philadelphia city's hospital

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Sob Maj 11, 2013 10:40 pm

blake
zadnjič z otti :/

tih pisk jo je prisilil, da je odprla oči in stopila v realnost. tiho je zaječala ob beli barvi, ki je prav nesramno utapljala prostor v katerem se je nahajala ter bodla njene oči. z dlanmi se je uprla v neudobno žimnico, na kateri je ležala, vendar je nemočno obstala na mestu, medtem ko je njeno premikanje vedno znova pošiljalo po telesu valove bolečine. čutila je prav vsako mišico v skelečem telesu, ki se je neprekinjeno treslo zaradi visoke vročine. vsa barva je izginila iz njenih upadlih in vsrkanih lic, pordele oči z ogromnimi podočnjaki so bile brez običajne iskrice. to je bilo to, njen veličasten konec v ogabni zeleni bolniški halji. lahko je čutila, kako jo zapušča življenje, kako je le vprašanje časa, kdaj ji bo zmanjkalo energije, da odpre oči. in četudi je njeno telo gorelo od bolečine, ji je na ustnicah nekako uspelo obdržati nasmešek; pomirjen in nežen. ni se bala svojega konca, imela je dovolj časa, da se pripravi. že po prvem koraku tega dne, je vedela, da je nekaj hudičevo narobe; srce se ne poskuša iztrgati iz prsnega koša kar tako. pojma ni imela kako je kasneje pristala v bolnišnici, v neudobni beli postelji, priklopljena na milijon aparatov, ki so spuščali neprijetne in piskajoče zvoke. pravzaprav je komaj čakala, da se poslovi in odide. dovolj je imela nenehnega trpljenja in strahu, dovolj tablet in injekcij, dovolj zdravnikov in bolnišnic. hotela je oditi in ugotoviti kaj se skriva po smrti. kotičke ustnic je zavihala v šibek nasmešek, zadovoljna s filmom življenja, ki se ji je vrtel pred očmi že vse odkar je pristala tukaj. uspelo ji je prav vse kar si je zadala, prečrtala je lahko vsako našteto stvar s seznama želja; sava je vstopila v njeno življenje kot najboljša prijateljica, uspela si je narediti kariero, s katero je vsaj malo pripomogla svetu, prepotovala je svet in spoznala nove kulture, verjela je, da je uspela iztisniti iz kellana vsaj nekaj dobrega in našla je njega. blake. posebna toplina je zajela njen obraz, ko je pomislila na temnolasca, ki je uspel le v nekaj mesecih popolnoma zasukati njeno življenje; on je bil pomen ljubezni, on je bil tisto kar je iskala celo življenje. izpolnil je vsako njeno najbolj neumno željo, ji vztrajno vlival voljo in polepšal sleherni trenutek. bil je edini razlog, ki jo je še zadrževal pri življenju; bala se je njegovih solz, ki so se vlile že samo ob priznanju njene bolezni, ni ga hotela pustiti samega. jezna je bila sama nase, ker je sebično poskrbela za svoje veselje, njemu pa dopustila, da se zaljubi vanjo. ni si zaslužil trpljenja, katerega mu bo v kratkem prizadejala njena smrt. in kot podoba iz sanj se je napol v spanju napol v realnosti izrisala postava, ki je s tako preprosto polepšala njeno življenje. nekajkrat je pomežiknila, v upanju da temnolasec ne izgine, nato pa slepo poiskala njegovo dlan. »blake,« se je šibko nasmehnila, brez da bi se posvečala dejstvu, kdaj je sploh prišel; važno, da je prišel. nežno je pogladila njegovo dlan, ko je njena suhljata roka obstala na njegovi. počasi ji je uspelo pomiriti svoje tresoče telo, katerega so sedaj pretresli le še občasni sunki neznosne bolečine. kljub temu, da je komajda premikala svoje telo, ji je nekako uspelo zlesti k robu postelje. »pridi,« je zašepetala v velikanski želji po njegovi bližini. potrebovala je njegov dotik, njegov poljub… lahko bi bil zadnji. šele takrat jo je zadelo kako hudičevo jo bo bolelo, ko ga bo morala zapustiti; spolzela mu bo iz rok, ne glede na to, kako močno jo bo zadrževal v svojem objemu. »ne bi me smel videti v takem stanju.« umirila je svoje telo, ki se je streslo v novem sunku. prekleto, vsak val bolečine je bil hujši in bolj utrudljiv. s težavo je prisilila svoje misli, da ostanejo prisebne; potrebovala je še nekaj zadnjim trenutkov z njim.

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Ned Maj 12, 2013 4:20 am

tag, otti smitten

naj se še zadnjič nagleda njegove seksi čeljusti Sad

Sedel je na fotelju ob oknu in skušal pozabiti kje se nahaja. Strmel je nad mesto in še vedno se je ob vsakem zvoku rešilnega avtomobila zdrznil, kot da bi ga nekdo polil z vedrom ledeno mrzle vode. Tega je se je, hočeš nočeš, bal vsakič, pa ne glede na to kje je bil. V službi, fitnesu ali doma, vedno je zgrabil telefon in poklical njo. Njo, ki mu je teh nekaj mesecev krajšala vsako zdolgočaseno minuto, njo, ki je življenje zajela s tako veliko žlico, da zanj včasih ni ostalo nič. Njo, ki mu je po nekaj tednih vendarle povedala svojo … svojo skrivnost. Od takrat dalje se od nje ni oddaljil za več kot nekaj metrov, le takrat, ko je bilo nujno jo je zapustil, pa še to ga je spravljalo v obup. Kaj če ga ne bo tam, ko … ko bo umrla. Kaj če bo svoj zadnji dih izdahnila sama. Ta beseda se je do sedaj zdela kot prepovedana, vsaj v njegovem besednjaku se ni velikokrat znašla. Še takrat, ko je Otti načela temo, jo je spretno obrnil v drugo smer in na sploh je bilo razmišljanje o tem preveč boleče, da bi si sploh drznil poseči tako daleč. Leta je iskal človeka, ki bi ga izpopolnjeval, kot ga je izpopolnjevala ona, in ko jo je nekdo končno poslal v njegove roke, se je z njim čisto mimogrede poigral tako grdo, da mu jo je nedolgo za tem nesramno iztrgal. Že par dni zapored se je pripravljal na nenaden obisk bolnišnične sobe, ki je bila tako rekoč že rezervirana zanjo, pa jima je nekako uspelo prevedriti noč, ona zafiksana z morfijem, on pa tik pred jokom, stiskajoč njeno dlan. Tu in tam se je izgovoril na toaleto, ko je vse skupaj postalo prehudo in solz ni več mogel zadrževati, in čeprav je želel, da si ga v zadnjih dneh življenja zapomni kot močnega človeka, je bilo to preprosto nemogoče. Bil je oddan. Bil je popolnoma njen in sedaj ju je usoda ločevala na najbolj krut način.

Vsakokrat, ko se je njena dlan zdrznila od nemarne vročine, ki je prevevala njeno telo, je skočil pokonci. V upanju, da bo vendarle odprla oči. V upanju, da ne bo zdrsnila v komo in zaspala brez, da bi še enkrat videl njene oči. Brez da bi ji lahko še enkrat povedal kako zelo jo ljubi. Brez, da bi še enkrat čutil njene dlani na svojem obrazu, brez da bi mu še enkrat povedala, da bo vse v redu. Zavedal se je, da bi moral biti on tisti, stoječ trdno na dveh nogah, tisti, ki tolaži in objema, ampak zmožen je bil zgolj par besed, potem pa so solze že zajele njegov obraz, nekako tako kot cunami, in lahko je le ihtel ob misli, da bi lahko zdaj zdaj ostal brez ženske, ki jo ljubi. Tu in tam je v sobo pogledala kakšna sestra, ki je bila gotovo že navajena takšnih prizorov in mu v snu namenila kakšno besedo ali dve, včasih si je kdo celo drznil reči, da bo vsega kmalu konec, kot da bi bila to zanj sploh lahko tolažba. Toda zanjo je morala biti. Bolečine, ki jo je čutila, niti morfij ni več zmogel uravnati in počasi si je celo on začel želeti, da bi odšla, da bi zaspala v miru in brez bolečin. Ampak potem je znova nadel svoj sebični jaz in se je oklenil, kot da je ne namerava nikoli več izpustiti. Kot da bi si najraje še sam iztrgal srce in odšel z njo. »Otti, mala moja,« je zdaj čisto zares odprla oči in skozi ustnice iztisnila njegovo ime. »Ne naprezaj se, prosim,« je nežno poprijel njeno dlan in jo ponesel proti ustnicam, sam pa sedel na stol poleg postelje, v kateri je niti slučajno ni želel več gledati.. Bila je premlada. Premlada, da bi kar tako na hitro odšla. Premlada, da bi ga zapustila. »Ne predstavljam si, da bi bil kje drugje. Samo tu. Ob tebi.« Niti približno si ni predstavljal kako bo izgledalo, ko bo prišel njen čas. Ni vedel, da si bosta zadnje besede šepetala v bolnišnični sobi in ni vedel, da bo priklopljena na toliko aparatov. Ni vedel, da bi sploh lahko še dodatno shujšala, ampak je, in njena koščena dlan se je kar izgubila v njegovi, ko jo je zaobjel. Podobno koščeno telo je zlahka pomaknil na stran in legel poleg nje, točno tako kot ji je obljubljal vsakič, ko se je spozabila in za trenutek pustila strahu prosto pot v srce. »Veš … zaslužna si za vse kar se je v zadnjem času zgodilo v mojem življenju. Spremenila se mi na boljše. Mislim, da … mislim, da nikoli več ne bom ljubil tako kot ljubim zdaj.« Avtomatsko jo je privil v objem, kot da bi pozabil kako zelo krhka je bila, ampak potreboval jo je. Verjetno jo je potreboval bolj, kot je ona v tem trenutku potrebovala njega.

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Pon Maj 13, 2013 6:22 pm

blake
omojbog ta čeljust.

zadovoljno se je nasmehnila, ko je legel poleg nje in jo potegnil v svoj objem. prijetna toplina je zaobjela njeno telo, ki se je počasi umirjalo. preveč umirjalo. bolečina je začela izginjati, odplavala je nekam daleč stran, njo pa pustila v ekstazi. telo, ki je bilo sicer napeto v krču, se je počasi sprostilo, mravljinci so še zadnjikrat zaokrožili po njenem telesu. lahko bi zatisnila oči in odšla še v tistem trenutku. občutek večne lahkotnosti jo je že skorajda premamil, želela si je oditi. dovolj je bilo nenehnega trpljenja, dovolj konjskih tablet namesto hrane, dovolj skrbi; prišel je njen čas. nekako ji je vseeno uspelo odpreti oči in se zazreti v njegove temne oči. »blake,« je tiho dahnila in s tresočo roko segla po njegovem obrazu, kot da se prepričuje, če je pred njo res on. njegovo podobo je kar požirala z očmi, zavedajoč, da bo morala kmalu zapustiti njegov topel objem. budna je vztrajala samo še zaradi njega, s težavo se je borila s težkimi vekami, ki so jo silile k počitku, iz katerega se nikoli več ne bo vrnila. »ljubim te.« glas se je ji počasi lomil; morda se je pripravljala na trenutek svoje smrti že vse odkar je izvedela svojo diagnozo, a niti slučajno ni mogla predvideti bolečine ob pogledu na temnolasca. morala ga bo zapustiti, pustila ga bo zlomljenega in uničenega. jezna je bila sama nase, ker mu je dovolila, da se zaljubi vanjo, če je pa že v naprej vedela, kako se bo končalo. njena pravljica se pač ni mogla končati srečno. »ne govori tega. obljubi mi…« morala se je ustaviti sredi stavka in pogoltniti ogromen cmok, ki se ji je nabral v grlu. »obljubi mi, da si boš opomogel. ne smeš večno žalovati za menoj.« zaslužil si je popolno življenje in vsaj še enkrat toliko sreče kot jo je on poklonil njej, zaslužil si je vse tisto, česar mu sama ni mogla dati. njeno telo se je ponovno streslo, ko je skozenj stekel nov val bolečine, ki je postajala vse prijetnejša; čutila ni skorajda nič več. privila se je še bolj k njemu, najraje bi kar zlezla vanj. počasi jo je nekaj vleklo stran od njega, od bele sobe in nadležnih piskov, ki so prihajali iz vseh možnih aparatov; počasi je prihajal njen čas. »naj… najdi si nekoga. nekoga, ki te bo ljubil vsaj pol toliko kot jaz, nekoga, ki te bo vreden. ustvari si družino; sin bo seveda pravi lomilec src, tako kot njegov oče in hčerko boš razvajal kot največjo princesko. in jaz te bom opazovala, ko boš v roza oblekici plesal skupaj z njo,« se je iskreno zasmejala, hkrati pa pustila plazu solz, da se ulije po njenih bledih licih. pogrešala ga bo, tako prekleto pogrešala. ampak zaslužil si je srečo, moral si bo najti novo dekle in jo preboleti. kaj pa jima drugega preostane? vedela je, da bo slej kot prej odšla, on pa tudi ni smel svojega življenja kar zaključiti. nov sunek je zaplaval prek njenega telesa. ta jo je še z večjo silo potegnil stran od njega. s težavo se je obdržala pri zavesti. »hvala ti za vse,« se je s tresočim telesom počasi dvignila do njegovih ustnic, katerim je poklonila nežen poljub. morda zadnji.

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Tor Maj 14, 2013 8:48 am

tag, otti smitten

Nikoli pravzaprav ni bil v položaju, ko se je moral tako na hitro posloviti od osebe, ki mu je v življenju pomenila veliko in še več. Ko se je pred meseci po večletni zvezi razšel ga je obdajalo zadovoljstvo, zdaj, ko je bil pripravljen na nov korak z Otti, pa jo je nekdo vlekel stran. Razmišljal je o tem kako bi bilo, če bi si ustvarila družino, kakšni bi bili otroci njegove prelepe Nemke, kakšen bi bil on kot oče. Spraševal se je kaj bi rekla, če bi jo prosil za roko. Zdaj je bilo seveda prepozno, tisti prstan, ki ga je kupil tedne nazaj pa bo verjetno za vedno ostal skrit v predalu nočne omarico. Vedno bo namenjen le njej. »Zakaj sploh morava govoriti o tem? Zakaj ni nikogar tu? Zakaj ti ne pomagajo?« ga je preplavilo na stotine vprašanj. Zakaj za vraga se zdravniki niso trudili okrog nje? Kako je bilo sploh mogoče, da so obupali nad tako mladim dekletom. Kaj pa presaditev srca? On bi ji rade volje dal svojega. »Otti, nikoli, res nikoli te ne bom pozabil,« jo je še tesneje privil v objem in vdala se je. No, saj kaj veliko moči ni imela, toda vedel je, da ga je v tistem trenutku želela ob sebi. Bil je edini z dovoljenjem, da ostane z njo vse do … vse do konca. No, seveda bi bil dobrodošel še kdo, toda teh nekaj zadnjih trenutkov ni nameraval deliti z nikomer. Lahko bi tudi sam ostal v čakalnici in čakal da ga zadane, toda imel jo je preveč rad, da bi ji lahko storil kaj takšnega. Mogoče bi bilo bolje zanj, kdo ve, mogoče bi bilo čisto zares bolje, da je ne vidi v tem stanju, toda nekaj prekleto močnega ga je vleklo v njeno smer in vedel je, da si, v primeru, da ne bi bil z njo vse do zadnjega diha, ne bi nikoli oprostil.

Moral se je nasmejati, ko je začela govoriti prav o tistem, o čemer je malo prej razmišljal tudi sam. O otrocih. O otrocih, ki si jih je tako zelo želel. Z njo. Samo z njo. O sinu, ki bi mu lahko bil tako zelo podoben, mogoče s svetlimi lasmi po mami. Visok in razigran. In o hčeri, ki bi bila njena izrezana slika. Čudovita, nežna in ljubezniva. »Kje si našla roza oblekico, Otti?« so se ustnica avtomatsko uvihale navzgor, s prstom pa je nežno zdrsel preko njenega bledega lica. Kako je sploh lahko tako mirno govorila o prihodnosti. O njegovi prihodnosti, katere del očitno ne bo. Kako je lahko bila tako nesebična, mu svetovala naj si poišče družbo, naj si poišče nekoga, ki mu bo dal vse, česar mu ona sama ne bo mogla. »Ampak, jaz sem hotel, da bi … da bi mi trije plesali skupaj. Jaz, ti, in najina punčka. Kaj me briga družina, otroci … nič nima pomena brez tebe. Čisto nič.« Ko ga je takrat s poljubom verjetno hotela utišati ji je to uspelo. Vsaka nežnost, ki mu jo je podarila, ga je poslala v nov svet. Nekam, kjer z njo ni bilo nič narobe. Nekam, kjer sta bila oba popolnoma zdrava, še vedno zaljubljena, z roko v roki in s svetlo prihodnostjo. Vedel je, da ima vsaka bolnišnici svojega duhovnika, gotovo so ga imeli tudi tu. Sestre bi bile priče njuni ljubezni, lahko bi se poročila. Lahko bi … lahko bi okronala ljubezen z nečem tako lepim, preden se bo moral čisto zares posloviti od nje, od svoje male Otti.

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Sre Maj 15, 2013 6:42 pm

blake

bila je premlada za smrt, preveč srčna za temo in žalost, preveč zaljubljena, da bi lahko popustila oprijem okoli njegovih rok in dovolila telesu zaslužen večen počitek. telo je počasi drselo stran, srce je bilo vse počasneje, a njen um se je vztrajno upiral. ni bila še pripravljena zapustiti njegovega toplega objema. ne sedaj, ko je bila tako srečna. včasih se je vprašala s čim se je tako hudičevo zamerila usodi, da ji je venomer podarjala prav vsako stvar katero si je zaželela, nato pa ji jo je kruto iztrgala iz rok. nikoli ni bila slab človek, vsaj ne namenoma, in še vseeno je ona končala na smrtni postelji – ona in ne kup zločincev in mafijcev zaradi katerih je mesto gnilo. »blake,« se je nežno nasmehnila, ko jo je zasul s kupom vprašanj, na katere mu je že tolikokrat odgovorila. »želim si, da bi mi lahko pomagali. ampak saj veš… nemogoče,« je blago odkimala z glavo in odgnala vse tiste prazne upe, ki so se v njej nabirali prva leta bolezni. takrat je še imela upanje, takrat je še videla zdravnike kot bogove v belem, čeprav so bili v resnici popolnoma nemočni. zanjo pač ni bilo rešitve, smrt ji je bila podana že v zibelko. pravzaprav bi morala biti hvaležna, da je sploh dočakala teh šestindvajset let. »si najboljša stvar, ki se mi je zgodila.« tiho je zašepetala in poskušala prikriti svoj tresoči glas, ki se je lomil pod solzami, katere so si počasi utirale pot prek njenih lic. sta res morala končati tako? želela si je zgolj leto; toliko, da lahko zaživi skupno življenje s svojim najljubšim, da se lahko napije njegove bližine in ljubezni. potrebovala je več časa, več vdihov in izdihov. in vsakega bi posvetila samo njemu. lahko bi zgolj ležala celo leto, točno tako kot zdaj, le, da bi imela nekaj več priložnosti, da sta skupaj. bila sta ustvarjena druga za drugega, a kaj, ko je morala ona oditi, on pa si bo moral preprosto najti nekoga novega. zaslužil si je več od žalosti in teme, v katero bo kmalu padla sama. s hrbtno stranjo dlani je obrisala sledi posušenih solz in spustila iz sebe iskren nasmešek. »všeč so mi moški v roza oblekicah, še ne veš? in tebi bi več kot fenomenalno pristajala.« neopazno je zatrepetala, ko je s prstom lahkotno spolzel po njenem licu. pogled je uprla naravnost vanj, z dlanjo je nežno zaokrožila po njegovi rami. v spomin si je hotela vtisniti prav vsako njegovo malenkost; točen odtenek njegovih temnih las, vsako gubo ob njegovem nasmehu, vsak njegov dotik in njegovo mehkobo v glasu, način kako je izgovarjal njeno ime. morala se je napiti njegove bližine, morala se ga je nagledati, preden za vedno zapre oči. »ne govori tega, blake. opomogel si boš.« s palcem je spolzela prek njegovih ustnic, kot da si poskuša zapomniti njihovo mehkobo in obliko. »moj princ,« je komajda slišno zašepetala, ko je s pogledom in prsti drsela prek njegovega obraza. tiho je zaječala in nehote s prstom pritisnila v njegovo lice, ko se je telo ponovno napelo in skrčilo pod pritiskom bolečine, zvita je obstala v njegovem objemu. »moj princ si. moja pravljica. moralo bi nama uspeti, morala bi se poročiti in ustvariti družino. ti si… vse.« skrita je ostala v njegovih rokah, trepetajoča zaradi žgoče bolečine, ki je ostala. njegova majica je vpijala solze, ki so se ji ponovne usule po licih; bila je tik pred zlomom, tako kot je bila tik pred smrtjo. »oprosti, blake. oprosti, ker moram iti.«

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Pet Maj 17, 2013 1:37 pm

tag, otti smitten

Ni mogel verjeti, da se je vse to dogajalo ravno njemu. Ravno njej, ženski, ki v življenju še mravljici ni želela slabega. In ko je že izgledalo, da se bosta skupaj in srečno postarala, ga je presenetila z novico o svojem … o svojem prekletem zdravstvenem stanju. Saj ne, da bi bilo karkoli drugače, če bi mu to povedala že prej, vseeno bi se zaljubil vanjo, vseeno bi naredil vse, da bi jo osrečil, toda mogoče bi ji namenil še več, kot ji je nevede za njeno bolezen. Mogoče bi jo zaprosil že pred meseci, ji omogočil pravljično poroko in prečudovite medene tedne. Mogoče bi jo vsak dan razvajal z zajtrkom v postelji in prav gotovo bi izkoristil vsako minuto za njeno bližino. »Otti, oprosti, ker nisem bil veliko … saj veš, s tabo. Če bi vedel … ko bi le vedel,« je zahlipal v njen vrat in se z levico oklenil njenega telesa. Ni želel na odide. Res ni želel, da kar naenkrat postane zgolj telo brez življenja. To bi bila že druga ljubezen, ki je kar naenkrat izgubila ves pomen; seveda je bilo pri njima nekoliko drugače. Če ne bi bilo te preklete bolezni, bi bila zdaj srečna, predana drug drugemu, niti slučajno v bolnišnici, kjer sta si bila zdaj primorana izmenjati tistih nekaj besed, ki bi lahko bile zadnje. Ni vedel kdaj jo bo zadelo, ni vedel ali bo izdihnila danes ali jutri, toda vedel je, da je smrt za vogalom. Vsi so vedeli, z njo na čelu.

Ko je omenila, da si je ves ta čas prikrito želela enakega kot on, je resnično obžaloval, da ji vsega tega ni povedal že prej. Da doma še vedno hrani prstan, namenjen njej, da jo je nameraval zaprositi še preden je izvedel za njeno bolezen in da je kasneje vse izgubilo pomen. Zdelo se mu je, da bi bila poroka samo še dodatna obremenitev zanjo in pogovorom o tem se je raje izogibal. Toda še vedno je bilo to tisto, kar mu je tu in tam prečkalo misli. Zakon. Življenje z njo. Družina. Vse se je zdaj zdelo tako zelo nemogoče, in po drugi strani neizmerno smiselno. Lahko bi to storila sedaj. Brez velikega pompa. Tako ali tako je bila že dneve oblečena v belo in čeprav je bolj kot na cvetočo nevesto spominjala na zbledelo in nemočno dekletce, je to bila ženska, ki mu je v življenju pomenila največ. »Otti, bi se poročila z mano?« je kar naenkrat bleknil in jo ujel rahlo presenečeno. Ja, to je bilo vprašanje, ki ga je že nekaj tednov držal na koncu jezika in sedaj … sedaj je bila to resničnost. »Resno mislim, prosim. Če … če me že moraš zapustiti, hočem, da … hočem, da sva poročena.« Avtomatsko jo je potegnil v medvedji objem in jo poljubil na čelo, še preden bi utegnila odgovoriti na njegovo vprašanje. Mogoče se bo upirala in rekla, da je prepozno, mogoče … mogoče se bo strinjala. In karkoli se je imelo zgoditi, bo to sprejel.

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Sob Maj 18, 2013 7:44 pm

blake
zna se zgodit, da ona umre tako po tem, ko se poročita. morva začet planirat blake/irina, da se potolažim

vsak vdih, vsak izdih se je zdel na tisti beli postelji svojevrsten dosežek. počasi je mirila svoje ihteče telo v njegovem objemu, poskušala je najti običajen ritem srca, ki se je na vse pretege trudilo izriniti iz njenega prsnega koša. morda je bil jok res prevelika preobremenitev v tistem trenutku, morda bi bilo lažje smrt pričakati v spanju, mirno in neboleče, ko bi enostavno zdrsnila na oni svet. ampak njegove družbe ne bi zamenjala za nič na svetu, hotela je ihteti in trpeti, če je to pomenilo, da bo lahko umrla v njegovih rokah. ravno tam, kjer je začela živeti v pravem pomenu besede. ko so njegove besede, preglasile piskanje aparatov v ozadju, so njene dlani obstale ne njegovih prsih, odprtih ust se je zazrla vanj. potrebovala je nekaj trenutkov, da so besede sploh dosegle njene misli. tiha pritrditev se je neslišno zadušila, ko jo je potegnil v svojem objem. nova solza je spolzela prek njenega lica, tokrat solza sreče, ki je svojo pot zaključila nekje v njegovi majici. »ja,« je tiho prikimala, ko se je končno uspela izkopati iz varnega objema. »ja, ja, ja!« glas je postal močnejši, glasnejši in veliko bolj živahen. počasi se je uspela dvigniti in prisloniti poljub na njegove ustnice. morda je bila sebična, ker ga je tik pred svojim odhodom privila le še bolj v svoje naročje, ker mu je dovolila, da naredi še tisti zadnji korak ljubezni. bo sedaj vse težje? »ampak blake, kako? saj vidiš, kje sem ujeta… in najverjetneje ne bom niti dočakala jutra.« pojma ni imela, kaj je imel temnolasec v mislih, kaj je sploh hotel od nje, a že misel, da bi nekega dneva lahko bila uradno njegova… božansko. nekega dne. ni imela veliko časa, ah kaj, časa sploh ni imela. vsak mimohod medicinske sestre, vsak obisk zdravnika, vsak njihov kisel nasmešek, vsak igla v njenem telesu, vsak aparat na katerega je bila priključena… vse jo je opozarjalo, da se njeno življenje zaključuje. »tukaj imajo duhovnika, kajne? misliš, da naju lahko kar tako poroči?« zanimivo kako se je njen pogled na vse skupaj spremenil v zgolj enem dnevu. še pred tednom dni si je želela ogromne poroke, kjer bi jo blake čakal na koncu rdeče preproge, ona pa bi se do njega sprehodila v čudoviti bei obleki, ob njunem poljubu bi se v zrak spustilo desetero belih golobic; točno tako kot v sanjah. sedaj pa si je želela zgolj priložnost in možnost, da sploh lahko izreče tisti usodni da. hotela je umreti kot gospa pierce. »ne bi me smel videti v poročni obleki pred poroko,« se je šibko zahihitala, ko je z dlanmi pogladila svojo belo haljo. z nasmeškom je poskušala odgnati skelečo bolečino, ni hotela pokvariti tega trenutka. popustila je svoj objem, kot dovoljenje, da jo zapusti za nekaj minutk, pa čeprav bi lahko bile usodne. zmanjkovalo jima je časa, to je bilo gotovo. »bova res storila to? si prepričan?« je smeje povprašala, medtem ko je z mizice ob postelji že vlekla k sebi šopek belih rož, katere ji je nekdo prinesel. »otti pierce,« je komajda slišno zašepetala, navdušena nad idejo, da bo lahko vsaj nekaj trenutkov srečno poročena.

Naslov sporočila: Re: philadelphia city's hospital Ned Maj 19, 2013 10:13 am

tag, otti smitten

jst sm to poroko kr na hitr dala čez in tu na koncu sem cmerala kot prtegnjena, ampak okej. ): i guess she's gone for good now. Sad

Kot bi vedel, da bodo njene besede pritrdilne, si jo je – še preden bi jih lahko izdahnila – privil v objem in vse to je bilo sedaj tisto najpomembnejše. Končno in spet po par urah nenehnega psihičnega napora se je počutil srečnega in precej zadovoljnega s svojim odličnim načinom planiranja. Ko bi le za vse to vedel prej, bi ji pripravil točno takšno poroko, kot si jo je želela. Veliko, v družbi najpomembnejših ljudi, z enormno zabavo in najboljšo glasbo. S prelepo obleko in prečudovitimi prstani. »Otti, ni pomembno kje sva, samo da sva skupaj,« jo je utišal s prstom preko njenih osušenih ustnic in ji nato prilepil še nežen poljub. Bila je tako lepa. Tako popolna. Četudi jo noge niso več držale pokonci in čeprav je izgledala zgolj še kot senca sebe, je bila edina, ki jo je sedaj videl. Edina, ki mu je v življenju pomenila vse. »V bistvu … sem vse splaniral že prej. Mislim, malo prej, ko si spala.« Prstan je zdaj skrbno pazila njena najboljša prijateljica, prinesla je točno tisto lahko oblekico, ki jo je nosila, ko sta si prvič izpovedala ljubezen, česa več pa nista potrebovala, ne zdaj. Ni bilo časa za komplikacije, nista imela časa za rože in pospravljanje prostora. Tisti jagodni žele, ki je ostal od kosila je zbasal v predal nočne omarice in ji pomagal sleči haljo. Njeno telo je spominjalo na telo petnajstletne deklice in zabolelo ga je vsakokrat, ko se je pod njegovimi prsti zdrznila. »Saj vem, da si prej rekla, da te ne bi smel videti v poročni obleki, ampak saj ni ravno tipična poroka, a ne? Ampak res nisem mogel pustiti, da bi to storila v halji, res ne,« ji je s hrbtno stranjo dlani zdrsel preko lica in nekoliko popravil krajšo oblekico z naramnicami, v kateri je bila videti nekako tako kot takrat na obali … le nekoliko bolj bledolična in suhljata. »In tole …« je iz žepa potegnil diamant, ki mu ga je malo prej podala njena prijateljica, »mislim, da brez tega ne bo šlo.« Na ustnicah je izoblikoval besedo hvala in pomežiknil Ottijini priči, ki je v prostor že zvlekla eno izmed medicinskih sester, ki jo je očitno doletela luštna usoda, kajti tudi on je potreboval svojo pričo, duhovnik pa se je še nekje mudil.

»Torej, kaj praviš. Je vsaj približno tako kot si si predstavljala?« jo je stisnil k sebi v sedeč položaj, kajti to je bil edini, v katerem se je pravzaprav še lahko obdržala. Če bi bilo čisto po njegovo, bi privlekel še več ljudi, pa je nekako dobro vedel, da potrebujeta vsaj nekaj malega zasebnosti, toda pred Savannah niti ni imelo smisla. Dekleti sta bili predobri prijateljici, da bi lahko karkoli storil brez nje. Nazadnje se je prikazal še duhovnik, z nekaj solzicami v očeh; verjetno je slišal za njuno zgodbo in ko mu je pokimal v pozdrav, si ni mogel kaj, da tudi sam ne bi vsaj malo posmrkal. Dejstvo, da je nekaj ur pred izgubo svoje življenjske sopotnice, se je počasi že vsidralo v njegovo zavest in samo še čakal je na trenutek, ko bo zares odšla. Toda še preden se je to čisto zares imelo zgoditi, sta morala narediti še zadnji, najpomembnejši korak. Vse je potekalo strašansko hitro; ni je želel pretirano obremenjevati, in ko mu je ob koncu ceremonije že domala zadremala v naročju, ji je moral z gibkim premikom prstov privzdigniti brado in združiti ustnice v prvi uraden poljub zakoncev Pierce. »Zdaj si pa res moja,« ji je zašepetal in pustil, da je glavo ponovno počila na njegovem ramenu, diamant pa kar sam nadel na njeno levico. Ni bilo človeka, ki v tistem trenutku ni točil solz in počasi so se vsi pobrali iz sobe, še prej pa obema v čestitko stisnili dlan. Sam ni vedel ali bi se veselil ali jokal, ni vedel ali bo zdržala še par ur ali zgolj minut, ni vedel ali bi jo poljubljal do onemoglosti ali pustil obležati na belih rjuhah. Ni vedel ali bi legel poleg nje in jo pustil zaspati. In v vsem tem razmišljanju jo je slišal še zadnjič reči tistih par besed, ki so se mu v spomin zapisale kot njene zadnje. »Tudi jaz te ljubim, Otti, tudi jaz.«

Naslov sporočila: philadelphia city's hospital Sre Maj 22, 2013 6:37 pm

blake

tema, ki je počasi padala pred njene oči, jo je mamila na svojo stran. tako neboleča, srečna in mirna. tako prekleto mamljiva. želela si je v tisto varno zavetje, zaslužila si objem miru. dovolj je bilo trpljenja in nenehnih solz, končno je prišel njen čas. njen trenutek, da zasveti kot zvezda na nebu. postala bo večna. s težavo je sledila dogajanju okoli sebe, lahko je čutila kako jo počasi vleče iz njegovih rok. hotela je slišati prav vsako besedo okoli nje, a je ujela le nerazločno mrmranje, hotela se je nagledati njegovih čudovitih oči, a se je zdelo kot, da so oči zaprte in je povsod tema. vedela je, da prihaja njen čas in da bo kmalu morala oditi, zgolj upala je lahko, da bo preživela tisti kratek obred, katerega je zanjo organiziral blake. čutila je kako je njeno telo hotelo jokati, pa ni moglo, kakor, da so se vse solze že posušile. zmanjkalo ji je časa, zmanjkala ji je energije, zmanjkalo ji je njega. prijateljici, ki je vstopila v bolniško sobo, se je lahko le šibko nasmehnila v pozdrav, čeprav bi ji najraje stekla v objem, kjer bi se lahko kot najstnici zavreščali zaradi poroke. »v tej oblekici sem bila takrat na plaži, kajne? oh, blake,« se je nasmehnila, ko se je znašla v lahkotni poletni obleki, ki je vsaj približno ustvarila nekaj življenja v njenem telesu. zdrznila se je ob prav vsakem dotiku, njeno telo je vibriralo od bolečine, ki je postajala vse prijetnejša. počasi je povzročala že pravo ekstazo, ko je bila vsak trenutek bližje smrti. kot, da ji je telo sporočalo naj že popusti svoj oprijem okoli njegovega vratu in odide. »blake.« tiho je zamrmrala ob pogledu na popoln prstan in mu v zahvala pritisnila komajda čuten poljub na ustnice, saj so besede takrat postajale že pretežke. telo je tiho zahlipalo ob pogledu na prstan in nato na temnolasca, ki je izgledal na trenutke še bolj mrtev kot ona. poklonil ji je toliko sreče in nasmeškov, sama pa mu je poklonila to… smrt in trpljenje. z dlanjo je rahlo spolzela prek njegovega obraza, kot da bi želela tako enostavno izbrisati temne sence pod njegovimi očmi, zaskrbljene gube, katerih si ni zaslužil. »boljše je,« je blago prikimala, z nasmeškom, ki se je zdel že popolnoma nebeški in blažen, kakor da sploh ne bi bila več tu. šibko telo se je kar sesedlo v njegovo naročje, v topel objem, ki je bil edina stvar zaradi katere je še vztrajala. ni si znala predstavljati niti trenutka brez njega in sedaj ga je bila primorana zapustiti… za vedno. ampak postala bo njegov angel, bdela bo nad njim prav vsako minuto. z njim bo bila. vedno. poslala mu bo novo ljubezen in ga popravila. narisala bo nasmešek na njegov obraz, to si je obljubila. privila se je v njegov objem med obredom, ki je bil posvečen zgolj njima in njuni ljubezni, svoje bledo lice je naslonila nanj in zatisnila veke, ki so kar padle skupaj. duhovnikove besede so plavale nekje v daljavi, kot nežna in sladka melodija. oči je odprla šele v trenutku, ko je morala izgovoriti tisti usodni da, ko je končno postala gospa pierce. bila je samo njegova, tu na zemlji in tudi tam čez. po licu je spolzela kristalna solza, na svojih ustnicah je začutila mehkobo njegovih.

in nato je nenadoma oživela. njeno telo je zadel val energije in moči. naenkrat je imela moč, da se nasmehne, hotela se je le še bolj priviti v možev objem in ga strastno poljubiti, se zakopati vanj in napiti njegove bližine. zagledala se je v njegove oči, mehke ustnice, v katere se je tako močno hotela zagnati. in nato je ugotovila. slika katero je videla, ni bila enaka kot tista, katero je videlo njeno še vedno šibko telo. kot duh je opazovala dogajanje z vidika tretje osebe. bila je polna energije in življenja, a hkrati jo je kot sidro k tlom vlekla teža njenega telesa. pravega telesa. »ljubim te, blake. ljubim.« v mislih so besede zvenele tako polno in živahno, v realnosti so le šibko zapolnile tišino. nekaj dolgih trenutkov ga je zgolj opazovala, v spomin si je slikala njegovo sliko. vedela je, da je bil to konec. morala je oditi. morala. tako kot je njo čakala sreča na oni strani, je imel blake srečo na zemlji. morata si dovoliti oditi, naučila se bosta živeti drug brez drugega. in potem nekega dne… nekega dne bosta spet skupaj. »ljubim,« je zamrmrala in dovolila vekam, da jo končno ponesejo k zasluženemu počitku. kmalu se vidiva

- END -
adijo otti