z jules sta potrebovala malo časa zase in ravno zato je s takim veseljem pograbil vabilo na to poroko, pa čeprav jih je običajno naravnost sovražil. dejstvo je bilo, da ne bo sam nikoli čakal pri oltarju na žensko svojih sanj. poroka je pomenila obvezo, neko stalnost, ki zanj pač ni mogoča. že dejstvo, da je našel svojo malo sestrico, ga je skrivaj strašilo, ko ni imel pojma, kako naj poveže svoje prevarantsko življenje z mlado policistko. na začetku je še imel občutek, da mu je uspevalo, a v zadnjem času se je njegov odnos s sestrico počasi krhal. niti slučajno ni bil pripravljen priznati svoje pretirane navezanosti nanjo, nič na njegovem obravnavanju dvaindvajsetletnice kot neke desetletne najstnice se ni zdelo sporno. krivdo za skrhan odnos je raje obesil na vsakega mimoidočega, ki si ju je drznil pogledati. vključno na sebastiana, ki si je svetlolasko ogledal že preveč podrobno. morda mu je nedolgo nazaj rešil življenje, ko je z vso svojo maso potlačil tistega psihopata, ki je streljal na njih, vendar to še zdaleč ni pomenilo, da mu je bil kar tako pripravljen prepustiti svojo sestrico. ne, dokler se je obnašal kot največji kreten.
tiho je zaklel in zamrmral nekaj v brado, ko je nedaleč stran zagledal znanega rjavolasca. in ob njem znano rjavolasko. pizda. poskušal je zaviti v drugo smer in zvleči svetlolasko s seboj, vendar sta že v naslednjem trenutku trčila v njiju. težko bi določili komu izmed njih, je bilo najbolj neprijetno, ko so se vsi štirje znašli sredi cerkve, prisiljeni v pogovor. s pogledom je vztrajno rinil stran od rjavolaske, katera ga je nedavno tako kruto zabrisala iz svojega stanovanja. prvič je mislil ostati čez noč, prvič je tik pred spanjem razmišljal o tem kako bo zjutraj dekle presenetil. ona pa ga je preprosto napodila kot psa, kljub temu, da ji jasno povedal, da misli ostati. rjavolascu je vljudnostno prikimal v pozdrav, usta pa pustil zaprta. res se mu ni dalo ukvarjati z njima. buljil je v tla, ko je počilo; natančno je videl kako se je majhna razpoka spremenila v ogromno luknjo, ki jih je posrkala. zakrilil je z rokami v zraku in zadel v neko skalo, ki je odrgnila njegovo dlan, nato pa treščil ob umazana in trda tla. zakotalil se je in dvignil kup prahu, iz katerega pa se mu je uspelo že v naslednjem trenutku rekordno hitro pobrati. skelečo bolečino je potisnil nekam na stran, preletel je zatemnjen prostor v katerem so se znašli. lahko bi stekel do svoje sestrice in igral vlogo dobrega brata ter izrinil seba, ki jo je že postavljal na noge, lahko bi pustil svoj ego na plan. ampak ga ni, ne ko je nedaleč od njega ležala alexa. »si v redu?« se je spustil k njej, čeprav je lahko videl, da ji njegova družba prav nič ne odgovarja. pogled mu je zdrsnil do njene krvave noge, katera se je že v naslednjem trenutku znašla v sebovih rokah. »bo v redu?« je šepnil proti njemu, prvič zadovoljen z njegovo družbo; sam je namreč resnično sovražil kri. hotel je poiskati njeno dlan in ji povedati, da bo vse v redu, ko se je iznenada začela dreti na vse prisotne. pojma ni imel kaj se dogaja z njo, zakaj je tako prekleto sovražila njegovo navzočnost… vsekakor je ni motil tiste noči, ko je pristal v njenem stanovanju. »julie?« se je presenečeno obrnil proti svetlolaski, ki je stala za njegovim hrbtom, vendar jo je s pogledom zgolj ošinil. če ne bi ob njegovih kolenih ležala ponesrečena rjavolaska, bi verjetno posvečal več pozornosti tisti usodni besedi kyle, ki je sedaj le zmedeno obstala v zraku. »in ti bodi tiho. potrebuješ pomoč.« nekako mu je uspelo ujeti njeno dlan, z desnico pa je segel do njenega obraza in ji umaknil pramen las. »pogovoriti se morava,« je komajda slišno šepnil, ravno dovolj glasno, da ga je slišala zgolj ona. pripravljen je bil še zadnjič požreti svoj ponos in se potruditi zanjo. v ozadju je zaslišal tih, a razumen glas svoje sestrice, ki ga je spodbudil, da je nemudoma slekel črn suknjič in takoj zatem srajco. »pojdi preverit julie, jaz pa bom ostal tu z alexo,« je pomignil sebu, presenečen nad lahkotnostjo v svojem glasu. je res pravkar storil to? sam je poslal seba v objem svoji mali sestrici. prekleto, gotovo je utrpel kakšen pretres možganov. »bolelo bo kot hudič.« dovolil si je prisloniti hiter poljub na alexine ustnice, preden je z rokami zataval do njene noge, ki je nujno potrebovala pomoč

prekleto. vse skupaj je bilo tako nerealno da je alexa imela nenavadno željo, da se vsemu skupaj začne smejati. kar je tudi naredila. nekaj trenutkov je svoje ustnice še dražala skupaj, potem pa naslednjo sekundo bruhnila v smeh. »moj bog, kakšna bedarija.« je zamomljala sama pri sebi in se s priprtimi očmi zazrla v seba, ki je njeno nogo še vedno držal med svojimi rokami, a je na koncu le ugotovila, da je mogoče bolje da mu prepusti vajeti. skušala je ignorirati njeno ubogo srce ki je naredilo tri salte ko se jima je pridružil shane in svoj pogled umaknila drugam. prekleto kako ga je pogrešala. zadnjič ko ga je videla, je odhajal iz njenega stanovanja kakor hitro so ga nesle noge. seveda mu je ona rekla naj odide, kaj je pa hotela? ni bila neka obupanka, ki bi ga rotila naj ostane. če bi si tega res želel, bi to lahko vseeno storil. zakaj sta se zdaj ko je bila razkurjena na oba kar naenkrat začela sodelovati. »ja shane, ubogaj kar ti naroči in si strgaj srajco s sebe. to je edino kar nam še manjka, zabava ob večerji.« je sarkastično izjavila in kljub vsemu si ni mogla pomagati da se ji oči ne bi zasvetile. če srajce ne bo slekel on sam, mu bo pri tem hitro pomagala ona, prekleto. z očmi je poiskala svetlolasko, ki je bila edina oseba v tem prostoru na katero začuda ni bila jezna in zoožila oči, ko je videla kako je bleda. a je za to poskrbel kar shane sam in njenega bivšega moža poslal proti njej. »se nič ne bojiš da jo bo pohrustal? zadnjič ko smo bili tako sami si se na vse pretege trudil, da bi ji držal narazen.« je dodala ko ju je seb pustil same in se malce zmedeno zastrmela vanj. zaprla je oči ob njunem poljubu, tako zelo prekratkem in celo zmogla nasmeh. vseeno ji je bilo kaj se bo zgodilo, zdaj je bil res tu. bil je tu, in držal jo je v svojih rokah. tudi če jo je noga tako zelo skelela in tudi če sta bila v družbi seba in jules, ki sta.... namrščila se je v njuno smer in dramatično zavzdihnila ko je slišala njegove besede. »prekleta budala, res bo storil to.« nikoli ni razumela ljudi, ki so si tako javno izpovedovali čustva, še posebej če je bil to seb, ki tega pač ni počel. zakaj si je ona vedno izbirala moške ki tega niso počeli? no očitno pač ni bila dovolj posebna. že res da je seb rekel da jo ima rad, a na svoj način, karkoli že to pomeni. jules je bila pač tiste vrste dekle, ki je bila deležna takih izpovedi, alexa pa je bila tiste vrste dekle, ki so jo fantje pustili za sabo v postelji ko so tekli iz njenega stanovanja, prekleto. ko je končal je jezno udarila shana po rami, in se prav nič ni zmenila za dejstvo, da ji je v tem trenutku pravzaprav pomagal. »no, si slišal zdaj to? zakaj se jaz vedno zaljubim v tepce ki namesto da bi se tako izpovedovali izginejo iz mojga stanovanja kot da jim gori za petami?« hotela ga je pretepsti, a kaj ko je bil tako prijazen in blizu, in ji je v tistem trenutku negoval nogo, ki jo je še vedno prekleto bolela. »upam da bosta zelo srečna skupaj.« je dodala v njuno smer, z dejansko iskrenim nasmehom. ni vedela kako točno, a res je bila vesela, da si je seb našel nekoga v katerega je bil zaljubljen. pa saj to je že vedela, od trenutka ko so se prvič srečali v tistih straniščih, pisalo mu je na celem obrazu. »okej, pripravljena sem.« je pokimala v svetlolaščevo smer, ki se je že pripravljal s pisalom v roki, da ji odstrani koščke iz noge potem pa ga še isto sekundo ustavila z roko na rami. »počakaj,« z dlanmi ga je zagrabila za obraz in ga potegnila k sebi, poljubila na ustice za nekaj čudovitih sekund in ga izpustila. »okej, zdaj sem pripravljena.« stisnila je zobe in v temi poiskala njegovo prosto roko. prekleto, zakaj je bila taka strahopetka in zakaj se je morala vedno delati pogumno. »strah me je...« je tiho zašepetala, pravzaprav samo za njegova ušesa in se ugriznila v spodnjo ustnico. če je že morala biti ti ujeta z nekom, potem je bila vesela, da je bilo z njim, tudi če jo je polovico časa spravljal ob pamet.

s težavo je ohranil razum, ko se je v njegovi roki nenadoma znašel kemični svinčnik, v glavi pa so mu odzvanjala navodila, katera je ravnokar prejel. nemo je prikimal rjavolascu in mu pustil, da odide, čeprav bi mu najraje skočil na hrbet in ga prisilil, da ostane. prekleto, vedno se je metal ven in sedaj, ko je resnično potreboval njegovo pomoč, ko bi se resnično lahko izkazal, ga je pustil samega. samega z lužo krvi. in strašansko vrtoglavico. in alexo, ki je izgledala nad njegovo družbo navdušen toliko, kot je bil sam navdušen nad krvjo. »mhm, ja,« je zamrmral rjavolaski v odgovor na vprašanje, ki ni nikoli resnično doseglo njegovih misli. preveč je bil zaposlen z buljenjem v ranjeno nogo iz katere je kri pravzaprav bruhala. potreboval je kar nekaj globokih vdihov in izdihov, da je lahko sploh umaknil svoj pogled od noge in se spravil v delovanje. »recimo, da je to njegova nagrada, ker se je zadnjič tako neumno vrgel pred hudičevega strelca. mogoče mu bom nekega dne celo dovolil, da je z njo,« je skomignil z rameni in podprl besede svetlolaske, ki je stala za njim. samo dekle, ki je ležalo ob njegovih kolenih, ga je lahko pripravilo, da je s takšno lahkoto pozabil na svojo sestrico. moral si je priznati, da ona ni bila le še ena izmed deklet. alexa se je nekako uspela prebiti do njegovega srca. prekleto. tiho je zaklel v brado, ko je po dlaneh obračal svinčnik in prišel do tega spoznanja. k sebi je potegnil srajco, ki je ležala na tleh in jo začel trgati na več manjših kosov, tako kot mu je naročil seb. s kotičkom očesa je ujel rjavolasko, ki je zijala nekam za njegov hrbet in momljala nekaj, kar ponovno ni doseglo njegovih misli. kot kakšen nedolžen najstnik je skoraj vsako sekundo poškilil v njeno smer, v upanju, da ne bo ujela njegovega pogleda. »julie, vse v redu?« se je pozanimal nekje vmes, brez da bi dogajanje za seboj sploh ošinil. »slišal kaj?« se je zmedeno namrščil proti rjavolaski, ko je le-ta končno uspela pridobiti njegovo pozornost. vzelo mu je nekaj kratkih trenutkov, da je dojel o čem beseda pravzaprav teče. »o, ne ne ne. ne drzni si valiti krivde name. ti si bila tista, ki je napodila mene iz stanovanja. ti si tista, ki je že ob sedmih zjutraj vpila in udrihala po meni, čeprav ti nisem storil ničesar. in če se ne motim, sem ti obljubim, da bom ostal. ti si zajebala vse skupaj.« poudaril je prav vsak ti, ko je opisoval njuno zadnje srečanje. res je mislil ostati, hotela jo je prebuditi z nežnimi poljubi. namesto tega je ona prebudila njega z ne tako nežnim kričanjem. »zaljubiš? kako misliš zaljubiš?« kdo ve zakaj je potreboval toliko časa, da je dojel vse njene izrečene besede. lagal bi, če bi rekel, da se mu ni naježila koža, ko je ponovil za njo to besedo, ki sicer ni bila ravno v njegovem slovarju. navsezadnje ljubezen zanj ni obstajala; mogoče za kyla, a vsekakor ne za shana. »zakaj si me potem… zadnjič?« s težavo je zamomljal nekaj, ko se je počasi dvignil do njenega obraza. »kaj je bilo tisto, alexa?« s prstom je lahkotno spolzel prek njenega lica, prek njenih mehkih ustnic, katerim se je raje uprl. blago je pokimal, ko mu je dovolila, da se spusti do njene noge in opravi z malo operacijo, katero bo moral izvesti. prekleto, zakaj ni v vseh letih prevaral še kakšne bolnišnice in se tam priučil vsaj osnovnih veščin. pustil se je premakniti do njenih ustnic, nežno jo je poljubil, kot da se je bal, da bo s tem poškodoval še njeno nogo. »vse bo v redu,« je prekinil poljub z nasmehom, nato pa se popolnoma posvetil njeni nogi. to je bilo to. pizda. raje je ostal tiho, brez priznanja, da je bilo njega še bolj strah kot njo. »zapiči svoje nohte v tla, kriči, karkoli. samo potrpi, prosim. res nočem imeti za punco gusarja z eno nogo.« s kemikom je počasi zakopal v krvavo rano, odstranil je košček, ki je bil zapičen v površje. bravo. »vse v redu?« je zaskrbljeno vprašal in ponovil vprašanje prav vsakič, ko se je s svinčnikom vrnil v rano po nov delec. s težavo je prenašal kri, ki se je nabrala po njegovih dlan in tudi telesu. v krvi so se svetlikali še kakšni štirje delci, ko je iz ozadja vanj butnila tišina sestričinega glasu, ki je drugače ves čas v ozadju nekaj mrmrala. pojma ni imel kaj, a vsaj vedel je, da je v redu. »pizda, king! kaj si naredil z mojo... z njo?!« že v naslednjem trenutku je stal ob njima, preveč prestrašen, da bi se je dotaknil, čeprav jo je hotel izvleči iz njegovega naročja. »daj jo sem,« je pomignil proti sarkofagu. »julie? julie, prosim. zbudi se, no!« s pogledom je begal od blede svetlolase sestre, katere kodri so se počasi utapljali v krvi, do rjavolaske, katere nogo je pustil sredi male operacije. kri, kri, kri. »prekleto, king. kaj bova naredila?«

vse skupaj je počasi postajalo preveč – dejstvo, da so se tla pod njimi dobesedno zrušila, da so bili ujeti v neki kripti in nihče ni vedel kako dolgo bodo še čakali na pomoč, ljubezenske izpovedi, jules ki je padala v nezavest in shane pred njo, ki bo na njej očitno kot nekakšen bear grylls naredil operacijo s kemičnim svinčnikom. »kakšnega strelca?« je zmedeno vprašala, ko se je hladna roka ovila okrog njenega srca. seveda je vedela, da si s sebom ne povesta vsega, in tudi shane je bil precej zprta knjiga, a dejstvo da sta se oba moška v njenem življenju izpostavljala nevarnosti, brez da bi ona to vedela jo je spravljalo v strah. to, da se je tudi sama odpravljala na polnočne dogodivščine, je seveda ni motilo. vsa kri ji je še ostala v njenem telesu je v trenutku izginila iz njenega obraza, ko se je zavedala kaj je rekla. prekleto. še sama ni mislila, da je zaljubljena vanj dokler tega ni izjavila. seveda je bila, bil je kot kakšna bolezen ki je zlezla vanjo in ni hotela oditi. on in njegove oči. in ustnice. in oh bog, njegov nasmeh. zvenela je kot kakšna petošolka, a v tistem trenutku ji ni bilo mar. »oprosti če sem hotela zavarovati sama sebe.« jezno je prekrižala roke. »raje te jaz vržem ven, kot potem še cel teden jokam ker si zjutraj izginil kot kafra. in ne bodi tako vzvišen, kot da lahko rečeš da to od tebe nisem pričakovala.« namenila mu je izzivalen pogled. »ker so bile do sedaj vse tvoje izjave še tako resnične, kyle.« mu je še navrgla. seveda ji je rekel, da bo ostal in res mu je hotela verjeti. celo noč se je premetavala in skušala ugotoviti kaj naj stori. a na koncu koncev je po svoji zmedeni logiki ugotovila, da je vanj preveč zaljubljena, da bi ji zlomil srce, in ga kar sama napodila ven, preden bi se to lahko zgodilo. »tisto zadnjič je bilo... preživetje.« je zamomljala v svojo brado. vsi moški v njenem življenju jo izdajo, in prisegla si je, da se ji to ne bo več zgodilo. prekleto. »punco?« je bledo ponovila in se potem s težavo uprla želji da ga mahne po glavi. »jebemti shane, samo ti zmoreš v enem stavku reči najlepšo stvar in potem vse zajebati. boš ti že videl gusar, če mi bodo mogli odrezati nogo zaradi tega kemičega svinčnika...« stavka ni končala, delno zaradi jeze in šoka, ko je jules za njegovim hrbtom padla v nezavest in je shane planil k njej. z privzdignjenimi obrvmi je opazovala kako se oba moška spet prepirata na njo in zavzdihnila. »oh prav super sem seb, še kdaj me pelji kam.« je sarkastično zaklicala na njegovo vprašanje in zmajala z glavo. »lahko bi se počasi odločila katera od naju je slabše, in potem najprej pomagala njej. in ker sem jaz očitno še vedno pri sebi, se lahko skoncentrirata na... auč, pizda.« je prav nedamsko zaklela ko je skušala premakniti svojo nogo poleg katere se je spet pojavil shane. »okej vem da sem te prej nadrla, ampak prosim spravi mi to ven iz noge, prosim.« je dodala skoraj proseče in se zazrla vanj. njen fant. je res to rekel? zaprla je oči in se skušala prestaviti nekam v srečni kraj, nekam kjer jo je shane poljubljal, ko se je spet lotil njene noge in potem glavo malce nagnila da bi pogledala proti svojemu bivšemu možu. »kako je z njo?« je vprašala z iskreno skrbjo v glasu in se ugriznila v spodnjo ustnico. prekleto, kako jo je bolelo.

prav nič mu ni pomagalo, da se je rjavolaska jezno šopirila, medtem ko je sam izvajal bog ve kaj z njeno nogo. ni bil zdravnik, ni bil kirurg in niti slučajno ni bil pripravljen na mlako krvi, ki je počasi začela oblivati tudi njegove dlani, pa se rane sploh še ni dotaknil. »zavarovati pred čim? nisem te imel namena pustiti… to sem ti tudi obljubil, kajne? ampak ti…« je komajda slišno mrmral, s svinčnikom pa iskal najvarnejšo pot v njeno rano. »ti si vse zajebala. nagnala si me ven, brez da bi mi dovolila, da se zagovarjam. brez česarkoli si me postavila pred svoja vrata. kje v tej zgodbici vidiš karkoli, kar bi kazalo na mojo krivdo? sprijazni se, bojiš se me. tistega kar čutiš do mene,« je skomignil z rameni in za trenutek pozabil na njeno nogo. pogled je zapičil naravnost vanjo, posebno odločen, da se ji bo dokopal do živega. »kdaj nisem bil iskren do tebe, alexa, kdaj? nehaj, preprosto nehaj. povsod iščeš neke izgovore, v meni iščeš napake.« prvič se je na nekoga navezal tako močno, prvič je bil pripravljen tako glasno izraziti svoja čustva, prvič se je v njem dogajalo… to. povsod je bila z njim, vedno je imel pred seboj njene iskrive oči, v ozadju mu je ves čas pela mehka melodija njenega glasu. hotel je le njen dotik, le ona ga je lahko zadovoljila. nekako se je uspela dokopati do njegovega srca in začuda je bil to pripravljen priznati. če bi le bila pripravljena storiti enako tudi ona. »saj bi bila lep gusar,« je zamomljal nekje v sredini njenega govoričenja, ko jo je poskušal ustaviti. ustnice je zavihal v prijeten nasmešek, ki pa je že po nekaj kratkih trenutkih izginil. pogled na svetlolaso sestrico, katere svetli kodri so bili z vsakim momentom obarvani bolj rdeče, ga je naravnost ubil. ne, to se ni dogajalo njej. zakaj ni on ležal tam. veliko bolj si je tega zaslužil kot ona. in kot da vse skupaj še ni bilo dovolj, je moral rjavolasi cepec, za katerega je za trenutek celo verjel, da ni totalen kreten, očitno izvedeti za njegovo skrivnost. njuno skrivnost. »kako mis… ej!« zaprepadeno je obstal na mestu, ko ga je zadela terminatorjeva roka. sestrin glas ga je uspel pomiriti, da mu ni skočil za vrat. v tistem trenutku je bil zaradi vseh dogodkov ravno prav zmešan, da bi se bil dejansko pripravljen spopasti z goro mišic. »poslušaj, ti pezde! v rokah imaš mojo… sestro. kako lahko pričakuješ, da ne bom ponorel?« z največjim veseljem bi mu primazal eno na gobec, vendar je za voljo svoje sestrice raje odnehal. »drži se, julie,« se je nasmehnil in prislonil svoje ustnice ob njeno čelo, ko je uspel umiriti svoj glas. brez da bi rjavolasca sploh pogledal, se je obrnil na petah in odšel do alexe. »kako prekleto naj odmislim kri? kri, kri, kri. povsod,« je zamrmral sam sebi, ko se je ponovno znašel ob ljubljeni rjavolaski. lahko je opazil, kako je njena noga utripala od bolečine, kako je kri še vedno lila v potokih. »vse bo v redu,« se je poskušal nasmehniti, ko je s svinčnikom počasi spet segel do njene rane. prvi delček je spravil ven s presenetljivo lahkoto, enako tudi drugega. le tretji, ki je bil večji od ostalih, mu je povzročal težave. že samo, ko se ga je dotaknil, je lahko začutil krč bolečine, ki je zajel njeno telo. prekleto. »alexa, oprosti. ampak tole… bolelo bo,« je z levico segel po njeni dlani in jo umazal s krvjo. »ampak saj boš zmogla, kajne?« delec je bil zagozden nekje globoko v njeni nogi, zvit in skrit pod nemogočim kotom. vsekakor ni bil noben zdravnik, a vedel je, da bo nekaj hudo narobe. »alexa… rad te imam,« je izrekel v trenutku, ko je potegnil tujek iz njene noge. morda je hotela le zamotiti njene misli, morda je govoril resnico. verjetno oboje. njegove dlani so v trenutku, ko je bil delec odstranjen, kar zaplavale v luži krvi, ki je sedaj le še bolj lila. »prekleto,« je glasno zaklel, ko je začel okoli njene noge ovijati bele krpe svoje srajce. »oprosti, alexa, oprosti.« poskušal je umiriti krvavitev, ki se je zdela v vsakem trenutku hujša. prekleto.

»okej, okej!« ga je jezno prekinila ko je vsa njegova jezna bruhnila na plan. saj sploh ni bila zares jezna nanj, še posebej ko je bil tako blizu nje in bil videti tako zelo dobro. »mislim da se oba strinjava da sem zajebala. lahko prosim pustiva to temo?« je malce mirneje rekla, ko je rdečica priplezala na njena lica, ko je ugotovila, da ga je očitno brez razloga vrgla iz stanovanja. a če bi se on zbudil in odšel preden bi to storila ona, bi ji preprosto strlo srce. »seveda se te bojim shane, jebemti!« je na novo jezno vzkliknila in vrgla roke v zrak. »kar naenkrat se pojaviš v mojem življenju in ga obrneš na glavo, kako naj me ne bo strah? mislim lahko samo še nate, nenehno razmišljam o tisti noči...« pustila je, da je njen glas odplaval nekam v daljavo, ko se je spet spomnila njegovega obraza nad sabo v svojem stanovanju, njegovega nasmeška ko ji je oblekel svoj suknjič, kako ji je srce poskočilo, ko ga je našla na svojih vhodnih vratih. shane young je bil vse o čemer je sploh lahko še razmišljala in to vsekakor ni bilo dobro. niti najmanj. utrujeno je zavzdihnila in pustila, da ji je njena glava padla nazaj na hladno steno. bila je tako prekleto utrujena in zaspana, zeblo jo je in noga ji je kljuvala od bolečine. prav tako, da ji izguba krvi ni ravno pomagala, niti ne dejstvo da je bila tu ujeta s sebom in shanovo sestro. take stvari so se dogajale v filmih ali pa poceni limonadah, ne pa v resničnem življenju presneto. namrščeno se je zazrla v nogo in se ugriznila v spodnjo ustnico. prekleto. zanašala se je na svoje okončine, in na dejstvo da je bila tako gibčna. ni želela preostanek svojega življenja preživeti priklenjena pred platno s čopičem, potrebovala je adrenalin in akcijo. s težavo je odprla oči in nekajkrat pomežiknila ko se je shane spet pojavil pred njo... ali pa mogoče sploh nikoli ni šel? skušala je ostati pri sebi, za oba saj je vedela da mu ne bo nič v pomoč če zdaj ne bo pogumna in odločno pokimala. »vem da bo, ne skrbi shane, zdržala bom.« je rekla z dobro mero samozavesti in poguma ki jih v resnici v tistem trenutku ni imela. pogledala je njuni sklenjeni krvavi roki, zamazani z njeno krvjo in močno stisnila zobe. zdaj ali nikoli. globoko je vzdihnila in skušala ostati pri miru ko je bezljal košček iz njene noge a na koncu ni več mogla zdržati in glasno zakričala, kar so ji dala pljuča. »aaaaagh, prekleto, pizda. au, au au, boli.« pravzaprav se je drgla tako na glas, da je skoraj preslišala njegove besede. rad te imam. bilo je tako dolgo odkar ji je nekdo to rekel, in alexa je dvomila, da se bo to še kdaj zgodilo. »oh shane, jaz... jaz tudi...« je zamomljala in se skušala oprijeti njegovega glasu, ki se ji je iz nekega razloga opravičeval, a realnost se ji je vedno bolj odmikovala. »...tudi jaz...« je še enkrat poskusila, a besede kar niso šle iz njenega grla. njene roke so bile neverjetno težke in ni jih mogla uzdigniti da bi poiskala njegovo, noga pa je začuda ni več bolela. vse je postalo tako čudovito mirno in tiho, tla pa neverjetno udobna. vedela je, da zdaj ne bi smela spati, a njene veke so bile preveč težke, da bi se jim še predolgo upirala.