najdražji marco,

našli so me. predvčerajšnjem je skozi vrata udrl gonzalo – da, prav tisti, ki me je pred dvema letoma pripeljal v ameriko in mi obljubljal življenje princeske. da, prav tisti, ki je nato s svojimi udarci iz mene pregnal voljo do življenja. ampak ti si me rešil, ti si na moj obraz spet narisal nasmeh… in rešil me boš tudi sedaj, v to verjamem. ko je prišel, me je spet premlatil kot psa, s pasom je udrihal po mojem telesu, dokler se nisem onesvestila. in veš kaj je najhuje? da nisem čutila popolnoma nič, bilo mi je popolnoma vseeno kaj počne z menoj. ponovno sem se počutila kot nepomembna lutka, ki je namenjena zgolj zlorabi. namesto, da bi se mu uprla sem zgolj ostala tiho, misleč, da si to zaslužim. zdi se kot, da se lahko cenim samo, ko si ob meni ti. le tvoj pogled me ne zaničuje, ti si edini, ki vidi v meni nekaj več kot ukrajinsko deklico za vse. ti si edini, ki me obravnava kot človeka. pogrešam te.

pripeljali so me nazaj v los angeles, v svoje gnezdo. mesto je polno lepih spominov; tu sem te prvič videla, tu sem te prvič poljubila in tu sem se prvič zaljubila. a vsi lepi spomini počasi bledijo; spreletava me srh, zgodilo se bo nekaj slabega. zaprli so me v majhno sobico, v čakalnico smrti, kot imenujejo prostor sami. tiho si želim, da bi me že končno ubili; dovolj imam nenehnega mučenja. ampak pravijo, da bodo počakali, da rodim ter šele nato počasi ubili mene in najino dete. spet drugi pa pravijo, da me bodo poslali nazaj v ukrajino. kdaj je svet postal tako krut? ali ni amerika meka sanj? zakaj se potem ravno meni dogajajo tako slabe stvari? pokonci me drži le še misel na tvoje čudovite oči, vsako noč sanjam kako boš prišel in naju rešil. saj boš prišel, kajne?

vedno si bil tako iskren do mene in žal mi je, ker jaz ne morem trditi enako; obstaja namreč stvar, katero sem pred teboj vedno skrivala, saj sem se preveč bala, da bi me zapustil. že v naprej te prosim za odpuščanje in milost – prisežem, da sem te ljubila iz dna srca. prisežem. sam najbolje veš kakšna je bila moja vloga v mafiji: ukrajinska cipica enega izmed članov, katero je lahko natepaval in pretepal vsak. bila sem njihova last. ko si se pojavil ti… niso ti zaupali, niso te marali, pa čeprav jim nisi storil nič. in pahnili so me v tvoj objem z eno samo nalogo – da poročam o vsaki tvoji potezi. a kaj, ko je bilo v tvojem objemu tako toplo in prijetno. vseeno pa sem se bala, tako prekleto bala in njihova lutka sem ostala vse do najinega pobega v chicago. ampak prisežem, da so bile vse moje besede iskrene, vsa moja čustva pristna. že po nekaj dnevih sem postala tvoja. tako kot bom tudi vedno ostala.

srčno upam, da to ni slovo, a če je… hvala ti. nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem prvič ugledala tvoje oči, ki so me ljubile s tako strastjo, tvojih mehkih besed, s katerimi si me vsako noč uspaval, nežnih besed, s katerimi si me tolažil, močnih rok, ki so me skrile in obvarovale pred svetom. ne vem kje si zbral dovolj poguma, da si me rešil, da si tvegal svoje življenje zame, za nepomembno ukrajinko, ampak hvala. vsak trenutek s teboj je bil tako magičen in naravnost sanjski. ko sem stala ob tvoji strani, držeč tvojo dlan, sem se vsaj za moment počutila kot najpomembnejša in najsrečnejša oseba na svetu. hvala za tisočero poljubov in objemov, za vso toplino in dobroto, za potrpljenje, ko si me dolgo v noč učil angleščine ter za majhno srčico, ki sedaj biva v meni; vedno nama bo ostala ona.

našla se bova, ko bo konec te nočne more, vem, da se bova. kaj ni to tisto kar sorodne duše delajo? vedno znova bova pristala skupaj, pa če nama to ostali še tako preprečujejo. prišel bo čas, ko bodo zvezde namenile tudi nama nekaj sreče. zasluživa si jo. obljubi mi, da me boš poiskal in rešil, jaz pa ti obljubim, da se bom borila tukaj za najino dete. čakam te in večno te bom čakala.

vedno tvoja,