ko je mati izvedela novico o tem, da mislim študirati pravo, se ji je napol zmešalo - nisem ravno prepričana, če zaradi skrbi, ali zaradi tega, ker je pričakovala, da se bom vpisala kam drugam in postala tako kot ona, kakšna izmed povsem nepomembnih oseb v mestu in tako umirjeno preživela preostanek svojega življenja, se poročila in imela otroke in tako dalje. toda ne, že od prvega letnika srednje šole mi je najljubši profesor rekel, da sem rojena odvetnica. zakaj mi takrat ni bilo ravno najbolj jasno in sem se mu le smejala v obraz. sedaj ga razumem popolnoma. niso vsi tako zelo nadarjeni, kot je jasmine mayweather, resnično ne. zmeraj sem bila nasprotnica pravil, ki mi jih je doma postavljala mati, zunaj štirih sten doma pa drugačne institucije kot so bile šola, mestna knjižnica, diskoteke in ostale podobne zadeve. zmeraj sem v prav teh pravilih, ki so bila postavljena našla še tako zelo majhno luknjo. in se seveda znašla še v večjih težavah, kot takrat, ko še nisem iztegnila svojega jezika - a vsi so vedeli, da imam več kot le zelo prav. vsem je bilo jasno, da bo njihov sistem potrebno spremeniti. morda ne le zaradi mene, ampak zaradi tega, ker so to posledično ugotovili tudi tisti, ki so bili moji prijatelji. pa ne govorim sedaj o tem, da sem poskušala podreti šolski sistem moje srednje šole, nikakor ne - le zabavno jih je bilo gledati, kako so lahko samo srepeče strmeli vame, vendar niso mogli najti odgovora, ki bi jih zaščitil pred mojo zvitostjo. kaj naj rečem, srednja šola je bila izjemno zabavna, vsaj kar se tiče tega.

vendar pa, ko sem slednjo končala in se vpisala na pravno univerzo, sem kajkmalu videla, da se tam ni bilo več mogoče igrati z nikomer - tudi, če si poskusil, so te večinoma samo ostro ošvrknili in potem nadaljevali s svojim enournim predavanjem. ničkaj posebnega in ničkaj zabavnega. po nekaj mesecih sem želela pustiti vse skupaj, ampak so mi v mislih zvenele mamine besede, ki prav tako kot vsakem otroku velikokrat dvignejo krvni pritisk na njegov maksimum. tako sem trmasto vstrajala, vse dokler nisem ugotovila, da me celotna snov in vse, kar tam počnemo resnično zanima. moja ambicioznost se je vrnila in kmalu sem se znašla v knjigah - povsem nasprotno od tistega, kar sem bila v srednji šoli, kjer verjetno učbenika sploh nisem pogledala. in sedaj bi se moja zgodba morala ustaviti, univerzo bi morala narediti z odliko, in moja mati bi bila najbolj ponosna mama samohranilka na svetu - tako bi bilo, če bi bilo moje življenje nekakšna pravljica. pa vseeno, vsi vemo, da realnost ni pravljica in se lahko z nami poigra veliko veliko velikokrat. no, z mano se je poigrala v tretjem letniku, prav takrat, ko se ne bi smela.

vsako dekle ve, kako izgleda slepa in posebno prva ljubezen. vsako dekle ve, da je občutek, ko si tako zelo slepo zaljubljen, fenomenalen. prav tako sem se počutila z njim. bil se sonce mojega življenja in kar naenkrat sem izgubila stik s sedanjostjo - postaven, pravnik, nov profesor na naši univerzi - tukaj se je vse... preprosto spremenilo v navadno mehiško limonado, ki jo lahko gledate po televiziji. vse je bilo enkratno, vse do tistega trenutka, ko so naju skoraj odkrili. takrat je on preprosto zamrznil, spakiral svoje stvari in odšel proč, v dobro mene in njega, vsaj tako je rekel. letnik je seveda splaval po vodi, morala sem začeti znova in nisem bila najbolje prepričana, če si tega sploh želim, po vsem tem, kar se mi je zgodilo. in takrat me je mama vzela v roke. prisežem, da je še nisem videla tako zelo besno, da si bom uničila vse skupaj le zaradi navadnega - kretena - da, prav tako ga je poimenovala in še sedaj mi gre na smeh vsakič, ko pomislim na ta dogodek. in po vsej pridigi o tem, kako si upam uničiti svoje življenje, mi je nato zaupala zgodbo o mojem očetu - baje je bil nek blazen poročen bogataš in je njena zanositev bila nepričakovana, seveda pa je kljub vsemu morala ostati tiho. a ljubezen do mene še preden sem bila nerojena, jo je prepričala do tega, da me obdrži, nasprotni spol pa je bil zanjo le še prah, ki ga je pometala po tleh dnevne sobe in ga nato vrgla proč. in ravno zaradi tega ni razumela moje bolečine, vendar me je njena podpora zopet postavila na noge in tako sem, no, saj veste, eno leto kasneje kot moji sošolci končala univerzo in postala tisto, kar mi je po besedah starega profesorja, najbolj ležalo.

ambicioznost je zagotovo nekaj, kar bo držalo glede mene. prav tako, ne bi mogla reči da nisem takšna, ki se ne bi znala vklopiti v kakršnokoli družbo. nimam nikarkšnih problemov pri obračanju besed in izpodbijanju neke trditve, vendar pa, še zmeraj imam v sebi, tako kot bi rekla moja mati, nekakšen čut za pravico - in v vsakem človeku vidim nekaj dobrega. kar pa se tiče moških... težko zaupam komurkoli, vse od tistega trenutka, ko sem videla, kako zelo lahko me je zapustiti. morda ravno zaradi tega mogoče stopam po stopinjah svoje matere.