is it me you're looking for?

Naslov sporočila: is it me you're looking for? Pon Apr 01, 2013 6:39 pm

tag; madeline smitten

is it me you're looking for? Tumblr_inline_mkjv83Q17A1rf2nk8

skušal je obdržati resen obraz ko je korakal proti svojemu najljubšemu baru – mclanahan's, in tvegal nekaj postrani pogledov na svojo desno k rjavolaski ki je mirno korakala poleg njega. »khm, ravno tu, za vogalom je.« je dodal in jo še enkrat ošvrknil s pogledom preden je zavil na desno, in ji odprl vrata ki so vodile v notranjost. če bi mu kdo tri ure nazaj rekel da bo na petkovo popoldne sedel v baru in pil s svojo šefico, bi se mu začel smejati v obraz, a iz nekega razloga se je zgodilo točno to. »dva piva prosim, in... nekaj prestic. hvala.« je z nasmeškom na obrazu naročil natakarici potem pa sklenil roke in se zazrl v rjavolaso lepotico pred sabo in privzdignil obrvi. »mi boš povedala kaj točno je bilo tisto prej? saj te ne moti če te tikam, kaj? mislim da sva že mimo tega.« madeline peterson vsekakor ni bila to kar je pričakoval. seveda jo je v svojih štirih letih odkar je tu že nekajkrat srečal, videl, z njo celo vljudnostno kramljal in jo opazoval kako jim razdeljuje naloge. kar se je tikalo njega je bila pravična, stroga, resna in odločna – vse lastnosti ki jih je lahko spoštoval. seveda, včasih je bilo najlajžje zbijati šale na njen račun, saj je bila njegova nadrejena in po vrh vsega še ženska, a jacob reagan ni bil šovinist – spoštoval je ljudi, ki so vedeli kaj hočejo in se povzpeli na položaj, ki so si ga želeli. sam tega z njimi ni delil, najbolj vesel je bil zunaj na cestah, in prav zato ga je tako presenetilo ko je rjavolaska prikorakal iz svoje pisarne in ga potegnila za sabo na kraj zločina. zakaj je bil sploh v pisarni v petek popoldne še sam ni vedel, papirologija ga je ulovila in svoji partnerici je požugal proti vratom, ji zaželel lep vikend, sam pa se potopil v goro poročil. zato je kot blisk skočil pokonci ko je potrebovala backup, in celo pot do kraja zločina skušal ugotoviti kaj se dogaja. hitro je seštel ena in ena ko je videl jokajočo mladenko, ki mu je v zlomlenjih stavkih dala izjavo, kako je ob prihodu domov našla svojega očeta v luži kri v veži. srce se mu je stisnilo ko je gledal dekle, kako se ji svet podira pred očmi in se zasukal proti madeline, da bi jo vprašal kdaj pridejo forenziki in zdravniki, ko je opazil izraz na njenem obrazu. bil je... šok, groza, presenečenje in... še nekaj, vse se je izrisalo na njenem obrazu in potreboval je tri klice, da jo je zbudil k življenju, da se je odzvala. v svojem strogem glasu mu je podala navodila, ki jih je vestno izpolnil dokler ni bilo celotno prizorišče zločina poplavljeno s policisti, zdravniki in utripajočimi lučmi. »mislim, da je to vse za danes, hvala policist reagan, jaz bom-« še preden je lahko nadaljevala jo je že ustavil in jo povlekel za sabo v svoj naljubši bar. potrebovala se je sprostiti in prekleto, bil je preveč radoveden. »če se sprašuješ kaj mislim, potem mislim na trenutek ko si popolnoma zmrznila na kraju zločina kot kakšen zelenec in potem tavala naokrog kot duh preostanek časa. slabi spomini?« se je pozanimal in stisnil roko v pest ob misli na dekle, ki sta jo pustila da odide v bolnišnico. »dobili bomo prasca ki je to storil, sovražim ljudi ki tako prizadanejo otroke.« je zamrmral, njegove misli pa so takoj odtavale na svoje slabe spomine. »mislim da se sploh nisva še uradno predstavila kaj? jacob, jacob reagan.« vsak je kdaj potreboval malce sprostitve, in ko se je jacob naslonil nazaj je bil prepričan, da madeline peterson to še preveč potrebuje.

Naslov sporočila: Re: is it me you're looking for? Pet Apr 12, 2013 6:10 pm

for this post i tag jacob. and i wrote around 800 words. sorry for late, really :3 yay,yay let`s begin with this :3

koliko je bila pravzaprav ura, ko je dobila klic v svoji pisarni niti ni vedela, vedela je samo to da se je takoj v pičli sekundi spravila ven iz svoje pisarno v preostale prostore policijske postaje, kjer si večinoma ob delovniku naletel na celotno norišnico in paleto oseb- od policistov v civilu, ki so ob sebi držali zapornike in pa seveda bodoče zapornike, ki so igrali še na zadnjo karto za svojo svobodo. sedaj pa so prostori bili bolj kot ne prazni, ter je bilo le nekaj tistih, ki so skrbeli za nočno delo. in med vsemi temi si je morala izbrati nekoga, ki bo odšel z njo na kraj zločina, da bi poskrbel za dogajanje tam. velikokrat se je udeleževala tudi dela na terenu in se poskušala čim bolj izogniti delu s papirji. te je po navadi prepuščala svojemu pomočniku, ki ji je pomagal voditi vse skupaj in biti na čelo, ko nje ni bilo ali zaradi bolezni ali kakšnega službenega potovanja. izbrala je najlažji način in počakala ravno toliko, da je videla kdo se bo prvi zdramil in tako pridobila takojšen odziv policista, ki ga je sama imela precej dobro vtisnjenega v spomin. sicer se imen vseh na postaji res ni mogla zapomniti, a njegovega si je vendarle le. navsezadnje je njegova premestitev pri njenem pomočniku burila nekaj duhov, a sama se je zanašala na svoj šesti čut, ko ga je sprejela odprtih rok na svojo policijsko postajo in mu ponudila delo, ki ga je do sedaj vestno opravljal v nasprotnem primeru bi bil že poslan z brco ven in bi mu lastnoročno odvzela značko in uniformo. sedla sta v avto in se z zvokom sirene nad njima odpeljala proti prizorišču. tam ju je že pričakalo reševalno vozilo in socialna delavka, ki je morala poskrbeti za šokirano in objokano dekle. jacobu je prepustila, da je opravil z izjavo, ko si je sama ogledovala prostor in lužo krvi na tleh in od časa do časa ujela kakšno besedo iz ust prestrašenega dekleta. razumela jo je. sama ni ravno ujela očeta mrtvega, a je bil mrtev in na enak način hladnokrvno ubit, kot je bil njen. zato so spomini prišli na plano in za trenutek se je spozabila svojega delovnega statusa in kako bi morala sicer odreagirati. bilo je grozno poslušati glas mladenke, pa čeprav so zlomljeni stavki zanjo bili kot dober dan, a bili so ji tako zelo blizu. tako zelo. padla je popolnoma pod vpliv svojih misli, da je preslišala začetne klice njenega partnerja, ter je odreagirala šele na zadnjega, ko je prevzela spet nadzor nad seboj in svojim telesom, da je lahko podala nadaljnja navodila. policisti so poskrbeli za zbiranje dokazov in pri tem sta jim pomagala tudi ona dva, zdravniki so oskrbeli mladenko, oče je bil že zdavnaj odpeljan na obdukcijo, gledano z vseh vidikov se je vse skupaj bližalo h koncu. » mislim, da je to vse za danes, hvala policist reagan, jaz bom- « je začela, ko se je obrnila proti policistu in že hotela reči kako bo odšla domov in se posloviti, ko jo je samo zagrabil za seboj in se ji je nekaj trenutkov kasneje izrisala podoba bara pred njenimi očmi. drugega ji ni preostalo, kot da je ponudbo sprejela, ter roko na srce nekaj pijače je bila po vsem tem potrebna. po navadi ni tako izgubljala kontrole nad seboj, ter se je z očetovo smrtjo precej dobro borila, da je lahko nadaljevala svoje iskanje morilca, vendarle pa naloga ni bila tako zelo lahka. » še prosila bi te, če pustiš uradnost pri miru in pozabiš to, da sem tvoja šefica, « je dejala in prezrla prvi del vprašanja, ki ga je precej jasno slišala, samo odgovoriti ni zares želela. nekako je ves ta čas upala, da je prezrl njen obraz in njeno obnašanje, a najbrž ga je bilo zelo težko in se je sedaj morala spomniti nekaj prepričljivega – pol resnico ali popolno izmišljotino, samo resnice ne. » nič posebnega, samo na očeta sem se spomnila. umrl je pred leti, « je odgovorila, čeprav je lahko vedela, da mu to ne bo zadostovalo in bo hotel vedeti več. » grozno je, da je morala biti priča čemu takemu, ter biti s tem omadeževana do konca življenja. otrok komaj preboli naravno smrt kaj šele umor, « se je strinjala in se namrščila ob misli kakšne vse vrste ljudi obstaja na svetu. sama ni bila majhna punčka, a je bila vseeno dovolj prizadeta zaradi dejstva, da očetu niti ni povedala kako zelo rada ga ima in kako zelo ga ceni . samo odvzeta je bila od njega in bila primorana večino časa živeti stran od njega z mamo. » madeline peterson. sicer pa vem kdo si. policist, ki ga ni bilo ravno pametno sprejeti na policijsko postajo, ampak imaš srečo da sem sama precej trmasta in sledim občutkom, da sem z veseljem sprejela tvojo premestitev, « se je nasmehnila in se z komolci naslonila na pult ob katerem sta sedela.