rail tunnel

Naslov sporočila: rail tunnel Sre Maj 22, 2013 12:36 pm

tag, poppy, mission edition smitten

Vse od tistega streljanja na dobrodelnem dogodku je bila nekoliko pretresena, sploh, ko je prišlo do nalog, ki bi jih morala opravljati. Bilo jo je.. nekako strah. Strah pred tem, da bi znova izgubila nadzor sama nad seboj, strah pred tem, da bi utegnila.. da bi nekako utegnila znova vase priklicati tistega demona, ki se je tisti dan pojavil od nikoder in popolnoma prevzel njeno telo. To ni bila ona, georgia še v sanjah ne bi poškodovala.. nikogar, prekleto! Pa so jo tisti streli še zdaj spremljali, še zdaj so ji glasno odzvanjali v glavi in ji govorili, da je morilka. Ni vedela; nikogar ni ciljala v srce, a pravzaprav – iskreno – še ciljala ni. Popolnoma mogoče je bilo pričakovati, da je bilo zaradi nje tisti dan najdenih veliko žrtev. Ker je bila popolnoma blesava in ker je izgubila nadzor sama nad seboj, kot se ji je zdelo, da se je zadnje čase često dogajalo. Kot se je dogodilo z masonom takrat, ko je tako hladno zavrnila marca, prepričana, da sama ve najbolje. Pa več kot očitno ni; potrebovala je nekoga, ki bi jo vodil v življenju, kajti sama.. sama je bila prešibka.

Zato ji je srce utripalo, ko je pred približno pol ure izvedela, kaj ji bo potrebno storiti. Zagotovljeno ji je bilo, da bo za nekaj časa umaknjena iz tega travmatičnega okoliša, zdaj pa je bila, očitno, znova potisnjena nanj. Nekega hudobca je bilo potrebno pospraviti. Pospraviti? Saj vendar sama tega ni bila sposobna! Nikogar ni hotela ubiti, prekleto, nikomur ni želela trohice slabega, zdaj pa je, v trenutku, ko je sestopila iz podzemne, popolnoma dojela, da bo danes.. najbrž nekoga ubila. Srce ji je pričelo utripati vedno udarneje, ko ji je pričelo postajati jasno, kako zelo resnična je situacija, v katero je bila pahnjena, in iskreno si je želela, da bi lahko preprosto pobegnila. Sledila nolanu, kot ji je nekoč ponudil, pa je sama, popolnoma vase zaverovano, zatrdila, da je to njen dom, da je to njena družina, da sem spada. Ja, takrat, ko je bilo vse še krasno – ko je vedela, da se ji ne bo potrebno kurvati in ko je bila prepričana, da je vse, kar je na njej, preprosto to, da drogo preprodaja otrokom, ki so dovolj naivni, da zanjo plačujejo višjo ceno od dobavne. Ni bila morilka; bila je otrok ulice, znala je preživeti, ni pa bila pripravljena ubijati za to ceno. Sploh ne zdaj, ko je marc morda vendarle v njej zapazil trohico dobrega. Sploh ne zdaj.

Prispela je na dogovorjeno mesto zraven stičišča podzemne in nadzemne železnice; umazano parkirišče je bilo rahlo razsvetljeno. Ravno, ko se je približevala, je eden izmed bolj izurjenih članov tolpe iz zadnjega dela svojega kombija po tleh zalučal nemočno telo, ki je imelo preko glave poveznjeno vrečo iz blaga. Deloval je šibak, in vendar je lahko – še preden je bila pri srečni skupini – zaslišala krike, ki so rotili milosti. Ustavila se je ob poppy, ki jo je poznala že dalj časa in ji je bila precej pri srcu, čeprav je bila pri okrutnosti stopnjo ali dve nad njo. Delovala je tako nedolžna.. v resnici pa je bila menda sposobna prav vsega. »samo poskrbita zanj, dobro?« je zamrmral dostavljalec, preden je znova skočil v svoj kombi in se brez pozdrava odpeljal. Moški, ki je imel zvezane roke, je še kar ležal na tleh, kot bi bil preveč ranjen, da bi se lahko vstal in zbežal. »nisem prepričana, če to lahko naredim,« je zamrmrala v trenutku, ko je bilo cviljenje avtomobilskih gum dovolj daleč, da je vedela, da se tisti član tolpe ne bo več vrnil. Nejevoljen pogled ji je ušel k poppy, nato pa se je, kljub povedanemu, sklonila k neznancu in ga potegnila na noge. Bil je lahek starec, vreča okrog njegove glave je bila prepojena s solzami, težko je dihal – in vseskozi je kričal, da je nedolžen.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pet Maj 24, 2013 7:12 pm

tag; jamie
notes; paramparadi :3

potrebovala je malo časa zase in ni bilo ničesar boljše od tega, da se je primerno oblečena podala ven v precej bolj mrzel večer, kakor je bil dneve poprej, ter se dobi s svojim dobaviteljem trave in nato poskrbi za tisto zadostno količino, ki jo je potrebovala. oblečena v precej dominantno črno, se je napotila po ulicah, ko je na glavo namestila kapuco jopice in dlani skrila v svoje žepe. njeni koraki so odhajali v smer zapuščenega železniškega tunela, kamor je zelo malo ljudi zahajalo, ter je ob teh nočnih urah bil res najbolj osamljen kraj , da bi lahko prevzela svoje in predala tisti potreben denar. res je bilo, da ga je komaj izbrskala, ter je bila sedaj bolj kot ne na psu in je morala pošteno razmisliti kako bo naprej. ali bo šla k bratu ali bo našla delo ali pa kakšen drug način kako bi prišla do svojega. navsezadnje njej to nikoli ni bil problem, a ga bo morala hitro reševati in nekaj narediti na tem. ni se šlo samo za njeno dobro, ampak je imela tudi položnice in ni hotela pristati na cesti, prisiljena oditi domov in se nasmehniti vsa srečna staršema, ki bi jo stiskala v svoje naročje in naslednji dan pljuvala na njo, da kako si je drznila tudi ona oditi in narediti takšno zahrbtno stran stricu in nato bi se spet počutila krivo. ne, ni hotela čez to, ter ni hotela biti sama v tisti hiši, ki se jo je dalo preživeti samo, ko je imela rena ob sebi. sedaj pa ga ni imela, on je bil nekje v tujini, po vseh očitnih podatkih v srečnem in zdravem razmerju z zdravim življenjem in nje ni bilo v njemu. srečna družina, ni kaj. ampak dobro, alessandra je bila sposobna to prenesti in bila je navajena na svojo samostojnost, ki ji je precej ugajala, ne glede na to da je bila komaj enaindvajset let stara. mnoge druge njene vrstnice niso bile na njenem položaju, ter še manj niso pripadale tolpi.
končno je prispela do dogovorjenega kraja in nekje v daljavi že zagledala temno postavo do katere je stopila in opravila izmenjavo. vrečko je pospravila v žep svoje jopice in mu pomahalo v pozdrav, a očitno sam ni bil pri temu da bi se ukvarjal z nekim dekletom, ter je samo skomignila ob vsem skupaj in bila pripravljena oditi nazaj domov, v njeno tolpo domovanje, čeprav bi to pomenilo močan vonj v njemu še tri dni kasneje, ampak saj je bilo njeno, kajne ? obrnila se je na petah in ven potegnila vrečko katero si je ogledovala in poskušala preceniti ali je količina prava na oko, ko jo je prestregla neka druga moška postava, ter je vrečko hitro pospravila in se samo nasmehnila v temo in v soju lune in zvezd na nebu vseeno uspela prepoznati značko. super, policist. sama v sebi se je popolnoma sesedla, ker res ni hotela noči preživeti na hladnem, ter je morala delovati po svojih očarljivih potezah, da se je lahko izmuznila iz vsega skupaj. » večer, policist, « je dejala in šele s časom prepoznala precej mlad obraz pred seboj in postavnega, kaj moškega, prej fanta njenih letih. mala malica. » lep večer, kaj ? « se je še naprej delala neumno kakor da ni malo prej dobila trave v svoje roke in jo sedaj skrivala v svojem žepu, trdno prepričana da je njeno razkazovanje malo prej na svoje oči precej dobro videl ali pa pač ni in je tema delala v njeno korist, a sedaj res ni mogla vedeti. samo delati se je morala neumno in pri tem vztrajati in mogoče nekje vmes odpeti zadrgo svoje jope in delati na svojih ženskih, očarljivih čarih. dekle njenega kova bi namreč storilo v danem trenutku marsikaj samo da ne bi šla v zapor in od tam klicala njenega brata, da jo pride iskati, ko drugega ni imela. saoirse že ni imela namena postavljati njim pred nos.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pet Maj 24, 2013 10:31 pm

tag here is georgia, mission. smitten3

and i wrote around 648 words.

nobene naloge si ni več jemala srcu, zavedala se je preprosto, da jih bo naredila, zato ker jih mora in zato, ker so ji občasno v veselje, kljub temu, pa ne bo dovolila, da kakorkoli vplete čustva notri. navsezadnje, zavedala je, da jo je to prav grdo izdajalo ali njena jeza, ali zaupanje v ljudi ali karkoli drugega. morala je delati brezhibno in kar se da hladno. in pospraviti vse sledi za seboj, predvsem to. da ne bo nobene stvari, zaradi katere bi lahko s prstom pokazali na njo ter rekli, da je kriva ona. to je bilo tisto, česar se je mogla najbolj izogibati. sploh, ko je pod njenim srcem rastel otrok. otrok tistega, ki ga je ljubila z vsem srcem in če ne bo pustila, da se komu kaj zgodi, ne bo pustila za otroka ter timothyja, to so bile osebe v njenem življenju, za katere se je bila pripravljena žrtvovati, dati življenje za njiju – in to bi tudi naredila, če bi bilo potrebno. že res, da otrok niti še na svetu ni bil, nič ni vedela o njem, sploh ni bilo dolgo, kar je rastel pod njenim srcem, še trebuh se ji ni poznal ali kakorkoli podobnega, vendar kljub temu je bila pripravljena narediti zanj vse. samo to, da se je sprijaznila, da ga bo imela, da je njen brat rekel naj ga obdrži, je bilo dosti. dosti, da je še vedno in bo dokler ne bo pripravljen priti na svet, ostal pod njenim srcem. tako, povsem preprosto. in ravno zaradi njega, je morala začeti na vse skupaj gledati kot na službo, biti skrajno previdna, ne delati napak, kajti vedela je, da vse kar bo naredila narobe, bi utegnilo obrniti proti njej in tisto bitjece bi utegnilo nositi posledice, zaradi njenih napak, kakor je ona nosila posledice zaradi napak svojih staršev – tega pa ni imela namena pustiti, sama je vedela kako hudo je, če se to zgodi. ravno zaradi tega je imela dosti večjo samozavest, ko je prišla na dogovorjen kraj in za trenutek se povsem hladno zazrla v jokajočega moškega, češ kaj pa je hodil postrani tolpi, nato pa pokimala možakarju, ki se je nato spravil nazaj v kombi ter odpeljal. »napačnim v zelje si skakal, veš?« je zamrmrala, ko je stopila do neznanca ter ga grobo prijela za majico, da ga je skupaj z partnerico spravila na noge, nato pa pogledala proti georgii. namenila ji je topel nasmešek. »v redu je, lahko sama poskrbim zanj« ji je zagotovila, ker se je zavedala, da je bilo dekle kar se teh zadev tiče, vseeno malce… ah, saj niti ni vedela. najbrž ni imela srca za to, vendar ni ji zamerila zaradi tega. rjavolaska ji je bila pri srcu. ni se velikokrat zgodilo, da ji je bil kdo pri srcu, vendar ona ji je bila. preprosto jo je imela rada, kot prijateljico, na tisti svoj način in zaradi tega je bila pripravljena nalogo opraviti povsem sama, če ona ni bila prepričana, če bi to zmogla. »nič ti ne bo pomagalo, če boš kričal, da si nedolžen. to počnejo vsi« je povsem ravnodušno zamrmrala, ne da bi se ozirala na to, kako je bila vreča prepojena s solzami, kako je vztrajno jokal dalje in kako je bil ves nemočen. že ga je hotela poriniti proti progi, ko se je nenadoma ob njegovih besedah ustavila. »družino imam doma, imam dva majhna otroka in žena je noseča s tretjim. lepo življenje sem imel, zakaj bi potreboval ne čedne stvari? prosim vaju, to res ni tisto, v kar bi se zapletal, prisežem da sem nedolžen. kaj si bodo mislili? da je bil njihov oče, mož, kriminalec? prosim vaju, res nisem ničesar kriv« je tarnal ter še vedno jokal ter svetlolaska ga je, kakor da bi jo opekel, spustila iz rok. »n-nosečo ženo imaš doma? otroke? zakaj si se potem… mislim…« je začela jecljati, povsem v nasprotju z njeno naravo, vendar v hipu je njena samozavest izginila ter dvignila je pogled proti georgii, popolnoma zmeden in ne močen. ni vedela kaj naj naredi. vendar tiste besede, da je imel nosečo ženo doma, so ji prišle do živega. tudi sama je bila v podobni situaciji. kaj bi naredila, če bi se timothyju zgodilo kaj takega? niti pomisliti ni hotela, umrla bi na licu mesta. in ravno zaradi tega, možakarja naenkrat ni bila več sposobna ubiti, naenkrat je verjela, da ni kriv. smešno, samo z eno besedo jo je lahko spreobrnil.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pon Maj 27, 2013 8:46 am

tag, poppy, mission edition smitten

poppy je poslala otožen pogled, ki je iskreno sporočal njeno hvaležnost; ne, ni bila stroj za ubijanje, zato pa je bila v tolpi, prekleto! če bi bila sposobna koga raniti, bi najbrž sodelovala pri skupini anonimnih morilcev ali kakorkoli bi se čemu takemu reklo.. ne, ona je bila sposobna manjših prekrškov, česa tako usodnega, kot je bil umor, pa - jasno - ni bila sposobna. vedela je, da bi utegnila zaiti v težave zaradi svojih dejanj, a iskreno se je bila na to pripravljena požvižgati, če je to pomenilo, da njena vest ostane čista. pripravljena bi se bila preprosto vrniti k marcu, zaspati v njegovem objemu, kjer se je po toliko letih znova počutila tako neverjetno varno. po toliko letih je bilo zdaj.. kot bi našla svoj pravi dom, svoj pravi prostor pod soncem.. svojo pravo ljubezen. »hvala,« je zašepetala, ko je poppy prevzela tega neznanega zločinca v svoje roke.. on pa je še vedno tulil.

nekaj korakov za njo je bila, kakopak, navsezadnje bi bilo kakršenkoli trenutek mogoče, da se ta zvezani nemočnež prelevi v silaka, in potem bi gotovo obema trda predla. pomagala je lahko, če bi se njena prijateljica morebiti znašla v nevarnosti; a ničesar še vedno ni bila sposobna storiti proti temu neznanemu moškemu, ki je bil lahko prav toliko nedolžen, kot je deloval kriv - ali obratno. potem pa je očitno nekaj rekel - georgia je njegov jok izključila iz zamišljenih možganov, zato ni mogla vedeti zagotovo, kaj bi to bilo - in svetlolaska ga je izpustila iz rok, kot bi bil strupen, kot bi prebodel njeno telo z njegovimi besedami. v trenutku je bila ob njiju, pogled ji je begal od poppy do neznane vreče, kar je zaenkrat predstavljal njun ujetnik, pa spet nazaj; namrščila se je, ni razumela, kaj se dogaja, dokler ni poppy ponovila nekaterih besed, ki jih je izrekel v svojih krikih agonije. »o moj bog,« je zavzdihnila, roka ji je kar samodejno zašla v goste lase, s čimer je jasno pokazala, da zdaj več ni razumela, kako naj situacijo peljeta dalje. očitno so kriki zdaj segli do srca tudi poppy, ki je bila prav gotovo.. no ja, vsaj okrutnejša od nje, če ne dosti več, kakor je pač sama vedela. »kaj za vraga naj zdaj narediva z njim?« je obupano zamomljala, pogled ji je v trenutku pobegnil od partnerice proti nemočnemu moškemu pod njunimi nogami.

navsezadnje je počepnila k njemu, njene roke so se nežno približale vrvi, s katero je imel obvezano vrečo preko obraza, in nemarno je trznil, ko je začutil njen dotik. »dobro je, ničesar ti ne bom..« je skušala dejati kar najbolj gotovo, čeprav se ji je glas tresel in čeprav je čutila, da ji je srce obstalo v grlu. ni bila narejena za težke situacije, izogibala se jim je kot hudič križa, zdaj pa je imela pred seboj tako težko odločitev in niti najmanjšega pojma ni imela, kje bo pristala po tem. ».. naredila.« vrečo je zdaj potegnila iz njegove glave in pred seboj je razkrila pordel in nabuhel obraz moškega v svojih zgodnjih štiridesetih, najbrž. lasje so se mu lepili na premočen obraz, solze so se mešale s poltjo, ki je tekla po njegovih licih, njegove oči so bile od joka popolnoma pordele. sta lahko takšnega moškega obsodili na smrt? »lahko bi ga..« je s tresočim glasom predlagala, pogled pa preusmerila k poppy. lahko bi ga izpustili. če bi seveda vedeli, da ne laže, če bi vedeli, da so prav zares ujeli nedolžnega človeka. a kaj, ko mu georgia ni bila sposobna škodovati, poppy pa je bila prav očitno v transu. preveč sta si nakopali nase; na koncu koncev sta bili obe samo mladi dekleti, ki sta se zlomili pod takšnim pritiskom.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Sre Maj 29, 2013 3:39 pm

tag here is georgia, mission. smitten3

and i wrote around 618 words.

»jaz…« je zamrmrala nato pa zavzdihnila ter si šla skozi svetle lase, kakor da bi jo situacija povsem izčrpala in bi izgubila moč za bilo kakšen naslednji korak. ni vedela kaj naj naredi. pravzaprav ji nikoli naloga ni bila težka do te mere, kot ji je bila sedaj. skušala se je prisiliti govoriti in delovati normalno, vendar njeno dihanje je bilo še vedno pospešeno in srce ji je nenormalno razbijalo. za trenutek je zasovražila samo sebe, res se je. samo zaradi dejstva, ker ji je pod srcem rastlo drobno bitjece, si je dovolila biti šibka. pa saj ne, da bi bila jezna na otroka, bog ne daj. nase je bila. ko bi morala biti še bolj močna, da bi ga med drugim celo zavarovala, pred krutim svetom, ki ga je v bistvu čakal. ona pa je onemela samo zaradi tega, ker je moški rekel, da ima doma nosečo ženo. bilo je malce logično, da jo bo ne glede na vse ganilo, sploh zaradi dejstva, ker je bila ona v podobni situaciji, vendar kljub temu. kljub temu je bila besna nase, ker je dovolila čustvom v ospredje, pa čeprav je bil moški morda nedolžen, čeprav je morda govoril resnico in mu bo po možnosti rešila življenje. »prekleto,« je zaškrtala z zobmi ter stopala iz ene točke na drugo, ob tem pa pogled imela usmerjen v tla, roko zakopano v lase, drugo uprto v bok. res ni vedela kaj naj naredi, po misli so ji švigale vse mogoče ideje, vendar hkrati se ni domislila nič. naveličano je zavzdihnila ter se ustavila na mestu in se zazrla v moškega, ob tem pa odkimala z glavo. res ni vedela, kaj naj stori. »ne vem,…« je zamrmrala na njene besede ter si ob tem pokrila usta z dlanjo. sovražila je takšne odločitve v življenju, zares jih je sovražila. ker bi ena napačna poteza jo lahko stala še več kakor vsega. prekleto. ko je temnolaska počepnila k njemu je sama uprla roke v bok ter potrpežljivo čakala, da bo pravzaprav videla obraz tega moškega. vedela je, da če bi se ji zdel kreten, ki bi lagal, bi ga brez težav vrgla pod vlak, brez kančka slabe vesti. tako pa je njeno dihanje z vsako sekundo postalo hitrejše, utrip njenega srca se je povišal ter roke so se ji tresle, pa čeprav tega ni hotela pokazati. narahlo se je namrdnila, ko je opazila, kako je trznil. dvomila je, da bi kakšen kreten, ki bi kaj takega storil, se bal nekoga kot so bile oni dve. nekako ji ta zadeva preprosto ni šla v enačbo ter zopet se je bolj nagibala k dejstvu, da je bil tip nedolžen. roke je prekrižala na prsih ter kljub temu, da je bilo v njej vse zmešano, da je bila povsem zmedena in ni vedela kaj naj naredi, se je prisilila, da je vanj usmerila hladen pogled, kakor da mu še vedno ne verjame. vendar prekleto, bi bilo lice zločinca res takšno kot je bilo njegovo? bi res tako prosil ter prisegal, da je nedolžen? v njej se je porajal preprosto ogromen dvom, bilo je praktično nemogoče. lahko bi ju napadel – brez težav, pobegnil in si rešil kožo. poznala je kriminalce, vedela je česa so sposobni in zares bi lahko to storil, preprosto odvrgel masko. vendar on ni. preprosto ju je gledal s preplašenimi očmi, zavedajoč se, da bodo odločale o njegovi smrti in življenju. »morda,… bi ga res lahko. vendar… če bi hotel, bi naju lahko že napadel« je zamrmrala ter ob tem pogledala k georgii – imel je priložnost. in če jo bo izkoristil, bo definitivno poskrbela, da bo ležal pod tirnicam. in če ne,… hja, potem mu bo pustila prosto pot, zares mu jo je bila pripravljena spustiti.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Čet Maj 30, 2013 4:46 am

tag, poppy, mission edition smitten

njeno čelo je bilo namrščeno, njene oči vendarle usmiljene; vedela je, tako ali tako je že ves čas vedela, da tega ne bo sposobna. nenavadna žalost se ji je slikala v odsevu, ko je sploh razmišljala, da bi bila lahko nenazadnje obsojena na tako kruto dejanje. že zdaj se je težko pobirala; kako naj bi se pobrala, ko bi dovolila tako temni senci, da ji sede na dušo in jo popolnoma izžre? moški je trepetal, njegove veke so bile težke, najbrž tudi od solza, ki so še zdaj lile po njegovih orosenih licih. usahla lica, na čelu nekaj brazgotin, nekaj bušk, nekaj malega krvi. niso se trudili s tem, da bi ga dobro zdelali - ker to ni bila lekcija. nobena lekcija ni bila načrtovana zanj; vse, kar ga je po načrtu čakalo, je bila smrt, tega pa mu ne poppy, ne ona, nista bili sposobni nameniti. pretreslo jo je, če je pomislila, da bi bil ta ubogi neznanec že mrtev, če bi na njuno nalogo poslali koga drugega. onidve pa sta vendarle omahovali; upala je, da ne zaman. upala je, da se ne motita in da je v teh žalostnih očeh nekaj iskrenega, da ju ni nalagal, da ju ne bo uničil, ko bosta naredili to usodno napako. ali - najboljšo odločitev njunih življenj.

počasi je prikimala, ko je njena svetlolasa partnerica izrekla to, o čemer sama še ni imela časa razmišljati. lahko bi že zbežal, lahko bi jima kaj naredil. deloval je dovolj močno, če bi ga postavili na noge, je bil gotovo veliko višji od obeh. »odvezala ga bom,« je rekla po nekaj trenutkih ubijajoče tišine; poppy je molčala, ona prav tako. saj ni bilo veliko reči; obema so se po mislih gotovo motale enake stvari. tvegali sta obe svoji življenji, da bi rešili tuje. odvezali ga bosta, in kaj zdaj? morda bo poklapan odšel domov, potem pa se nekega dne vrnil, pobil vse, ki delajo v topli, z njima vred. morda je zares nedolžen, toda njuna naloga je bila jasna. ubiti bi ga morali. brez vprašanj, brez pomislekov. brez usmiljenja. kako zelo napačna je bila za to delo.. o bog, in vendar jo je čudilo, da je poppy delila njeno mišljenje. vedela je, da je bila namreč partnerica sposobna storiti to in veliko več. morda je georgiina duša ostajala vsaj delno neomadeževana - za poppy se je zdelo, da je to mejo že davno prestopila.

izza pasu je privlekla nož, njena prosta roka pa je poprijela za njegovi zvezani. vrvi so ga zarezale v kožo in pustile nemarno krvavo sled. »moral boš izginiti,« je tiho mrmrala, pogled pa je umikala njegovim očem, da ne bi postala še šibkejša, kot je tako že bila. z nožem je zarezala v debelo vrv. »če te najdejo, bodo spet poslali nekoga, in naslednjič gotovo ne boš deležen tolikšnega usmiljenja.« on pa je kimal, se ji zahvaljeval in še kar točil solze, ki jih je ujela le s kotičkom očesa. vrv je bila debela in nekaj časa je trajalo, da jo je spravila iz njegovih poškodovanih zapestij. nato se je znova vzravnala, stopila je korak nazaj, da je bila ob z ramo ob rami svoje partnerice. moški se je pobral na noge in v nekaj klavrnih poskusih hoje skorajda padel. slišati je bilo njegove nenehne zahvale, a prej ali slej je doumel, da to ni tisto, na kar obe čakata.. in nenazadnje se je pogreznil v noč. »misliš, da bova to še obžalovali?« se je tiho pozanimala, ko je skušala izločiti njegovo silhueto v temi; zaman, zdaj je zares izginil. njen pogled se je vrnil k poppyjinim velikim očem. želela si je zagotovilo, pa čeprav je dvomila, da ji ga lahko partnerica - ali kdorkoli drug - postreže.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Čet Maj 30, 2013 1:29 pm

tag here is georgia, mission. smitten3

and i wrote around 627 words. and this is done!

pokimala je na njene besede ter še vedno roke držala prekrižane na prsih, ob tem pa pogleda ne odmaknila od možakarja. hotela je nekakšno potrdilo, dokazilo, da je nedolžen, da ne dela napake. da je vredno to storiti. že res, da najbrž niti ne bi imela blazno velike slabe vesti, tudi če bi se izkazalo, da je kriv – le prekleto besna bi bila nanj, to je vse. in hja, najbrž bi se ga potrudila tudi najti ter mu vrniti milo za drago. vesti neke blazno hude okoli vsega tega, pa zopet ni imela. saj je ni imela nikoli. preprosto se je zavedala, da tu in tam v svojem delu uživa, hkrati pa ga je res jemala kot za delo – da to preprosto mora storiti, ne glede na vse. ne, ni se čutila prisiljeno ali karkoli drugega, kakor da bi bila obvezana na vse skupaj ter ne bi mogla izstopiti – nekako je to sprejela kot del življenja, njene člane pa je imela kot za nekakšno družino, kljub temu, da se ni razumela z vsemi, vendar kljub temu. to je bilo njeno delo in morala je priznati, da ga je velikokrat preprosto izpolnjevala z veseljem, kljub temu, da je bilo ob tem slišati, kakor da je psihopatka. vendar pri tem ni mogla nič – takšna je bila že od malega, zločin jo je spremljal, v njem je velikokrat uživala. preprosto je bila to ona, ne glede na vse in s tem se je že zdavnaj sprijaznila. samo gledala ga je ob georginih besedah, kakor da bi mu hotela dati vedeti, naj se ne vrača, sicer mu bo trda predla. in res mu bo. bolje je bilo da je izginil, bolje zanj in za njegovo družino, če je hotel, da preživi. in v tem trenutku si je celo svetlolaska to zaželela – moški se ji je preprosto preveč zasmilil, preprosto preveč je bila prepričana v njegovo nedolžnost, da ga ne bi izpustila. pač so se dogajale te stvari, napačni, nedolžni ljudje obsojeni na smrt, medtem ko so se pravi kriminalci sprehajali naokoli – precej nepravično in bila je zadovoljna, da je tega uspela rešiti. smešno, samo ena beseda jo je bila sposobna obrniti, vendar v tem trenutku je bila nekako zadovoljna, da jo pravzaprav je. ob njegovi zahvali je za trenutek pokimala, kakor da bi mu hotela reči, naj zdaj raje beži, kajti če se bo kdo drug prikazal, ne bo ravno najlepše. in očitno je bilo, da si najbolj želi k svobodi. narahlo je stisnila ustnice skupaj, ko je videla, kako se je opotekal, ko je tekel ven, vendar ni hotela, da bi ji prišlo do srca – pravzaprav bi morala biti zadovoljna, da ga je rešila, da se je sedaj vračal k družini, da bo vedel, kako jo varovati. ja, to je bilo edino, kar je bilo potrebno. iz misli jo je zbudil georgiin glas ter zopet je prekrižala roke na prsih ter skomignila z rameni. »če se izkaže, da je kriv, bo obžaloval on, da naju je okoli prenesel« je dejala ter se ob tem narahlo nasmehnila rjavolaski, kakor da bi ji hotela dati vedeti, da ne bo nič, česar bi se lahko bala. »če se izkaže, da je kriv…« je zopet ponovila ter se obrnila proti izhodu in pomignila temnolaski naj stopi z njo. »se ga bom jaz osebno lotila. in to tam, kjer najbolj boli – pri njegovi družini,« je zamrmrala ter še enkrat pogledala v smer, v katero je šel. in ne glede na to, če je nosila otroka pod srcem ali ne, bi to bila pripravljena storiti, kajti če je kaj sovražila, je sovražila to, da bi jo kdo izigral. in že res, da bi bilo potem tudi možno, da družine niti nima, vendar kljub temu – preprosto bi ga izsledila ter mu vrnila za vse skupaj, zares bi.