število prispevkov : 985 cash : 1888 street reputation : 496 tvoja starost : 31 starost lika : 32 years old group : ons kraj rojstva : los angeles, usa
Naslov sporočila: staircase Sob Apr 06, 2013 3:02 pm
kellan von apperson
število prispevkov : 176 cash : 399 street reputation : 175 tvoja starost : 31 starost lika : 29 group : locals kraj rojstva : philladelphia, usa
Naslov sporočila: Re: staircase Čet Apr 11, 2013 3:37 pm
tag; cay & carrie note; here we go. :3
ko je policijsko radijsko postaju zajela statika in prekinila stalno poročenje z dogajanja na dobrodelni prireditvi v glavni filadelfijski banki, je vedel, da je nekaj hudo narobe. signali so bili odlični in povezave konstruirane tako, da so se lahko vedno sporazumeli na tak ali drugačen način. njegov mobilni telefon ni zazvonil in v minuti je že bil v neposredni bližini postaje. končno se je oglasil njegov pozivnik s šifro za prireditev in njegova dlan se je avtomatično pomaknila k pištoli, ki je bila na svojem mestu za črnim usnjenim pasom. zadnje čase z glavo nikakor ni bil pri stvari in vedel je, da so tovrstne naloge toliko bolj pomembne kot običajno policijsko sranje. tukaj se ni šlo za manjši prometni prekršek ali za nekaj silakov, ki so se spustili v barski pretep. dobrodelna prireditev v banki z dobro medijsko pokritostjo bi znala biti izziv za nepridiprave, kar se je očitno tudi zgodilo. pred vhodom je že bilo nekaj policijskih patrulj, a izgledalo je, da so vhodna vrata strogo zaklenjena in nedostopna. stekel je okrog ogromne stavbe, ki je bila prava arhitekturna poslastica, in se ustavil ob stranskem vhodu, do katerega je vodilo nekaj stopničk navzdol. zgolj za srečo je poskusil odpreti vrata s pristikom na kljuko, vendar se po pričakovanjih niso hotela vdati. stopil je kak meter nazaj in dvignil pištolo s cevjo usmerjeno proti ključavnici. glasen strel je prekinil tuljenje siren in vrata so se s pokom odprla. stopil je v temno notranjost kleti in počakal nekaj predolgih trenutkov, da so se njegove oči navadile na temo. obdržal je pištolo na liniji ramen in se previdno pričel pomikati skozi zatohel prostor, ki že zdavnaj ni bil več v uporabi.
namenil se je po starem betonskem stopnišču navzgor in upal, da ga vrata na vrhu ne bodo pripeljala ravno v središče dogajanja. raje ni pomislil, kako bi reagirali ljudje, ko bi se sredi njih pojavil oborožen policist v uniformi. zvočnik na njegovem pasu je oživel in v nekaj zdrdranih besedah je ugotovil, kaj se dogaja. prekleto. v mislih je preletel seznam vseh policistov, za katere je vedel, da so tam zgoraj v civilu, in upal, da so vsi ostali v enem kosu. odprl je kletna vrata in pristal na novem stopnišču. slednje je bilo v malce boljšem stanju in previdno se je odpravil po zavitih stopnicah navzgor. prostor se je razširil in prepredal naokrog z vmesnimi postanki. zdaj je že lahko slišal občasen krik iz bližnje dvorane in novega, ko so se vrata na njegovi desni sunkovito odprla in je skoznja priletela prestrašena svetlolaska, s pištolo na tilniku. močneje je prijel za svojo pištolo, ko je z njo naciljal zamaskirano žensko, ki je dekle očitno uporabila za talko. njegov pogled se je najprej ustavil na talki in le upal je lahko, da je bilo v njem dovolj sigurnosti v to, da jo lahko reši. nato pa se je pomaknil na... ''o bog,'' je bilo prvo kar je izrekel, ko je prepoznal par temnih oči, ki so kukale skozi reže črne maske. ''kaj počneš?'' je nadaljeval z vprašanjem, ker nikakor ni mogel razumeti, kaj bivša policistka počne sredi oboroženega ropa, zamaskirana in s talko pred seboj. ''cay... pusti dekle... prav?'' je v njegovem grlu nastal cmok, ko je upal, da je presodil pravilno in ga ne bo ravno na mestu ubila. ''kako ti je ime? si cela?'' sta naslednji dve vprašanji bili namenjeni dekletu, na katero je preusmeril pozornost.
carrie bennet
število prispevkov : 53 cash : 111 street reputation : 50 tvoja starost : 29 starost lika : 26 group : locals kraj rojstva : mill valley, CA
Naslov sporočila: Re: staircase Čet Apr 11, 2013 4:25 pm
for this post i tag cay and ren. and i wrote around 700 words. yup this shall be fun.
streljanje je prišlo tako iznenada in še pred sekundo je mirno držala svoj stekleni kozarec poln mehurčastega šampanjca v svojih rokah medtem ko se je sprehajala naokoli po ogromni avli polni razkošja in glamurja. prireditev je bila res organizirana v nulo in je res poskrbela za vso paleto bogatašev v mestu in tudi za dobrodelne izkupičke. pričakovala je miren večer in veliko ploskanja in gledanja v kozarček, namesto tega pa je dobila naboje pištole, ki so švigali gor in dol po prostoru in ubijali ljudi pred njo, za njo in poleg nje. v strahu je ob prvem poku takoj sklonila svojo postavo in se sesedla na tla in se ulegla na tla, ter se poskušala preplaziti v kakšen bolj miren kotiček ogromnega prostora, ki je bil pol trupel in tistih, ki so se še trudili s svojim življenjem. bila je zdravnica in njene oči so videle že toliko vsega, a pogled je vseeno bil grozen in prisegla bi lahko, da ji je prvič bilo slabo ob pogledu na količino krvi in ranjenih oseb v njeni okolici. priplazila se je do oddaljenega kota in si povlekla krilo svoje obleke navzdol, ko je kazala že malce preveč, ter dihala globoko in stiskala pesti, da odnese celo glavo in pristane na listi preživelih. ni si želela umreti, ko jo je čakalo še toliko tega v življenju in ni želela niti umreti na takšen oduren način. panika je počasi postajala vse tišja in slišati je bilo le dihanje tistih, ki so se borili za svoje življenje in zvok je blažila tišina mrtvih. njeno srce je od strahu bilo na polno in v kotičku očesa so se ji nabirale solze, ki so popolnoma uničile njeno pripravljeno podobo za večerni izhod ven, ki pa se je končal veliko preveč klavrno. pokukala je ven in opazila, da nevarnosti večje ni, ter se takoj spravila od človeka do človeka v njeni bližini in preverjala dihanje. naletela je na veliko mrtvih vse dokler ni prišla do nekega moškega, ki ga je krogla grdo oplazila in je skeleča bolečina prevzela njegovo telo. odvezala je kravato z njegovega vratu in si pomagala z njo, da je obvezala rano in zaustavila krvavenje, ki bi znalo biti zanj usodno. s tem se je počasi obrnila proti drugi žrtvi in že hotela poskrbeti zanjo, ko je začutila nekaj hladnega na svojem vratu. za njo se je oglasil ženski glas in glede na njene besede se je lahko zavedala, da ni naletela na svojo rešiteljico, ampak prej na glas smrti. grobost dekleta za njo je prevzela nadzor nad njo in jo grdo dvignila pokonci, da je morala prepustiti žrtev grdi in nezasluženi smrti. hladna cev pištole je še vedno počivala na njenem vratu in višala njeno bitje srca, ko se je grob oprijel zamaskirane ženske še vedno nahajal na njeni roki. vlekla jo je proti stopnišču in ob tem ni spregovorila niti ene besede. » ne stori mi ničesar, prosim, « je iz nje izbruhnilo v strahu in tresočem glasu, ko ji drugega ni preostalo kot da je zločinko prosila, da jo pusti živeti in nadaljevati svoje življenje. in, ko je že mislila da je vsega zanjo konec se je na vrhu pokazala moška postava, ki je v svojih rokah prav tako držala pištolo. šele takrat je carrie prešinilo, da bi mogoče enako storiti tudi ona kot večina v mestu, ter si nabaviti pištolo in jo imeti blizu sebe za vsako možno nevarnost. orožja pa se je bala in strogo je bila proti njemu in zagotovo se ni z njim videla skupaj v vlogi, kjer bi držala za vrat pištole in pritiskala na sprožilec. tako daleč še ni prišla sama s seboj. zmedeno je s pogledom potovala od neznane ženske, ki jo je imela v mesti do neznanega moškega na vrhu stopnic, ter se spraševala ali mu je sploh vredno zaupati, če pozna zmešano žensko za seboj. mogoče je prosil za njo in za njeno izpustitev, a še vedno sta se poznala in to ji je vzbujalo dvom. dvom, ki pa ga sedaj ne bi smela imeti in bi morala upati prej na svoje rešitev. » ca…« je začela in globoko zavzdihnila, da bi lahko nadaljevala z odgovarjanjem : » carrie. « njeno ime je obviselo nekje v zraku kot nepomembna informacija, ko jo je zanimalo samo ali jo je dekle imelo namen izpustiti ali ne. » prosim pomagaj mi, « je pričela ponovno s svojim rotenjem, ki pa je bilo tokrat usmerjeno proti moškemu in ne dekletu, ki ni imela srca niti ušesa, da bi poslušala njo in njene besede ali rotenje. » prosim. «
maxine chase
število prispevkov : 165 cash : 333 street reputation : 89 tvoja starost : 35 starost lika : 25 kraj rojstva : havana, cuba
Naslov sporočila: Re: staircase Ned Apr 21, 2013 1:17 pm
cay & carrie & ren
dana naloga nocoj ni bila posebno zakomplicirana. natakni si na glavo masko in v ljudi pošlji čim več krogel, če ti bodo nevarni. ni bilo potrebno imeti inteligenčnega količnika preko 150, da si zadevo opravljal kot se je pričakovalo od tebe. zgolj dovolj mirna roka in ostro oko, da je bilo dovolj za izpolnitev naloge. sama ni streljala vsepovprek kot nekateri njeni kolegi, bila je bolj preudarna in varčevala s strelivom. tudi ni bila ravno ena tistih hladnokrvnih morilk, ki bi kot za šalo pospravljala ljudi okrog sebe. imela je nekaj čuta, ki se ni porazgubil skupaj s spomini. ostal je zakopan globoko v njej in zato so bili streli iz njene pištole bolj omejeni na okončine, kjer niso naredili dokončne škode, kot pa na sam trup udeležencev na gali dobrodelni zabavi. takšno njeno posredovanje je bilo dovolj za pomoč njenim kolegom na višjih položajih in tistih, ki so imeli bolj pomembne naloge od držanje pištole v desnici in kritje hrbtov preostalih. upala je, da jim je že uspelo priti do sefa in denarja, kajti ni bilo za preslišati zavijanje sirene in poskušanja vdora skozi glavna vrata. kmalu bodo morišče v osrednji dvorani, ki ji niti ni prišlo do srca, preplavili možje v modrem, katerih del je nekoč bila sama, in gotovo tudi posebni agenti fbi - in takrat se ni hotela nahajati v samem središču, z masko na glavi in pištolo v dlani. obeh stvari bi se bilo najbolje znebiti in jih zatlačiti v veliko vazo mimo katere je pred sekundo zakorakala in katera je začuda ostala cela in nepoškodovana. lahko bi hlinila paniko, šok in se tako izmuznila brez kazni. vendar njeno telo ni bilo odeto v svileno tkanino večernega oblačila za ta gala dogodek. na sebi je imela ozke jeans hlače in polškornje - nekaj kar bi vsakemu postalo sumljivo, ko bi jo oplazil s svojimi očmi. potrebovala je zavarovanje, nekaj zaradi česar si bo lahko rešila kožo in ji ne bo nasprotna stran v glavo takoj poslala krogle. umreti si pač še ni želela. in prav to njeno zavarovanje je zagledala v svetlolaski, ki se je sklanjala nad moškim in mu obvezovala rane. očitno je bila njena oskrba tudi sicer njena stroka in ni dvakrat pomišljala o svoji nameri - svetlolaska bo njena talka, če bodo hoteli do nje bodo morali najprej preko dekleta. prikradla se ji je za hrbet, hladno cev pištole pa naslonila na njen razgaljen vrat. "vstani in hodi! ne poskušaj ničesar neumnega, če ne se bo tvoj dan končal s kroglo v glavi," ji je hladno, rezko zabičala, hladno cev pa še bolj potisnila ob njen vrat in jo z levico potegnila na noge. orokavičena prosta dlan jo je grobo zagrabila za podlaket in potegnila jo je za seboj k bližnjim vratom, ki so se izkazale za izhod na stopnišče. naravnost prikladno. dekle je ves čas mrko opazovala skozi dve reži na njeni maski. prst je ves čas izjemno mirno počival na petelinu, če bi bil poseg po skrajnem ukrepu dejansko potreben. morda se ni spominjala ravnanja z orožjem, toda očitno so se spomnile njene roke, sicer ne bi bila hladno mirna. v trenutku je tudi začutila dodatno in nepričakovano prisotnost. divje zasukala glavo v smeri postave nedaleč proč in usta so se ji v trenutku osušila. dovolj prisebna je dekla še vedno držala pred seboj za nekakšen ščit. prekleto! je morala naleteti ravno nanj, ravno na rena? kateri je spadal v tisto skupinico oseb, ki jih je poznala, a kako je on prepoznal njo? navsezadnje je le imela temno masko na obrazu. "odstrani se mi izpred oči. sicer bom v njeno lepo svetlolaso glavico poslala kroglo," je z grozečim prizvokom hladno rekla in jo z levico tesno stisnila ob svoje telo in pištolo prislonila na njene sence. dekle se ji ne bi moglo iztrgati in znani temnolasec bi moral njo natančno ustreliti naravnost sredi čela. srčni utrip ji je ob tem močno narasel, ampak ne zaradi strahu temveč zaradi razburjenja, vznemirjenja. "utihni, ljubica. sicer se ne boš cela izmazala," ji je šepnila in pritisk preko njenega vratu okrepila, ji za hip stisnila sapnik. dovolj za opozorilo, da bo le s sodelovanjem prišla od tod cela in ne z možgani raztreljenimi na zidu. "in ti," je sedaj pogledala k renu in nadaljevala: "pomagal boš. če ne boš druga oseba, ki bo današnji večer zapustila ta dogodek v vreči za trupla," ji je ustnice ukrivil hladen nasmešek. "odvrgel boš pištolo in jo brcnil k meni. tvoja predraga carrie jo bo medtem pobrala. če bosta oba kaj poskušala jo bosta skupila," je dodala in mu pomignila naj se znebi orožja. "če ne boš naredil kar sem rekla, si sam pripiši. nisem več tista oseba, ki si jo poznal, ren," je za finale dodala in končno dala vedeti, da ga pozna. in ni se zlagala, dejansko se je spremenila. reseda ne v hladnokrvno morilko, toda vseeno bi poškodovala enega ali drugega za izhod na prosto.
note: res ful ful sorry, ker sem pozna -.- in to zdej še nadaljujemo, če ni več rena?