starša;
ale je eno izmed bolj prikupnih deklet, kadarkoli videnih. vedno je bila temnolasa in temnopolta lepotica, ki je vse v otroštvu gledala z velikimi temnimi očmi in raziskovala vsako podrobnost posebej. nič ji ni ušlo izpod nadzora in v vse je morala vtikati svoj nos in odkriti najmanjšo podrobnost, ter je pri tem bila precej vztrajna. italijanščino je kar posrkala vase in včasih namesto v angleščini govorila kar v italijanščini in vzgojiteljicam v vrtcu povzročala težave, ko jo niso razumele in se jim je ona nagajivo smejala in se zavedala svoje prednosti. in čeprav je bila vrtoglava in trmasta pri svojem in je redkokdaj rada delila stvari, je vseeno imela tisti občutek za sočloveka in je opazila žalost v tujih očeh in se priplazila po vseh štirih ali kasneje ponosno shodila in jih potrepljala po nogi in jim tiho rekla: vse bo še dobro. mama mi vedno govori, da moram samo zapreti oči in jutri bo bolje. jutri je nov dan. in bog kako je bila prikupna, ko je kar brez rja izgovarjala te besede in se pri tem spodbudno smejala. prav tako pa je bila navezana na svoja brata v otroštvu, ko pa je dopolnila enajst let pa se je zanjo to spremenilo. prvi je odšel marco pri osemnajstih in nikoli ji nisva povedala pravega razloga njegovega nenadnega odhoda. vse kar je ona vedela je, da je odšel in da je tako najbolje, ter da se je zapletel z napačnimi ljudmi in obrnil hrbet družini. od takrat je bilo zanjo, kakor da najstarejšega brata nima, ter ji je ostal le naš ren. dva, tri leta kasneje pa je odšel še on in ale je izgubila kakršen koli odnos z bratom in je ob vsakem vprašanju, če ima brata ali sestro odkimala z glavo in zatrdila da je edinka v družini de lucovih. mogoče je tako še najbolje.

stric, nekdanji vodja italijanske mafije;
alessandro bi opisal kot vztrajno, trmasto, neomahljivo in včasih preveč vtikljivo osebo. v samo mafijo je sprva nisem hotel spravljati, ker sem veliko več upov polagal v njena brata, a na koncu po razpletu stvari in njunih odhodih mi ni preostalo drugega kakor, da sem vrgel oči na nežni del de lucovih. temperamentna je bila že dovolj in kaj takega ji je v življenju zagotovo odpiralo številna vrata, ter tudi kazala je na to, da če se v nekaj zapiči in v tem spozna strast, potem ni osebe ali stvari, ki bi ji predstavljala oviro na dosegu želenega. nekaj treningov in nekaj krutih besed in bila bi pripravljena za prevzem posla, čeprav nikoli ni kazala direktne ljubezni in strasti, da bi kaj takega v življenju počela in je vedno blebetala o modnem ustvarjanju in kako bo počela tisoč in eno stvar, ter preplezala najvišji vrh na svetu. zame je to bilo zgolj bedasto govorjenje najstnice, ter je bilo potrebno z njo delati s trdno roko, da bi dojela za kaj je bila namenjena, če že njena brata nista bila prida. njena mama je sicer vsakodnevno rotila naj ne poskušam še nje spraviti v vse skupaj, ker si zasluži kaj več, a prav vse bi dobila tudi s tem, da bi vodila mafijo in uživala v mastnih denarcih in v vsakodnevnem adrenalinu in kaj takega je bilo zanjo direktno, ko je vedno posegala po norih in zmešanih idejah. ni bila ravno idealna naslednica, a bila je edina, ki ji je kaj takega lahko uspelo. zato se na objokan obraz matere niti nisem oziral in sem jo poklical k sebi, da sem ji razložil kako stvari poteka, od nje dobil nekaj zgroženih pogledov, ter nato preprosti skomig in besede : pa že. meni je bilo to dovolj, da sem se oddahnil in nasproti sebe gledal še edini up de lucovih. prekleto sem se motil takrat, vsi trije so si pravzaprav enaki. marco, alessandra in ren- vidi se jim skupna kri že na kilometer daleč. prekleti pamži.

najboljša prijateljica;
alessandro že od vedno poznam kot posebno dekle, ki je v svojem vsakdanjiku tako brezskrbno in spominja na svobodno ptico. ne pozna omejitve, ne pozna drugih mnenj, ne ozira se na prav nič in videti je kakor da je prav nič ne more spraviti iz tira ali jo šokirati, čeprav ohranja veliko mero človečnosti v sebi. vedno je bila komunikativna in se je razumela z večino ljudi. vedno je bila velika spogledljivka in uživala je v tem, da so oči bile uprte v njo. potem pa sem nekako izgubila stik z njo, ko se je pri sedemnajstih odločila oditi do doma, ter je bila samo še ena izmed de lucovih otrok, ki so pustili dom za seboj in odšli v svet. ona je za razliko od bratov pobrala svoje stvari in odšla v evropo. meni je rekla, da potrebuje življenje in izkušnje, ter da jo je bilo malce strah kako bo odreagiral stric. nisem razumela zakaj bi bil stric jezen, a niti nisem spraševala preveč, ker niti ni bilo časa. naslednji dan je tako ali tako ni bilo več in niti ene razglednice nisem dobila. od takrat je zame alessandra zgolj ime in spomin. kaj pa se je z njo zgodilo tam zunaj in v kaj se je spustila, pa se mi niti ne sanja. ti veš ?

prijateljica iz evrope ;
spominjam se jo, seveda. v evropo, v london je prišla zgolj s kovčkom in zavitki denarja, ki jih je uspela dobiti doma, ter je zmedeno iskala nastanitev. spoznala sem jo na svojem začasnem delu v kavarni, kjer pa je bila ona zaposlena za stalno. v šolo se nikoli ni dalje vpisala, ker je imela očitno drugačne plane zase, ter jih je tudi skrivala pred vsemi. delovala je precej skrivnostno, a hkrati je vedno razveseljevala ljudi z nasmeški in delila različna naročila. čez dan je bilo tisto prijetno dekle, ki je vsakogar vprašala po počutju in po dnevu, ter nato izginila za drugo stran pulta po naročilo. v noči pa se je prelevila v nekoga, ki nima kontrole in nima sramu, ter še manj strahu pred tistim kar lahko noč prinese. bila je srce vsake zabave, želje vsakega moškega, idealna stranka vsakega preprodajalca. bila je vihrava in zaletava, ter meni vse kar nikoli nisem hotela zase, navsezadnje sva si bili precej različni in je ona imela različen pogled na življenje. sama sem namreč dobila občutek, da je zanjo vse skupaj ena igra v kateri pričakuje poraz že na samem začetku, ter prav zato ne igra po vseh pravilih in jih raje krši in uživa v sladkostih. delovala je tako zelo odraslo, a tako zelo otročje in nerazumno hkrati.

sostanovalka v amsterdamu ;
v amsterdam je prišla pri osemnajstih letih iz londona. nekako se ji je videlo, da ima namen svoj del življenja preživeti tako, da bo potovala po evropi in svetu, ter se zapletala z različnimi ljudi in iskala svoje mesto po soncu. prav zato mi je vedno bila všeč kakor oseba. bila je preprosta, a hkrati tako zelo zapletena. lahko si jo ljubil in sovražil hkrati, a je pri meni prevladala tista ljubeča stran in nikoli ne bom pozabila tistih pijanih noči in ko me je spravila v bolnišnico na izpiranje želodca, ter sva se podile po ulicah amstardama in kadile najboljšo travo. bog koliko piškotkov sva naredili in nato zadeti sedeli pred televizorjem. na njo me vežejo res najboljši trenutki mojega življenja. in nato, po nekaj mesecih, je spet odšla bog ve kam in nisem več slišala ničesar o njej. denar je tako ali tako pridobivala sproti in nebo ni bila njena omejitev, zato sem lahko predvidela, da se je dekle dobro znašlo. alessandra mogoče nima narejene višje šole,a to ne pomeni, da je neumna in da ne ve veliko o življenju. mogoče je res stara osemnajst, kmalu devetnajst let, a se je vseeno držala bolje kot katere druge vrstnice njenih let, ki so že dojile medtem ko je ona potovala in pridobivala zgodbe, življenje, sanje.

alessandra ;
zakaj sem odšla od doma ? kaj pa bi počela sploh tam ? izpolnjevala večno željo svojega strica in vodila neko bedasto mafijo, ko je niti moja lastna brata nista bila sposobna ? njima se ni godilo nič slabega, ko sta jo tako pobrala in obrnila hrbet celo meni, ki sem bila vedno na njuni strani. bedaka. pobrala sem svoje stvari, ker je amerika bila premajhna zame in ker ni nosila tistega šarma, ki sem ga sama hotela. odšla sem v london, delala in z zadostno količino pot nadaljevala v amsterdam, ter tam storila isto. pot me je nato vodila do francije in obmorskega mesteca, nato pa sem se napotila v švico v višje ležeče mesto in se poskušala prebroditi čez mraz, ter nato končno pristala v italiji pri svojih dvajsetih letih. tam sem spoznala fanta s katerim sva se skupaj preselila v podstrešno stanovanje njegovih starih staršev, ter se prebijala iz meseca v mesec, dokler nama skupno življenje ni presedlo in nisva spoznala, da niti eden od naju ni ustvarjen za to. enkrat je bilo dovolj, da je dvignil roko nad mano, da sem preklela njegovo ime in ko je to storil drugič, je bilo zame konec. stresla sem vso svojo jezo nanj, mu razbila ustnico in udarila s steklenico po glavi, ter poklicala policijo, da je poskrbela zanj in jaz ? prvič v življenju sem se počutila izgubljeno in nosila sem ogromno željo po tem, da bi imela celotno družino ob sebi. edini do katerega sem še kaj veselja čutila, da bi se obrnila nanj, je bil ren. poskušala sem ga najti iz italije in ga priklicati, toda neuspešno, tako da mi ni preostalo nič drugega, kakor da se vrnem v rojstni kraj. pobrala sem svoje stvari in se s prvim letalom odpravila nazaj domov, v rojstni kraj, čeprav čim dlje od svoje družine in se odločila poiskati rena. namesto na njega sem naletela na marca, ki se je očitno prav tako vrnil v svoje domačo mesto, ter se pridružila mestni tolpi, navsezadnje mi je občasnega dela bilo preko glave in kolikor sem poznala svoje lastno mesto, sem se lahko zavedala količine denarja v pretoku. ne vem kaj ima prihodnost v planu zame in niti koliko bom zdržala, a mlada sem in pri enaindvajsetih letih imam pravzaprav svet še vedno pod nogami. zato ne mislim spremeniti svojega načina življenja, ter se spremeniti v neko tečno gospo, ki bo delalo iz dneva v dan. dovolj mi je, da živim na robu, ter sem brezskrbna in mirna o svojem jutrišnjem dnevu.