loews philadelphia hotel

Naslov sporočila: loews philadelphia hotel Ned Maj 19, 2013 3:28 pm

tag; benjamin and caiden
note; mission time !

njen namestnik je seveda na polno govoril kako na dogodek ne sme sama in kako mora imeti s seboj vsaj nekoga, ko je dobila takšno količino groženj in ne šopkov rož v znak dobrodošlice. toda kakšna šefica bi bila, če bi se ob takšnih situacijah skrila in stisnila rep med noge, ter ne bi pokukala ven dokler se prah ne bi polegel? imela je namen oditi in z veseljem bi odšla sama, ter ne z dvema policistoma, ki bi bila primorana igrati njeno varuško. na koncu pa se je morala vdati, sprejeti idejo in v pisarno takoj priklicati prva dva, ki ju je lahko dobila na voljo in jima pojasnila njune naloge in kako bo situacijah potekala. dovolj so ji bili njeni možje in ni hotela niti pomisliti na iskanje večjih goril s slušalkami v ušesih in celotnim vzpostavljenim varnostnim sistemom, ker ni bila v tolikšni nevarnosti. nekomu je bilo dolgčas ali pa je mafija hotela opozoriti nase in ji vbiti v glavo kam je prišla in kako naporno delo bo imela. tega pa se je zavedla že takoj, ko je stopila čez prag policijske postaje v novem mestu in izgubljeno gledala naokoli. sedaj pa je bila tukaj, vpeljana v dogajanje, oblečena v večerno toaleto in urejena od glave do pet, ko si je pot utirala iz svojega avtomobila do zadnjih vrat, kjer je že videla dve postavi. » keegan, « je pozdravila enega izmed njiju in se nato obrnila še proti drugemu z veliko manjšim nasmeškom na obrazu : » clark. « stopila je pred njiju in oprijela kljuko na vratih in nemudoma vstopila v hotel, ter počakala ravno toliko da sta ji oba sledila. prebili so se skozi nekaj malo temnejših hodnikov, dokler niso končno prišli do glavnega dogodka in je že opazila vodjo new yorške policije. dala jima je znak naj se stopita z dogajanjem in najdeta neko svojo zabavo, ko je sama stopila do znanca in se vpeljala v pogovor in nato presedela veliko časa, ko so nagovarjali nove kadete in se spominjala sebe v tistih dneh,ko je stari blackwood polagal vse upe v njo, čeprav ni imela niti kapljico njegove krvi.
» upam da se nista preveč dolgočasila, « je prestregla pozornost obeh policistov, ko je prireditve bilo konec in so se lahko vsi spravili stran. » ampak vsaj ostalim bom lahko zatrdila, da ne potrebujem varnosti zaradi nekaj praznih groženj, « jima je še dodala in se bolj kot ne opravičujoče nasmehnila, ko bi lahko bila deležna kakšne večje akcije, kot pa opazovanje dogajanja in sedenja za njo. definitivno bo morala tole upoštevati v njunih profilih in ju naslednjič poslati na kaj bolj temperamentnega. morala se je pač postaviti samo v njuno kožo in že je lahko videla kakšen večer sta bolj kot ne imela. » pojdimo, « je namignila z glavo in ob spremstvu obeh stopila nazaj proti tistim znanim hodnikom. večer je bil res prijeten in ni obžalovala svojega prihoda, le da je morala mučiti dva svoja policista zaradi malenkosti. ves tisti spokoj, ki je vladal v njej in predvidoma tudi v njima, pa je bil končan, ko so zadoneli streli in je počila manjša bomba in se je pred njimi nenadoma razlegel film. roke je postavila v svojo bran in se takoj umaknila nekaj korakov nazaj. » k vragu ! « je preklela svoje samozavestne misli, da se ji en bo nič zgodilo in gre le za kup praznih besed brez dejanja. proti njim so prihajali streli in ni jim preostalo drugega, da se niso poskušali nekam umakniti, ko že zaradi dima niso nič videli. » ima kateri od vaju rezervno pištolo ? « je vprašala in jezno stisnila ustnice skupaj.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Pon Maj 20, 2013 2:16 pm

tagged; sage and benjamin! smitten3

delo v policijskih enotah v filadelfiji so bile rjavolascu veliko bolj po godu kot takrat, ko je še živel v new yorku. morda so k temu pripomogli ljudje in okolica, a največ občutek, da končno nekam spada. življenje je končno postavil na noge in zaživel tako kot je bilo treba. delo policista v filadelfiji je bilo veliko bolj zanimivo. po ulicah se je prodajalo veliko več robe in na splošno so se dogajali vsakodnevni umori, ki so zaposlenim omogočali precej razgiban urnik. nikoli nisi bil povsem prost in vedno si moral biti na prežo, kar je včasih znalo biti nekoliko utrujajoče. delo je bilo stresno in predvsem je bila okoli vedno določena nevarnost. smrt je prežala na vsakem vogalu in čakala na to kdaj bo lahko pospravila prvo žrtev in kolikor je bilo razgledno ji je šlo odlično od rok. tistega dne je imel nalogo, da se odpravi na sprejem kadetov, ki naj bi postali policisti. na prireditvi naj bi se pojavilo veliko pomembnih imen in njegova naloga je bila predvsem to, da varuje novo šefico policije gospodično blackwood. najprej je pričakoval, da bo sprejem novih kadetov veliko bolj zdolgočasena zadeva, a se je na koncu vendarle izkazalo da je bilo veliko bolj zanimivo. veliko je bilo mladih policistk nad katerim sta bila tako caiden kot benjamin očarana. presenečen je bil nad tem, da se je toliko deklet odločilo za delo v policiji, ko pa je bil realni svet tako zajeban. noben normalen človek si ni želel smrti in tisti, ki so se sklicevali na to, da se je za državo vredno žrtvovati, so bili eni veliki drekači. požrtvovalnost gor ali dol. na sprejemu sta se zadrževala nekoliko bolj zadaj, tako da sta bila predvsem neopazna. skrivoma si je rjavolasec odšel po osvežilen kozarec vode potem pa nazaj na pozicijo dokler se vsa ta ceremonija ni vendarle končala. gruča ljudi se je spravila preko vrat na prostost in ni jim bilo očitati saj je bil zrak v dvorani precej zadušen. šele glas njegove nadrejene ga je zbudil iz razmišljanja o plavolasi policistki, da se je lahkotno zdrznil in ob njenem glasu zavestno prikimal. "nikakor, gospodična blackwood." ob njenem samozavestnem govorjenju se je za trenutek počutil kot kak prekleti najstnik, ki je moral biti varuška majhnim otrokom. seveda tu ni šlo za majhne otroke pač pa za šefico policije za katero so se odkar je prišla zahtevali nenavadno visoki standardi varnosti. naokoli se je govorilo, da naj bi ji mafija grozila s smrtjo, a nihče ni vedel kaj je res in kaj ne. edino v kar je bil prepričan je bilo to, da se latino-ameriška lepotica ne bi kar tako predala smrti. "vse to počnemo za vašo varnost in ni nam odveč, da vas spremljamo na takšne in drugačne sprejeme," je dejal nato pa se umaknil za njen hrbet in z roko zavestno prijel po pištoli. zadovoljno se je pomikal za čudovito izoblikovano postavo policistke blackwood, nato pa se ob glasnem poku zdrznil in pištolo v trenutku potegnil na plano. ni ga bilo strah vendar pa je celotno telo zaoblila sila adrenalina in so se mu roke avtomatsko pričele rahlo tresti. "kaj za vraga !?" je preklel in s pogledom ošinil benjamina, ki je bil v pripravljenosti na tisto kar je sledilo. bel dim je napolnil prostor in ljudje so krikajoče zapuščali prostor. sledilo sta še dva strela, ko se je trojica vendarle odmaknila v eno izmed hotelskih sobic. bil je prepričan, da bo vse potekalo tako kot bi moralo. mafija ali kdorkoli se je sedaj spravil nad blackwoodovo je moral imeti resne namene in grožnje niso bile zaman.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Pon Maj 20, 2013 3:41 pm

sage and caiden, mission smitten3

najraje bi kar ostal na zadnjih sedežih taksija, ko se je peljali na dogodek, ki se ga bo njegova ljuba šefica udeležila ter tam tudi odspal vse skupaj. sploh ni vedel, kaj točno se bo dogajalo, saj je vse skupaj preslišal ali pa gledal po zraku in ob tem ujel vsako deseto besedo, katero pa je nato dokaj hitro pozabil, sploh ker mu niso nič pomagale sestaviti celotne zgodbe skupaj. tako se je na zadevo odpravil povsem neveden, bilo je pravzaprav več kot odlično, da se mu je sanjalo nekaj o tem, da bi moral njegovo novo pečeno šefico paziti. oh kako radi so mu to narediti – izvoli, tu imaš tega in tega ter pazi nanj. v prevodu – pusti da ubijejo tebe pred njim. povsem enaka zadeva kot s savannah. le da je bilo tam… drugače. njegov odnos do savannah je bil drugačen. čeprav si ni želel priznati, je imel do nje, nekje na dnu srca, povsem zakopano, nekakšna čustva do nje, na katera seveda niti pomisliti ni želel. prav tako pa je bila ona povsem drugačna. medtem ko pa sage… hja, ona pa je bila odličen predmet, s katerim bi se človek lahko igral. prav zabavali so ga skupni trenutki z njo, kako se je delala nedostopno, zgolj zato ker je šefica. to mu je skrivoma privleklo nasmešek na obraz. se bo že videlo kdo bo dlje vztrajal.z veliko muko se je spravil iz avtomobila, plačal taksistu ter že vzel škatlico cigaret iz žepa, ves navdušen, da bo lahko sedaj prižgal enega, ko se je zavedal, da je njegova najljubša policistka že prispela. ob tem je avtomatično zavil z očmi ter se postavil zraven tipa, ki je bil očitno njegov partner. »tudi tebe je lepo videti, sage« se ni mogel upreti nasmešku, ko ga je ona za razliko od njega povsem uradno pozdravila. če je pričakovala od njega kakšno blazno igranje uradnosti ter ostalih zadev, ga je lahko kar na licu mesta poslala domov – in proti tem definitivno ne bi imel nič. tako so se nato odpravili bog ve kam in njegovo zanimanje je dobila okolica ter vse drugo, kakor dejansko dogajanje. če bi koga sedaj ubili pred njegovimi očmi, se je lahko šel stavit, da tega ne bi opazil. ni vedel, koliko časa je to sranje pravzaprav trajalo, zavedal se je, da ga je konec šele, ko se njima je črnolaska zopet pridružila. načeloma bi preslišal njene besede, vendar tokrat se ni mogel upreti komentarju. »v bistvu sva umirala od dolgočasja, če sedaj ne bi prišla naju bi pobralo. le on se tega ni upal priznati« je skomignil z rameni, kakor da bi govoril o eni najbolj tipični stvari na svetu – kot na primer o tem, da je bila sedaj noč. če mu pa ni verjela, je lahko šla pogledat, da je res bila. druge njene besede pa je seveda povsem tipično preslišal ter se raje zopet oziral naokoli. kakor da mu je bilo mar. ni se mogel upreti temu, da ni zavil z očmi, ob partnerjevih besedah. kakor da ji je povsem očitno hotel zlesti čim višje pri njej. njegove misli pa so prekinili nenadni streli in pok ter moral je priznati, da ga je situacija za trenutek prevzela. za razliko od vstalih dveh, ni izrekel tisto povsem tipično besedo v smislu kaj za vraga se je dogajalo. segel je po pištoli ter že avtomatsko zavil z očmi ob besedah temnolaske. »policista sva, seveda jo imava« je dejal, kakor da je bilo to najbolj očitno dejstvo. ironija, ona pa je bila šefica in je ni imela. avtomatsko je ustrelil v temo, morda zgolj zato, ker je hotel slišati, kakšen je bil zvok njegove pištole v tem prostoru, nato pa se počasi še sam pomikal proti prostoru, proti eni od hotelskih sobic, kjer so se – kakopak – skrili. povsem tipično, namesto, da bi se soočili z zadevo. spustil je roke ob telo ter naveličano zavzdihnil. »resno? sedaj se bomo skrivali tu, kljub temu da so tam doli nedolžni ljudje, katerim bodo sedaj morda odpihnili glavo, ker…?« je dejal ter pogled mu je pristal na sage, kakor da bi hotel reči, da se zadeva tiče bolj nje, kakor da ljudi odspodaj, ki bodo sedaj povsem brez pomena izgubili življenje, zato ker so bili prekleti strahopetci in se niso soočili z zadevo, pač pa so se prekleto skrili. v bistvu mu ni bilo mar, ne za ljudi, ne zanjo, le zabavno je bilo malce pritisniti na vest. predvsem na vest policista, katerim bi moralo biti človeško življenje bolj pomembno od njihovega lastnega.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Čet Maj 23, 2013 3:42 pm

tag; benjamin and caiden
note; mission time !

iskreno povedano tudi njej prireditev ni bila ravno vrhunec zabave, ampak zgolj njena formalna službena dolžnost in vljudno odzivanja na tovrstna povabila, ki jih je pridobivala odkar je prevzela bojne čete filadelfijskih policistov in bila prva na čelo vseh. seveda je bilo veliko bolj vedeti da ima ona vsaj neko vlogo in jo je lahko pritegnilo kakšno govorjenje, medtem ko za njeni varuški, če bi jima tako lahko sploh rekla, pa ni bila ravno prepričana v njuno zabavo, ko se že nič posebnega ni dogajalo. samo stopila sta se lahko v vsej skupaj v formalni obleki, da ne bi pritegnila preveč pozornosti, ter bi lahko bila sama mirna, da za njo ne stojita dve v črno oblečeni gorili z atomsko bombo za pasom. veselo je zaploskala ob koncu in se v hipu dvignila s stola in stopila do dveh policistov, enega od njih osebno še ni poznala, drugega pa je osebno do velike mere že imela čez glavo. že je hotela poseči po zahvali, ki bi jo usmerila v obe smeri, tudi v benjaminovo, ko se je on odločil odpreti usta in ga je samo namrščeno in jezno pogledala. » če ti kaj ni všeč, potem ne vem zakaj si šel za policista. ne gre vse samo za lovljenje barab in vsakodnevno streljanje, clark, « je dejala v svojo bran in s posebnim tonom zajedljivo poudarila njegovo ime in njegovo pomanjkanje spoštovanja že v začetku, ko jo je pozdravil kako dobro staro prijateljico, a to še niti malo nista bila. » in ne da si keegan ne upa priznati, ampak za razliko od nekaterih ve kdaj biti tiho in mnenje zadržati zase. iskreno, če ne bi bilo še koga drugega, ki bi skrbel okoli moje riti, danes vaju po moji presoji sploh ne bi bilo. « tu se je za njo zgodba končala in to je nakazala z izrecnim umikom izpred njunih oči, naprej proti izhodu, ker se ji res ni dalo pregovarjati z benjaminom o njegovem odnosu vsem na očeh. lahko bi se ga seveda po hitrem postopku rešila, izkoristila nekaj kazenskih točk, ter na hitro opravila z vsem, a je vlagala prevelike upe v njegovo delo, bolj kot v njegov oster jezik izpod katerega nastane marsikaj, tudi mnogokrat kaj neprimernega.
streli so zajeli prostor, adrenalin v njeni krvi se je povečal, ter dim v prostoru ji jeza trenutek zameglil jasen vid. poskušala je ujeti njun tempo in se pomikati po njunih določbah, ko so pristali v hotelski sobi in se je sama naslonila na masivna vrata prostora v katerem so se nahajali, ter namesto da bi začela reševat situacijo, spet morala poslušati benjaminove pridige. » nihče te ni prosil za komentar, še manj pa tvoja šefica. oh, čakaj – to sem jaz, zdaj pa utihni, « je dejala in mu namenila strog pogled, ki je jasno kazal na to da je bolje zanj, če umiri svoje hormone in uravnovesi svoj odnos, ker bo samo zafrknil vse skupaj in bo ona tista, ki bo nosila večinske posledice. » keegan, daj mi svojo rezervno pištolo, « se je sedaj s pozornostjo obrnila proti drugemu policistu v prostoru, ki se je vsaj znal obnašati in mu pred nos naslikala svojo dlan, ki je bila željna težkega in hladnega kovinskega orožja. » načrt potrebujemo, « je poudarila očitno in prijeto pištolo nabila, da je bila lahko pripravljena na vse strele. » jaz bom očitna in želena vaba. spraviti se moramo do zadnjega vhoda, da se lahko umaknemo od preostalih ljudi, ter rešimo situacijo tam. idealno bi bilo, če bi prasce polovili, ampak glede na to da ne vemo koliko jih je in kaj se zares dogaja, je najbolje samo braniti sebe in druge. prav ? « odgovora ne ni imela namena priznati, ugovarjanja še manj, ampak zgolj dodatne predloge. časa pa se je iztekel in ni imela celotnega dneva, da bi se lahko njima sive celice prižgale. » bo to šlo clark, ali potrebuješ dodatno pojasnilo ? ti narišem ? « se je posmehljivo namuznila v njegovo smer, ter mu bolj kot ne v šifri dala vedeti, da ne želi nekega nepremišljenega dejanja in pretiranega izkazovanja svoje moškosti. potrebuje policista in ne nabitega bedaka, ki bo streljal vse naokoli. » gremo, « se je še slišalo z njene strani, ko je odločno odprla vrata in stopila iz hotelske sobice. pištolo je tokrat imela in to je tudi postavila pred sebe, da bi jo lahko uporabila v vsaki sekundi potrebno. stopala je po hodnikih in videla kako se je večina ljudi že uspela spraviti ven, ko so očitno storilci iskali njo. naj se lov prične, torej.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Pet Maj 24, 2013 2:16 pm

tagged; sage and benjamin! smitten3

do tega jutra se mu niti sanjalo ni, da bi znal za partnerja dobiti kakega kretena, ki pri svojem delu ne bi bil resen. sam je poklic policista vzel z resnostjo in veliko mero požrtvovalnosti - vsaj tako so ga učili, ko je še obiskoval akademijo. potem pa je nenadoma prišel v realnost in se zaposlil v policijskih enotah v new yorku in spoznal, da je obstajal del policistov, ki jim je bilo za svojo službo malo mar. potem je bil tu še nekaj odstotkov, ki so se zabavali ob tem, ko so ljudem nabijali kazni in prekrške kar je bilo tudi čez les. čeprav si je moral priznati, da se mu kdaj pa kdaj sploh ni ljubilo hoditi na nočno izmeno in se je trudil, da sredi noči ne bi zatisnil očesa. pa vseeno je žrtvoval del osebnega življenja in užival v tem kar je počel. najsi je bilo to čiščenje kraja umorov ali varovanje svoje šefice. prireditve je bilo konec po dobri uri in pol, tako da se je prot koncu že precej utrujeno nagibal k zidu in z očmi iskal dekleta, ki so v policijskih uniformah hodile naokoli. všeč mu je bilo to, da jih je večina nosila kratka krila, ki so bila del uniforme, s tem pa pokazale suhljate dolge noge. mamljivo, ni kaj. njegovo razmišljanje je prekinil glas njegovega partnerja ob katerem si je prisegel, da bo nekoč za svojo rahlo miselnost še pošteno plačal. ob njegovem trapastem komentarju je ostal tiho in z rokami segel k pištoli kakor je to počel vedno ko mu je bilo dolgčas. k sreči nenabita pištola je imela svojo mesto na levi strani njegovega pasu, poleg pendreka, ki ga niti ni uporabljal. z lahkoto bi segel tudi po njem in partnerju razbil nos ob takšnih neslanih šalah, ki jih je metal pred njuno šefico. sprva je bil rahlo presenečen tako nad njegovim kot nad njenimi besedami, potem pa doumel, da se najverjetneje že poznata, zato je ob njenem odgovoru prikimal z glavo in pogled preusmeril drugam. prestopil se je na njeno desno in partnerju z očmi namignil naj se drži bolj zadaj, kot je bilo za varuhe v navadi. "utihni preden oba nasrkava," je tiho zasikal in pri tem pokušal poskrbeti tudi za lastno rit. če se komurkoli kaj zgodi, ali pa če bi se šefica pritoževala nad enim izmed njih, bi nasrkala oba - česar pa seveda ni želel.

sovražil je ljudi, ki so besede zinili še predno so pomislili kakšne bodo posledice. in prav takšen idiot je bil benjamin clark, njegov partner. ni se čudil temu, da so ga dodelili prav njemu. za novince je šlo ponavadi le najslabše in najverjetneje je bil benjamin tisto pokvarjeno blago, kateremu so se vsi že na daleč izogibali. po videzu ženskar in po srcu pokvarjen idiot, ki mu je bilo malo mar za tujo varnost, pač pa si je zgolj želel streljanja. "tiho, clark!" je jezno zamomljal in mu namenil srepeč pogled. izpod nogavic je potegnil nekoliko manjšo pištolo od tiste, ki se je nahajala za njegovim pasom in jo podal rjavolaski. videti je bila popolnoma mirna zato se je ob navalu čustev tudi sam poskušal brzdati. do sedaj še nikoli ni bil v takšni situaciji, razen vaj, ki so jih imeli na akademiji. a teorija in realnost se nikakor nista mogli primerjati. morali so rešiti ljudi in brez načrta vsekakor ni šlo. "šefica, kaj ko bi se eden od naju spravil pogledat koliko jih sploh je?" je tiho vprašal in pištolo potegnil iz žepa. metkov je bilo še polno in za vsak slučaj je imel tudi nekaj rezervnih. dokler to ne bi bilo potrebno ni nameraval izpustiti niti enega - ni želel končati človeškega življenja zgolj iz malomarnosti. "jaz sem za to, da se ji polovi če bo prilika," pomislil je na to, kako bi bili lahko nagrajeni če bi polovili vsaj eno od barab. potem bi se odprla vrata do tistih idiotov, ki so grozili njegovi nadrejeni. ob njenem komentarju se je pristno zahahljal in svojemu partnerju namenil zasmehujoč pogled. očitno ni bil edini, ki ga ni prenesel v svoji bližini.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Pet Maj 24, 2013 6:32 pm

sage and caiden, mission smitten3

skomignil je z rameni ob njenih besedah. »reciva, da imam svoje razloge« je zamrmral, na njegovem obrazu pa se je zopet zarisala sled nasmeška. njegove razloge, ki pa jih definitivno ni nameraval deliti z njo, povsem preprosto. boljše je bilo igrati enega izmed tistih, ki naj bi želeli, da je na svetu pravica, pa čeprav so vse počeli drugače. in med tiste je sodil tudi benjamin. bilo je preprosto zanimivo, če je odštel policijsko službo in zadeva, ko je tu in tam prestopil na nasprotno stran, je znala pognati kri po žilah, preprosto je predstavljalo zabavo in to je bilo tisto, kar je hotel v življenju. samo zabavo, brez resnosti in obveznosti, kajti to mu nikoli ni prineslo nič dobrega in dvomil je, da tudi bi. tudi če bi se potrudil ali bilo kaj podobnega. ni bilo to za njega, je izkusil že v mladosti in se opekel, dvakrat iti na led pa ni nameraval. kaj so si pa drugi mislili mu je bilo pa tako ali tako jebeno vseeno. pa naj si mislijo, da je kreten. pa saj je tudi bil. le niso vedeli zaradi česar in prisegel si je, da tudi nihče ne bo vedel nikoli zaradi česar – tisti, ki so mu kdajkoli prišli blizu so ga tako ali tako vedno prizadeli in ni imel želje po enakih napakah ter strtem srcu vedno znova. le skomignil je z rameni ob njenih besedah, češ kaj pa more on pri tem. pravzaprav ga ta podatek ni niti malo zanimal in res ni bilo nobene potrebe po tem, da ga deli z njim. vendar očitno so ljudje preprosto čutili potrebo po tem, da delijo nekatere stvari z njim, ki njega niti niso približno in ga tudi ne bodo zanimale. oh ja, kako tipično. ko sta tako hodila za šefico ter je njegov partner spregovoril, se ni mogel upreti, da ga za trenutek ne bi popadel smeh. »šefice ne poslušam ravno, zakaj za vraga misliš, da bom tebe?« je dejal ter privzdignil obrvi. prekleto domišljav za začetnega policista, res. »tako da žal ne bom ugodil tvoji želji. iskreno? res mi ni mar, če boš ti nasrkal ali ne. pravzaprav se mi jebe za vse tukaj, ja? samo toliko, da sva si na jasnem« ni nameraval biti kakorkoli prijazen z njim. bil je na istem nivoju kakor on in zares ni imel nobene pravice kakorkoli se razburjati nad njem. če bi bilo po njegovo, ga tako ali tako ne bi bilo tu. »daj mi povej nekaj kar ne vem« je komentiral na njeno zadevo o tem, da je njegova šefica, ob tem pa da naj utihne le zavil z očmi. »prisili me,« je zamrmral na njene besede in na njen oster pogled se le nasmehnil. ga bi sedaj moralo zmraziti? škoda, pri njem ni bilo tega učinka. ni mu bilo všeč, da so pristali v nekem varnem prostoru. prekleto, bilo je možno, da so ljudje tam umirali pod streli, oni, policisti so se pa skrivali? res idealno. pa saj ne, da bi mu bilo mar, vendar misel na streljanje ter ostalo sranje, ki se je utegnilo dogajati, mu je pognalo adrenalin po žilah. »plačaj,« je povsem ravnodušno zamrmral partnerju. ne, ni bil pripravljen pustiti, da se nekomu kot je on pusti ukazovati. še sage ni prepustil tega, kaj šele njemu. prav paralo mu je živce, ko je videl kako napeta sta bila oba. kakor da je šlo za nekaj res velikega. dobro, morda je šlo za dejstvo, da bi njim lahko sedaj odpihnili glavo, vendar iskreno, ni mu bilo mar. tako ali tako ni imel smisla v svojem življenju in res ne bi obžaloval, če bi se vse skupaj končalo na eni bedni misiji. naveličano je zavzdihnil, ko je dejala, da potrebujejo načrt. če bi bilo po njegovo, se bi brezglavo podal v vse to. res bi se. »in kdo zagotavlja, da je tam največ ljudi?« je naveličano zavzdihnil, nato pa skomignil z rameni. naj počneta kar hočeta, res mu je bilo vseeno. »ja, daj nariši prosim. ti posodim kemični svinčnik? ali imaš barvice že s seboj?« se ni mogel upreti temu, da se ne bi pridružil njeni igri, vendar v njegovem glasu je bil sarkazem še toliko bolj očiten. ignoriral je partnerjeve besede, zgolj zato, ker mu je tip šel na živce. zares ni prenesel ljudi, ki so prav očitno nadrejenim lezli v rit. tako je za spremembo stopil za sage, z pištolo ob sebi, ko so pristali na hodniku. v hipu je zagledal tipa, ki je nameril pištolo proti temnolaski, benjamin pa ob tem svoj revolver direktno v njegovo glavo. »policija, spustite pištolo,« je zamrmral ter ko se je tip zavedal, v kakšne težave je zabredel, jo je res spustil na tla ter dvignil roke v zrak. stopil je do njega ter mu roke zvil za hrbet in nadel lisice, kljub temu, da bi veliko raje mu prej odpihnil glavo. zrecitiral je zadeve o aretaciji ter tipa porinil proti izhodu. »morda bi bilo še ostale kretene pametno poloviti, da« je zamrmral na njihove prejšnje besede, ko sta dejala, da jih je treba čim več poloviti. v tem trenutku se je za spremembo strinjal.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Sob Maj 25, 2013 8:23 am

tag; benjamin and caiden
note; mission time !

benjaminovo obnašanje zagotovo ni pripomoglo k situaciji sami in jo je prav spravljal ob živce s svojimi komentarji, a je bila vsaj toliko vesela da je keegan znal držati jezik za zobmi in ravnati svojemu ranku in njenemu ranku primerno, navsezadnje je bila njena beseda proti njuni besedi in njena avtoriteta proti njuni, ki sploh ni obstajala v igri z njo, ampak prej z navadnim ljudstvom tam zunaj. benjamin se je moral spomniti, da je imela vse karte v rokah ona, ter ga je lahko na svoji postaji in pod svojim okriljem lahko upravljala kakor je hotela. ni vedela kako se je obnašal poprej do vodilnih, a do nje ni nosil niti trohice spoštovanja in zakuhala si je to sama, ko ga je morala srečati v baru, preden bi sploh stopila predenj kakor nova načelnica. zanj je bila tako le ženska iz bara, ki jo je hotel položiti, a mu to ni uspelo in pripomoglo ni niti to da mu je že na začetku v pisarni jasno razložila kako bo na dogodek pozabila in bila do njega enaka kakor do vseh uslužbencev. jasno in glasno je tudi slišala kakšen ton je uporabljal do svojega partnerja, ter to ji je dalo vedeti da očitno niti nista bila skupaj najboljša kombinacija, ter v igri dveh, se ji je najbolj smilil keegan, ko je moral delati s tem težakom in zaslužil si je aplavz, da mu je sploh to uspelo tako dobro kot mu je, oziroma kot je bila sama priča v danem trenutku.
» ne skrbi, da bom, « je siknila nazaj proti njemu, ko so stali v hotelski sobici in poskušali dojeti situacijo, ter delovati po pameti in ne kakor benjamin, ki je hotel samo vihteti svojo pištolo in pri tem nikakor razmišljati. cenila je njegovo drznost, a vseeno je nekaj trohice pameti je moral imeti, da bi lahko sploh uspel. navsezadnje ga bo prav njegova nepremišljenost kmalu pahnila tri metre pod zemljo in na drugi strani ni bilo videti kakor da mu je resnično mar. » če ne boš tiho in če ne boš ubogal mojih navodil in spoštoval mojo avtoriteto in se obnašal do partnerja primerno, potem boš suspendiran za trideset dni, da boš imel dovolj časa spoznati kako deluje ta policijska postaja, « mu je zagotovila svoje in se nasmehnila prepričana da je vsaj malo udarila proti njemu. » v tvojem jeziku rečeno : trideset dni ne boš hodil naokoli z značko in šopiril se s svojo pištolo, « je še v otročje lahkem jeziku pojasnila proti njemu in mislila je resno. dovolj je imela njegovega obnašanja in če ni hotel zlepa sprejeti in dojeti svojega, potem bo pač moral zgrda. njej ni bilo težko pisati suspenzih listov in mu jih podajati, zares ne. še užitek bi ji bil. nabila je pištolo in zamrmrala svoj načrt in nato pogledala proti obema. » ni šans. sam noben tukaj ne bo deloval. ekipa smo in krijemo si hrbet. to naj vama bo jasno, « je odgovorila keeganu in ga pogledala z resnim pogledom, kajti zares ni hotela nekih junaških dejanj na lastno pest katerega koli od njiju. naj se spomnita malo predavanj in kaj timsko delo pomeni, sama tukaj ni bila v vlogi učiteljice. » saj ne iščemo kje je največ ljudi, ampak kje je najmanj ljudi. pri stranskih izhodih bomo lahko sami obračunali z bedaki in pri tem poskrbeli za varnost drugih ljudi, « se je obrnila z besedami proti benjaminu in obdržala tisti miren in resen izraz na obrazu. » še eno sikni in prisežem, da boš zares suspendiran za trideset dni, clark, « je dejala in pri tem stopila ven iz hotelske sobe pripravljena na boj. nenadoma se je pred njo postavil tip, ki je bil pripravljen streljati v njo in že je hotela obvladati situacijo sama, ko se je narisal benjamin in začel vihteti naokoli s svojo pištolo in stopati pred njo. namrščila se je in jezno udarila z nogo ob tla. » zmogla bi sama, hvala, « je siknila proti njemu in stopila korak pred oba in se držala sten, ko se je s pištolo v roko spravljala na lov za ostalimi bedaki. njiju je pustila na svoji strani in pri tem hotela dokazati da ne potrebuje njune pomoči, ko je sama podobno delo opravljala že neštetokrat. od zadaj jo je napadla naenkrat močna postava, ki je prislonila pištolo ob njeno čelo in s tem pridobil pozornost tudi njenih dveh policistov. spustila je pištolo na tla in si narisala nasmešek na obraz, ko sta benjamin in caiden že hotela opraviti svoje, a je sama samo stopila proti tipičnemu udarcu- nos, trebuh, mednožje in naravnost v koleno, da se je tip zrušil na tla in je namignila obema naj ga aretirata. naredila je korak naprej in pobrala svojo pištolo, ko se je spet okoli njih spustil beli dim, ki je prišel stik z njenimi pljuči in je nekajkrat morala zakašljati. pri tem so se spustili streli in ona jih je vztrajno vračala nazaj, prepričana da je nekje nekoga dela, ko je tudi njo okrogla oplazila in je pošteno zakričala.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Sob Maj 25, 2013 1:15 pm

tag; sršenčica <3

Način na katerega jo je spoznal je bil precej navaden in verjetno je bil ravno to razlog, da nanjo nikoli ni prav zares pritiskal. Bila je kot prijateljica, h kateri ga je sicer vlekel močan privlak, toda vsakokrat, ko se mu je tako ljubeče privila v objem, se z njo preprosto ni videl med rjuhami. Že res, da je bila daleč od nedolžne dekline, morala je biti, njene predrzno modre oči so potrjevale njegove ugotovitve, da prav dobro ve zakaj se nekje v desetmetrskem radiju okrog nje vedno nahaja kakšen črnuh s pištolo zapasano okrog bokov, toda v zasliševanja se ni spuščal. Dokler so njune večerje potekale na nivoju, dokler ga je tu in tam uporabila za blazino on pa je po tihem še vedno čakal na trenutek, ko si jo bo lahko privoščil še nekoliko drugače. Tam spodaj ga je že pošteno srbelo po vseh teh dotikih in načeloma bi žensko že zdavnaj potisnil ob najbližjo površino, toda kaj, ko je vedno tako spretno našla izgovor in odšla še preden bi se hrana v njunih želodcih sploh utegnila poleči. In tudi tokrat je, tako zelo tipično, zapeljal na parkirišče za hotelom, s sosednjega sedeža pograbil tistih nekaj dvdjev, ki jih je izbrskal iz Jamiejeve zbirke in upal na nekoliko drugačen konec zgodbe. Počasi ga je odnos med njima začel spominjati na tistega, ki ga ima z Jill, za hudiča. Je njegov šarm preprosto začel popuščati in je v postavnih ženskah zbujal le še občutek varnosti, tisto kar bi zares moral, pa je z leti vztrajno izginjalo.

Čakala ga je, kot dogovorjeno, s sobi z razgledom, prijetno spalnico in hišnim kinom, ki naj bi bil eden izmed glavnih razlogov zakaj sta se pravzaprav vedno družila izven svojih osebnih sfer. Ha, kako zelo nenavadno, še zanj, za moškega, ki je kar na svojem naslovu gostil vse živo, Saoirse pa mu še ni uspelo prepričati naj mu vsaj enkrat samkrat ustreže. »Upam, da si poskrbela za pokovko, imam par trilerjev in dve komediji, ampak ne garantiram, da je sploh kaj dejansko užitnega. Pograbil sem prvo, kar sem našel,« je načel, ko je z ramo odrinil masivna vrata njune sobe in jo nato polovično privil v objem, ko mu je pritekla naproti. Kako za vraga bi sploh lahko poimenoval ta odnos? Počutil se je ujetega nekje v prijateljski coni od koder nekako kar ni in ni našel izhoda; lahko bi se preprosto poslovil, rekel, da ima dovolj večerjic in pofukanih filmov, dovolj kupovanja sladoleda in nedolžnega stiskanja na kavču; hotel je več. Veliko več. »Na izberi enega in ga vrzi not, jaz pa skočim po kozarce,« jo je nazadnje, z dlanjo polovično na njeni zadnji plati, odrinil proč, sam pa je iz mini hladilnika izbrskal steklenico. »Moe tet Chandon, všeč ti bo.« Toliko o prijateljskem odnosu – tristo jebenih dolarjev za steklenico šampanjca, on pa do česa več kot do nežnega božanja njenih svilnatih las sploh še ni prišel. Legel je poleg nje, kolikor je pač lahko, glede na to, da je med njiju položila enormno skledo kokic in se prvih deset minut pretvarjal, da ga film neznansko zanima, potem pa mu je pogled začel vztrajno uhajati proti Saoirse. Še v najbolj enostavnih oblačilih je bila videti kot prava boginja, njene prsti so napenjale majico, ki jo je verjetno na hitro navlekla nase, njena dlan je občasno spolzela preko njegove, ko je segla za pokovko, in če je ob vsakem dotiku njegovo telo nemirno spreletelo, je ona vse to prenesla znatno bolje.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Sob Maj 25, 2013 1:46 pm

pravzaprav se je po svoje kar veselila tega večera – v kolikor se je pač saoirse veselila stvari. načeloma je bila mirna in odločna oseba s tistim priokusom hladnosti pri vsem, kar je počela, ampak na jacku je bilo nekaj drugačnega. morda je bil to občutek, ki ji ga je dajal. tako včasih jo je celo spomnil na njenega očeta in vsekakor bi lahko rekla, da je v njem videla očetovsko figuro. pa saj je vedela, da je bil popolnoma drugačen od njenega očeta, a nekaj je bilo na njem, kar jo je pomirjalo in ji dajalo občutek varnosti. morda se je ravno zaradi tega tako hitro sprostila v njegovi družbi in spustila svoj zaščitni zid. ni bila neprestano na preži in prav nič se ni rabila truditi za sproščenost. bilo je tako naravno in preprosto. dovolj preprosto, da vsega skupaj ni hotela zaplesti z razlagami o tem, kdo pravzaprav je in s čim se preživlja. sama pri sebi se je nasmehnila in iz omare mimogrede izbrala eno izmed majic, ki so zaobjele zgornji del njenega telesa. zunaj je bilo mrzlo in tokrat se je odpovedala svojim oblekam in na noge navlekla temne, oprijete hlače ter si ogrnila še usnjeno jakno, preden se je odpravila ven, kjer jo je že čakal eden izmed članov družine z avtom. odpeljal jo je do hotela in od njega se je poslovila z nasmeškom, preden je pri recepciji dobila ključ in se odpravila proti njuni običajni… hm, to ni bila ravno soba. prostor je bil prevelik in preveč luksuzen za kaj takšnega. sama pri sebi se je nasmehnila, za seboj zaprla vrata in se odpravila proti kuhinji ter iz omare izbrskala kokice, dala vrečko v mikrovalko in jo prižgala. nekaj trenutkov je zamišljeno opazovala mesto, saj je morala priznati, da je bil razgled iz prostora prav zares osupljiv, potem pa so bile kokice narejene in jih je stresla v posodo ravno v trenutku, ko je zaslišala odpiranje vrat.
»jacko,« ga je pozdravila s širokim nasmeškom na obrazu, ko ga je zagledal pred seboj in ga na hitro objela ter na njegovo lice pritisnila bežen poljub v pozdrav. vzela je filme in s pogledom preletela naslove, ne da bi se zares ozirala na njegovo kretnjo, ko se je odpravil stran in je ona naključno pograbila enega izmed filmov ter vstavila dvd v predvajalnik in se zatem udobno namestila na veliko posteljo, ki je bila presenetljivo udobna. poleg sebe je namestila tudi kokice in potisnila razmršene svetle lase nazaj ter spremljala jacka s pogledom, ko se je le prikazal v sobi. »bova videla,« je pripomnila na njegovo mnenje o tem, da ji bo vino všeč. končno se je le spravil na posteljo in ošinila ga je s pogledom. »na slepo sem izbrala,« je priznala s polovičnim nasmeškom na obrazu in pritisnila gumb za začetek. morda film niti ni bil tako slab, čeprav se je vsake toliko časa namrščila ob kakšni še posebej neumni izjavi. po nekaj minutah je na sebi začutila pogled in se ozrla proti temnolascu. »kaj?« je rekla in s pogledom poiskala njegove oči in mu namenila enega izmed svojih nasmeškov, medtem ko se je nekoliko prestavila na postelji in obenem z dlanjo povsem naključno zdrsnila po njegovi med tem početjem. »bova preizkusila tisti šampanjec ali…« je nagnila glavo in se potem namuznila, ko se je odločila, da bo to storila kar ona in zlezla čez njega do nočne omarice, kamor je vse skupaj postavil. prijela je steklenico v roko, jo nekaj časa sumničavo opazovala in se nato naslonila nanj, ko jo je pomolila proti njemu. »prav, daj raje ti,« se je vdala v usodo in umaknila kokice, ko se je skobacala nazaj čez njega na svoje mesto, le da je bila tokrat obrnjena proti njemu in je imela nogi prekrižani, čeprav je s kotičkom oči še vedno vsake toliko časa ošinila film.

tagged: jaaaack. smitten

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Sob Maj 25, 2013 2:23 pm

tag; sršenčica <3

Medtem ko se je ob vsakem premiku njenega telesa, ob vsakem dotiku malo niže, ozrl proti hlačam, v upanju, da ga ne čaka naj neprijetnega, je ona nanj gledala bolj kot na živ termofor in obešalnik. Sicer je ljubil njeno sproščenost in igrivost in se morda čisto avtomatsko nasmehnil, ko je splezala preko njega in čisto mimogrede oplazila predel, kjer ga je zdaj že presneto ščemelo. Roki bi takrat najraje premaknil za njen hrbet in jo privil v objem, pa bi tako verjetno tvegal kakšen udarec s steklenico, zato ju je pustil ležati mirno na pol mehki vzmetnici pokriti s satenasto rjuho. Ja, res je bil ves 'high maintenance', ko se je šlo za njegova dekleta in čeprav si načeloma z niti eno izmed njih ni predstavljal prihodnosti, jih je razvajal, kot da bi šlo najmanj za angleško kraljico. »Ja, ja, saj sem rekel, da ti bo všeč, kar izvoli,« je zamrmral, narejeno nejevoljno, ko mu je s telesom zakrila pogled do televizorja, čeprav je bil razgled, ki mu ga je takrat ponudila, vsaj stokrat boljši. Lepši. Naravnost fantastičen pravzaprav. »Obožujem tvojo zagnanost, ampak dvomim, da boš kos temule zamašku, saj veš, hočeva, da vsaj okna ostanejo cela, če že televizor ne.« S prstom je nežno zdrsel preko mostička njenega nosu in se nato posvetil steklenici, ki jo je z enim samim gibom odprl, nekaj malega pene pa je vendarle ušlo skozi vrat. »Škoda šampanjca, ampak dobro je. Nastavi kozarec,« je pomignil z rameni in potem obema dotočil, kot da bi šlo za kakšno posebno priložnost. Šampanjca ni pil pogosto, pravzaprav se je dosti raje nalival z viskijem, toda v ženski družbi se je vedno trudil ostati dostojno trezen. Vsaj na začetku.

»Film, Saoirse, film,« je s prstom pomignil v nasprotno smer, potem ko je že nekoliko predolgo zrla vanj in je vse skupaj pričelo postajati že precej strašljivo. Je kaj storil narobe? Je mogoče dobila občutek, da njegove namere vendarle niso tako dobre, kot so se zdele sprva? Toda čim se je znova privila v njegov objem, je bilo vse že nekje daleč proč. Kako je sploh lahko tako mirno ležala ob njegovem telesu in naslonjena na njegov prstni koš plala z enako hitrostjo kot on, medtem ko je njegova dlan drsela preko njenih las, pa vse do nadlahti, kjer jo je nekajkrat požgečkal in nato dlan ustavil na njenem hrbtu. Morda je bil to trenutek, ki bi ga moral izkoristiti za nekaj malega več. Morda sedaj, ko sta bila tako zelo sproščena, objeta in z nekaj malega alkohola v sistemu. On ga sicer ni potreboval, je pa vseeno nekoliko lahkotneje spremenil položaj, zdaj je tudi ona ležala na hrbtu, nekoliko više kot prej – ravno dovolj, da je s prsti lahko zašel na njeno stegno in z istim tempom kot prej po hrbtu, risal krožce. Slabih deset sekund morda, preden je nadaljeval nekoliko više in predvsem strastneje. Tako zelo odsotno in avtomatsko so njegove dlani delale tisto, kar so pravzaprav znale najbolje, da ni opazil izraza neprijetnosti na njenem obrazu in je prenehal šele, ko se je dobesedno iztrgala iz njegovega oprijema.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Sob Maj 25, 2013 2:41 pm

ob njegovem nejevoljnem glasu je našobila svoje ustnice. »ja ja, jack,« je zamrmrala v odgovor in se nato nasmehnila, ker v vsakem primeru ni bil preveč dober igralec in je nemudoma prepoznala narejenost, ki je bila za tonom njegovih besed. bil je krasna oseba, vsekakor. na svoj način ji je že zdavnaj prirasel k srcu in všeč so ji bili ti dnevi, ki sta jih preživela skupaj med početjem najbolj neumnih stvari, kar bi si jih lahko predstavljala. gledanje filmov, dolgi in nesmiselni pogovori ali pa sprehodi kamorkoli pač že. nekaj je bilo na njem, kar ji je predstavljalo svojevrsten izziv, čeprav je v njemu bolj kot to videla do zdaj samo zelo dobrega prijatelja, ki mu je zaupala in v čigar družbi je lahko bila tisto, kar je morda v resnici bila. samosvoja, trmasta in nekoliko divja svetlolaska, ki je ni bilo mogoče ukrotiti. »mislim, malo več zaupanja bi pa lahko izkazal. pojma nimaš, česa sem sposobna,« mu je namenila kar najbolj nedolžen nasmešek, čeprav se je za njenimi besedami skrival tudi dobršen del resnice. najbrž se mu ni sanjalo, kaj vse je počela v prostem času in kaj vse bi lahko storila z njim, če bi se počutila ogroženo na kakršenkoli način. poleg tega je imela celo družino močnih fantov, ki bi nemudoma ubili tistega, ki bi ji skrivil samo las na glavi. ampak jack je bil drugačen. v to je verjela. namrdnila je nos ob njegovem dotiku in ga ubogala ter nastavila kozarca in ga opazovala, ko je natočil. zdel se je tako pozoren in vedno uglajen. vsekakor pravi gentelman, čeprav saoirse že skoraj ni več verjela, da so ti še obstajali.
»hvala!« se je nasmehnila in izpraznila svoj kozarec s tisto premišljenostjo, ki jo je naučil oče. načeloma je bil večji oboževalec viskija in to je saoirse vsekakor podedovala po njem, ampak tudi šampanjec ni bil slab in ko je odložila kozarec, je namenila temnolascu odobravajoč pogled. »ni slabo. prav si imel,« je dejala. nekaj, česar ni drugim ljudem nikoli priznala, ampak on navsezadnje ni bil kar kdorkoli in tako se je počutila dovolj varno; dovolj sproščeno, da je to storila. z vzdihom se je ob njegovih besedah obrnila. »prav. ampak če so to filmi tvojega sina, me malo skrbi za njegov okus,« se je namuznila ob pogledu na dogajanje na zaslonu. slab približek mafijskega življenja, kot bi posneto opisala sama, čeprav so jo načeloma filmi, ki so skušali ujeti njen način življenja, po svoje zabavali. udobno se je privila k temnolascu in se sama pri sebi nasmehnila, ko je začutila njegovo dlan na svoji koži. tega je bila navajena; iz nekega razloga je rad s prsti drsel po njeni koži ali laseh in proti temu ni imela prav nič proti. končno se je le posvetila dogajanju na zaslonu, ko je nenadoma začutila njegovo dlan tam, kjer se ni znašla še nikoli. v njegovem polovičnem objemu je sprva skoraj otrpnila in se namrščila. bila je osupla zaradi dogajanja in ko je njegova dlan zdrsnila višje, se je v hipu premaknila in se z vso močjo iztrgala iz njegovega objema, medtem ko so njene oči skoraj prestrašeno ujele njegov pogled. »jack,« je dejala, njen glas pa je bil zaradi vsega skupaj nekoliko hripav. »kaj pa… kaj pa počneš?« znova je pridobivala nadzor nad samo seboj in nemudoma se je vzravnala. »ne. veš kaj? ne, sploh ne,« je dejala in mu obrnila hrbet ter skočila s postelje in zakorakala iz prostora in se ustavila ob velikem oknu, naslonila svoje čelo na hladno šipo in se trudila, da bi se zbrala. kaj za vraga je bilo to?

tagged: jaaaack. smitten

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Sob Maj 25, 2013 4:07 pm

tag; sršenčica <3

Ko je enkrat prišel do točke, kjer bi si žensko želel nikjer drugje, kot tesno pod svojim telesom, ga je bilo pravzaprav nemogoče ustaviti. Njegove dlani so bile trdno vpete med njeni stegni, kjer se je oprijel tistega, ki mu je bilo bližje in drsel preko njenih gladkih hlačnic, dokler mu blago ni preprečilo česa več, česa drznejšega. In dokler se tudi svetlolaska v njegovem objemu ni zavedala, da gre vse skupaj morda nekoliko preko roba. Nekoliko predaleč. Nekam, kamor se ni pripravljena spuščati. On se je vsekakor bil, prav zlahka bi jo obvladal in vpel pod svojo težo, se previdno ampak hitro znebil njenih cunjic; prav malo bi ga brigalo, če bi bil primoran tisto majico z njenega telesa kar strgati. Samo, da bi se mu popolnoma predala, njene roke na njenem hrbtu, ustnice združene v eno, vse to se je zdelo tako blizu, a obenem tako zelo daleč, ko je precej nepričakovano odreagirala in ga odrinila proč. To je bil odziv, ki ga ni bil navajen. Sploh. Vsako dekle ga je požiralo z očmi, v njem videlo najprej prekletega svetnika in nato človeka, ki je bil edini sposoben uresničiti prav vse želje in potrebe. Kot človeka, ki je znal zadovoljiti tako psihično kot fizično. »Kaj misliš, da počnem?« je nekoliko odsotno zamrmral, mogoče celo rahlo v transu, potem ko je proti njej že stegnil dlan in jo nameraval pripeljati nazaj tja, kamor je spadala, v njegovo naročje.

Visokorasla lepotica je v tistem skočila pokonci in se vsaj za nekaj metrov oddaljila, kot da bi bil kužen. Kot da bi bilo njegovo početje tako zelo napačno, nezaželeno. Kot da bi se ji gabil, morda. Kot da bi nanj resnično gledala kot na izgubljenega očeta. No, njuna pogleda se vsekakor nista skladala, ne glede na to, da je bila zgolj par let starejša od njegovega prvorojenca, on je nanjo gledal kot na žensko. Izredno seksi žensko s prečudovitimi oblinami, dekle, na kateri je – vse odkar sta večere začela preživljati skupaj – rad počil oči in roke. »Kaj za vraga, Saoirse? Kaj je potem vse to, tale soba, najine večerje, tole pofukano muckanje med rjuhami,« tistega pristnega besa sploh ni mogel več zadrževati v sebi, deloma zato, ker je njen očiten ne prizadel njegov ego, pa tudi zaradi modrih jajc s katerimi bo očitno obtičal že drugič ta teden. »Ne skrivaj se zdaj tamle, še malo prej si bila vsa poskočna in mogočna, daj pojasni mi tole. Kaj se dogaja?« je še enkrat začel, tokrat nekoliko mirneje in nežneje, toda prav veliko potrpljenja ni več imel. Ni izgledala kot navadna devička, ki bi si skrbno izbirala fuk partnerje, niti slučajno, zato ga je njena zavrnitev morda še toliko bolj presenetila. »Mislim, imam že dva froca, tretjega ne potrebujem, in če si mislila, da lahko še par let trpim s trdim kurcem medtem ko se obešaš po meni, se krepko motiš.« Že res, da se je vse to zgodilo precej iznenada, da bi lahko morda prej vsaj omenil, da si želi nečesa več, ampak to preprosti ni bil njegov način. Oh ne, tega ni potreboval. Navadno so se ženske kar same od sebe lepile nanj in se mu metale pod noge, zdaj pa je imel opravka z nečem povsem drugim. Tujim pravzaprav. Kako ohraniti trezno glavo po vsem tem pa je bilo njegovo naslednje vprašanje.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Sob Maj 25, 2013 4:25 pm

počutila se je tako zelo… neumno. morda bi to bila pravilna beseda, ki bi jo uporabila za opis celotne situacije, sploh ko se je zavedla tistega pogleda v njegovih očeh in ko je prišla do ugotovitve, da pravzaprav morda niti ne bi potreboval njenega privoljenja za karkoli se mu je pač že motalo po glavi. a bila je močna. vsekakor močnejša, kot bi pričakoval, a tega še ni ugotovil. prav tako kot ni ugotovil, da bi njen krik v sobo nemudoma priklical tipa, ki bi z njim prav grdo obračunal. ampak k vragu, raje bi se zanesla nase, raje bi se sama obranila tistega, česar bi se pač morala. a nikoli ni pričakovala, da bodo stvari z jackom šle tako daleč. kaj za vraga se je dogajalo? ignorirala je njegovo neumno vprašanje. kako za vraga ji je lahko vse tole ušlo in je domnevala, da je bil njen prijatelj? nekdo, ki mu lahko zaupa? misli, v katere je prej tako trdno verjela, so se zdaj zdele kot trapaste sanjarije. in zdaj si je na vrh vsega drznil biti še besen in zaradi tega je dojela nekaj, česar ni nikoli prej mogla doumeti. »torej se je vedno šlo samo za to? vedno si pač načrtoval, da me boš prej kot slej spravil v posteljo?« njen glas je bil samo za nekaj trenutkov prizadet, preden je vanj zavrtala z očmi. to je bil del svetlolaske, ki ga jack do zdaj še nikoli ni videl. vedno je bila prijetna, živahna in očarljiva, zdaj pa je bilo na njej nekaj nevarnega – tista iskrica v njenih očeh, ki je izdajala tudi njeno jezo. morda je bila sprva prizadeta, osupla in šokirana nad njegovim ravnanjem, a to se je z vsako njegovo besedo preobračalo v jezo nad njim in nad dejstvom, da se je ves čas očitno samo igral z… presneto, njunim prijateljstvu? tega sploh ni bilo. »presneto, jack, si že kadarkoli slišal za prijateljstvo ali kaj podobnega? nekaj povsem sproščenega in neobveznega in prijetnega?« je besede skoraj vrgla vanj in obenem potisnila majico navzdol, saj je prej ob njenem premikanju zlezla bolj navzgor, kot bi si želela. »kaj za vraga je narobe s tabo?« ah ja, počutila se je ponižano in to je bilo čustvo, s katerim saoirse ni nikoli dobro operirala ali delovala. predvsem zato, ker je bilo tako novo in ki ga sploh ni bila navajena, kaj šele da bi ga bila pripravljena prenašati.
»kaj pa si pričakoval od mene? morda si navajen, da ti vsi takoj ustrežejo in te obravnavajo kot presnetega kralja sveta, ampak ugani kaj! svet se ne vrti okrog tebe in okrog tega, kar hočeš ti,« se je naslonila na okno in se namrščila. poleg tega je bila tudi ona presneta princeska, česar ni vedel. princeska mafijskega imperija, presneta kraljica vsega in z njo ni nihče ravnal tako. »krasen načrt. naj uganem, spal bi z mano in se nato preprosto ugreznil v zemljo? kreten,« je zadnjo besedo bolj zamrmrala ko se je premaknila in mu ponovno obrnila hrbet. bolj kot je razmišljala o vsem skupaj, bolj jezna je postajala. razočarana, pravzaprav. po svoje se je vsekakor počutila izkoriščeno. in besno. usedla se je na rob postelje in s pogledom zavrtala v njegove oči. naslonila se je na eno roko, medtem ko je nagnila glavo. k vragu, morda je šla preblizu temnolascu, ampak zdaj ji je bilo že vseeno. njegov način je bil tako zelo napačen; celoten pristop k vsemu skupaj pa povsem mimo.njene oči so skoraj izzivalno obstale na njegovih. »in zdaj, jack? kaj boš storil zdaj?«

tagged: jaaaack. smitten

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Sob Maj 25, 2013 9:02 pm

tagged; sage and benjamin! smitten3

ob clarkovem komentarju je vidno zavil z očmi in prekrižal roke. kakorkoli že, z njegovim otročjim obnašanjem ni želel imeti ničesar. če je želel vzgojni ukrep, potem tudi prav. če bosta za to morala oba zapasti v težave je vedel, da se bo nekako že izmazal iz vsega sranja in pri tem odločno povedal kakšnega gnoja je imel za partnerja. saj se ga je po tiho trudil razumeti in razmišljati v njegovi smeri. prav se mu pač ni dalo biti tukaj, saj tudi sam ni bil nekako navdušen nad varovanjem, ko si je pač želel početi kaj boljšega. a to, da se obnašaš kot kak otročaj je bilo dokončno preveč! "bomo že še videli," je zamrmral in mu namenil srpeč pogled. ne, saj ni bilo omembe vredno. sobica v kateri so se znašli je bila bolj kot ne podobna luknji. v njej je bila postelja in okoli kup škatel. na mizi je bilo nekaj listov, police pa so bile polne prahu. na oknih so visele na pol strgane zavese in videti je bilo, da že lep čas nihče ni bival v tej mali sobici. pištolo je z vso močjo stiskal v roki in od rahle nervoze grizel spodnjo ustnico. ni ga bilo strah, a minil je že kar lep čas odkar je v vlogi policista doživel pravo akcijo. streljanje je prebilo smrtno tišino, ki je vladala okoli njih in ob glasnem poku se je rahlo zdrznil. dvakrat je globoko vzdihnil nato pa se ob komentarju svojega partnerja rezko zasmejal, "nehaj clark, namesto da trosiš same neumnosti se raje osredotoči na dogajanje zunaj," pomislil je na uboge policistke, ki so morda podlegle poškodbam zaradi mafije, ki je obračunavala zunaj. ne bi se odpustil če bi nekdo umrl samo zaradi tega, ker bi se oni skrivali.

zunaj je vladala precejšna panika in v zraku so odmevali ženski kriki in močni streli pištol. morda so bile celo karabinke saj je bil strel še nekoliko bolj glasen od navadne pištole, ki jo je držal z obema rokama pred seboj. prvi je hodil benjamin, za njim rjavolaska, on pa je stražil zadnjo linijo. z obrazom je bil obrnjen nazaj tako da je lahko opazil dogajanje za njimi. morda so naredili dobrih pet korakov ko je pred seboj zaslišal glasen ropot in opazil moško postavo, ki se je hipoma zrušila na tla. nekoliko presenečen nad svojo šefico je vseeno planil nad bedaka, ki si je upal napasti žensko, mu roke zasukal za hrbet in mu nadel lisice. s polnim užitkom je vstal in ga zagrabil za ovratnik črne jakne, ki jo je imel na sebi, potem pa ga prisilil, da je kljub bolečinam vstal in ga tudi sam udaril po glavi, zgolj toliko, da se je še enkrat opotekel. niti zavedal se ni kdaj se je okoli njih prikazal gosti beli dim, ki je hipoma vsem trem napolnil pljuča. pekoč občutek v pljučih ga je silil v kašelj in z pištolo pred nosom se je opotekel k steni, pri tem pa pred seboj vodil vklenjenega moškega. "clark?" je zavpil svojemu partnerju, kateri se je izgubil neznano kam. sledilo je še nekaj strelov s strani napadalcev in nato še z njihove strani. v pištoli je imel še vedno polno metkov in ni jih izpustil dokler se rjavolaska pred njim ni zvila od zadetka. "šefica?" postava pred njim se je sesedla pred njim in moškega, ki ga je imel še vedno pred seboj je besno butnil z glavo ob zid tako, da se je nezavestno sesedel v tla potem pa pištolo nameril tja od koder so prihajali poki in sprožil strel in nato še enega in potem še tretjega. zaradi gostega dima s katerim so bili še vedno obdani ni bil prepričan ali je streljal v prazno ali pa je celo koga zadel, a stvar je bila v tem, da so imeli zgolj malo časa in morali so se rešiti. "moramo od tod," je zavpil in skušal preglasiti hrup okoli sebe. "po stopnicah navzdol moramo,"

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Ned Maj 26, 2013 10:46 am

sage and caiden, mission smitten3

»hej, daj ponovi te besede. ne res, daj. ker zveniš totalno kot moja babica,« je dejal na partnerjeve besede ter trudil se je, da ni iz navadnega nasmeška vse skupaj se spremenilo v smeh – hja no, v tem primeru je bil prepričan, da od sage ne bi bile več samo grožnje, pač pa bi mu lastno ročno poslala kroglo v glavo, on pa res ni imel nobene posebne želje, da potem ona dva nazdravljata ob njegovem truplu za dobro opravljeno nalogo. ne, hvala. ob njenih besedah se je zahahljal. »meni je prav,« je dejal ter ob tem narahlo dvignil plani v znak predaje. zares ga je vsa stvar znala zabavati, kljub temu, da je bila situacija morda celo smrtno nevarna – vendar tudi, če je bila njemu seveda, kakor ponavadi sploh ni bilo mar. zakaj bi mu bilo? za vsakogar, ki mu je bilo kdajkoli mar je na koncu izgubil, tako da iskreno ni imel več namena te napake ponoviti, nikoli več. »res bom bil? idealno, samo sporoči mi še kdaj, da točno vem kdaj rezervirati let na havaje. ali kubo, ne vem še,« ji je vrnil nasmešek, popolnoma sproščen in iskreno? prav malo mar mu je bilo, če bi ga suspendirala. zakaj bi se trudil za nekaj, kar mu ni pomenilo nič? no saj iskreno, kakor da mu je katera stvar v življenju trenutno sploh kaj pomenila, vendar vseeno. če je mislila, da bo grožnja delovala nanj, se je pošteno zmotila. če bi hotela, da učinkuje, bi morala vedeti malce več o njem, o njegovem življenju, kaj se mu je zgodilo in kaj je preživljal – takrat bi mu morda prišla do živega. a sedaj? sedaj mu je bilo popolnoma vseeno za kaj je rekla. pa naj ga izključi, vendar če je že zdaj izdajal tu in tam kakšno informacijo nasprotni strani, bo v tem primeru še posebej hudo, sploh zanjo. »namesto tega bom imel v rokah koktajl ter saj veš –« je dejal ter pokazal okoli svojega vratu, kakor da bi imel tam navidezno verižico. »- tisti havajski venec, okoli vratu« se je nasmehnil ob tej predstavitvi, kaj bi v bistvu počel med njenim tako imenovanim počitnicam. možno sicer, da bi ga potem direktno vrgla iz službe, če bi prekoračil mejo, vendar še enkrat – kakor da mu je bilo mar. »oprosti, si kaj rekel meni?« je zamrmral na partnerjeve besede, katere je pač hotel več kot očitno preslišati. bog, kako ga ni prenesel. zavil je z očmi ob njenih besedah. seveda, po tej logiki bo definitivno manj žrtev, kajti tisti se sigurno ne bodo počutili ogroženo in sigurno ne bodo vzeli tiste za talce. kakšna trapasta ideja. »torej si lahko let že rezerviram, kar čez telefon?« je dejal z navideznim navdušenjem, kajti iskreno, nič kaj je rekla ona, ga ni moglo zares navdušiti. ob aretaciji enega od kretenov, je dvignil roke narahlo v zrak ter nato pomignil proti njemu. »mu snamem lisice, ponoviva situacijo, da boš zadovoljna? lahko mu damo nekaj minut prednosti, da boš imela občutek, da si ga sama ulovila« je privzdignil obrvi ob tem. res bi to naredil, če je čutila tako silno potrebo, da bi potrebovala zaslugo za to, da je enega od njih aretirala. minute so tekle ter niti se ni zavedal, kdaj se je nad njih zgrnil bel dim. »prekleto,« je zamrmral, ko ni videl skorajda nič pred sabo. že je hotel odgovoriti na klic ne-tako-zaželenega partnerja, ko mu je dim prišel v pljuča ter se ga je lotil hud kašelj. ko pa je slišal krik, je kljub svojem začetnem problemu, kar se dima v njegovih pljučih tiče, le našel ostala dva. »oh, prekleto« je zopet zaklel nad situacijo, ko se je zavedal, da so temnolasko ustrelili. »pojdimo,« je dejal ter pomagal, da sta lahko sage spravila proti izhodu, medtem ko je vzel v roke telefon. vtipkal je telefonsko, ki jo je znal že na pamet ter prislonil slušalke ob uho. »središče mesta, loews philadelphia hotel. potrebujemo okrepitve in rešilec, ljudje so ranjeni« je bilo tisto kar je povedal, preden so končno pristali vzunaj, nekako na varen – hja no, povsem na varnem bodo, ko bodo prišli ostali ter seveda rešilec – to je bilo tisto, kar je večina potrebovala, prav tako pa je bilo potrebno ostale kretene kar se da hitro zapreti.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Ned Maj 26, 2013 10:59 am

tag; sršenčica <3

Imel je občutek, kot da je vse vendarle šlo nekoliko predaleč. Ja, se je je pač dotaknil, kjer ga ni bila vajena čutiti, toda še vedno je pred njo stal on, Jack, rahlo zmeden in presenečen, ko ga je tako odrinila, toda bil je vse prej kot nasilen bedak, ki bi si jo drznil vzeti proti njeni želji. »Saoirse, dobro veš, da ni tako. Ja, morda je to tisto, kar se navadno zgodi. Ja, morda ne bi imel nič proti, ampak načeloma načrtovanja nikoli ni, ne pri meni,« se je izgovoril, čeprav je dejansko po tihem upal, da se bodo stvari med njima začele razvijati v drugo smer. Toda sedaj, ko je mogoče celo rahlo preplašeno stala pred njim, je vedel, da njun odnos temelji zgolj in samo na prijateljstvu. Morda je v njem za trenutek zagledala nekaj več, nekaj še globljega od prijateljstva, toda slednje očitno ni bilo naravnano v smer, ki bi njemu kakorkoli prijala. »Veš, presenetljivo ali ne, niti nimam veliko … saj veš, ženskih prijateljic. Vse končajo nad mano, pod mano, ob meni, kjerkoli pač že, in iskreno povedano, tole tvoje skakanje in objemanje … ne znam si ga razložiti.« Morda ga je nekoliko spominjalo na tisto otroško navdušenje njegove Jill, ko ji včasih v roko zatlači stotaka ali dva, ali ko ji je za lanski božič kupil tablični računalnik, čeprav bi si ga z zelo ravnodušno žepnino lahko privoščila kar sama. Ja, morda je bilo to to, dejstvo, da svetlolaska nanj ni gledala kot na človeka, s katerim bi si lahko delila kaj več kot posteljo med ogledom filma, posodo kokic vsekakor, kaj več pa je bilo že prepovedano in neželeno. Zakaj že? Bil je postaven moški, verjetno bolj kot kdorkoli, ki ga je do sedaj že imela priložnost spoznati, bil je bogat in uglajen, sicer brez vidnejših humorističnih sposobnosti, ampak to je bila drugorazredna tema. Tega ni potreboval. Ne, zagotovo ne.

»Zakaj misliš, da je kaj narobe z mano? Pač sem si stvari predstavljal nekoliko drugače kot ti, in verjetno bi se v tem marsikdo strinjal z mano, včasih si napol gola za hudiča, kaj misliš, da se takrat dogaja z mano? Misliš, da lahko nate gledam kot na milo dušico? Prijateljico?« je ponovno začel, tokrat nekoliko odločneje. Imel je prav. Moral je imeti. »Mah, veš kaj, pozabi.« Sam verjetno nikdar ne bo mogel. Zavrnitev ni vedno pekla, toda tokrat je. Ne zaradi samega dejstva, temveč zato, ker je očitno nanj gledala kot na … ja, preprosto očetovsko figuro. In on je vse to prebral napak in zagrabil prvo priložnost, ki jo je dobil za nekaj več, za dotik. Za sicer preprost dotik, ki je navadno vodil v mečkanje, njo pa je v trenutku odneslo proč kot prestrašeno veverico. »Ja, ja, kar napadaj me, kolikor hočeš. Lahko pokličeš tiste svoje sužnje pa naj me spravijo v red, je to tisto, kar bi rada storila?« je napadel nazaj, zdaj ko je njen glas počasi pridobival na jakosti in ga je enostavno tudi sam moral povzdigniti, da jo je vendarle lahko preglasil. »Misliš, da bi dobil priložnost, da se kamorkoli ugreznem? Pred tabo, ki si se precej uspešno obesila name in me spravila v položaj, ki ga do sedaj še nisem doživel. Misliš, da bi lahko kar tako odkorakal proč? Po vsem tem?« Morda je bil to njegov namen, spati z njo in nato izginiti, toda bolj kot je svoje krepko podmazane besede streljala vanj, bolj se je zavedal, da vse skupaj niti nima smisla. Že res, da je bila nadpovprečno lepa, kičasta, če hočete, toda odnos med njima je bil še vedno daleč od tistega, ki ga je zares želel. »Umiri že ta tvoj dolgi jezik,« bi najraje stopil do nje in jo lastnoročno prisilil v tišino, pa bi verjetno to v njej spodbudilo kakšno nenadzorovano reakcijo, zato je zgolj naveličano sedel tja, kjer sta prej ležala objeta. »Kaj pa mi preostane? Modra jajca in dejstvo, da name gledaš kot na škiljavega starca, ki bi se že zdavnaj moral sterilizirati. Imam prav?«

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Ned Maj 26, 2013 11:38 am

načrtovanja nikoli ni? naj bi jo to pripravilo do boljšega počutja in preprosto vse skupaj izboljšalo? celotno situacijo, njun odnos, ta dan? bila je tako zelo razburjena, da je čutila, kako so se njen roke tresle in jih je jezno potisnila nekam, kjer jih ni rabila videti. sama pri sebi se je namrščila ob njegovih besedah. »nisem ravno presenečena nad tem, da jih nimaš. mislim, poglej se,« je skoraj odsotno spregovorila, njene misli pa so že spolzele v povsem drugo smer. seveda, bil je pravi primerek na videz odgovornega in resnega moškega. najbrž pravo olajšanje za ženske, ki so prej poznale drugačne moške od njega, pa čeprav je bil v resnici jack tisti, ki je bil drugačen – a še vedno je bil tako zelo enak vsem moškim, da je kar bolelo. in besede, ki so zdaj letele iz njegovih ust, so bile popolnoma nesmiselne za saoirse, ki jo je še vedno skelelo tisto ponižanje neke vrste, ki ga ni znala popolnoma razložiti. bil je… lahko bi ji bil oče. prav, načeloma ne bi imela nič proti, če bi nanj naletela v nekem baru in potem pristala v postelji z njim, ampak z njim se je dejansko lahko pogovarjala, nikoli ni z ničemer nakazal v kakršnokoli drugo smer in tako je celotno stvar normalno sprejela. krasen razplet dneva.
»oh, marsikdo bi se strinjal s tabo? resno, rad bi šel v to smer? niti enkrat samkrat nisi z ničemer nakazal, da me hočeš. vse tvoje kretnje, vsa tvoja presneta dejanja so nakazovala v tisto prijateljsko smer in sem pač šla s tem! in prav nobene veze nima, kako se oblačim. to je najbolj poceni izgovor, kar bi jih lahko izrekel,« so njene oči zavrtale vanj. verjela je v pravico žensk, da se oblačijo točno in izključno tako, kot hočejo. morda je bila feministka, ko je prišlo do tega, a po drugi strani… kaj za vraga. »nimaš prav. morda si navajen, da imaš vedno prav, ampak tokrat… tokrat nimaš prav.« počasi je zmajala z glavo in zajela sapo ter spet spravila svoje dihanje v normalno stanje. »moje sužnje? pojdi k vragu, jack. pojma nimaš, kdo sem in kdo so oni,« je stresla z glavo ob omembi sužnjev. saj ni mogel biti resen. kaj je skušal doseči? najraje bi se zavila v klobčič na tisti udobni postelji, zaprla oči in izbrisala dogodke zadnjih minut iz zavesti. življenje bi bilo lažje. povzdignil je glas in ob tem je samo sklonila glavo, naenkrat popolnoma izmučena od vsega skupaj. »ne razumeš, jack,« so se njene ustnice ukrivile v nasmešek. »zato tudi nimaš prav. nate sem gledala kot na prijatelja. saj veš, zaščitniška figura, zrel človek…« spet je zavzdihnila. »ampak preboli že svojo starost, jack. saj nisi toliko star. sploh se ne gre za to. samo… nikoli nisem vedela, da si o meni kadarkoli razmišljal na tak način,« je priznala s polovičnim nasmeškom na obrazu. včasih je bila nepredvidljiva in dejansko se je v njej mešalo toliko čustev, da ni nikoli vedela, kaj bo storila v naslednjem trenutku. poleg tega jo je tudi deloma razjezil s svojimi besedami. »tako da hej, ugani kaj!« je nenadoma naznanila in se z neko trmo v očeh obrnila proti njemu in še preden bi sploh dojel, kaj je počela, je združila njune ustnice v poljubu, potem pa se je odmaknila in s pogledom zavrtala v njegove oči. »nimaš prav.«

tagged: jaaaack. smitten

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Ned Maj 26, 2013 3:17 pm

tag; benjamin and caiden
note; vsak od vaju še eden prispevek po mojih seštevkih and we are done :3

zavila je z očmi ob njegovem komentarju, ki je nekako presegel res že vse skupaj, saj se je obnašal kakor pet letni otrok in njej se s takimi res ni dalo več ukvarjati. » stori nam veselje, ter ostani že tam za vedno , če se ravno odpravljaš, « je samo zamrmrala in zamahnila z roko, kakor da je tukaj zanjo zgodba bila končana in je bila osredotočena samo na to, da reši situacijo zunaj in jih spravi vse na varno, ter končno odide domov in se zave da je bolje naslednjič grožnje bolje vzeti pod drobnogled in ne podcenjevati situacije v mestu. bila je načelnica, nova grožnja, ter glede na to kdo je bil njen dedek, so se očitno nekateri malce ustrašili njenih sposobnosti in njene temperamentnosti, ki je prišla toliko bolj do izraza ob adrenalinu in navalu lova za kriminalci, skratka ko se je borila za pravico nedolžnih in pravico mesta, ter branila vsak napisan zakon ustave, ki je bil veliko nad njo in ni bila ona res tista najbolj glavna, ampak zgolj izvršni organ. na njegove vse naslednje komentarje je samo zavijala z očmi in pošiljala tiste poglede, ki bi ga lahko na licu mesta ubili. ni ga prenašala in ni ga imela namena prenašati, pravzaprav ji je kar malce odleglo da se z njim ni čisto zares zapletla, ter je zanj ostala samo neka neosvojena trofeja. do svojega spoštovanja bo že našel pot in takrat bo njen dan zmagoslavja, do takrat pa naj ima občutek, kakor da lahko tolerira vse okoli sebe kakor se njemu zahoče, a navsezadnje je ona vodila njega kakor marioneta in je kmalu lahko poskrbela za marsikaj- suspenz, premestitev ali v najhujšem primeru odpustitev. samo njegova odločitev je katero bo pot ubral, ter kakšno odločitev bo njej prepustil. ona je samo delovala glede na njegovo obnašanje in sedaj ji ni kazal nikakršnega, ter ji je bil tako veliko bolj pri srcu keegan, ki je mogoče kakor pes ubogal njena navodila, a vsaj zafrknil ne bo tako celotne situacije in ve čigava beseda je zares glavna. to, kakšen odnos imata ona dva izven njene misije, je bil njun problem, a sedaj je ona vodila svoje, ter se je tega on zavedel.
» daj še bolj zajebi situacijo, no. daj, « je rekla in se namrščila, ker je lo zgolj za opazko, ter sedaj res ni bilo potrebno se obregati ob njene besede in ustvarjati komične situacije kriminalcu, ki je bil vklenjen zahvaljujoč njemu. lahko ga je ujel in vse, super, a vseeno je bila ona v vseh zmožnostih, da bi enako storila tudi ona. prostor je zajel dim, vsi trije so pričeli kašljati, ter ona je nekako uspela sprožiti nekaj odločnih strelov, a je žal ena krogla oplazila njeno roko in je tako bolečina zaobjela njeno telo in dim se je v sekundi počasi polegel, da je lahko kmalu prepoznala svoja dva policista okoli njega in se namrščila ob bolečini, ki je vladala v območju njene desne roke. » ne ! kaj pa govoriš, prekleto ! « se je ogorčeno odzvala na njegove besede, ker ni bil čas da sedaj stisnejo rep med noge, ampak da nadaljujejo in jih polovijo, ko so že druge polovili in jih priklenili na stebre stopnišča, da so jih lahko kasneje šli iskati, ko bi opravili z vsemi in niso mogli nikamor pobegniti. » clark, ugasni prekleti telefon « je sedaj kričala na clarka in oba gledala z jeznim pogledom in se poskušala znebiti benjaminovega oprijema. » tukaj moramo ostati in jih uloviti, ne pa bežati, kaj je z vama ? « je blebetala in imela občutek kakor da ju noben ni poslušal, ter so se kmalu znašli zunaj. umaknila se je iz benjaminovega oprijema in jezno udarila po njegovih prsih. » razumem tega bedaka, da ne posluša niti ene moje besedica, ampak vsaj ti keegan bi lahko upošteval, ko sem rekla da moramo ostati notri in poloviti ostale. prekleto, saj nisem prvič bila del strelskega spopada in sem že imela hujše rane od te, « ter se sedaj nekako uspela obrniti proti drugemu policistu in se ozrla proti svoji rani. bilo je krvavo, a bila je sposobna na lov za bedaki, ki so izvedli napad na njo. » prekleto. nazaj gremo, « je rekla in poskušala priti mimo njiju.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Ned Maj 26, 2013 4:09 pm

tagged; sage and benjamin! smitten3

ni bil reva in ni se mislil kar tako predati, a v takšni ali drugačni vojni je bilo pametno najprej poskrbeti zase in se šele nato boriti za moč zakona ter poloviti tiste barabe, ki so povzročale kaos. dim, ki se je sprva raztegnil po hodniku se je kaj kmalu razblinil in ostali so le še malo oblački, ki so otežili normalno dihanje. v zraku je nastala smrtna tišina in streli so nenadoma utihnili, kar je pomenilo da je moralo nekomu zmanjkati nabojev ali pa se so se morda odločili za novo taktiko kako bi lahko ubili šefinjo policije. kakorkoli že, sklonil se je h temnolaski in ji pomagal vstati potem pa ji pustil prosto pot. "mislim, da ni pame-" že je hotel nadaljevati stavek ko se je nenadoma ustavil in ji zazrl globoko v oči. morda ni bil popolnoma enakih mislih kot ona, a dajala mu je priložnost. sedaj je imel možnost, da se dokaže, da ni prekleti novinec pač pa policist kot se zagre! v roki mu je še vedno počivala črna pištola, ki jo je dobil prvi dan, ko je prispel v novo službo in na to je bil prekleto ponosen. najsi je še tako želel, da mu ne bi bilo potrebno izstreliti nobenega metka je sedaj točno vedel kaj mora storiti. treba jih je bilo poloviti. ozrl se je na prekrvavljeno desno roko iz katere je še vedno brizgal potoček krvi. kot bi vedel kaj je moral storiti je segel po spodnjem delu bele majice in močno potegnil, da se je del majice strgal in je iz njega dobil cunjo. nato je segel k rjavolaskini roki in jo obvezal z belim trakom, ki je v trenutku postalo krvavo rdeče barve. "dobro gremo nazaj, ampak če ne bo nikogar se spravimo ven, okej?" je s popolnoma resnim izrazom na obrazu dejal in pri tem pogumno pokimal. v tistem trenutku v sebi ni imel popolnoma nobenih čustev. bil je otopel in vse česar se je zavedal v naslednjem trenutku so bili ponovni streli, ki so prekinili tišino. glasno je zaklel in pustil, da sta s partnerjem ostala za vodilno, pri tem pa pozorno zrla na vse strani, da ne bi zopet padli v zasedo. "mislim, da je nekdo tam zadaj," je tiho zašepetal in nakazal na konec dolgega hodnika, na koncu katerega se je zaslišalo škripanje vrat. ko so se počasi približevali so se vrata široko odprla in ven je pritekla mlada ženska katere trebuh je bil okrašen s krvavo luknjo, najverjetneje posledica strelne rane. njen glas je bil hlipajoč in oči popolnoma solzne. ko na koncu že ni mogla nobenega koraka več se je počasi sesedla na tla in se z rokama oprijela trebuha kot bi upala, da bo bolečina pojenjala. ni bilo jasno koliko časa je revica že umirala, a še zadnjič je zamomljala nekaj nerazločnih besed potem pa umirjeno zaprla oči in utihnila v pozabo. s rahlim obupom na očeh je zrl vanjo in pri tem pogoltnil slino, kot bi želel bolečino odplakniti stran prav tako kot je to storil s kupom sline v njegovih ustih. "preklete gnide," je zasikal skozi stisnjene zobe in se z gnusom v očeh odpravil proti zadnjim vratom na desni. še vedno so bila odprta. bili so obdani s popolno tišino, kar je bilo skorajda zastrašujoče. s komolcem je odbil vrata, ki so vodila v kopalnico in preveril stanje tam. "tu ni nikogar," je glasno sporočil partnerjema potem pa se jima pridružil v spalnici. opazil je odprto okno in kup ljudi, ki so se spuščali na ulico in jim uhajali izpred oči. ujeli so zgolj mlado žensko, ki je imela na glavi črno masko. izpod maske so se spuščali črni dolgi lasje in njen obraz se je v hipoma streznil, ko je opazila, da je padla v roke policistom. "stoj policija!" je glasno zakričal in vanjo nameril pištolo. "odvrzi orožje," ji je zabičal potem pa iz hlač vzel lisice in jih podal benjaminu češ naj on opravi svoje. ženska je padla na kolena in iz rok spustila pištolo. videti je bila popolnoma zbegana in hkrati jezna, da jo je družba pustila samo. na ulici so se zaslišale policijske sirene in morala se je pripeljati cela horda avtomobilov saj je bila ulica napolnjena z sirenami, na kar so sledili še reševalci in dva gasilca. za konec so imeli torej dober ulov, ženskega in moškega s katerim so imeli namen dodobra obračunati. z obrazom se je zazrl k svojemu partnerju in mu pri tem ponosno prikimal. na koncu se niti ni izkazal za takšnega bedaka. če ne drugega se je vsaj znašel z lisicami.

Naslov sporočila: Re: loews philadelphia hotel Čet Maj 30, 2013 1:10 pm

sage and caiden, mission smitten3

ob njenih besedah se je za hip namrdnil, kakor da razmišlja o njeni ponudbi, nato pa odkimal z glavo. » ne, ne bom vam naredil tega veselja,« je skomignil z rameni, povsem ravnodušno. če se ga bodo odkrižali, se ga bodo le z odpustitvijo ali pa če bo njemu samemu vse skupaj doseglo svojo mejo, bo ugotovil, da na tej zdolgočaseni policiji pač nima nič več za početi ter bo odšel drugam. hja, tudi to bi se dalo zgoditi, glede na to, da se je znal prekleto hitro zadev naveličati. vendar moral je priznati, da je bil naslednji del naloge same zanimiv – morda sta imela prav in se je res nehal dolgočasiti šele, ko se je začelo streljati, vendar kaj je mogel? preprosto je bilo zabavno. dokler se ni izkazalo, da s sage ni najbolje ter ob tem se je namrdnil. seveda, moral bi pričakovati, da bo, trapasta kot je vztrajala naprej ter se hotela zagnati v čredo volkov, ki so jo več kot očitno hoteli raztrgati kot novo policijsko šefico. sovražil je takšne vrste policiste, zares jih je. sovražil je njihovo trmo ter zaletavanje z glavo v zid. ni vedel ali je bila tako prekleto trmasta ali pa preprosto neumna, da ni videla, da s poškodovano nogo pač ne more nikamor, lahko pa le še bolj uniči situacijo, ko bo takšna skakala tam, ona dva bosta pa mogla gledati in nanjo in na ostale ne-pridi-prave. ne, res ni bilo takšne potrebe po junaštvu, kot sta si želela ona dva. prekleta policijska trma, kaj jo je bilo treba. hotela sta iti reševati nekoga, ki praktično ni mogel biti več rešen ter ob tem zapraviti še svoje življenje, res idealno. »kriči kolikor hočeš, pomoč prihaja« je zamrmral povsem ravnodušno na njene besede in vedel je, da bi si s tem utegnil biti suspendiran, vendar iskreno? ni mu bilo mar, moral je delovati kot povsem razumen človek, kar ona očitno v tem trenutku ni bila – sami trije in z njeno poškodovano nogo res niso mogli rešiti vseh ljudi, že sama logika, če si jo imel, ti je to povedala. »oh seveda, s tabo takšno pa bomo to naredili, kajne? mi trije proti bog ve koliko ljudem? vključite logiko, šefica blackwoodova« jo je prvič odkar sta se poznala vikal in ob tem vanjo usmeril ledeno hladen pogled, kakor da bi ji hotel dokazati, da ne more vedno postoriti vsega sama, da ne more vedno zmagati – kar je bil dokaz tudi žensko truplo, dekle, ki njim je umrno pred očmi, ko so se le odpravili nazaj. kreteni. »kaj sem rekel,« je zamrmral ter si šel nekoliko živčno skozi lase. zares mu situacija ni bila všeč, morali bi ostati vzunaj, sage se je tako ali tako komaj premikala, za njegovega partnerja, pa je dvomil, da je imel kaj več kot ogromen ponos. in dejstvo, da so na koncu rešili neko žensko ter ulovili nekega moškega, ga ni prepričalo. še vedno je bil povsem mrtvo hladen kar se zadeve tiče, še vedno prepričan, da bi morali ostati na varnem, vsaj sage. ga je v bistvu skrbelo zanjo? ob tej misli se je namrdnil. ne, ni moglo biti to. le nekakšna policijska logika, da more biti šef v redu. ja, nekaj takega, njega že ni moglo skrbeti za koga kot je ona, sigurno ne. ni vedel koliko časa je trajalo, da so prišli ostali policisti in reševalci, ter ob tem je olajšano zavzdihnil. končno konec. partnerju je vrnil precej prisilen nasmešek, vendar dobro, naj bo fant ponosen na delo, ki ga je opravil nocoj, to je bil najbrž lahko. sam pa je bil preprosto le zadovoljen, da je vsega skupaj konec. to je bilo dovolj.