gazebo

Naslov sporočila: gazebo Pon Feb 18, 2013 12:16 pm

this is for kellan von apperson! smitten

zdelo se ji je, da vsak potrebuje kraj, kjer se lahko skrije pred svetom. morda pa je bilo tako le z njo. v vsakem kraju se je najprej podala na raziskovanje okolice, da bi odkrila neko skrivališče in v filadelfiji ni bilo drugače, pravzaprav je že od začetka sumila da bo tukaj verjetno tak kraj potrebovala bolj kot kjerkoli drugje, ko pa je bilo toliko misli, ki so se ji prepletale v glavi in povzročale zmedo. ni vedela kaj naj pričakuje, da bo našla, a pomemben ji je bil občutek, ki ga je na tem kraju dobila. potrebovala je namreč občutek spokojnosti, varnosti, da se je lahko tam za tistih nekaj minut odklopila od sveta, s vsemi svojimi težavami vred. bila je presrečna, ko je skritega za starimi hrasti, odkrila majhen gazebo, za katerega ni bilo videti, da bi bil kaj preveč obljuden. bilo je popolno, točno to, kar je potrebovala in odkar ga je odkrila, je tam preživela marsikateri dan. po navadi se je tako zatopila v misli, da so sekunde, minute in ure kar tekle mimo, še preden se je zavedala pa je lahko opazovala sončni zahod. bilo je njeno pribežališče, kjer je ni nihče motil in se je lahko prepustila sanjarjenju o preteklem življenju, o njenem domu v rusiji, ko je bila prva leta še tako srečna, brez da bi se zavedala kako hvaležna more biti za to in izkoristiti vsako sekundo preden bo prepozno. spominjala se je vonja v hiši, po maminih dišečih palčkah in očetovem ateljeju, spominjala se je pridušenih melodij klasične glasbe, ki so se vedno razlegale po prostoru. tisti dan ji ni bilo do navadnega postopanja naokoli, odločila se je da bo plesala, zdelo se ji je namreč, da je minila že cela večnost odkar se je nazadnje izgubila v baletu in to je prekleto pogrešala. v ušesa si je dala slušalke, zaprla oči in že je bila v drugem svetu. svetu skrivnostnih meglic, sanj in miru, le v ples je lahko vključila vsa čustva, ki jih je tlačila čez dan, prelevila se je v popolnoma drugo osebo. po tistih temeljnih vajah, se je prepustila mehki in zasanjani melodija valčka iz silfid ob kateri se je počutila, kot da lebdi na glasbi. ni vedela kako dolgo je plesala, ko jo je nekaj zmotilo, občutek ki ga ne bi mogla prav dobro opisati, ko pa je odprla oči, je prav dobro vedela kaj je to bilo - ni bila sama. očitno pa ni bilo dovolj, da jo je nekdo zmotil pri njenem sanjarjenju, ta nekdo ni bil nihče drug kot kellan von apperson, verjetno zadnja oseba, ki bi si jo želela videti. spomnil jo je na čas v njenem življenju, ki ga je želela pozabiti, zakopati v škatlo in jo postaviti na nek kraj, kjer je nikoli več ne bi rabila uzreti. spomnila se je tistega občutka obupa, ko je dejansko verjela, da zanjo preprosto ni več druge možnosti, kot da postane navadna kurba in on je ta del njenega življenja poznal, že zaradi tega mu ni mogla zares pogledati v oči. ni vedela, če je bilo pravično, da ga delno krivi za stvari, ki so se takrat dogajale, a si ni mogla pomagati, nekam je morala spravljati ves ta obup. »mislim da bo najboljše, če grem,« je tiho zamrmrala, nekoliko plašno, ko si je iz ušes potegnila slušalke in začela spravljati svoje stvari, da bi odšla. ni vedela če se je bila pripravljena z njim spustiti v prepir, za kaj takega ni imela ravno poguma in vedela je, da bi se ravno to zgodilo, če bi spregovorila več kot nekaj besed. navsezadnje mu ni imela za povedati prav nič lepega, torej je bilo morda res najboljše, če ne bi rekla nič.

Naslov sporočila: Re: gazebo Pon Feb 18, 2013 7:42 pm

note;

ni bil vajen s soncem obsijanih dni, ko je bilo nebo nad njim brez slehernega oblačka in so vsi naokrog hodili s širokimi nasmeški, dokler jim ni postalo vroče in so se zatekli k pritoževanju nad vročino. zdelo se je, da svet prav nikoli ni v najlepšem redu. le kdo bi to vedel bolje kakor on? poznal je obe strani – črno in belo. sam se je nahajal nekje v sencah in bil je mnenja, da ni v celoti slab človek. tolpa je bila zanj družina. vsi za enega, eden za vse. članom je nameraval stati ob strani vse do konca, četudi ga marsikdo še ni imel priložnosti srečati v živo. a to je bil zgolj varnostni ukrep in to ni niti slučajno pomenilo, da ni imel svojih oči obrnjenih na vsakega od njih. večkrat se je znašel v dilemi, ali nekoga sprejeti medse ali ga zavrniti. in preveč rad jim je dajal priložnosti za dokazovanje, preveč rad je ljudem ponujal izhode v sili in jim poskusil malce popraviti življenje. da, tudi kellan von apperson je imel svojo mehko stran in sedaj je slonel ob lesenem stebriču vrh kratkega stopnišča in gledal rusinjo, kako pleše. tole plesanje je bilo povsem drugačno od tistega, ki ga je izvajala v njegovem klubu, kdo bi vedel koliko časa nazaj. bilo je ob njenem prihodu v ameriko in... dal ji je priložnost za lahek zaslužek. takrat je res mislil, da je dovolj močna, da bo lahko prenesla vse slabosti poklica. po drugi strani pa si je že takrat želel, da bi ga na licu mesta zavrnila in visoko dvignila glavo ter mu obrnila hrbet.

spremljal je vsak njen gib s pogledom in si prvič v življenju zaželel, da bi lahko zavrtel čas nazaj. postavil jo je na cesto, dobesedno lastnoročno. ni mogel več gledati obupa v njenih očeh in ni bil pripravljen stopiti do nje ter jo prositi naj da odpoved kar sama. resnici na ljubo je ni mogel gledati z drugimi. vedeti, da jo je sam postavil v to pozicijo in je trpela, preponosna, da bi se kar tako vdala. zvlekel jo je ven za klub in pred njo vrgel nekaj krpic, ki jih je navadno nosila v klubu, v vip sekciji, kjer se je dogajalo precej več kot samo nedolžno plesanje v naročju. takrat se je sovražil in sovražila ga je tudi ona. očitno ji gre sedaj bolje, vsaj tako je upal. njeni gibi so se upočasnili in hip zatem se je ustavila na mestu, kakor da bi naposled začutila njegov pogled, in se zasukala proti njemu. ''hej...'' je pričel in si skušal na obraz priklicati nasmešek, ko je odmaknila oči nekam vstran in pričela pospravljati vse na kup, da bi čimprej pobegnila stran od njega. ''aria... počakaj, prosim,'' je avtomatično segel po okrajšavi njenega imena in bil v nekaj korakih ob njej, njegova dlan lahno ovita okrog njenega zapestja, da bi ustavil pospravljanje. ''minilo je že dovolj časa, se ti ne zdi?'' je previdno nadaljeval in jo hitro izpustil. dovolj časa odkar mu je v obraz vrgla denar od njenega zadnjega kupljenega seksa in se je počutil kot največji izmeček na svetu. ''lepo te je spet videti. bolje ti gre?'' zadnje besede so bile napol trditev in napol vprašanje, nedolžno poizvedovanje o tem, kje je pristala, ko se ji je uspelo odtrgati od njegovega uničevalnega efekta na njeno življenje.

Naslov sporočila: Re: gazebo Pon Feb 18, 2013 9:35 pm

očitno preteklosti ne bo mogla nikoli zares ubežati in ta misel jo je plašila. bilo je, kot bi jo nekaj vleklo k dnu, medtem ko bi se sama le trudila, da glavo obdrži nad gladino. želela si je samo pozabiti na vse skupaj, je bilo to res preveč za prositi? s hrbtom je bila obrnjena proč od njega in za nekaj sekund zaprla oči, da se je zbrala. »prosim ne delaj tega,« je tiho rekla in se počasi obrnila, da se je z njim soočila. po vseh pravilih bi ga morala sovražiti, zaslužil si je to, pravico je imela do tega, a ga je res? ko je takole stal pred njo, bi lahko res rekla, da ga sovraži? želela si je, da bi ga, prav gotovo in dejstvo, da v to ni bila povsem prepričana, jo je le še spravljalo v večji obup. otresla se je njegovega prijema in s telesno govorico jasno dajala vedeti kako nelagodno se počuti. »minilo dovolj časa?« je ob njegovem naslednjem vprašanju v njej začela naraščati jeza. »si lahko ti kar pozabil na to?« ga je tokrat vendarle prestrelila s pogledom. »koga pa slepim, seveda si. zate je verjetno vse tako preprosto, sploh pa sem bila samo navadna kurba,« je potem tiho rekla in zadnje besede komajda iztisnila iz sebe. bilo jo je tako prekleto sram, celo pred njim. vsakič ko je slišala to besedo jo je kar streslo po vsem telesu. bog, kako zelo jo je sovražila, ampak saj je to res vse, kar je bila. »ti povem kako je pri meni? sovražim se zaradi tega, kar sem počela, sovražim se in ne vem če se bo to kdaj spremenilo, ne glede na to koliko časa mine,« bila je skorajda na robu solz, kar pa njemu zagotovo ni želela dati vedeti. »ti v vsem vidiš le denar, ki ti ga prinašajo dekleta, ki delajo zate in se ne zavedaš, da jim lahko s tem uničuješ življenja. se sploh kdaj vprašaš, kaj jih je pripeljalo do tega, da morajo prodajati svoje telo?« sama je bila nad celotno stvarjo tako zgrožena, da je bila prepričana, da ima prav vsako dekle v tistem prekletem klubu za sabo neko zgodbo, ki jo je pripeljala do te točke. morda celo veliko hujšo od njene in temnolascu pred njo je bilo za to verjetno povsem vseeno. tega ni mogla razumeti, niti ne bi želela razumeti, želela si je da bi se zavedal kakšno katastrofo lahko s tem povzroči, koliko posledic je tista 'služba' pustila na njej. »in ja, boljše mi gre. pa ne po zaslugi tebe ali tvojega umazanega denarja,« je hladno rekla, še vedno v tistem navalu jeze, s katero se ni znala prav dobro soočiti. verjetno je bila to edina stvar, ki je v njej zavrela kri in povzročila, da mu je v tistem trenutku govorila vse tiste obotožbe. že čez nekaj minut ji je bilo žal, ko si je vzela nekaj sekund, da je lahko razmislila o vsem, kar mu je ravnokar vrgla v obraz. vedela je, da vse skupaj ni bilo na mestu in da mu po eni strani morda celo dela krivico. konec koncev si ni mogla iz glave izbiti njegovega obraza, ko se ji je včasih zdelo, da mu dejansko je mar, da ob pogledu na pekel, ki ga je preživljala, tudi sam ni ravno srečen. vedela je, da ji je želel pomagati in konec koncev je tudi on pač opravljal svoj poklic, tudi on je imel zgodbo, ki je ni poznala. res je bila precej ušiva v prepirih, vse prehitro je dobila slabo vest in obžalovala vsako žaljivko, ki jo je izrekla, celo v njegovem primeru. včasih si je želela, da bi znala biti bolj neusmiljena, a to pač ni bila ona, ko je takole stal pred njo, pokopan pod težo besed, ki jih je odvrgla nanj, občutek niti približno ni bil dober. »kellan,« je tiho rekla in se mu približala. »jaz… nisem mislila tako,« je rekla, praktično na robu obupa. »morda bi bil že čas, da te neham kriviti za svoje slabe odločitve.«

Naslov sporočila: Re: gazebo Pon Feb 25, 2013 8:27 am

''česa?'' je zahteva zdrsnila z njegovih ustnic preden bi se lahko zadržal. kaj tako groznega je delal v tem trenutku, da bi moral odnehati? se je šlo zgolj za to, da je končno stopil od nje in se je bila primorana soočiti z obrazom, ki se je najverjetneje redno ponavljal v vseh njenih najhujših nočnih morah in prebliskih preteklih travm, ki jih je za seboj pustila prostitucija. ni razumela, da vsa dekleta niso čutila enako kot ona – prekleto, nekatea so šla v poklic iz čistega užitka, spet druga so lahko začasno izklopila vsa čustva. niso vse čutile tako močno kot ona. ''ariadna...'' je tokrat izrekel njeno ime v celoti, da bi poskusil pojasniti. a kaj točno naj bi ji pojasnjeval? lahko bi minilo deset let, pa se ne bi opravičeval za svoja dejanja, sploh če je tedaj verjel, da ji skuša pomagati. nikoli je ni nameraval potisniti globoko v prepad, ne da bi ji obenem ponudil dlan, ki bi jo potegnila nazaj na svetlobo. ''ne bodi tako zelo prepričana v svoje besede. nimaš pojma, kaj si bila za mene, ker si mi raje vrgla denar v glavo in obrnila hrbet,'' je spregovoril bolj grenko, kot bi si želel, a vedel je, da tega ne bo opazila. v njeni glavi je bila njegova slika do skrajnosti popačena in zanjo je predstavljal vse, kar je narobe in slabo na tem svetu. ''misliš, da sem hotel, da se tako počutiš?'' je počasi registriral njene besede in jo zmedeno pogledal, ker ni imel pojma, kaj mu hoče dopovedati. da, razumel je – bilo je prekleto ogabno in na njej je pustilo konkreten žig. a ni bil on tisti, ki je spal z njo in ji zraven plačeval. ''lepo te prosim, ne gre se za denar od kluba. klub sam po sebi ni pretirano dobičkonosen,'' je samo zmajal z glavo, ko je omenila denar, čeprav se je kar precej približala resnici.

ob naslednji strupeni puščici je zmogel le še zavzdihniti in zmajati z glavo. ni imelo smisla poskušati upravičiti njene odločitve in njegovo takratno ponudbo. v končni fazi je bila še vedno ona tista, ki je pristala na njegove pogoje in začela delati zanj – nikoli je ni v nič prisilil, a vedel je, da se pogovor niti slučajno ne bo končal lepo, če bo to izrekel naglas. ''prav... vesel sem samo, da ti gre bolje,'' je klavrno zamrmral v odgovor in potisnil dlani globje v prednje žepe kavbojk. sedaj mu je dala praktično nespregledljivo iztočnico za slovo in njegov odhod, a ostal je na mestu, naslonjen na lesen steber pod gazebom. in njegov pogled je bil tudi sedaj prikovan na njen obraz, kjer je skušal razbrati, kaj za vraga se ji po glavi podi sedaj. včasih jo je tako lahka prebiral, sedaj je bila zanj resnično tujka. ''v redu je, aria. vem, da... tudi če ti ne bi ponudil dela, bi se nekako znašla. nikoli pa nisem... nisem hotel, da še naprej zame delaš kot, kot ena od drugih deklet. takrat bi ti v kratkem ponudil drugo mesto,'' je nadaljeval in nekaj gubic napetosti se je začrtalo na njegovem čelu. ''škoda, da se je med nama končalo kot se je. dobro veš, da si mi bila takrat vedno najljubša,'' je tvegal kisel otožen nasmešek.

Naslov sporočila: Re: gazebo Pet Mar 01, 2013 4:45 pm

»mislila sem reči, da se ne pretvarjaj, kot da sva prijatelja,« mu je tiho odvrnila. ni se želela več prepirati, nikdar ni tega načrtovala, a to je bila edina stvar, ki je v njej lahko v sekundi razvnela srdita čustva, ki jih sicer ni poznala. bila je razpeta med tem, da lahko nad nekom znese vso tisto jezo, žalost in sram, ki jih je tlačila vase ali pa, da pusti vse skupaj za seboj in poskusi nadaljevati z življenjem. lažje je bilo, če je lahko vse spravila iz sebe, se pretvarjala, da je bila vse njegova krivda, a je lagala sama sebi. kellan ni mogel postati dežurni krivec za vse njene težave, ne glede na to koliko lažje bi se potem s tem spoprijela, veliko težje se je namreč pogledati v ogledalo, priznati lastne napake in jih poskusiti sprejeti. »jaz se spomnim, da si bil ti tisti, ki me je prvi postavil na cesto,« ga je zavrnila, čeprav so bile njegove besede sicer resnične. res je to storila, poleg tega pa mu je še rekla kakšno uslugo ji je s tem napravil, kajti v tistem trenutku je bila to najboljša stvar, ki jo je lahko storil, odšla je z veseljem in ničesar več ni bilo, kar bi jo zadrževalo. prostitucija je bila najnižja točka v njenem življenju, nekaj, kar jo je za vedno zaznamovalo in to ne glede na to kako zelo se je trudila, da bi spomine na vse skupaj potlačila. on je bil spomin na tisti čas, opomin, da se je vse skupaj res zgodilo in sovražila je ta občutek, bil je tisti, ki jo je seznanil s tem svetom in to mu je zamerila, čeprav ji je včasih, ko je ponoči ostala sama in razmišljala o preteklosti, majhen glasek neumorno govoril, da je bila za vse kriva sama. bila je mlada, neumna in preveč zaupljiva. znašla se je v tuji državi, brez denarja ali izkušenj, za vraga, saj še niti njihovega jezika ni tekoče govorila in verjetno bi umrla na ulicah, če ne bi začela s prodajanjem ljubezni, a je bila to njena odločitev. tega si ni mogla zares priznati, že tako ali tako se je komajda pogledala, kako naj bi potem sprejela to? »moraš pa vedeti, da nikoli nisem obrnila hrbta tebi,« je potem še tiho dodala, nekoliko plašno in si dovolila kratek pogled v njegove oči. »obrnila sem ga življenju, ki sem ga do takrat poznala, potrebovala sem nov začetek in ti si bil le boleč opomin, da si le tega v resnici ne zaslužim,« tokrat je govorila le nekoliko otožno, zagrenjeno, a v njenem glasu ni bilo več obtožb ali jeze. ob njunem zadnjem srečanju je bil v njenem življenju tudi aaron, takrat se je še slepila, da bi tisto lahko delovalo, da se bo spremenila in ga bila naenkrat vredna. »ampak to ni bila tvoja krivda,« globoko v sebi je to vedno vedela, celo v času, ko je delala tam si ni mogla kaj, da ga ne bi vzljubila, a se je prepričevala, da je to narobe, da je on razlog za vse, kar ni bilo prav v njenem življenju, ker je bilo to bolj preprosto, kot priznati, da je razlog sama. »tega nisem vedela,« presenečeno je dvignila obrvi, ko je rekel, da ji je nameraval ponuditi drugo službo. »moral bi mi povedati kellan, mogoče bi potem…« obmolknila je sredi stavka, čeprav je vedela kaj je želela reči. ni pa vedela, če je bilo to sploh vredno izgovoriti na glas, preteklosti se ni dalo spreminjati.

Naslov sporočila: Re: gazebo Sre Mar 06, 2013 9:33 am

besede so bile precej podobne strupeni puščici naravnost v srce, a vsekakor je imela prav. verjetno nikoli nista bila zares prijatelja. verjetno sta bila res vedno zgolj nadrejeni in njegova uslužbenka. a to ni izblinilo dejstva, da je bil vedno prav bedasto zaščitniški do nje in jo je v času njenega dela v klubu skušal zaščititi na vsakem koraku. pa ne da je to kadarkoli opazila. večino časa je bila preveč zaposlena s svojimi problemi in svojo nesrečo, da bi ugotovila, kaj se dogaja okrog nje. toda tega ji ni mogel očitati. ''oprosti,'' je tako grenko zamrmral, čeprav ji njegovo opravičilo ni pomenilo nič in so bile to zanj verjetno zgolj nove prazne besede. ''res je. nisem te mogel več gledati v klubu,'' je odvrnil in zraven prikimal. ni več prenesel njenega praznega pogleda, ko se je počasi vdajala v usodo. ''zato sem te odpustil in... če se ne bi zdrla name, bi tisti pogovor potekal precej drugače. nikoli mi nisi dala priložnosti, da ti pojasnim, kaj počnem. zdaj je vsekakor prepozno,'' je nadaljeval in se prav pošteno trudil, da bi vzel iz glasu vso barvo in emocije, preden bi se utegnil izdati. preden bi utegnil blekniti, kako zelo se je takrat trudil, da bi jo potisnil v pravo smer, boljšemu življenju naproti. ironično, da ji je to uspelo njej sami, brez njegove pomoči – šele takrat ko se je znebila njega. ''ne... aria, ne sprenevedajva se. zate sem samo spomin na plačan seks in ko si enkrat odšla iz kluba, si bila pripravljena sprejeti tudi vse ostale posledice. od tega, da se boš izogibala mene in tako naprej. sploh pa, kot si rekla – nikoli nisva bila prijatelja,'' je odvrnil, ko so zadnje besede letele v njegov lasten gol in pomenile nov udarec v trebuh.

''kaj res? me morda res ne kriviš, da sem ti sploh ponudil delo? če ne bi bilo mene, bi morda našla drug način za preživetje. morda bi šla naprej po drugi ulici in zagledala oglas za delo, kjer iščejo varuško. ali tajnico. ali kaj podobnega, nekaj normalnega in varnega,'' je odkimal, ker niti slučajno ni nasedel, da je temu res verjela. če ga ne bi krivila, potem bi vsaj ostala zraven njega. tako pa ga je črtala skupaj s prostitucijo, klubom in vsem ostalim sranjem, ki ga je prinesel v njeno življenju. nahajal se je v istem košu kot vsaka prekleta stvar, ki jo je ranila. ''nič se ne bi spremenilo. morda to praviš zdaj... da bi morda sprejela drugo delo, ampak...'' je zmajeval z glavo, ker je bila stvar res čisto psihološkega pomena. bila je na tleh in bila je povsem sesuta. sprejela bi vsako možnost, da se pobere daleč stran od stvari, ki so jo spravile v tako stanje. nikakor ne bi sprejela drugega dela, če je to pomenilo, da bo morala ostati v klubu ali ostati poleg njega. ''kdo ve, morda boš enkrat pripravljena, da me vidiš pogosteje. nisva bila prijatelja, a imela sva kar nekaj potenciala za kaj takega,'' se je rahlo nasmehnil v poskusu, da bi ublažil napeto ozračje. ''res sem ti hotel zgolj najboljše, čeprav ni izgledalo tako. vsekakor pa še vedno velja, da če potrebuješ karkoli – res karkoli – sem samo en klic stran.''

Naslov sporočila: gazebo Sob Apr 20, 2013 6:02 pm

@ madeline smitten

james je v kopalnici kluba sicer uspešno odstranil madež, ki mu ga je nova znanka povzročila z zlitjem pijače in rjavolasec ni imel nobenega zadržka pri tem, da se ne bi ponovno vrnil v dogajanju v klubu. toda ko sta v moško stranišče vstopila dva neznanca in je med njunim sicer tihem pogovoru slišal besedo policija in klub v istem stavku, je vedel, da bo zanj bolje, če se čim prej pobere od tam. načeloma je bil sicer povsem majhna riba in verjetno filadelfijski policisti nimajo ničesar v kartoteki o njem, saj odkar se je preselil sem še ni bil aretiran, a pri teh stvareh si moral biti previden. njegov pogled se je zazrl v rjavolasko in na obrazu se mu je pojavil rahel nasmešek. nekaj ga je vleklo k temu dekletu, ne da bi točno vedel kaj. a vedel je, da si želi vsaj še nekaj časa preživeti z njo. verjetno bi moral biti bolj previden, se lepo posloviti od nje in pot nadaljevati sam v kakšnem drugem klubu ali pa oditi naravnost domov, a nekaj na njeni pojavi mu je govorilo, da ji lahko zaupa. zakaj torej ne?

»ta zabava postaja morbidna. pridi,« ji je pomežiknil, pograbil za roko in jo potegnil za sabo ven. njegov pogled je za sekundo ošinil točilni pult, nato pa se je ozrl nazaj proti rjavolaski. »počakaj me pred vhodom, okej?« jo je prosil ter se ji nasmehnil, počakal toliko časa, da je izginila proti izhodu, sam pa se je namenil v drugo smer, proti točilnemu pultu. na videz nezainteresirano se je naslonil na pult, medtem ko je njegov pogled mrzlično iskal kakšno podobo varnostnikov v bližini. na srečo se ni od nikoder nihče pojavil in ko mu je barman prvič obrnil hrbet, je z roko segel čez pult in pograbil prvo steklenico, ki mu je prišla pod roke in jo diskretno umaknil v notranjost svoje usnjene jakne. šele ko je bil na pol poti proti izhodu je poškilil proti njej. bingo. pograbil je steklenico gina in vsekakor je upal, da madeline ne bo imel nič proti tej pijači. stopil je skozi vhod, v slovo pokimal varnostnikom pred vhodom in šele ko je stopil proti rjavolaski, ki ga je čakala nekaj metrov proč, je na plan potegnil ukradeno steklenico. »oprosti ker si morala počakati. poskrbeti sem moral, da ne bova žejna med potjo,« je dejal, v istem trenutku pa je odvil zamašek in steklenico ponudil madeline. »upam da nimaš nič proti ginu…« je dodal ter se rahlo nasmehnil.

»nisi vremenarka? tudi prav. mogoče imaš enega od tistih obrazov, veš… ko se ti zdi da te spominjajo na koga znanega,« je skomignil z rameni ter se nasmehnil. ni se preveč ubadal s tem, sklepal je, da se očitno res ne poznata in to je bilo zanj konec razmišljanja v tej smeri. »torej sem spoznal pravo junakinjo, kaj? potem pa te ne smem tako hitro spustiti iz rok,« je namuznjeno pripomnil ob njeni zgodbi, kako je v preteklosti dečku rešila življenje, in ji nato pomignil, naj stopi proti parku. tu so se poleti odvijale divje zabave – dokler se na njih ni prikazala policija in pregnala ljudi. a ura je bila že pozna, kar je pomenilo, da v parku vseeno ne bo toliko ljudi. prišla sta do velikih železnih vrat, zaklenjenih z gromozansko verigo, ki pa je bila toliko ohlapna, da si se lahko dejansko izmuznil skozi vrata. james je stopil do prehoda med obema stranema in enega toliko potisnil naprej, da se je odprl prehod in pomignil z glavo proti madeline. »za tabo…« je rekel in toliko počakal, da se je izmuznila skozi vhod, potem pa stopil za njo še sam. »oh, kdo pa ni imel težav s policijo? vsakega so že kdaj ustavili zaradi prehitre vožnje ali napačno parkiranega avta, kajne?« je odvrnil in za nekaj sekund se je steklenica gina, ki je potovala proti njegovim ustom ustavila. hvala bogu, da je bila tema, je pomislil, sicer bi lahko opazila kako ga je s tem stavkom za trenutek zmedla. »na policiji, kaj? torej pišeš listke za napačno parkiranje ali…?« pustil je, da je vprašanje obviselo v zraku in se ustavil na poti ter se radovedno zazrl vanjo. stala sta direktno pod ulično svetilko, ki ji je razsvetljevala obraz, tako da si je james mislil, da bo lahko takoj opazil, če si bo za odgovor vzela preveč časa v razmislek. »verjetno ne bi šla z mano v takšen kraj, kot je ta osamljen park, če bi deloval kot kriminalec, kajne?« se je namuznjeno nasmehnil in ob tem stopil bližje k njej, da je senca njegova telesa padla na njen obraz. »gin?« ji je ob tem pomahal s steklenico pred obrazom, nato pa se zasmejal, zmajal z glavo in stopil naprej. »ah ne, jaz pa sem čisto navaden podjetnik, ki se ukvarja s čisto navadnimi stvarmi. bolj bi se bal, če bi bila iz davčne uprave, ker z mojimi oddajami davkov sem res malo bolj štorast.«

Naslov sporočila: Re: gazebo Sob Apr 27, 2013 8:22 pm

tag; james :3

z užitkom je opazovala kako se je njegova mimika telesa spremenila, ko sta v stranišče vstopila dva moška, ter načela temo o policiji v klubu, katere šefica je bila ona. niti eden od njih, vključno z jamesom, pa se ni tega zavedal in je bila v očeh vseh samo ženska več in glede na to da se je sedaj nesramno nahajala na moškem zahodu, je zagotovo bilo prej vprašanje kakšne vrste in ne ali je lahko nevarna. že tako ali tako ji je bilo dano to, da je njen videz marsikdaj koga pretental v njeno korist, ter tudi na to karto je igrala sedaj z njim. imela ga je v pesti le da se tega še sam ni zavedal in nekaj ji je pravilo, da se bo noč prijetno odvila v njeno smer, ter bo opravila še eno uspešno delo več. to ji je lahko postalo jasno v sekundi, ko ni iskal samostojnega nadaljevanja poti, ampak je skupaj s sabo potegnil tudi njo stran od stranišča, ter ji nato naročil naj ga počaka pred vhodom. ustrežljivo je pokimala z glavo in se znebila množice, ko je prispela ven in se je začutil svež zrak v njeni okolici, ki ga je deloma tudi potrebovala. sedaj bosta le ona dva in nobenih radovednih pogledov in čisto zlahka bo vse skupaj opravila. nekaj ženskih trikov in nasmeškov je očitno delovalo, da je pridobila njegovo pozornost, ki je bila vredna svojega nadaljevanja in zanjo je to predstavljalo že predigro njeni zmagi. tako zelo prepričana vase spet ni mogla biti, ampak glede na razplet trenutnega dogajanja je bila v vodstvu, ko pa sam niti malo ni vedel s kom se je sedaj zapletel. počakala ga je nekaj minut, da se je naposled le prikazal, le da je tokrat pri sebi imel stvar več in se je sedaj ta prikazovala pred njenimi očmi. » le kaj bi lahko imela proti ? « se je nasmehnila in sprejela steklenico, čeprav bi bilo bolj pametno jo zavrniti in odreagirati hladno na alkoholno pijačo, češ da je ne mara ali pa kaj podobnega.

» mogoče pa res. nikoli nisem razmišljala o tem, « je mehko odgovorila, ter bila zadovoljna, da je kupoval besede katere je prodajala v prazno. seveda mu je delovala znano, če pa je bila šefica policije in je kje njena slika že krasila svoje mesto, a se je očitno sam spozabil in je tokrat to delovalo v njeno dobro korist, sicer bi morala odprto igrati že od začetka, ter mu dati vedeti kako dobro ga želi uničiti. » ne bi ravno rekla, da sem junakinja, ampak samo oseba, ki je ravnala po svoji vesti. « tokrat je rekla nekaj iskrenega in se za spremljavo prijetno nasmehnila v njegovo smer. četudi bi jo hotel spustiti od rok, ga ona ne bi bila pripravljena tako zlahka, torej bi v vsakem primeru njena družba krasila njegovo. železna vrata pred njo so se odprla in na njegovo željo je stopila prva, ter čutila kako je njegova postava zavzeto sledila za njo. » pomislil bi da veliko pove dejansko maso, pa je še to premalo, « mu je odgovorila na sicer retorično vprašanje in iz sebe privlekla manjši smeh, ki se je razširil po okolici. » nekaj takega, « se je zlagala in pogled obrnila proti njemu prepričana, da je sedaj rahlo prebledel, čeprav reakcije ni mogla videti v temu. » vključuje veliko papirjev in zelo malo zanimive akcije,« je še dodala majhno laž in skomignila z rameni, kakor da bi bila tega vajena, ter se niti ne bi pritoževala. sploh pa če je tako pogledala z drugega zornega kota, se njeno delo na postaji ni razlikovalo bistveno od povedanega, le da je tu pa tam imela kakšno zanimivo akcijo v svojem življenju, kakor je bila na primer ta. sprejela gin in naredila nekaj požirkov in mu jo vnovič vrnila nazaj v oprijem dlani. na ustnice se ji je takoj prikradel posmehljiv nasmešek ob njegovih naslednjih besedah, ki so bile tako zelo zlagane, ter bi jim nasedla, če ne bi poznala zares njegove zgodovine. tako se je lahko le delala, da mu je verjela in se smejala njegovim pripombam, ampak v resnici je bil veliko več kot član tolpe. » moram priznati, da na prvi pogled ne bi nikoli rekla, da spadaš v skupino tistih dolgočasnih podjetnikov, ki gledajo za krili svojih tajnic, « je pripomnila in se zavrtela vanj s svojim pogledom, ki je moral pošteno skrivati svoj prezir, ter nadaljevala : » prej bi ti pripisala kakšno bolj vznemirljivo delo, ki pa bi ti prinašalo veliko denarja. « kot je bilo na primer to, da je bil član tolpe, ter počel zločin za zločinom, ter igral spodobnega moškega na dnevni bazi. » zagotovo pa se nahaja kaj zanimivega, kar bi lahko delil z mano. jaz sem ti na primer povedala o moji junaški izkušnji, sedaj si na vrsti ti, « ga je dregnila in z iztegnjeno dlanjo nakazala željo po ginu.