njen prvi delovni dan. ovratnik službene srajice jo je pošteno drgnil ob tilnik in brez dvoma za seboj puščal rdečo sled. lase je imela spete vrh glave in kljub temu so se našli drobni svetli prameni, ki so samodejno našli pot daleč stran od gumice in ji padali na obraz. kakor da že tako ni bila napol slepa in si je na nos potiskala očala, da bi bolje videla. in potem je bil tam še zoprni pas črnih hlač, kateremu je morala lastnoročno izvrtati novo luknjico, da ga je lahko zapela okrog suhljatih bokov. na sploh je v uniformi izgledala kot maškara in ni bila niti slučajno podobna kateri od sodelavk, ki so hodile po pisarni z visoko dvignjenimi glavami in očarljivimi nasmeški. namesto tega je cel dan sedela za mizo v najbolj od vrat oddaljenem kotu in grizla konico svinčnika. njena miza bi se le s težavo lahko imenovala miza. na njej se je nahajal kup papirjev in majhen kaktus, ki ga je prinesla sabo, v upanju, da bi si delovni prostor naredila bolj domač. saj ne, da je bila specialist za kaktuse. po resnici povedano je rastlina zgolj po nekaj urah začela delovati nekoliko bogo. bila je tako nesposobna, da ni znala poskrbeti niti za preprost nezahteven kaktus. proti koncu delovne izmene se ji je pričelo zehati in skoraj bi zadremala za svojo mizo, če ne bi začel piskati njen pozivnik, ki jo je pozival k odzivu. v trenutku se je spravila pokonci in tekla v garažo k vozilom, ker je to pomenilo, da bo šla na teren in sesula nekaj zločinskih riti. v mislih je ponavljala vse udarce, brce, pravilnike in preverjala ali ima lisice žepu, pendrek ter pištolo za pasom. vmes je tekla nazaj po značko in končno sedela na zadnjem sedežu citroena, stisnjena med dva štiridesetletna prepotena policista.
sesula ni niti ene zločinske riti. ko so prispeli na prizorišče zločina, je bilo truplo že v reševalcu in pravzaprav so jo potrebovali le zato, da je povprašala naokrog morebitne priče, če so videli, kaj sumljivega. njena beležka je ostala prazna in ona je bila na smrt utrujena od tekanja naokrog. celotni ekipi je priskrbela lončke s kavo in od daleč opazovala njihovo delo, ko so zbirali dokaze. potem pa je tam dol pod smetnjakom opazila, da se nekaj sveti. pametna kot je bila, se je odpravila tja, kljub temu da so že pospravljali in zaključevali z delom. spravila se je dol na umazana ulična tla in ugotovila, da ne vidi dovolj dobro. prekleta očala, ki so vztrajno lezla navzdol. z dlanmi se je oprla na pločnik in se ulegla prek asfalta, da je bila njena glava na nivoju s tlemi. del nje je vztrajal, naj si zatisne nos, ker iz smetnjaka sumljivo smrdi po mačjem urinu, a bila je odločena, da spravi tisto reč izpod smetnjaka. kdo ve, morda pa je bila pomembna za zločin, ki se je odvil dva metra stran? ''porkaflek,'' je zamrmrala predse kletvico, ki se jo je naučila od svoje osemdesetletne sosede, in stegnila roko pod smetnjak ter začela na slepo tipati naokrog, da bi lahko zagrabila tisti predmet. čakaj, samo potem bi bili njeni prstni odtisi na njem, če bi se izkazalo, da je res dokaz. ''uh,'' je iz sebe spravila zarenčan vzdih in s konicami prstov končno dosegla predmet. skoraj bi ga že zagrabila, ko se je odkotalil globje pod smetnjak. jezno sopihajoč se je spravila pokonci, našla ravnotežje in se od strani pričela zaletavati naravnost v smetnjak, da bi ga potisnila vstran. od napora je zatisnila oči in vso silo usmerila v potisk. končno se je neverjetno lahko premaknil! saj je vedela, da ji bo uspelo. zadovoljna je odprla oči in najprej opazila moške dlani poleg njenih, zatem pa še čvrst prsni koš ob njenem hrbtu. pri priči se je zasukala nazaj in pri priči dlani stisnila v pesti in neznanca boksnila v ramo. ''AU!''
emma thompson
število prispevkov : 136 cash : 286 street reputation : 141 tvoja starost : 30 starost lika : 39 group : locals kraj rojstva : dallas, usa.
zdelo se mu je, da je pred njem še eden izmed dobrih dni. sicer ni počel kaj posebnega, ampak tudi to ga ni kaj posebej motilo. rad je imel ležerne dni, rad je brezciljno taval po mestu in tudi tokrat se je znašel na bolj oddaljenem delu mesta. dejansko se je odločil, da bo preveril prizorišče še enega izmed bojev, za katere so ga rezervirali. rad je vohljal naokrog pred samim dogodkom – tako je dobil priložnost, da si prostor ogleda in ga oceni z dovolj veliko natančnostjo, da potem ni bil neprijetno presenečeno, ko se je znašel v minimalnem ringu in ni imel dovolj energije, da bi tekal po drobni površini. sam je vsekakor bil dober strateg, če ne kaj drugega – pa čeprav ga je večina ljudi poznalo kot svojeglavega in trmastega dediča, ki je imel preveč denarja za svoje dobro. brez pravega cilja se je vračal proti parkirišču, ko se je ustavil v gručici ljudi. očitno so nekomu znova prerezali grlo ali nekaj podobnega, ampak to ni bilo preveč presenetljivo, če je sklepal po delu mesta, v katerem se je nahajal. ni bil ravno najbolj varen prostor pod soncem in če so ljudje brezbrižno korakali naokrog , so si bili najbrž sami krivi. no ja, sicer pa sebastian ni imel preveč izoblikovanega mnenja o tem, ker se temu ni nikoli pretirano miselno posvečal. dogajanje je bilo očitno pri koncu, če je sklepal po tem, kar je videl. policisti so se spravljali v avtomobile, gručica se je počasi razšla in ravno ko se je še sam nameraval obrniti ter oditi, je ob strani opazil svetlolasko, ki je… kaj je pravzaprav počela? napadala koš za smeti? sam pri sebi se je nasmehnil, nato pa sproščeno zakorakal proti njej. ni ga opazila, ker je bila preveč zaposlena s smetnjakom. to ni bilo nekaj, na kar bi sebastian ponavadi naletel, ampak dekle je izgledalo tako zatopljeno v delo, da se mu je skoraj zasmilila. postavil se je za njo, uprl svoje dlani ob koš in potisnil. vsekakor je bil veliko močnejši kot ona. prvo kot prvo je to vsekakor moral biti, poleg tega pa ne bi imel srca, da bi ji pustil še nadaljnje pol ure biti boj s smetnjakom. »hej,« je dejal, ko se je povsem nepričakovano obrnila in je začutil njen udarec – ki po resnici povedano ni bil niti podoben udarcem, ki jih je ponavadi prejemal, in ga zato posledično nit i ni preveč prizadel. morda bi moral stopiti nazaj, ampak ni imel namena storiti nič takšnega. »kako to misliš, au?« se je pozanimal in pogled uprl naravnost v njene oči, na njegovem obrazu pa se je pojavil polovičen nasmešek. na njej je bilo nekaj zanimivega, vsekakor. »po resnici povedano bi pričakoval zahvalo. nisem povsem prepričan, kaj ti je tale ubogi smetnjak storil, ampak miška, mislim da sama ne bi imela veliko uspeha z njim,« je skomignil z rameni, ko je povedal dejstvo. to je bila resnica – čeprav mu še vedno ni bilo popolnoma jasno, kaj je počela s smetnjakom. »boš delila podatke o nevarnem smetnjaku z menoj?« jo je zbodel in potem s pogledom počasi zdrsnil po njenem telesu ter opazil tisto, zaradi česar se je moral nasmehniti. »policistka, kaj?«
tagged: juleees. :3
julianne west
število prispevkov : 88 cash : 187 street reputation : 90 tvoja starost : 31 starost lika : 24 group : police kraj rojstva : detroit, michigan
val bolečine, ki je zajel njeno celotno zapestje, bi se lahko primerjal z bolečino, ki bi jo občutila, če bi se spopadla z marmornatim grškim kipom in potegnila krajši konec. hitro je z drugo dlanjo popestvovala razbolele členke in neznancu namenila strog grd pogled, ki verjetno ni izpadel niti približno tako dobro, kot si je zamislila. lahko je le upala, da bo opazil njeno uniformo in jo hitro pričel jemati resno. razen če je bil eden od tistih napihnjenih detektivov, ki so raziskovali na lastno pest in je sedaj vohljal naokrog. bi ga torej morala izprašati, kaj sploh počne na prizorišču zločina? in zakaj za vraga se potika okrog njenega smetnjaka? ''au,'' je ponovila in s prstom pokazala na pest, ki je še zdaj utripala od udarca. ''boksnila sem kamen, kaj misliš, da se je zgodilo? sprožila se je bolečinska reakcija, kar bo trajalo še približno trideset sekund preden bo bolečina pričela popuščati in bom lahko ponovno boksnila tvojo kamnito ramo ter te vprašala, kaj počneš na kraju zločina?'' mu je hitro zdrdrala svoj odgovor in zdaj bolščala v njegovo ramo, kakor da bi bila nadnaravno čudo. sprostila je pest in prav previdno potrepljala mesto, ki ga je prej udarila. bil je... precej mišičasto grajen, milo rečeno. morda je bil eden od tistih moških, ki so ves čas preživeli v fitnesu in dvigovali uteži ter jemali steroide. ''ali jemlješ prepovedane steroide?'' je bleknila naglas in končno dvignila pogled proti njegovemu obrazu. ter hitro naredila korak naprej, da je pridobila nekaj osebnega prostora in se obvarovala pred temnimi očmi, ki so jo opazovale z neke vrste hudomušnostjo.
ni je jemal resno. toliko je že ugotovila iz njegove drže in tona. njegove nadaljne besede pa so vse skupaj le še izdatno potrdile, da je prekrižala roke na prsih in se postavila v karseda avtoritativno držo in visoko dvignila glavo, čeprav jo bo po nekaj minutah strmenja vanj pričel boleti vrat. ''prvo kot prvo, nisem nobena miška,'' je pričela in predse iztegnila kazalec desnice, ''drugo kot drugo, poskušala sem ga premakniti.'' mu je takole pojasnila svoje početje in se zdaj tudi spomnila, zakaj je sploh premikala smetnjak. ''če nisi opazil policijskih avtomobilov pri vstopu na ulico, potem si slep. tukaj se je... nekaj zgodilo,'' je neprepričljivo nadaljevala, ker ni vedela ali lahko izda, za kakšen zločin se je pravzaprav šlo. kolikor je vedela bi lahko bil nadpovprečno mišičast novinar, ki od nje poskuša dobiti informacije za svoj članek. ''iščem dokaze,'' je nato skomignila z rameni in se hotela zasukati naokrog, da bi zdaj pobrala svetleči se predmet, ki ga je poskušala pridobiti izpod smetnjaka, ko jo je njegov žgoči pogled spravil v nadvse neprijeten položaj. ''tako pravi moja značka,'' je s težavo spravila iz sebe in bila prepričana, da so se zdaj njena lica obarvala kot paradižnik, ko se je s pogledom sprehajal prek njene oprave in telesa. ''lahko bi se predstavil, veš. preden te vklenim zaradi suma storitve kaznivega dejanja in odvlečem na postajo,'' je dejala in pomislila, da bi imela pri sami vleki ravno toliko uspeha kakor pri premikanju ogromnega smetnjaka. ne bi ga niti premaknila, če ne bi prostovoljno odšel z njo. obrnila mu je hrbet in se sklonila na tla, da bi pobrala svetleči predmet, ki ga je tako vztrajno hotela najti. ''žebelj,'' je razočarano zamrmrala in predmet vrgla v odprt smetnjak, dvomila je, da je našla morilsko orožje. ''fantastično.''
emma thompson
število prispevkov : 136 cash : 286 street reputation : 141 tvoja starost : 30 starost lika : 39 group : locals kraj rojstva : dallas, usa.
Naslov sporočila: Re: graffiti wall (julianne + sebastian) Tor Apr 02, 2013 9:55 am
svetlolaska ga je vsekakor zabavala in tega se niti ni trudil skriti, ker je to najbrž tako ali tako vedela. izdajal ga je širok nasmešek, ki se je na njegovemu obrazu pojavil v tistem trenutku, ko je začela govoriti. to je počela z neko strastjo in dovolj hitro, da ji je še komaj lahko sledil, preden je naposled le dvignil roko, ko je utihnila, da bi jo tako ustavil pred vnovičnem govorjenjem. »okej, počasi. mislim, da ponoven poskus udarca ni preveč dobra ideja. moja rama ni kamnita in prav, prizorišče zločina,« je resnobno pokimal, da bi ji dal vedeti, da se zaveda resnosti celotne situacije in da ni bil njegov namen poteptati njene dokaze… ali karkoli že. v bistvu ga je zgolj pritegnila s svojim početjem in se je pač odločil, da ji bo pomagal. bilo je tako preprosto. pogled je nepremično uprl vanjo, ko ga je opazovala. čeprav je bil njegov obraz resnoben, ga je vse skupaj dejansko zabavalo. s pogledom je zdrsnila po njegove telesu in ob njenem vprašanju je privzdignil obrvi. »oprosti?« je dejal, kot da ne bi mogel povsem verjeti, da ga je sploh lahko vprašala kaj takšnega. to je jemal zelo osebno – navsezadnje je bil ponosen na to, da je mišice pridobil sam s svojim trudom in trdnim delom. »lahko mi verjameš, če ti rečem, da sem čist,« ji je zagotovil in rahlo nagnil svojo glavo. »ali pa ti delujem kot sumljiv tip, ki se baše s stereoidi?« se je pozanimal in s pogledom zavrtal v njene oči. umaknila se je, le da ga to ni motilo v takšni meri, da bi še sam čutil potrebo po tem, da se kakorkoli premakne ali stori karkoli, kar bi vključevalo premikanje. pogled je obdržal na njenem obrazu, ne da bi se ob tem oziral na to, da se je pravzaprav skušala izogniti njegovim očem. »prav, prav, nisi miška,« je z nekim prav posebnim nasmeškom na obrazu še enkrat uporabil izraz, ki ji ni bil všeč. »morda bi te moral nagovarjati z gospodična policistka, ali pa kaj podobnega. mislim, saj si gospodična, ja? ne vidim nobenega prstana,« je svoja opažanja delil z njo morda samo zato, ker je lahko in ker se je zabaval, ko je takole opazoval spreminjanje izrazov na njenem obrazu. »umor ali nekaj podobnega?« se je pozanimal, nato pa opazil tisti dvom v njenih očeh, ki se mu je moral zasmejati. »in resno, ne skrbi. nisem kakšen nadležen novinar ali karkoli podobnega. obljubim,« se je zarežal, potem pa jo spremljal s pogledom in resnobno pokimal, ko je pobrala žebelj, ki se ga je tako krčevito trudila dobiti izpod smetnjaka. njegove oči so hitro preletele okolico in se potem vrnile k njej. »se ti ne zdi, da bi kot dokaz bolje delovalo kaj drugega? kaj pa vem, kakšen okrvavljen predmet?« se je pozanimal, dejansko pa se je zabaval nad dejstvom, da je morda opazil nekaj, česar ona ni. ampak ni ji povsem nakazal, kje naj bi ta predmet bil, zato ga navsezadnje niti ni mogla kar tako vreči iz prizorišča. teoretično. ob njenih besedah se je počasi nasmehnil. »misliš, z lisicami in vse to? je to tvoja stvar?« resen obraz je zmogel obdržati samo nekaj trenutkov, preden se je preprosto moral zasmejati. z roko je segel v svoje lase, da bi se zbral, potem pa pogled vrnil na njen obraz. »king. sebastian king,« je proti njej pomolil svojo roko, ne da bi se ob tem oziral na njeno rdečico. bila je zanimivo bitje, vsekakor. »mi boš izdala svoje ime ali bom moral ostati pri gospodični policistki?«
tagged: juleees. :3
julianne west
število prispevkov : 88 cash : 187 street reputation : 90 tvoja starost : 31 starost lika : 24 group : police kraj rojstva : detroit, michigan
Naslov sporočila: Re: graffiti wall (julianne + sebastian) Tor Apr 02, 2013 8:52 pm
tag; mr. dark and handsome
ob kateremkoli drugem trenutku bi jo njegov širok nasmešek brez oklevanja razoborožil in bi se namesto stopila v medeno lužico. toda sedaj je bil čas, da opravlja svoje delo in tako je višje dvignila glavo in se strogo mrščila proti visokemu neznancu. ''zakaj bi ti verjela? te mar poznam? sem mar sedela pred tvojim fitnesom in buljila v tvoje prepotene mišice, ko si dvigal uteži? ne, nisem, da ti povem. kako naj vem ali se filaš s tistimi preparati ali ne,'' je nejeverno nagnila glavo vstran. pravkar ga je videla prvič v svojem življenju, je res pričakoval, da mu bo verjela na mesec. ''da, deluješ mi kot sumljiv tip, ki ima čudovite ogromne... um, sumljivo ogromne... mišice,'' je prikimala in nadaljevala z vztrajnim kimanjem, da bi pozornost preusmerila na njeno bedasto obnašanje okrog postavnih moških in se ne bi zataknil za njen preuranjeni jezik, ki je rad bleknil prav vse kar ji je padlo na pamet. njen brat shane ji je vedno govoril, da so ji v glavo pozabili nastaviti sito, ki bi ločilo neumnosti od dejanskih stvari, ki jih je pametno izreči naglas. ''res nisem podobna miši... prej kanarčku ali piščancu. blond,'' je počasi odvrnila in s kazalcem pokazala na svetle lase, ki jih je tekom dela morala nositi spete vrh glave, da niso plesali povsod okrog njenih oči. ''edini prstan, ki ga imam, je plastična figurica hello kitty, ki sem jo dobila med kosmiči pred... manj leti kot bi bilo primerno priznati naglas,'' je odvrnila in tako samo bežno potrdila, da je gospodična in niti približno gospa. čeprav se je včasih spraševala, kako je lahko kot tipičen moški pila pivo in zraven na ves glas spustila kupček ali dva.
''nekaj podobnega,'' je samo prikimala, ne da bi mu podala odgovor. ''verjetno mi ne boš zameril, če se bom tudi tokrat odločila, da ti ne verjamem ne besedo?'' je naveličano ponovila ob temnolaščevem novem zagotovilu. lahko je sklepala, da bi katerkoli njeno sodelavko v trenutku slekel s pogledom – ali pa bi to storile prostovoljno, če bi samo tlesknil s prsti. in že samo zato se je trudila stati kot kip na mestu in ignorirati tisto nadvse prikupno sled nasmeška, ki jo je občasno ozrla okrog njegovih oči. žebelj, ki ga je pobrala s tal, je vrgla nazaj v smetnjak in globoko zavzdihnila ob njegovem predlogu. ''da, verjetno bi res,'' je skoraj zašepetala nazaj in dlani potisnila v prednje žepe prevelike uniforme, ki jo bo nujno morala nesti na ožanje, sicer ji bodo hlače sredi dela padle z riti. oh, da. barva njenih lic se je še poglobila ob namigu, ki ga je izrekel s povsem resnim obrazom in če se ne bi takoj zatem zasmejal, bi ga verjetno panično gledala, ker bi mislila, da se ne šali. ''pravzaprav ne vem. še nikoli nisem nikogar vklenila,'' je zajecljala nazaj in se prestopila na mestu, nato v levo in nazaj v desno. ''moj prvi dan je,'' je nadvse tiho zamrmrala, kakor da mu je izdala ogromno skrivnost. tako ali tako je videl, da nima pojma, kaj dela. nič je ni torej stalo, če je njegova predvidevanja tudi potrdila. ''po postaji se šušlja, da se bom obdržala manj kot teden dni, potem se bom sesula in me bodo lahko upravičeno vrgli na cesto,'' je ustnice ukrivila v rahlo šobo in spustila pogled na njegovo iztegnjeno dlan. ''julianne west,'' je odvrnila in počasi segla v močno dlan nasproti nje in jo rahlo stisnila. ''me veseli, da sem vas oziroma te spoznala senatorjev sin,'' je prikimala, ko je prepoznala njegovo ime in priimek ter ju povezala z obrazom iz občasnih novic v časopisih. a sicer so njena drža, izraz in pogled ostali isti kot prej.
emma thompson
število prispevkov : 136 cash : 286 street reputation : 141 tvoja starost : 30 starost lika : 39 group : locals kraj rojstva : dallas, usa.
Naslov sporočila: Re: graffiti wall (julianne + sebastian) Tor Apr 02, 2013 9:29 pm
»oh, okej,« je spregovoril ob njenem vnovičnem izbruhu besed in se nekoliko namrščil. za nekoga tako drobnega je vsekakor veliko govorila in ko je to počela, so se besede iz nje kar usipale. kar je bilo zabavno, sploh ker je sebastian zadnje dneve preživel z ne preveč zgovornimi ljudmi in je bila svetlolaska pred njim kot takšna prava osvežitev. pa ne da bi v njej videl samo nekoga, ki ga je zabaval. nekaj na njej mu je pravilo, da je bila tudi zelo bistra in zabavna celo takrat, kadar se ni trudila. kar je bilo, po pravici povedano, očitno. na njej je bilo tudi nekaj privlačnega, nekaj na kombinaciji očal, ki si jih je tako vztrajno potiskala na nos, in svetlih kodrov, ki so ji ušli iz visoko spete zadeve na glavi. »bila bi že sumljiva, ampak ker vem, da tega nisi mogla početi, posledično tudi nisi sumljiva. ne hodim v fitnes, vsaj ne v tistega komercialnega,« ji je pomežiknil. morda mu je bilo po svojem celo všeč, ko je na njenih licih vsakič znova opazil komaj zaznavno rdečico, ampak morda se je zgolj zabaval ob njenem govorjenjem in nekoliko očitni zmedenosti. sam pri sebi se je nasmehnil in pogled spustil do svojih tako imenovanih čudovitih, pravzaprav sumljivih, ogromnih mišicah. »saj niso prav nič posebnega,« je dejal in skomignil z rameni. »ne pretiravaj,« ji je namenil očarljivi nasmešek, s katerim bi jo najbrž lahko zaslepil – ni vedel, zakaj se je ravno zdaj spomnil na besede, ki jih je o njem zapisala neka novinarka, ki jo je samodejno prištel med plehke. ampak dekle pred njim… ne, vsekakor ni bila plehka. »torej, samo da razčistiva – ljubše bi bilo, da te kličem piščanček ali kanarček? ne, mislim, da tole ne bo delovalo zame. poleg tega se ne gre za podobnosti, veš. če bi se šla na podrobnosti, bi te klical srček,« si ni mogel pomagati, da ne bi nadaljeval z govorjenjem. spadal je med ljudi, ki nikoli niso zares izgubili koncentracije – česar seveda ne bi mogel trditi zanjo. »oboževalka hello kitty. to si bom vsekakor zapomnil,« je obdržal resen glas, čeprav ga je izdala senca nasmeška, ki se je ob tem pojavila na njegovem obrazu. »resno, za kakšne vrste osebo me pa imaš?« se je zdaj namrščil ob njenih besedah. je bil res tako zelo sumljiv ali je preprosto dajal videz tipa, ki ni bil vreden zaupanja? razumevajoče je pokimal ob njenih besedah, nato pa ji je namenil še sočuten nasmešek. »veliko sreče pri vseh drugih dnevih,« ji je iskreno zaželel. saj je imel spoštovanje do policistov, zares, ampak kadar so se vtikali v njegove zadeve, je to spoštovanje naglo upadlo. »in vsekakor upam, da ne nameravaš tvojih lisic preizkusiti na meni, sicer si bom še kaj mislil,« ni več mogel zadržati smeha, ko je s pogledom zdrsnil do mesta na njenem pasu, kjer so se nahajale lisice. »oh, daj no. stavim, da boš zdržala veliko dlje kot en teden, jules. saj te ne moti, če te kličem tako? dolga imena mi niso bila nikoli preveč všeč,« je skomignil z rameni v lastno opravičilo, ker je takole izumil vzdevek zanjo. »videti si kot precej trdoživa oseba in glede na to, da ti vztrajnosti ne primanjkuje,« je njegov pogled za hipec zdrsnil na smetnjak, preden je nadaljeval, »se bo vse skupaj izšlo zate. zaupaj mi,« ji je pomežiknil, potem pa zastokal ob njenih besedah in stresel z glavo. »samo sebastian, prav? cenil bi to,« se ji je iskreno nasmehnil, potem pa se na hitro sprehodil s pogledom po okolici in se nato zazrl v njene oči. »prvi dan, pa so te že pustili samo na prizorišču zločina. no ja, sčasoma postane bolje,« ji je namenil sočuten nasmešek ob ugotovitvi, da so vsi policijski avtomobili zapustili prizorišče.
tagged: juleees. :3
julianne west
število prispevkov : 88 cash : 187 street reputation : 90 tvoja starost : 31 starost lika : 24 group : police kraj rojstva : detroit, michigan
Naslov sporočila: Re: graffiti wall (julianne + sebastian) Pon Apr 08, 2013 7:10 am
tag; mr. dark and handsome note; if renoirse is dead sea, this is trust me
''tudi jaz ne hodim v komercialni fitnes. na policiji imamo svojo telovadnico in tam se lahko gonimo naokrog kolikor hočemo,'' je hitro prikimala, ko se ji zdelo, da lahko končno doprinese nekaj novih informacij v pogovor, namesto da ga sumničavo opazuje in sprašuje tisoč in eno vprašanje. ''steperji, tekači, bokarske vreče, blazine za polaganje... vse imamo,'' je ponosno naštevala na prste njene levice in nekje vmes stopila bližje visokega temnolasca, samo zato da je lahko govorila z normalno jakostjo glasu. da, samo zato. in potem se je od srca zasmejala, ko se je oziral po tistih napetih bicepsih, in zavila z očmi: ''lepo te prosim, si se kdaj pogledal v ogledalo? precej dober primerek so – saj veš, za ženske, ki padajo na tako plehke reči.'' res je upala, da bo neizrečen ostal tisti del, ki očitno govori, da ona nikoli ne bi padla na kaj tako površinskega kot je videz in dober paket mišic, a nekako je njena začetna fasciniranost vse to odpihnila neznano kam in je res izpadla kot omamljena trapa. ''miši so glodalci. in plazijo se po kanalizaciji. edina dobra stvar miši je to, da jedo sir. tako da je, prepričana sem da bi raje bila majhna puhasta rumena živalca kot nekdo, ki je bližnji sorodnik podgane,'' je pojasnila svojo odločitev in umaknila pogled ob omembi srčka. pravzaprav se ji je sama beseda zdela nadvse osladna. podobno kot vse ostale pomanjševalnice, s katerimi so se parčki tako zelo radi klicali. nekaterim se je zdelo romantično, ona bi raje dobila ogromno čokoladno bonboniero enkrat na teden, kakor pa se odzivala na srček, dragica, ljubica in kaj podobnega. ''na meni ni prav nič srčkastega,'' se je tako uprla in ob njegovi navidez iskreni želji zmedeno odvrnila: ''hvala?'' res je dvomila, da bo katerikoli drugi delovni dan kaj boljši od prvega, a upanje umre zadnje.
''prosim? ne bom te vklenila, če me boš naredil česa narobe?'' je stresla z glavo, ko se je vtaknil v njene lisice – ne dobesedno – in šele dolg trenutek zatem odprla in zaprla usta, ko ji je uspelo doumeti, v katero smer bi se ta pogovor zlahka odvil. ''oh... OH, tako si mislil, am ne, ne, ne nameravam uporabiti lisic na tebi,'' je tako hitela zatrjevati in se preklela v mislih, ko se je nekje v njeni glavi prav zares prikazala podoba golega temnolasca pred njo, priklenjenega na njeno posteljo. le da slednja ni mogla biti njena, ker je bila kraljevsko rdeče barve, medtem ko je imela njena čipkasto rumeno pregrinjalo. ''res dvomim. tole bi morala biti odskočna deska in nekako se mi zdi, da bom odskočila in potonila namesto se prebila nekam drugam. ampak, ne morem vedno dobiti tistega, kar hočemo, kajne? včasih preprosto ne gre,'' je pograbila kost za glodanje in zamenjala temo, ker se ni počutila pretirano prijetno z njim debatirati o vseh možnih načinih uporabe policijskih lisic. ''trdoživa? bila sem. te dni... nisem tako zelo prepričana v to,'' je zmajala z glavo in se počutila malce preveč veselo, ko jo je opisal kot vztrajno. ''mhm, sebastian,'' je prikimala, ko je ponovila njegovo ime, ki je tako perfektno zdrsnilo z njenih ustnic: ''lahko me klič...'' njeno pozornost je pritegnil zadnji stavek, ob katerem se je pognala mimo njega, da bi se na lastne oči prepričala o trditvi. da, pustili so jo samo. ''ojoj, šli so,'' se je njen glas skoraj zatresel, ko je iz žepa jakne pričela vleči mobilni telefon, ne da bi točno vedela, kaj hoče storiti. ''lahko bi pričakovala kaj takega, ampak ne, jaz trapa napadem neumni smetnjak zaradi nekega žeblja in se pogovarjam z neznanci, namesto da bi opravljala svoje delo,'' je mrmrala predse in pozabila na temnolasca, ko je pričela s hitrimi koraki hoditi proti izhodu iz ulice in se vmes dvakrat spotaknila ob lastne noge. ''moram nazaj na postajo...'' si je napravila opomnik, ko je na telefonu poskušala odpreti zemljevid mesta, da bi našla najbližji metro.
emma thompson
število prispevkov : 136 cash : 286 street reputation : 141 tvoja starost : 30 starost lika : 39 group : locals kraj rojstva : dallas, usa.
Naslov sporočila: Re: graffiti wall (julianne + sebastian) Pon Apr 08, 2013 9:38 am
s privzdignjenimi obrvmi se je močno trudil, da bi njenim besedam resnobno prikimaval. način, s katerim je govorila, ga je vsekakor brez problema pripravil do nasmeška in ni se spomnil, kdaj je nazadnje naletel na nekoga tako… katera je bila beseda, ki jo je iskal? zanimivega? zabavnega? nenavadnega? povsem drugačnega od vseh ljudi, ki jih je kadarkoli spoznal? zagotovo bi uporabil kakšno izmed teh besed za njen opis, ampak navsezadnje ni bilo v njegovi naravi, da bi kar tako korakal naokrog in ljudem povsem odkrito pripovedoval, kaj si misli o njih. ne, to je obdržal zase – le tisti poseben lesk njegovih oči, ki se je pojavil, kadar se je zazrl vanjo, ga je morda izdajal in ji razkril, da premišljuje o njej. »wow,« je dejal in se potrudil za resen izraz, »tale vaša telovadnica zveni precej kul,« se je le moral nasmehniti. ni mu ušlo, da je stopila bližje. sicer pa sebastianu tako ali tako nikoli ni ravno veliko ušlo. pogled je ponovno presenečeno uprl vanjo, ko se je zasmejala. nekaj privlačnega je bilo na njenem smehu – ali pa se mu je morda zdel samo tako iskren, da ga je ravno to v hipu pritegnilo. sledil je njenemu pogledu, dvignil roko in raztegnil biceps, o katerem je govorila. »ne vem, no,« je kritično spregovoril in pogled uprl vanjo. »to ni ravno bistvo mojega življenja. videz? obstajajo pomembnejše stvari,« je prepričano zaključil svoje misli o tej temi in spustil roko, čeprav se je na njegovem obrazu še vedno nahajal nasmešek, ki je bil spričo prejšnjih misli nekoliko skeptičen. hotel je še nekaj dodati, pa raje ni. če bi priznal, da mišice vedno znova krepi v bojih… no ja, svetlolaska je bila še vedno policistka. »opa, tole je bilo pa zelo kritično do podgan. in miši. pa saj se menda ne bojiš miši?« jo je sumničavo premeril s pogledom ob izrečenem. sam pri sebi se je nasmehnil, medtem ko jo je zelo počasi in zelo očitno premeril s pogledom, nato pa ga vrnil do njenih oči. »misliš? ker se jaz ne bi ravno strinjal s tabo… ampak pustiva podrobnosti,« se je nasmehnil in pustil svoje besede obviseti v zraku. če je mislila, da na njej ni nič srčkanega, potem se je vsekakor motila. samo velikodušno je pokimal ob njeni zahvali. morda je videl dvom v njenih očeh, ampak na to se ni oziral, ker je vedel, da je imel prav. proti njej je navrgel enega izmed svojih nasmeškov, ki so pri pripadnicah nasprotnega spola ponavadi imeli zanimive učinke. »definiraj 'naredil česa narobe',« je dejal in se potem zasmejal, ko je opazil zaprepaden izraz na njenem obrazu ob ugotovi, kam je ravnokar šla s svojimi besedami. »prav, pa nič,« se je odzval na njene besede z lahnim vzdihom, čeprav je bilo očitno, da ga je celotna situacija neizmerno zabavala. pogled je uprl vanjo in se namrščil ob njenih besedah. »hej,« je dejal, medtem ko je stopil nekoliko bližje k njej zgolj zato, da bi ga jemala resno. »če se boš smilila sama sebi, ne boš prišla nikamor, ne. tako da takoj prenehaj s tem. navsezadnje si tukaj, odkrila si sled in morda ni bila dobra, ampak si vsaj poskusila in že to šteje. ne boš potonila. in če boš,obljubim da se bom spet pojavil tam nekje in ti vrgel rešilni pas,« se je mehko nasmehnil, tokrat popolnoma iskreno in ne zaradi tega, ker bi ga njene besede zabavale. ravno je že bil na tem, da bi izvedel njeno ime, ko jo je zagrabila panika zaradi odhoda njenih kolegov. »okej, dihaj,« je dejal in uporabil svoj resen glas, da je pritegnil njeno pozornost. ali pa je tako vsaj upal. »ne skrbi, prav? tu okrog ne boš našla metrojev,« ji je zagotovil in zmajal z glavo. »ampak če se strinjaš z mano, da nisva ravno popolna neznanca, te lahko spravim do postaje,« je nadaljeval. »resno, lahko te zapeljem. navsezadnje je delno tudi moja krivda, da si ostala tukaj, kajne?« je rekel z nasmeškom na obrazu, medtem ko je pogled uprl naravnost v njene oči med čakanjem na odziv.
tagged: juleees. :3
julianne west
število prispevkov : 88 cash : 187 street reputation : 90 tvoja starost : 31 starost lika : 24 group : police kraj rojstva : detroit, michigan
''zakaj se norčuješ iz mene?'' je spregovorila s tišjim tonom, ko je opazila, kako zelo se trudi ohraniti resnoben izraz na obrazu po vsaki njeni besedi. ''resno... vem, da znam preveč govoriti in so moji lasje blond in... ne delujem kot najbolj odgovorna in pametna oseba. ampak... ne norčuj se iz mene,'' je tokrat spregovorila brez nasmeška in brez toplega tona, ki je navadno zaznamoval njen glas. vedno je tako hitela s svojim besedami, želela v en stavek spraviti čimveč svojih misli, da bi jo ljudje lažje razumeli. če bi povedala samo nekaj kratkih besed, nihče ne bi mogel ugotoviti, kaj za vraga se ji mota po glavi. in zato nje blebetala in čebljala, ker je bila prepričana, da s tem dela uslugo sogovorcu. slišalo se je zgrešeno in naravnost bedasto, ampak vse kar je želela, je to da jo ljudje razumejo. ''če se mi hočeš smejati, se mi smej. ne poskuši zareti nasmeška, res ne maram laži,'' je za hip v nadvse šibki obrambi sklonila svoj pogled in dlani sklenila zadaj na spodnjem delu hrbta in prste tesno prepletla skupaj. ''kaj res? kaj je pomembneje od videza? osebnost?'' mu je uspelo nemudoma pritegniti njeno pozornost. sebastiana kinga je večina ljudi poznala kot senatorjevega sina brez načel in z glavo zgolj pri zabavi. sama ni posvečala pretirane pozornosti politiki, a poznala je njegovo ime. toda zakaj se ji je zdaj zdelo, da pred njo ne stoji plehek bogatašek, marveč nekdo z izklesanimi načeli? ''in da, to te sprašuje dekle, ki so jo celo otroštvo zafrkavali zaradi očale, suhe postave in petic pri matematiki,'' je poskusila s kislim nasmeškom, dokler ni še tega izbrisal iz njenega obraza in je ostro odkimala: ''bojim se samo izgube svojih bližnjih, ostal mi je samo še brat, za ostalo mi ni mar.'' kyle je bil vse, kar ji je ostalo od otroštva in bil je edina oseba, ki jo je ob sebi sedaj potrebovala kot zrak.
skoraj bi napravila korak nazaj, ko je on napravil korak naprej in ji bil naenkrat znatno bližje. dovolj blizu, da je njeno srce preskočilo tri utripe, pljuča pozabila na funkcionalno dihanje in je njen trebuh zavzelo prijetno ščemenje, ki mu kar ni bilo konca. ''ne smilim se sama sebi,'' mu je bila celo sposobna ugovarjati. govorila je le resnico. že na akademiji je večina dvomila vanjo in takrat se je maksimalno potrudila ter jim nekako dokazala, da ni samo črna ovčica. toda njene glavne spretnosti so se nahajale znotraj njene glave in ne v telesu, moči, odločnosti. rada je reševala uganke, se igrala z računalniki in lomila trde orehe. brcanje in zasledovanje možnih osumljencev ji je bilo povsem odveč, četudi se je rada igrala s tisto pištolo za njenim pasom in bila celo presenetljivo dobra v streljanju tarč. nekje med njegovim kratkim govorom je pozabila napraviti vdih in spraviti kisik do možganov, zato se je njen korak rahlo zatresel. popoln neznanec je pravkar polagal vse svoje upe vanjo, čeprav je najverjetneje ne bo nikoli več videl. ''ne bom te držala za besedo,'' je njena trma na koncu vendarle zmagala. po telefonu je hitela iskati mobilno omrežje in preden bi ji uspelo najti prosto wi-fi točko, se je že oglasila ponudba z njene desne strani. ''prav,'' je na svoje veliko presenečenje pritrdila in z dlanjo nakazala proti koncu ulice, češ naj pokaže pot. ''sva popolna neznanca in vožnjo bom sprejela le zato, ker nočem izgubiti službe že na svoj prvi dan,'' je dodala, ko je ujela njegov korak in sta pot nadaljevala okrog vogala, dokler se nista na lepem ustavila. ''am,'' je previdno načela in se ozirala naokrog za njegovim avtom. ''nameravava poleteti na čudežni preprogi kot aladin? ali imaš kej skrit skiro?'' se je živčno posmejala in šele nato sledila njegovemu pogledu do ogromnega črnega harleyja. ''ne mislim jahati tega.''
emma thompson
število prispevkov : 136 cash : 286 street reputation : 141 tvoja starost : 30 starost lika : 39 group : locals kraj rojstva : dallas, usa.
ob njenih besedah se je povsem nehote namrščil. »ne norčujem se iz tebe,« jo je zavrnil s povsem prepričanim glasom, izraz na njegovem obrazu pa je izdajal, da je bil z njo popolnoma iskren. navsezadnje, zakaj bi se iz nje norčeval? to je bila zadnja stvar, ki bi jo storil. »mislil sem le, da bi se ti morda zdelo… kaj pa vem, morda čudno, če bi priznal, da me brez truda znaš pripraviti do nečesa, do česar me nihče drug ne more,« je moral pojasniti, ker drugače nič ne bi imelo prevelikega smisla in bi se počutil kot tepec. in to kot zelo zoprni tepec, če je že bil pri tem. sebastian je bil morda včasih res človek, ki se je iz ljudi norčeval, ampak to je že zdavnaj pustil za sabo. če mu kdo ni bil všeč, je pač odšel. ampak svetlolaska mu je bila všeč in morda se je ravno zaradi tega počutil skoraj ogorčeno, ker je mislila, da se je iz nje norčeval. ne bi mogel, nikakor ne. navsezadnje je bila prijetna oseba – bolj prijetna kot večina ljudi, ki jih je srečal v zadnjem času. zaposlila ga je z vprašanjem in sam pri sebi se je nasmehnil. »osebnost? jasno. navsezadnje, kaj ti bo lep okvir, če je brez vsebine? in lepota je popolnoma subjektiven pojem, jaz pa spadam med ljudi, ki v ljudeh iščejo nekaj posebnega in ne vem, predvidevam da je to tisto, kar…« se je nenadoma zaslišal in se zaradi tega ustavil. ravnokar ji je razkril velik del samega sebe in zakaj? z roko je segel skozi svoje lase, preden je pogled uprl vanjo. »in poglej se zdaj. že en pogled nate bi jih utišal,« je dejal, ugotovil da je ponovno zašel in zavzdihnil, »seveda, po mojem skromnem mnenju.« ponavadi ni toliko govoril o takšnih stvareh, ampak ona ga je pripravila do najbolj nenavadnih stvari. ko je naznanila, da ga ne bo držala za besedo, je zgolj skomignil z rameni. to je bila, navsezadnje, njena izbira. čeprav sam od svojih besed ni nameraval odstopiti. bila je dovolj zanimiva, da je pritegnila njegovo pozornost, in zdaj bi jo brez problema še kdaj poiskal. pa ne samo to; to bi storil z veseljem. užival je v pogovoru in to ni bilo nekaj, kar bi se mu pogostokrat dogajalo. sprejela je njegov prevoz in samozavestno je odkorakal do ovinka in se ustavil v trenutku, ko se je pred njima pojavil njegov motor. danes je bil z motorjem, ja. česar ona očitno ni pričakovala in moral se je odkrito namuzniti z izrazom petletnega otroka, ki je nekoga pravkar prelisičil. »mislim sem, da nočeš izgubiti službe že svoj prvi dan,« je dejal in iz skritega predala potegnil dodatno čelado ter ji jo podal, nato pa potisnil svojo čelado in se za trenutek namrščil zaradi misli, nato pa slekel svojo jakno in ji jo podal, njegov pogled pa ni dopuščal ugovarjanja. »postane mrzlo. prosim,« je dodal, potem pa se je usedel na motor in pogled uprl vanjo v pričakovanju njene reakcije. »poglej, popolnoma varno je. ne skrbi,« je dejal z nasmeškom na obrazu in pogled uprl v njene oči.
tagged: juleees. :3 notes: can you write the finish post, prettypretty please?
julianne west
število prispevkov : 88 cash : 187 street reputation : 90 tvoja starost : 31 starost lika : 24 group : police kraj rojstva : detroit, michigan
Naslov sporočila: graffiti wall (julianne + sebastian) Ned Apr 21, 2013 12:12 pm
tag; mr. dark and handsome
kako je lahko deloval tako nevarno in tako zelo zaupanja vredno, vse v enem neverjetnem paketu? ni dvomil, da so ženske avtomatično potisnile svoje miniaturne hlačke navzdol, ko se jim je ponudila priložnost biti z njim. in verjetno je imel doma konkretno zbirko pozabljenih nedrčkov, katere so pozabljala nalašč, da bi imele izgovor za kasnejši povratek. a vendar ni deloval samovšečno in arogantno, kakor da mu za vse te stvari ne bi bilo niti malo mar. kakor da je bil v resnici nekaj povsem drugega, nekaj daleč od tistega, kakršen se je zdel preostanku sveta. ''nihče te ne zna nasmejati?'' se je malce otožno namrščila, ko je poskusila ugotoviti, v katerem grmu tiči zajec. kje je problem. ''zakaj se nočeš smejati? oziroma ne moreš?'' je nadaljevala z drezanjem. ni dvomila, da bi se njegov resnoben obraz v celoti razjasnil ter razvedril, če bi se njegove ustnice ukrivile v širok nasmešek. drobci tega kar je videla skozi pogovor, bežni nasmeški, so bili jasen pokazatelj, da bi bil čudovit. oh ne, ne sme razmišljati o tem, kako neprofesionalno od nje, ti šment. ''sicer pa sem prepričana, da bi te nasmejal še kdo, če bi jim dal priložnost,'' je kompliment zatrla v kali, ker res ni razumela, kako bi lahko bila ona v njegovih očeh nekdo izjemen. ''ne, sebastian. njihov odziv bi bil isti,'' je zamrmrala in sklonila pogled navzdol v siv cement, ki se je premikal pod njunimi koraki, ko sta hodila proti njegovem prevozu. vsi bi si jo znova privoščili kot takrat, ker bi vedeli, da jim žalitev ne bi vrnila. ne zato ker ne bi znala, marveč ker ni imelo smisla. ni se rada ukvarjala z ljudmi, ki je niso hoteli, raje je samo spoštovala njihovo odločitev in si prihranila čas ter trud.
ustavila se je ob ogromnem jeklenem konjičku in čutila odkimavanje njene glave, ko prevoznega sredstva ni želela priznati za primernega. nič ni imela proti motorjem. nič ni imela proti motoristom. dokler je imela na glavo čelado in je bila prepričana, da je oseba vredna zaupanja, ne bo problema. je torej napočil tisti odločilni trenutek, ko bo v nekoga, ki ga je pravkar spoznala, primorana položiti svoje zaupanje in verjeti, da je ne bo poslal po asfaltu v smrt? iztegnila je roko z globokim vdihom poguma in sprejela čelado, ki jo je podal. ''ne morem verjeti, da ti kar tako z...'' je zamolčala zadnji del in se raje namrščila, ko si je poveznila čelado na glavo. ''ne, rada bi počakala še vsaj en teden, preden me vržejo na cesto,'' je zavila z očmi in nato malce presenečeno sprejela njegovo jakno ter si jo oblekla s kratkim pritrdilom. da, mrzlo. ''torej, se moram res spraviti gor, kaj?'' je zavzdihnila in stopila bližje motorju, na katerem je sam čepel. oh, bog. morala se ga bo prijeti. oh, bog. dvignila je nogo visoko v zrak in sedla zadaj za njegov hrbet. trajalo je dolg trenutek preden je zdrsnila nižje, tik za njega in roke previdno ovila okrog njegovega trupa, dlani pa sklenila spredaj na jeklenih mišicah, ki so krasile njegov trebuh. verjetno ji je zastal dih nekje sredi poti, a ni izgubljal časa, ko je motor spravil k življenju in sta že drvela po filadelfijskih ulicah. niti za hip ni zaprla oči. samo tiho je sedela z njim, se ga oklepala in pogled upirala v njegov tilnik. ni pričakovala takšnega razpleta večera. ni rada zaupala neznancem, a vendar njemu je. skoraj nemudoma. iznenada se je hitrost umirila in motor je obstal pred vhodom za zaposlene na postaji. majavih nog je stopila pokonci in iz svetle, zdaj razmršene, glave je potegnila njegovo čelado in jo podala k njemu. ''hvala za prevoz, sebastian king,'' se je nasmehnila in ritensko hodila nazaj, zraven pa rahlo pomahala z dlanjo. ''se vidiva še kdaj,'' je rekla bolj za šalo kot zares, se obrnila naokrog in presneto hitro izginila v notranjost.
THE END.
Sponsored content
Naslov sporočila: Re: graffiti wall (julianne + sebastian)