@ sandrine

kaj je boljšega, ko zaključek napornega tedna preživiš v kadi s steklenico piva v roki ter ob poslušanju svojega najljubšega benda? james si je tistega večera privoščil dolgo in sproščujočo kopel, a ravno ko je stopal čez rob kopalne kadi, je kopalnica nenadoma obstala v temi. »oh sranje,« mu je avtomatsko ušlo iz ust, preden se je popolnoma gol dokopal do brisače, ki je visela na obešalniku, se toliko obrisal, da ni bil več popolnoma moker, potem pa je nase navlekel razvlečen spodnji del trenirke ter kratko majico, ki sta pozabljeni ležali na stolu poleg koša za umazano perilo. ko se enkrat udomačiš v taki soseski, kot je salina road, moraš biti navajen izpadov elektrike. v temi se je james tako pretipal skozi hodnik do dnevne sobe ter se zazrl skozi okno. ulica je samevala v temi, le ena od uličnih svetilk je brnela ter poskušala ostati prižgana, a končno je obupala in tudi ta popolnoma ugasnila. nič novega. vsaj mesečina je svetila skozi okno in mu omogočala, da se je lahko premikal po sobi, ne da bi z bosimi nogami zadel v ta ali oni kot omarice ali mize. premaknil se je do omare, kjer je imel sveče, a ko je na hitro pretipal vsebino omare in njegovi prsti niso zadeli v sveče, se je spomnil, da jih je ob zadnjem izpadu porabil, v tem času pa ni kupil novih. »sranje, sranje, sranje,« so mu kletvice kar letele z jezika, v glavi pa so se mu že obračali koleščki, ko je razmišljal, kaj lahko v tem trenutku naredi. ostalo mu je le eno (če ni želel v tej temi do avtomobila in se zapeljati do bližnje trgovine) – za sveče bo moral prositi enega od sosedov. nataknil si je superge, nato pa stopil na še bolj temen hodnik ter se premaknil do prvih vrat.

sosedov pravzaprav ni poznal tako zelo dobro. zaradi službe je bil večinoma odsoten, v stanovanje se je namreč vračal le pozno večer. ob vikendih je kdaj pa kdaj na stopnicah naletel na enega od teh sosedov, toda več od pozdrava ali kratkega kimanja v pozdrav se niso družili. poznal jih je na videz in tako je vedel, da v sosednjem stanovanju živi rjavolaska, ki je bila verjetno njegovih letih ali malo mlajša. ni poznal njenega imena, ne s čim se ukvarja. spomnil se je le, da je sicer precej lušna, ampak to je bilo tudi vse. tako se je premaknil do njenih vrat in najprej tiho, potem pa, ko se na drugi strani ni slišalo premikanja, močneje potrkal, da je odmevalo po hodniku. ošinil je še ostala vrata, a ta so ostajala trdno zaprta. končno je na drugi strani zaslišal zvok in odklepanje vrat. salina je bila ena od bolj nevarnih sosesk in zaklepanje je bila edina logična poteza, če nisi želel da ti v dveh urah spraznijo stanovanje. sploh ker se sosedje niso poznali med sabo tako zelo dobro. vrata so se končno odprla in z druge strani je opazil glavo, ki je pokukala izza vrat. »hej. moje ime je james. živim v stanovanju tik poleg tvojega… imaš mogoče kakšno svečo odveč? v stanovanju nimam več sveč in nekako bi si rad vsaj malo razsvetlil sobo,« je dejal ter jo vprašujoče pogledal.