»zdaj lahko greste k njej. gospod, gospod?«
sestra me nežno strese za roko in zdrznem se iz sna. pojma nimam kako dolgo sem že v istem položaju, v tem neudobnem stolu, a nisem hotel oditi doklet mi jo niso pustili videti. težko je bilo razložiti najin zakomplicira položaj, da je pravzaprav moja sestra, ko pa nisva v krvnem sorodstvu, niti nimava enakih priimkov. samo najbližja družina, to so mi rekli. vsaj pol use sem se moral z zdravnikom prepirati, dokler sem mu dopovedal, da sem jaz edina družina ki ji je ostala. »ampak, gospodična yates je v komi, res ne vem kaj...« je zmedeno zamrmral zdravnik a v trenutku utihnil ko je opazil moj obraz. še sam nisem vedel zakaj sem želel govoriti z njo. a moral sem jo videti, se prepričati na lastne oči, da je še tukaj z mano, pa čeprav v komi.
z težkimi koraki se približam njeni sobi in razbijanje mojega srca čutim v grlu. mogoče je bila to napaka, mogoče ni dobro da jo... oh cay. srce se mi nemočno stisne ko jo zagledam, tako majhno in drobno sredi postelje, cevke speljane iz njenih rok, piskajoč monitor ob njeni strani. sestra za mano zapre vrata in nekaj trenutkov potrebujem preden zmorem stopiti do postelje. brez, da bi se zavedal kaj počnem poiščem njeno dlan in jo počasi stisnem. »cay... cay, tako mi je žal, oprosti.« zamrmram skoraj zlomljeno. nič od tega se ne bi smelo zgoditi. »jaz... prosim pridi nazaj, prosim zbudi se.« brez da bi izpustil njeno roko se naslonim naprej, s čelom se dotaknem postelje in se skušam spomniti nečesa, karkoli, da bi še naprej govoril z njo. nekje sem prebral, da pomaga če z ljudmi v komi govoriš, če jim pripovedujem zgodbe. in točno to storim – dan za dnem, teden za tednom, mesec za mescem prihajam v njeno sobo in se z njo pogovarjam. začnem pri svojem otroštvu, nekaj kar nikoli nisem hotel deliti z njo, ali z mojo družino. »moja mama, mislim, da ji je bilo ime anna. vsaj tako se spomnim, nikoli je ni bilo ravno veliko. mislim da je bila neka zapita prostitutka, ki me je puščala pri svojih prijateljicah, nekje v bronxu. očeta tako ali tako nisem poznal, enkrat ko sem imel sedem let, se sicer spomnim da je nek preprodajalec prihrumel v stanovanje in zahteval, da vidi svojega sina, a bog ve če sem bil to res jaz...« pripovedujem ji o svojem odraščanju, kako so me vzgojile ceste, prestopni domovi, tolpe. kdaj sem dobil svoj prvi tatu – ko sem imel dvanajst let. kako zelo sem sovražil šolo – stvari sem razumel, bile so mi jasne ko so mi jih ljudje razložili, a ko sem jih videl na papirju so postale samo čečkarije, ki jih nisem zastopil. »bog kako sem sovražil šolo, pa saj nisem veliko hodil – odvisno od rejnikov pri katerih sem bil. eni so se zame res zavzeli, drugi pa...« zmajem z glavo ko pomislim, na vse beznice v katerih sem bil. s prstom sledim po moji roki kjer je dolga ureznina – tako kot je to storila ona nekaj časa nazaj, dobil pa sem jo zahvaljajoč temperamentu enega od mojih rejnikov ko mi je na roki razbil steklenico. ne vem zakaj ji takrat tega nisem želel povedati, zakaj sva morala vedno revskati eden proti drugemu, namesto, da bi se že takrat pogovarjala. »do takrat ko sem spoznal tvoja starša, oh cay, takrat sem bil že tako globoko v mafiji, da nisem videl ven. pojma nimam zakaj sta se odločila pomagati meni, o bog. tako mi je žal.« vedno ko moja zgodba pride do njenih, najinih staršev se mi grlo stisne in takrat odidem. še vedno imam svoje življenje, obveznosti in stvari, ki jih moram početi, in vedno težje razlagam kam izginem, koga obiskujem v bolnišnici. povsem jasno mi je, da sem za njihovo smrt kriv sam, da je bila to moja napaka, ker sem jih vpletal v mafijske posle. vse kar sta želela zame je, da me spravita ven, da mi omogočita boljše življenje – in jaz sem jima to povrnil s smrtjo. »se spomniš tistega večera, ko smo doma imeli tisto novoletno zabavo, in si bila tako jezna name?« zasmejem se ob misli na njen razkačen obraz, ko je ugotovila, a že cel večer prepričujem fantom, da bi plesali z njo in da bi z njo ostali sami. »nikoli te še nisem videl tako jezne. in ko si me zvlekla ven in pretepla kot da imam šest let, si me vprašala zakaj to počnem, zakaj se nenehno vtikam v tvoje postle in... nisem ti znal odgovoriti.« še zdaj na to nisem vedel odgovora, a že takrat sem vedel, da jo hočem zase. na to ni bilo logičnega odgovora, zakaj, ali to sploh smem, a ko sem zrl v njene oči pod temnim nebom, je del mene vedel, da si ona želi istega. vedno ko obiščem njeno posteljo, grem še na grob, njenih, najinih staršev, ki sem jih moral pokopati sam, in tam pustim šopek. bolečina, ki jo čutim je hujša kot karkoli kar sem kdaj občutil – pa sem moral v svojem življenju pretrpeti že marsikaj – a včasih se mi zdi kot, da je to moja kazen za vse grehe, ki sem jih v življenju naredil. »oprosti, da sem sploh prišel v vaše življenje...« tiho zamrmram, kot vedno in si obrišem eno in edino izdajalsko solzo, preden odkorakam s pokopališča. včasih pozabim kako dolgo je že nimam več ob sebi, kako dolgo že nisem slišal njenega glasu, a vsakič ko jo spet zagledam, kako mirno leži v postelji, kot da bi spala, se spomnim na to kako jo pogrešam. pogladim ji lase in ji na čelo pritisnem nežen poljub. »pogrešam te...« zamrmram in globoko zavzdihnem. »prosim zbudi se, ti si edina stvar na tem svetu, ki jo še imam... prosim cay.« a ne glede na to, kako zelo jo prosim, rotim, in stiskam za roko, njene oči ostajajo zaprte. dnevi minevajo, letni časi se spreminjajo in moje zgodbe so se začele ponavljati. ena od sester me je en dan vprašala zakaj še vedno prihajam, zakaj še vedno sedim za njeno posteljo. sploh nisem vedel, da imam na njeno vprašanje kakšen tehten odgovor, dokler ga nisem slišal iz mojih ust. pravzaprav sploh ni bil odgovor, samo dejstvo, ki mi je bilo tako samoumevno kot dihanje. »ker je moja sestra.«