število prispevkov : 985 cash : 1888 street reputation : 496 tvoja starost : 31 starost lika : 32 years old group : ons kraj rojstva : los angeles, usa
Naslov sporočila: pulpit Pet Maj 10, 2013 12:50 pm
valentin morawitz
število prispevkov : 22 cash : 50 street reputation : 18 tvoja starost : 31 starost lika : 22 group : police kraj rojstva : bratislava, slovakia
Naslov sporočila: Re: pulpit Ned Maj 19, 2013 9:56 pm
tag, riley note: here we go!
da bi se izognil enormni gneči, ki se je nabrala pred vhodom, se je sam sprehodil proti ospredju cerkve, proti govorniškemu odru, kjer je še malo prej stal župnik, ki je prav zavzeto govoril o ljubezni. verjel je vanjo, čeprav je sploh ni zares okusil; zdelo se mu je naravnost absurdno, toliko bolj, ker mu je vera v to, da resnična ljubezen obstaja, v zadnjem času uplahnila. njegova kamille - njegova holly - ga je hotela ob sebi, spet pa ga ni hotela na tak način, kot si je on želel njo. po letu iskanja ga je porinila na stranski tir, ker je zdaj navsezadnje živela novo življenje in sam ni bil prepričan, ali bo bolje, če preprosto izgine - se vrne na slovaško in tam naprej živi svoje mizerno življenje brez nje - ali če ji vendar da tisti čas, ki ga je potrebovala, da premisli, kaj želi storiti. iskreno, mar ni bilo leto dni dovolj časa za vse potrebne premisleke? mar ni bil zdaj čas, da se mu obesi okrog vratu in ga prav nikdar ne izpusti iz svoje bližine? mar ne bi bilo to.. tisto, kar naj bi ob taki priložnosti storila?
glasno je zavzdihnil in si ogledoval izrezljano površino govorniškega odra; riley je bila menda v vrsti za čestitke, ali pa je morda pohitela prižgati svečke za srečni par, ni vedel. sam ni poznal nikogar od njiju, a riley je z veseljem pospremil - bedasto misleč, da bo to dobra distrakcija. kje neki! bilo mu je še huje kot prej in njegove misli so prav rapidno bezljale k rjavolaski, ki jo je ljubil, med tem ko ona njega prav očitno ni. najraje bi si iztaknil oči. najraje bi.. o bog, najraje bi se zavlekel v neko luknjo in umrl. nejevoljno se je prestopil iz ene noge na drugo, njegovo čelo se je gubalo, kot bi nekje v mislih izpraševal boga, kaj naj bi še sploh storil. spraševal se je, če bo zdaj samo še dodatno kaznovan, ker se je spustil med rjuhe s saoirse o'brien in če bo morda kamille za večno izginila iz njegovega objema. ni bil prepričan, da bi bil to sposoben preživeti.
in potem je nekje za njegovim hrbtom nekaj konkretno usekalo in ko se je ozrl, da bi videl, kaj se dogaja, se je nanj zrušil plaz kamenja iz strehe cerkvenega poslopja, ki je spodnji del njegovega telesa dobesedno zabarikadiral pod seboj, med tem ko je zgornji del ostal nepoškodovan, predvsem zato, ker je pravočasno z rokami prekril svoj obraz in začutil nekaj konkretnih udarcev - s katerimi je najbrž odbil kar nekaj težkega kamenja. zastokal je in premaknil zgornji del torza, ki se je zdel precej nepoškodovan. v njegovo glavo so nemudoma udarili kriki neznancev, ki so v vsesplošni paniki bežali pred kaotičnim stanjem. sam, po drugi strani, se je težje premaknil. ležal je na hrbtu in zato se mu je uspelo razgledati po prostoru; vsepovsod sama panika, potem pa se je iz gneče izrisala riley. "o bog, riley.." je zamomljal in se skušal povleči izpod kamenja. nekaj se je premaknilo, a zdelo se mu je, da bi bilo lahko kaj hudo narobe z njegovo levo nogo, ki ga je takrat zaskelela kot hudič. "si dobro..?" se je namrščil, ko se mu je pogled ustavil na njenem boku, kjer je zapazil krvavitev.
beatriz von apperson
število prispevkov : 31 cash : 88 street reputation : 25 tvoja starost : 35 starost lika : 27 group : irish mob kraj rojstva : la paz, bolivia
Naslov sporočila: Re: pulpit Pon Maj 20, 2013 7:26 pm
riley & valentin,
zrla je iz svojega mesta sredi klopi, postavljene na obeh straneh vzdolž cerkvene ladje, tja k oltarju, kjer sta si večno zvestobo obljubila čudovita ženin in nevesta. njuna brezpogojna ljubezna je bila očitna vsem navzočim svatom, ki so skupaj z njo zrli v ospredje. sama osebno ni poznala nobenega od njiju, toda ob prejetem vabilu, ker je bila sama tudi nekakšen del mož v modrem kot patologinja, ni pomišljala niti dvakrat, da bi izpustila ta svečani dogodek. poroke so ji od nekdaj bile nenavadno ljube, kajti bila je brezupna romantična dušica, čeprav tega na veliki zvon reseda ni obešala. zato je uživala med izbiro pravega darila, obleke in sedaj med samim obredom. ni pa se mogla upreti spraševanju, če bo sama kdaj uspela najti to posebno osebo in si bo nekoč z njo obljubila večno ljubezen pred bogom. resnično si je želela da bi tudi zanjo obstajala tam nekje in ne bo ostala za vekomaj preveč zaposlena stara devica.
pogledala je k valentinu, svojemu dobremu prijatelju, s katerim se je udeležila poročnega obreda, ki si je sedaj po obredu ogledoval prižnico. nenavadno dobro sta se razumela in bil je eden redkih pripadnikov nasprotnega spola ob katerem ji niso vse misli zbežale ven iz glave. cel poročni obred se je zdel še dodatno z misli daleč, daleč proč, toda o razlogih ga ni hotela spraševati ali drezati vanj. preprosto se ji ni zdelo prav. ko in če bo želel ji bo že zaupal kaj ga je mučilo in če je imelo kakšno povezavo s tistim dotičnim dekletom zaradi katerega je bil v phillyu. gotovo je imelo, toda podrobnosti ji bo ali ne že enkrat izdal. srečnima mladoporočencema je še zaželela vse najlepše, preden sta zapustila cerkev. z drugimi bi jim sledili naprej ven, kjer se bo v šotoru nedaleč proč odvijala zabava, toda z enim samim glasnim pokom se je vse spremenilo.
riley se je zazdelo kot da sta se stresla zemlja in nebo skupaj. potres? ne, ni bil potres... bilo je nekaj drugega, nekaj namerno povzročenega. čudovito okrašena stara cerkvica je zaječala in iz vrha je navzdol začelo padati kamenje, težki leseni tramovi; povsod je v enem samem trenutku zavladala vsesplošna panika. vsi so pritisnili k izhodu, le sama se je ozirala naokoli za valentinom in se skozi skoraj nepredušno maso ljudi prebijala nazaj k oltarju. morala spotoma zlesti čez tram ali dva in če je ne bi tako zelo skrbelo za dobrobit temnolasca, bi se ustavila in pomagala drugim. vmes jo je nekdo še grobo potegnil za roko, da je padla vznak in skupaj z njo, se je nanjo še nekaj usulo iz trama, ki je se je zagozdil ob steno. oplazilo jo je po boku in trebuhu, toda niti opazila ni, še manj občutila. z mislimi je bila čisto drugje. podvizala se je in srce se ji je skoraj ustavilo, ko je zagledala valetinovo telo pod plazom kamenja. "nee, valentin!" ji je krik zapustil ustnice in korak še pospešila, da bi čim prej dospela do njega. "oh, bog. si-si v redu?" je bilo olajšanje v njenem glasu močno otipljivo, ker ga je našla pri zavesti in ne ko bi življenje že odtekalo od njega. pokleknila je navzdol k njemu in opazila njegov pogled usmerjen v njeno telo. "z mano je vse dobro. nič me ni zade-" je že začela in končno sledila njegovemu pogledu. presenečeno je opazila velik krvav madež na levem boku, ki se je vse bolj večal na njeni obleki in hkrati opazila tudi stvar, ki je madež povzročila. vase je imela zabodeno neko železno stvar in ona še opazila ni. "oh, sploh nisem čutila," je šokirano našla svoj glas in na hitro skušala oceniti situacijo. s to rečjo v sebi valentinu pomagati ne bo mogla, zato je previdno potegnila iz sebe ven železno zadevščino in jo vrgla proč, preden je pokleknila k njemu. "nekako te morava spraviti ven," je že razmišljala, kako bi mu pomagala ven. "kaj vse te boli?" se je trudila ostati trezna in ne misliti na vse bolj utripajočo bolečino v boku. kri ji je sedaj še bolj tekla in z nečem bi jo morala prevezati toliko, da bi vsaj malo zaustavila krvavitev.
valentin morawitz
število prispevkov : 22 cash : 50 street reputation : 18 tvoja starost : 31 starost lika : 22 group : police kraj rojstva : bratislava, slovakia
Naslov sporočila: Re: pulpit Pon Maj 27, 2013 10:26 am
tag, riley note: here we go!
tisti trenutek je bilo edino, kar je bilo pomembno, preprosto to, da ohrani trezno glavo; in precej uspešno mu je to uspevalo, sploh glede na dejstvo, da je bil spodnji del njegovega telesa takorekoč pokopan pod kupom kamenja. vedel je, da se lahko izvleče - ne glede na nenavadno bolečino, ki je tekla skozi njegovo desno nogo - in zato je skušal čimmirneje, čimbolj trezno pristopiti k situaciji. "dobro sem," je prikimal in zajel sapo, ob čemer se je z zgornjim delom trupa znova premaknil, za seboj pa povlekel spodnjega. videl je lahko, kako se je nekaj kamnov na vrhu udrlo na del, kjer so bile prej njegove noge. brez težav se bo potegnil ven, sploh ni šlo za to.. šlo je za to, da se morata čimprej pobrati na varno, glede na to, da je vse skupaj močno spominjalo na nekakšen bombni napad; in če so bili storilci temeljiti, potem ena bomba vsekakor ni bila dovolj.
"o bog," je tiho zavzdihnil, ko je lahko na lastne oči videl, kako je riley zagrabila za kos železovine v svojem boku in ga s čistim potegom iztrgala iz sebe; tam je ostala velika rana, iz katere se je ulila kri. ni bil ravno zdravnik, a toliko mu je bilo jasno; s takšno rano ne bo zdržala prav dolgo brez zdravniške pomoči in moral se je čimprej spraviti izpod tega prekletega kupa kamenja, sicer bosta kmalu oba hrana za novo eksplozijo. prikimal ji je, ko je izrazila tisto očitno, nato pa hitro priredil resnico, ker prav zares ni hotel, da jo skrbi, ko pa je bila sama v stanju, ki vsekakor ni bilo zavidanja vredno. "nič me ne boli," je zmajal z glavo, nato pa se mu je na obraz poveznil majhen - za situacijo najbrž ekstremno neprimeren - nasmeh, ko je dodal: "mislim.. saj veš, razen telesa, ukleščenega pod kamenjem."
znova se je potegnil naprej, izpod kamenja je zdaj dobil zgornji del svojih nog in za trenutek se je moral ustaviti, da je zajel zrak. naslednji poteg je bil odrešilen; njegovi čevlji so pogledali izpod kamenja in za trenutek je bil primoran utrujeno posedeti, med tem ko mu je pogled obstal na desni nogi, ki je bila precej okrvavljena, hlače so bile pod kolenom raztrgane in od tam se je vila dolga linija razparane kože. uspel je zakleti v glavi, to pa je bilo tudi vse; ni bilo tako hudo, s tem se je tolažil, lahko bi bilo huje. "riley," je spregovoril, da bi ujel njeno pozornost. "morava te obvezati, ja?" je pojasnil in iz sebe v trenutku iztrgal srajco, ki jo je imel oblečeno preko prijete temne majice; z močnim potegom jo je raztrgal na dva kosa, da je od tega dobil dolg trak, ki sta ga lahko ovila okrog nje. "pridi," ji je pomignil, naj se mu približa, da jo bo sposoben oskrbeti. "in potem morava čimprej ven, razumeš? nujno potrebuješ pomoč," je zamrmral in se za trenutek srečal z njenimi lepimi očmi, preden se je lotil obvezovanja.