»wanna take me away from here and make an honest woman out of me?«
za začetek večera ni nič bolj zabavnega od poceni linij. sploh ker vem, da je vse kar leti iz mojih ust popolnoma neprimerno za 'dekle moje sorte'. kot neukrotljiva hči tistega mafijaša, za katerega ste najbrž že slišali, nisem na bogve kakšnem glasu, toda bili bi presenečeni kaj vse pričakujejo od mene – no, so pričakovali. kot čisto običajna deklina sem pri treh letih bila vtaknjena v baletni tutu, k meni so bili pripeljani predragi intštruktorji vseh možnih jezikov, glavo so mi polnili s klasično literaturo, hkrati pa sem kasneje še kot smrklja bila primorana prenašati tečaje raznoraznih borilnih veščin in kdo ve česa še. ogromno dela, ki pa se je obrestovalo. nič slajšega ni od igranja razvajene snobovske mrhe, ki se izkaže za vse prej kot to. še zmeraj trdim, da sem imela ne le povsem varno, temveč popolno otroštvo, pa čeprav je to mogoče zgolj zaradi moje podedovane zmožnosti na adaptacijo h kaotičnim razmeram. tudi sama bi utegnila pomisliti, da je življenje otrok mafije popolnoma drugačno od ostalih, toda vraga da je na nas že od otroštva še več pritiska, še več strmenja k znanju in spretnostim, kajti trud, da se zlijemo z ostalimi in jih celo prekosimo, je še toliko večji. marsikateri puhoglavec tolpe niti pod razno ne bi asociiral z visoko izobraženimi, sofisticiranimi genijalci in najbrž je problem ravno v tem.

ah, toda ves ta občutek varnosti mi je od nekdaj presedal. želela sem okus resničnega življenja, takšnega, kot ga je poznal očka. kako ironično, da mi je to sedaj še predobro znano. saj mi je jasno, da me je na življenje med zidovi obsodil iz same ljubezni, toda moja želja po dogodivščinah je bila močnejša od vsega. v glavo mi je rad vbijal, da nočem postati enaka nepremišljena, zaletava kopija moje matere, toda toliko kot je to ponavljal, toliko bolj mu je bilo jasno, da jabolko pač ne pade daleč od drevesa. ne jemite me napak, popolnoma sem razumela njegove skrbi, kajti ravno zaradi materine neobrzdane narave in potrebe po vtikanju nosu v prepovedane posle imam kot edini spomin na njo le fotografijo z njune poroke v vegasu. dokler na svet nisem prijokala jaz, je bila očetov največji zaklad ter istočasno njegova edina šibka točka – nasprotnikom ni bilo težko ugotoviti, kam udariti, right? sploh pa ni zmogla, ni znala ostati doma in biti tista ljubka popolna gospodinja iz stepforda. bog, še sanja se vam ne, kako jo razumem.

po izgubi nje je z mano pričel ravnati kot s porcelanasto punčko, ki jo je bilo potrebno imeti skrbno zavito v plasteh celofana, kakopak. skratka, moji običajni podvigi - pijano paradiranje po ulicah, neprevidne tatvine, igranje lolite s profesorji, predvsem igrice z vse preveč napačnimi moškimi, vse to je postalo kratko malo dolgočasno. ljubega očeta sem še zmeraj spravljala ob pamet, še zmeraj nikomur ni bilo jasno kaj za vraga bo potrebno, da me ustavi in gorile v črnih oblekah, ki so mi po naročilu sledile na vsakem koraku, me kmalu niso zmogle več uloviti. večkrat sem pobegnila v kakšno sosednjo zvezno državo, zmeraj so me našli in jasno, strašno sem se zabavala. če sedaj pomislim, sem živela v tistem popolnem varnem mehurčku, kjer sem bila princeska, ki je počela kar se ji je zahotelo in si čas krajšala z igračkanjem z živčki vseh okoli nje.

naivna punčka se je zapletala v vedno bolj umazane posle in se zatekala v objeme karseda neprimernih kandidatov, neizmerno so me privlačili, da. bila sem tako prepričana, da je vse skupaj le preprosta igra, da sem končala s popolnoma zamegljenim razumom, posledice pa je nosil oče, ki me je le skušal spraviti na prava pota. bog, kako sem bila neumna. no, še zmeraj sem, kajti tej otroški brezglavosti ne znam ubežati – pa čeprav sem mojstrica bega. odkar je bil oče umorjen, odkar sem si nakopala toliko sovražnikov, odkar nimam več tiste zaščite, ki sem jo zmeraj imela za samoumevno, sem neprestano na begu. vračanje v filadelfijo je praktično vračanje v osje gnezdo, toda ne takšne vrste, kot me čaka drugod. tu name prežijo spomini, prezirljivi pogledi, najbrž kup stvari, ki bi mi po vseh pravilih morali vzbuditi občutek sramu, pa mi ne, saj je moj ego pravi mali upornik. priznam, nenazadnje sem le začutila kanček domotožja. rahlo prepozno, hm? toda žal ne morem reči, da me je izučilo. ne vem, ali bom kdaj naletela na karkoli, kar me bo, a tu je tudi dejstvo, da mi je že od nekdaj primanjkovalo potenciala za vzorno mladenko.

vrnitev h koreninam pa ni edini razlog, da sem se ponovno odločila malce razburkati že tako kaotično stanje v tem mestu - tu je tudi ljubko, zlatolaso bitjece pred vami. pri devetnajstih sem sprejela odločitev, še eno v dolgi vrsti tistih, ki jih nikoli ne bom znala utemeljiti. obdržala sem otroka in priznam, včasih sem zanj hvaležna, kajti spominja me na točno tistega moškega, ki mi je nekoč podaril delček sebe. mogoče sem si ga vzela, kaj pa vem. morda sem deana skrivoma obdržala iz tega samega razloga. kakorkoli, kasneje mi je postalo jasno, da sem nedolžnega otroka obsodila na nestabilno, redko popolnoma prisebno mati, ki svojega dela ne zmore opravljati. vlačila sem ga po raznih prenočiščih, ga v varstvo puščala popolnim neznancem in se poskušala zabavati kot nekoč, skratka, hitro sem spoznala, da to ni zame. prav tako ne vem, v kakšnih sprijenih kotičkih mojega uma se je porodila ideja, da se ponovno prikažem tu in s tem otrokom potrdim slutnje vseh - pa tako rada sem jim zmeraj dokazovala nasprotno. resnično prikladno bi bilo, če bi novopečni očka bil pripravljen na dekle, ki je odšlo brez vsakršnega pojasnila in se čez leta in leta vrnilo z otrokom, za katerega le upa, da je njegov. vraga, skrajni čas je, da otroku ponudim možnost za normalno življenje. nekaj mi pravi, da mamica, ki se je za povrh še ponovno spravila v tolpo, to ni.

paličico iz koktejla vrtim med zobmi in plahutam s trepalnicami. dean je preskrbljen, v avtu speč kot dojenček. že sama misel na to mi z vseh strani kriči, da sem obupna, toda saj vendar to počnem zanj. ali pa je to vsaj dobra tolažba. resnica je, da obožujem moške, i'm a sucker for attention all the way. mislim celo, da znajo biti moja šibka točka, saj sem vse preveč predana užitku. obdobja, ko nenadoma brezglavo iščem naklonjenost, niso redka, sploh odkar najpomembnejšega moškega, očeta, v mojem življenju ni več. ne bom zanikala, da sem že šla čez vse meje normale, nikoli popolnoma na jasnem, česa si želim. otopela in nezmožna zdrave presoje sem neštetokrat bila na milost in nemilost prepuščena tujcem, v slepem prepričanju, da bo to napolnilo praznino v meni.
še zmeraj pa me zabava kako prekleto naivni so še ob tako zaigrani naklonjenosti. to sem sicer tudi sama, ne zanikam, navsezadnje še zmeraj vztrajam pri tem idealu, da me bodo te malenkosti oblikovale v vsaj približno stabilno osebnost, ki ne bo imela potrebe po spuščanju iz ene skrajnosti v drugo. po drugi strani pa, to vendar ne bi bila jaz.
glavo rahlo zasukam in ga z nasmeškom opazujem. zdi se mi, da je sem prišel z namenom, da se resnično sprosti. da pozabi na vse skrbi. ne zamerim mu, ker me vidi kot ljubko trofejo, kot točno tisto zdravilo ki ga potrebuje. skoraj začutim kanček empatije ob misli na njegov obrazek jutri zjutraj, ko se bo prebudil priklenjen na posteljo, brez tiste sijajne ure na zapestju in z nekaj tisočaki manj. skoraj.