za veliko stvari, ki se zgodi v našem življenju smo krivi sami. sami se prepustimo svoji volji in ne gledamo na razum. jaz bi morala to vedeti bolje od kogarkoli. sama sem povzročila vse slabe stvari, ki so se zgodile družini hatton in najhujše je da sem vedno za vse krivila druge. govorila sem si, da nisem kriva, ker sem mislila da se ne bo nič zgodilo moji sestri, katero sem sama pahnila v odvisnost in je zaradi mene umrla. čisto sama.
rodila sem se nekega mirnega aprila v mesti, ki nikoli ne spi. moja starša sta se spoznala preko nekih skupnih prijateljev na neki zabavi in se takoj zaljubila. nekaj mesecev po njuni skromni poroki sem na svet prišla jaz. majhna bethany emma hatton. ko bi mi vsaj dala lepše ime. bili smo srečna majhna družina in starša sta vsaj 1 leto samo gledala name. ko je moja mama ponovno zanosila so bili vsi veseli. zame pa je to pomenilo, da me bodo kmalu pozabili. deklico so poimenovali rose. vsi so jo imeli rajši kot mene. ampak bila sem otrok, nisem vedela, da se bo to nadaljevalo. ko sva bili majhni sem rose vedno ukazovala in ji škodovala. enkrat sem jo celo porinila po stopnicah zaradi tega, ker jo je mama objela, ko je prišla iz vrtca mene pa samo oplazila z pogledom. grozila sem ji, da tega ne pove nikomur, a je takoj prijela mamo za krilo in se zjokala. starši so me pri 11ih dali k psihologu in vsakdan sem jo obiskala in ji povedala o tem kako sovražim svojo sestro in kako upam, da umre. starši so me še vedno gledali z prezirom, ker sem se drznila poškodovati njihovo rose. samo zapestje si je zvila, nič hujšega. emma in george sta preveč pretiravala.
ko sem prišla v srednjo šolo sem bila tako vesela, da mi rose ni bila več za petami. ni mi mogla uničiti vsaj eno leto šole. v osnovni šoli so jo vsi imeli rajši, kot doma. zaradi tega se je jeza nabirala v meni. nisem se zavedala krutosti sveta in vse stvari, ki so obstajale. droge so bile zame samo mit. začela sem hoditi z nekim fantom za katerega sem mislila, da je tako dobrosrčen in vse naprej dokler me ni povabil v svojo družbo. njegova družba je bila ena tistih, ki so vse svojo popoldneve preživljala pod kakšnim mostom in se zabavali s prepovedanimi substancami. ker sem ga tako "ljubila" sem mu sledila povsod. uvedel me je v svet zabav in drog in po resnici povedano, uživala sem. to je bil moj svet. svet v katerem sem uživala samo jaz in rose ni bilo na spregled. dokler ni odkrila kam hodim ponoči in kako starši ne vedo. bila je šokirana, ko sem domov prišla na motorju nekega fanta za katerega nisem vedela, kako mu je ime. vprašala me je če lahko gre z mano in jaz sem vedno govorila ne. zakaj je morala vdreti v moj svet? medtem so tudi moje ocene padale, kregala sem se z vsakim in ni si me smel ogovoriti. ko sem bila sita rose in njenega konstantnega izsiljevanja, da bo vse povedala mami sem ji končno dovolila. njena prva zabava je bila moja nočna mora. vsi so jo oboževali, mene pa je celo zapustil tisti fant zaradi nje. te noči sem jezno odšla z zabave, ko sem videla, da je tisti prodajalec mamil dal rose nekaj tabletk, da se zbudi nekje. seveda nisem vedela, da bo postala odvisna. čez nekaj tednov se je spremenilo v isto mene. bila sem vesela, ker sem postala njena vzornica. starši so bili ogorčeni nad njo in me krivili za vse. ugotovila sem, da je odvisna in poskušala sem ji pomagati. odgovarjala mi je z nekimi kletvicami, ki jih nikoli nisem slišala. potem pa se je zgodila tista noč. bila sem na zabavi in tam je prišla pol pijana, da bi dobila še tabletk. čez nekaj ur sem dobila klic da so jo našli nezavestno poleg nekega motela. ko sem prišla v bolnišnico je moja mama imela živčen zlom in meje krivila za vse. ko je prišla tista zdravnica in nam rekla, da je na žalost niso mogli oživeti je emma hatton vstala in me stresala do onemoglosti. ves čas je vpila, meni pa so solze lile na obraz. še vedno se spomnim njenih besed in njene močne klofute predvsem pa neke medicinske sestre, ki me je celo noč tolažila. še isto noč sem prišla po svoje stvari in se preselila k svojemu fantu. nisem mogla sprejeti tega, da je bila moja sestra mrtva. jokala sem v kotu vsak dan in gledala stare slike. bila sem v veliki depresiji in moj psiholog ni mogel pomagati. po tem sem se streznila in nisem več hodila na zabave. končala sem srednjo in se po tem odločila za policijsko akademijo, saj moje ocene niso bile dovolj visoke za medicinsko šolo. nekaj časa sem še ostala v new yorku ampak spravljala sem se v še večjo depresijo. ko se je odprla možnost v filadelfiji sem takoj odpotovala.
danes sem tukaj. sem dobra policistka, a vseeno me kdaj prime, da bi vzela tiste tabletke za dobre čase. upajmo, da bo razum premagal voljo in se to ne bo zgodilo.