več? jo je vprašujoče pogledal, ne da bi od nje pričakoval odgovora, ki bi magično odpravil njegovo krivdo, le na glas je razmišljal. prekleto! je nekoliko preglasno zakričal in s pestjo udaril po mizi, skodelica vroče kave pa je ob tem padla na tla in rjavkasta tekočina v njej se je razlila povsod naokoli. jemebti, oprosti. je iskreno dejal in odhitel v kuhinjo po čisto krpo, s katero je skrbno počistil, prej sicer skoraj svetlikajoče se čista tla. pizda! je globoko vdihnil, ko je zdaj popolnoma premočeno krpo vrnil nazaj v kuhinjo, ter se vsedel nazaj na kavč k sestri.

videl je kako je vzela ven nabojnik iz pištole, vedel je, da brez nabojev nikakor ne more nikomur škodovati, toda kljub temu je njegova roka začela drhteti takoj, ko mu je rae pištolo porinila v roko. ne morem. je odvrnil, zdaj je že njegovo celotno telo drhtelo, slike tistega dne pa so se z bliskovito hitrostijo vrnile nazaj v njegove misli. oprosti rae, oprosti, ker sem tako šibek in nesposeben, oprosti, ker nisem tako močen kot ti in ker verjetno nikoli ne bom, oprosti rae. besede so kar letele iz njegovih ust, preden bi jih sploh lahko ustavil in popolnoma brez volje je padel nazaj na kavč.

TAGGED FOR RAE.



čeprav je delček njega mislil, da mu bo obisk setre v pomoč, je to misel zdaj že popolnoma odvrgel. celoten pogovor ga je prisilil v soočanje s svojimi čustvi, težavami, in to ga je privedlo na rob solz. do zdaj jih je uspešno zadrževal, zadnje kar si je želel, je bilo, da bi občutil tisto pomilovanje, ki bi ga lahko ob tem bil deležen s strani svoje sestre. počutil se je krivo, ker je tudi zdaj, ko naj bi bila že oba sposobna skrbeti vsak zase, spet pri njej iskal pomoč, ker se sam ni mogel soočiti s svojimi težavami, ker enostavno ni bil dovolj močen. pa ne, da je bil rhys resnično tako šibka oseba, pravzaprav je svoja čustva večkrat uspešno kontroliral, v večini primerov kar s pomočjo alkohola - če bi se temu lahko sploh reklo kontroliranje čustev - toda zdaj ni pomagalo več nič. včasih je posegel po travi ali kokainu, toda na niti enih od substanc se ni počutil prav veliko boljše, zato je uporabo le teh omejeval, predvsem pa zato, ker bi ga lahko, če bi ga dobili, to stalo njegove službe. razmišljal je, da svoje delo opusti in poskusi nekaj drugačnega, mogoče bi lahko odprl svojo slaščičarno, ker je vedno imel neko žilico za peko tort in podobnih slaščic, toda del njega je še vedno želel pomagati ljudem, četudi trenutno ni mogel pomagati niti sam sebi.

rhys je ob njenih besedah le odkimal z glavo, ker četudi je delček njega pogrešal čase, ko sta imela sobo drug ob drugemu in se je lahko vedno zatekel v njen objem, če ni mogel spati, je bil zdaj prestar, da bi se sredi noči stisnil k svoji sestri. ni šans, rae. njegov odgovor je bil kratek in, vsaj tako je upal, dovolj jasen, da ne bo njegova sestra pri svoji ponudbi še naprej vztrajala. že tako ali tako se je počutil popolnoma ničvrednega, ker si je pustil, da mu stvar pride toliko do živega, če pa bi še moral spati pri svoji sestri, bi dosegel čisto dno. oboževal je svojo sestro, bila je edina oseba, ki jo je ves čas imel v svojem življenju in vedno mu je stala ob strani, tudi ko so se ji njegove težave zdele popolnoma neumne in ni nikakor videla zakaj se s tem toliko obremenjuje. kljub temu pa si ni mogel dovoliti, da bi se znova počutil kot petletni otrok, nekako se bo le moral navaditi živeti sam s sabo. ne razume me narobe, sliši se fantastično in vse, ampak se moram navaditi biti na svojem, rae. ne boš mogla celo svoje življenje skrbeti zame kot takrat, ko sem bil majhen. je skušal pojasniti, začudoma pa ga je že sam pogovor kar precej pomiril in vsaj za nekaj trenutkov je skoraj pozabil vse o svojih težavah. hvala vseeno. je še dodal in se šibko nasmehnil. ob omembi, če bi slučajno kaj drugega razen kave, pa se je znova počutil kot navaden otrok, ki ni prenesel grenkega okusa kave, četudi pri njemu še zdaleč ni bilo tako, le preobremenjen je bil trenutno, da bi zlival tekočino vase. ne, hvala.

četudi je ob njenih besedah mogoče nekajkrat pomislil, da pa je mogoče le bil on boljši človek od moškega, ki ga je ubil tistega dne in mogoče pa le nihče ne bi žaloval za nekom, ki je bil sposoben hladnokrvno nekoga ubiti in početi vsa ostala nečedna posla, ki so bila za moškega pravzaprav njegov vsakdan. kljub temu pa si ni mogel kaj, da si ne bi očital vsega skupaj, enostavno le zato, ker ni verjel, da ni bila njegova odločitev, če si nekdo zasluži umreti ali živeti, ni imel pravice odločati o temu. nekateri ljudje so ob umoru občutili nekakšen občutek moči, saj se konec koncev odločiš o usodi nečigavega življenja, rhys pa je dobil ravno obraten občutek. globoko je vzdihnil ter počasi izdahnil, kar je ponovil parkrat preden je vsaj deloma umiril negativne misli, ki so se vrtele po njegovi glavi. sem resno tako izvrstna oseba? zakaj potem nisem streljal v njegovo nogo, na primer, se je ustavil, da je napolnil svoja pljuča z zrakom in pogledal rae, jaz sem streljal naravnost v njegovo srce in vedel sem, da ne bom zgrešil, ker nikoli ne zgrešim svoje tarče.

v trenutku, ko je z njeno pomočjo pritisnil na sprožilec, se je tisti dan znova prevrtel v njegovi glavi, jasno je videl obraz tistega človeka, ko je metek zadel njegovo srce in se je zrušil na tla, nenadoma pa se je okoli njega pojavila luža krvi. čutil je kako ostaja brez moči in prepričan je bil, da bo zdaj on tisti, ki se bo zrušil na tla ampak šele takrat se je spomnil, da je bil pištol uperjen proti njegovi sestri. rae! je zakričal v strahu, da je pravkar še njej vzel življenje, vsa čustva so ga preplavila in ni niti razmišljal o temu kako je njegova sestra pred tem vzela ven nabojnik in je bil pištol popolnoma prazen. šele, ko jo je trdno držal v svojem objemu in je začutil bitje njenega srca je ugotovil, da se nikomur ni zgodilo prav nič.

TAGGED FOR RAE.



že od malih nog je bila rae njegov vzor, že od nekdaj se je zgledoval po njej in upal, da je tudi sam dobil nekaj njenega, tako zelo značilnega, močnega karakterja. kot otrok je večkrat pogledal proti njej, občudoval način s katerim se je tako zelo uspešno soočala z vsem hudim, kako se nikoli ni ustrašila grozljive scene na televizijskem zaslonu in kako je prav nikdar ni videl potočiti ene solzice. zdaj pa se je pričel končno zavedati, da je celoten močen značaj pobrala prav ona, njemu pa je ostala tista njegova neoporekljiva morala in jebeni krhki značaj, ki ga bo, če se bo nadaljevalo s takšnim ritmom, spravil še v grob. poskušal je biti močen, na akademiji je celo začel verjeti v to, da mu bo uspelo, saj se je vedno znova izkazal tako v streljanju, kot v fizičnemu obračunu in tudi v raznoraznih miselnih igricah, ki so jih tako spretno učili. zdaj, ko se je pa vrnil nazaj na realna tla in stopil v ta prekleti realni svet, pa je uvidel, da nikdar ne bo takšen kot rae, nikdar.

iz žepa je potegnil škatlico cigaret, eno spretno povlekel ven in jo prižgal. že prvi cigaretni dim je pomagal, kot vedno. včasih je govoril, da so vse te neumne govorice, kako cigaretni dim pomirja, preprosto neumne in le nekaj kar si ljudje govorijo in sčasoma pričnejo verjeti v to, zdaj pa je postal sam žrtev te grde navade. s cigaretom v roki pa je le poslušal krajši monolog svoje sestre, na trenutke so besede šle le iz enega ušesa v drugega, toda več ali manj se je trudil, da bi kakšno besedo pravzaprav obdržal v tej njegovi zmedeni glavi. še vedno pa je bil trdno prepričan, da si ne bo dovolil, da mora pri svojih letih spati pri svoji sestri, pa četudi bi imel sobo, ali kavč. enostavno je bil navajen, da je na svojem in čeprav je bil prepričan, da bi njegov sostanovalec bil hvaležen, če bi vsaj nekaj noči imel nemoten spanec, pa je bil rhys odločen, da se bo vrnil nazaj v svoje stanovanje, in to sam. razumem, da mi hočeš pomagati, rae, ampak te prosim tudi, da ti razumeš, da enostavno ne morem sprejeti te ponudbe in se moram vrniti nazaj domov, brez tebe, je pričel govoriti z umirjenim tonom in povlekel cigaretni dim globoko v svoja pljuča, nekako mi bo uspelo, se bom pač še nekaj časa zbujal v krikih in ob štirih zjutraj prižgal cigaret v upanju, da se bom dovolj pomiril, da bom lahko zaspal nazaj ampak prav isto bi se dogajalo, če bi bila ti v sosednji sobi, nočne more ne bi magično izginile in dvomim, da je kaj kar lahko ti ali kdorkoli drug, razen mene, storite, da se vse skupaj ustavi. seveda je po njenem pogledu dobro vedel, da ne bo tako zlahka obupala nad svojo odločitvijo, toda vseeno je rhys upal, da bo razumela tudi njegovo stališče in dejstvo, da je to njegova odločitev in mnenja ne bo spremenil.

brez cigarete v roki se je počutil nekoliko praznega, skodelica v kateri je bila še nekaj trenutkov nazaj njegova kava, pa je bila zdaj le kup razbitin v kuhinjskih smeteh in ni vedel kaj naj stori s svojimi rokami, zato je eno premaknil k ustom in pričel, nekoliko živčno in neumirjeno, grizti nohte, nekaj kar ni skoraj nikoli počel. četudi je vedel, da vse kar je njegova sestra govorila, drži in da mi vsekakor prav, pa se še vedno ni mogel znebiti svojih misli in se odrešiti te krivde, ki jo je tako močno čutil. kakorkoli, nič od tega ne spremeni dejstva, da sem nekomu vzel življenje. vem, da imaš prav, rae in prav tako vem, da sem nagonsko branil svoje lastno življenje ampak kljub temu, da vse to vem, se občutka krivde ne morem znebiti, enostavno se jebeno ne morem. je živčno odvrnil in za trenutek je pomislil, da bi komentiral njeno uporabo sarkazma, saj je bil sarkazem zadnja stvar, ki jo je trenutno potreboval, ampak se je odločil, da bo raje tiho, saj bi tudi sam bil verjetno nekoliko sarkastičen na njenemu mestu.

ni mogel pojasniti kaj vse je čutil, ko je za nekaj trenutkov mislil, da je svoji lastni sestri vzel življenje. vse kar je čutil ob smrti tistega prekletega kriminalca, se nikakor ni moglo primerjati s tem, kar je čutil v tem trenutku. ne glede na to kako krivega se je počutil, da je nekoga ubil, je bila že sama misel na to, da bi ubil lastno sestro, nekoga ki ga je tako dobro poznal in mu je pomenila vse na svetu, čisto dovolj, da bi bil pripravljen si takoj zatem vzeti še svoje življenje. šele, ko se je, v njenem trdnem objemu, dovolj pomiril, da je pričel znova normalno razmišljati, pa se je pričel zavedati, da se mogoče še lahko sprijazni s tistim dogodkom, da se še nekako lahko znebi tega občutka krivde. hvala, rae. je le dejal, ko je nekako prišel do zaključka, da bo vse še nekako v redu. ne takoj, mogoče ne niti jutri ali v temu tednu, ampak nekako bo šel skozi to in bo nadaljeval svoje življenje.

TAGGED FOR RAE.



vedel je, da njegova sestra ne bo ravno navdušena nad njegovim kajenjem, enostavno vedel je. saj ji ni zameril, že od nekdaj je hotela le najboljše zanj in kajenje je bilo preprosto škodljivo za zdravje in rae je le skrbela zanj, kot je to vedno počela. kljub temu pa cigarete ni ugasnil temveč je potegnil še en dim in se nasmehnil. umiri se, veš koliko ljudi kadi veliko več časa kot jaz pa so popolnoma zdravi, no pač pljuča so verjetno nekoliko bolj črna ampak saj veš, črna je moja najljubša barva tako, da paše. presenetljivo, tako zase kot verjetno tudi zanj, se je rhys celo nekoliko pošalil, malenkost črnega humorja mu je pravzaprav nekoliko prijalo. vsaj pomiri me, no. je na koncu še nekoliko opravičil svoje kajenje, četudi je pričel kaditi dolgo pred usodnim dogodkom, toda tega vsekakor ni nameraval povedati rae, saj bi svojo grdo razvado skrival pred njo še veliko dlje, če ne bi v tistemu trenutku nujno potreboval cigaret.

pričakoval je podobno reakcijo z njene strani, prepričan je bil namreč, da rae ne bo tako zlahka obupala, saj je bilo od nekdaj tako, da kar si je dala v glavo je na koncu tudi izpeljala do konca. četudi bi nekaj tednov nazaj rhys bil dovolj prepričan v svoje strelske sposobnosti, zdaj temu ni bilo tako in dobro je vedel, da če sprejme njeno stavo, bo na koncu izgubil in bo pristal do nadaljnega v njenemu stanovanju, izgubil še ta zadnji kanček svobode, ki ga je še imel in s tem se nikakor ni želel sprijazniti. rae, oba dobro veva, da to še zdaleč ni pravična stava, saj imaš trenutno ogromno prednost pred mano, ki je nekaj tednov nazaj še ne bi imela. zato ne, ne sprejmem in ti pa boš morala sprejeti, da se bom takoj, ko se malo umirim vrnil nazaj domov in tebe pustil nazaj spati. da, rhys je tudi znal biti trmast, še posebej, ko se je šlo za nekaj kar naj bi načeloma bila njegova odločitev, njegovo življenje in sestra gor ali dol, se ni imela nobene pravice do te mere vmešavati v to. kaj lahko zdaj pustiva to pri miru, saj postajam vedno bolj živčen namesto sproščen in resno ne rabim dodatnega stresa v življenju, prosim, rae.

globoko je zavzdihnil, cigaret je že nekaj minut nazaj ugasnil in je zdaj ostal brez še tistega zadnjega načina pomirjanja, saj enostavno ta pogovor ni preveč pomagal, vsaj ne, ko je njegova sestra tako močno vztrajala, da se odreče svoji svobodi in nekaj časa živi z njo, že sama misel je bila popolnoma nesprejemljiva. zavedal se je, da je iz njega govoril le tisti ušivi moški ponos, ki ga je imel očitno vsak moški globoko zasidranega v sobi, toda živeti s sestro pač enostavno ni bila opcija. vem, rae. mogoče sem rešil tisoče ljudi z enim samim dejanjem, toda enostavno imam očitno veliko premočno moralo, konec koncev sem jaz tisti, ki je jokal za ranjenim psičkom ob cesti, ko sem imel koliko... pet? šest let? rhys se je dobro zavedal, da je bil včasih veliko predober za svoje dobro, imel je daleč preveliko srce in že nekdaj je vedel, da ga bo to spravilo v velike težave in zdaj sta bila tukaj in imela ta daleč preveč resen pogovor. no sej počasi se počutim boljše, če sem že iskren, očitno se vso to prepričevanje, da sem dejansko naredil dobro delo s tem, da sem nekoga ubil, izplača. še sam ni vedel ali je bil dejansko iskren ali nekoliko sarkastičen, kakorkoli pa so se besede njegove sestre vsedle v njegove misli in bil je prepričan, da bo enkrat boljše.

počasi je pričenjal imeti dober občutek glede vsega skupaj, očitno je le potreboval iskren pogovor z nekom, ki ga ima rad in je resnično prepričan, da ga ne bi nikoli izdal in mu lahko zaupa vse, tudi vse te temačne nočne more in težave, ki jih je imel. najboljša si, rae! se je, prvič po dolgem času, le iskreno nasmehnil in je v sebi ponovno začutil tisti kanček optimizma, katerega je sicer nekoč bilo veliko več, toda kanček je za zdaj bil vse kar je potreboval. ob njeni izjavi, da ji bo vzelo samo minutko, je le rahlo pokimal, toda televizije ni prižgal. potreboval je nekaj tišine, saj ga je ves ta pretirano iskren in čustveno izmučljiv pogovor, nekoliko utrudil, če je bil že ravno iskren. ob vsej tišini, ki je prekrila celotno stanovanje, pa si ni mogel pomagati, da ne bi slišal glas svoje sestre v kuhinji. rhys ni bil eden izmed oseb, ki bi si čas popestrili tako, da bi poslušali pogovore ostalih in se je zato raje prepustil svojim mislim, ki pa niso bile tako negativne kot, ko je prispel v sestrino stanovanje.