apartment A1

Gost

tag: aaron, words: no clue, comment: n/a

apartment A1 Tumblrm5cz3m8tg51rps8wy

ura na steni nad njenim ogledalom je naznanila sedmo zvečer in to je bilo opozorilo, da ima le še pol ure časa, da uredi vse potrebno za to, da bo sprejela obiske. presneto je bila živčna, kar pa je le še bolj oteževalo njeno delo. res je bilo, da je pospravljala že cel dan a zdelo se je, kot da jo stanovanje odvrača k temu, da bi ga počistila do potankosti. s svojimi očmi se je zazrla v svoj odsev. na njene ustnice je bila nanešena karseda naravna barva šminke, njeni lasje so bili skoraj spiščeni, a vseeno speti tako, da je z njimi lahko poudarila svoje oči in brezhiben obraz - šele takrat se je začela zavedati, da so minila že tri leta od takrat, ko ji je bilo tako zelo mar kako izgleda, kaj si je oblekla in kako popolno je njeno nadležno stanovanje. na njeni pisalni mizi so še vedno ležali zapiski, alineje, s katerimi si je označila, kako naj bi njen večer potekal in kako si je zamislila svoje priznanje. z aaronom sta prijateljevala že nekaj mesecev in izgledal je kot najbolj prijazna oseba na svetu, poleg tega pa jo je zasipaval z raznimi majhnimi darilci, zaradi katerih se je počutila kot mala princesa. morda je ravno zaradi tega dobila občutek in čeprav je že prvič, ko sta se videla začutila nekakšno vez med njima, je bila sedaj odločena, da mu pove, kaj do njega čuti. predolgo se je že skrivala pred ljubeznijo in zdelo se je, kot da je bil že skrajni čas, da ji zopet pusti blizu sebe. ničesar ni imela izgubiti in nekako je čutila, da se bo vse skupaj izteklo v smer v katero si je želela, da se izteče.

z mize je končno potegnila nametane kose papirja, nekateri izmed njih so vsebovali popoln nesmisel, pa vseeno, jih še enkrat nahitro preletela, nato pa se sklonila na mehka tla, jih pospravila v najnižji predal - če ne drugega, so bili tam najbolj varni, le kdo pa bi se spomnil brskati prav tam - nato pa z obema rokama nekajkrat pogladila svoje noge, čista navada iz njenega otroštva, ko se je znašla kjerkoli v kakršnemkoli vremenu, nato pa se domov vrnila vsa umazana, vsako packo pa je želela pred mamo prikriti tako, da jo je nekajkrat zdrgnila s svojimi rokavi. ni bilo ravno najbolj učinkovito, ponavadi je vse skupaj s tem še poslabšala in mama je bila kljub vsemu še zmeraj jezna, a vsaj potrudila se je, tako si je govorila, besede pa so bile zmeraj ista “če bi ti bilo resnično žal, tega ne bi niti storila,” da, take vzgoje je bila deležna mala jasmine, pa je vseeno znala najti luknjo v njih - tako je na takšno trditev odgovorila s “vendar če tega ne bi storila, ne bi niti vedela, da se bo tako izteklo,” oziroma nekaj v teh vodah. toda sedaj, ko je bila na svojem, je na trenutke pogrešala prav ta glas, včasih nekoliko jezen, včasih poln ljubezen, zaskrbljen in ponosen. četudi tega ni rekla na glas, se je prav tako kot se je videlo v očeh starejše gospe, tudi v njenih lahko opazilo ljubezen - in to ju je zmeraj združevalo.

zopet žvenket ure. njen čas se je iztekel, živčnost ki se je prelivala po njenem celem telesu pa jo je prevzela za tistih nekaj trenutkov zamude, ki si jih je polastil njen že težko pričakovani gost. je pozabil, da večerja tisti večer pri njej? morda pa mu ni bilo toliko do tega, da bi bil v njeni družbi. ne. ne, ne ne. počasi bi si lahko izbila iz glave vse te nadležne misli, ki so se od časa do časa znašle v njeni glavi čisto po naključju in se ji ponavadi niso pletle tam za več kot nekaj sekund. tako je bilo tudi tokrat. zvonec na vratih njenega stanovanja je pozvonil in skoraj je izginila iz prostora dnevne sobe, ter se znašla pred vrati, s tistim velikim nasmeškom, in odprla lesena vrata svojega stanovanja. “sem mislila, da si se izgubil” je bolj za šalo kot zares z navihanim nasmeškom pripomnila temnolascu pred njenimi vrati. “dober večer, aaron. upam, da ti prihod sem ni predstavljal večjih naporov - vstopi, prosim”

Naslov sporočila: Re: apartment A1 Ned Apr 28, 2013 3:24 pm

spet je bil po svoje živčen, ampak navsezadnje je to občutil vedno, kadar se je napotil proti stanovanju ene izmed svojih trenutno ljubših oseb. kakopak je v roki ponovno stiskal šopek, tokrat tulipane intenzivno rožnate barve, ker so ga nekako spomnili nanjo. imel je občutek, da se ji bo z vsemi majhnimi darilci in presenečenji, s katerimi jo je obsipaval, lahko morda vsaj malo oddolžil za svojo dolgo odsotnost iz njenega življenja. prav, morda ni bil kriv on sam, ampak navsezadnje je na koncu dneva vedno bil samo srečen, da jo je našel. še zdaj se je spomnil tistega popolnega šoka, ki ga je občutil, ko je po eni izmed očetovih omar v new yorku med božičem iskal album in je namesto tega ven poletel kupček pisem, naslovljenih na očeta. določen del pisem je bil odprt, a novejša pisma so bila še vedno zaprta tako, kot jih je zaprl pošiljatelj. seveda si ni mogel pomagati, da ne bi vsega skupaj preveril, čeprav so ga nato besede spravile v stanje popolne osuplosti in šoka, ki ga zares ni pričakoval. imel je sestro?! prav, teoretično in tehnično gledano je bilo dekle njegova polsestra ampak ko je pozneje očeta zaslišal o vsem skupaj, ni več videl velike razlike, medtem ko je šok počasi nadomestila sreča in tisto neverjetno dobro, pozitivno razpoloženje glede vsega skupaj. imel je sestro. če si je od malih nog karkoli želel od svojih staršev, je bil to sorojenec. nekdo, s katerim bi lahko preživljal čas in ki bi ga učil o življenju ter ga obvaroval pred praktično vsem, a njegova starša sta bila preveč zatopljena v svoje delo, da bi temu sploh posvečala dodatno misel. ampak prav, morda njegov oče ni bil tako zelo zaposlen, čeprav ga je aaron močno obsojal, ker ni nikoli poiskal osebe, ki je bila dejansko njegova hčerka. kako zelo trapasto! idiot. od takrat se je še bolj oddaljil od svojih staršev, sploh ko je počasi n po delčkih od očeta le izsilil priznanje o tem, kaj se je dogajalo z vsem skupaj.
celo s svojimi novinarskimi sposobnostmi je potreboval celo večnost, da jo je našel. želel je spoznati dekle s tistimi iskrivimi očmi, ki jo je s pomočjo slik lahko opazoval odraščati. bila je nekaj posebnega, čeprav je bila to morda posledica tega, da je v njej hotel videti nekaj posebnega. čeprav še vedno kljub temu ni mogel zanikati njenega več kot impresivnega poteka življenja, ki ga je ubrala po tem, ko je dobila nadzor nad njim. je sploh vedela, da je imela očeta, ki je njeni mami plačal za to, da je molčala o tem, čigava je bila? potem pa jo je le našel. v trenutku mu je dobesedno prirasla k srcu s svojim širokim nasmeškom, unikatnim obrazom in osebnostjo, ki ga je očarala. imel je sestro in njegova sestra je bila čudovita; kaj več bi si sploh lahko želel? nikoli ni bil družinski človek, ampak lahko bi postal.
končno je obstal pred njenimi vrati in zaradi neke nenadne potrebe po tem popravil svoje temne lase, preden je pritisnil na zvonec. potem pa se je prikazala in na njegovem obrazu se je samodejno zarisal nasmešek. »jasmine,« jo je pozdravil, stopil v notranjost in ji mimogrede pritisnil poljub na lice ter izročil rože brez dodatnih pojasnil, ker jih gesta sama niti ni potrebovala, kajne? zdaj se je že znašel v njenem stanovanju in zakorakal je do dnevne sobe ter se ustavil pri oknu, medtem ko jo je spremljal s pogledom. »toorej, kako si kaj? kaj je novega?« se je pozanimal, preden se je sam pri sebi nasmehnil. »in moram priznati, da izgledaš čudovito. kot ponavadi,« se je namuznil, preden je s pogledom poiskal oči svoje sestrice. na njej je našel nekaj znanih potez – čeprav se je zaradi tega občasno zalotil, da strmi vanjo, ampak saj je domneval, da ni imela kaj proti.

tagged: his sis, jasmine. :3