country bar

Naslov sporočila: country bar Pon Apr 29, 2013 9:16 am

tag; cay and kyle. srcek

Včasih se je zdelo, kot da tolpaško delo preprosto ni bilo dovolj. Bil je naveličan hudičevih zmenkov o drogi, ki je niti slučajno ni zlorabljal, bil je jezen, ko se je moral ukvarjati z zgubami, ki so ga prosjačile za kakšen dodaten gram heroina, bil je enostavno preveč obremenjen z drugimi, pomembnejšimi stvarmi. Toda ko je tokrat za spremembo le dobil družbo zanimive dekline, ki jo je mimogrede že položil, je preprosto držal jezik za zobmi in jo – preden je sedla v avto – nagajivo potrepljal po tazadnji. Bila je prečudovita, in še preden je zgradil tisto mero zaupanja, je na njej rad počil svoje oči, ko pa je vendarle ugotovil, da ni tako zelo napačna, kakršnokoli zadrževanje ni imelo več smisla. »Torej, predlagam, da hitro opraviva s tem, potem pa lahko … no, saj veš, najameva kakšno sobo nad barom,« je z dlanjo počasi zdrsel preko njenega golega stegna, dokler mu poti dlje niso preprečile kratke hlače, ki bi jih sicer najraje strgal z nje, pa potem ne bi izgledala več dovolj zgledno za predajo poslov. »Mislim, da bi radi že danes plačali in jutri samo še prevzeli drogo, ampak kaj veš kaj se zgodi. Lahko jim nekajkrat pomežikneš in iztržiš še kaj več,« se je zarežal v njeno smer, roko pa potem vendarle prestavil na menjalnik in speljal proti domenjeni lokaciji. »Aja, in predlagam, da se stiskaš k meni kot obsedena deklica, bo definitivno manj sumljivo, kot če se strogo sprehodiva do tistih dveh. Sicer dvomim, da bo ta podeželska krčmica pretirano polna, ampak nikoli ne veš do česa utegne priti.« Ah ja, mogoče si je le zaželel njene bližine. Njene dlani v njegovi. Čutiti utrip njenega srca. Kakršnekoli nežnosti, ki je že dolgo ni bil deležen. In sedaj je imel za to prekleto dober izgovor.

Ustavil je nekje na stranskem parkirišču country bara in dekletu poleg njega kavalirsko odprl vrata in skorajda preveč navdušeno sprejel njeno dlan. Del tega je bila vsekakor igra, nekaj malega pa je bilo preprostega poželenja, ki ga je vedno in povsod čutil do nje. In če bi imela vsaj še pol ure časa, bi jo namesto v notranjost popeljal nekam na zadnje sedeže avtomobila ali v najtemnejši kot dvorišča. »Nasmej se,« mu je levica ušla do njenega vratu, sledil pa je nežen poljub lica – igra ali ne, vedel je le on, tistih nekaj naključnih opazovalcev pa ju je videlo kot zaljubljen par. Vstopila sta v delno zatemnjen bar in že na daleč opazila precej običajno oblečenega moškega nekje v skrajnem kotu – gotovo je bil to tisti, ki je čakal nanju, in niti slučajno ni pričakoval simpatičnega dekleta s tetovirancem pod roko. »Pozdravljen,« je glasno spregovoril in temnolaski primaknil stol, da je lahko sedla, potem pa tudi sam sedel poleg nje in nadaljeval, »bomo kaj spili preden se lotimo poslov?« Očitno tu na tem mestu neke hude zasebnosti ne bo, kajti še dobro ni zadihal, ko mu je za vratom že stala ostarela gospa z menijem, ga dobesedno prisilila v to, da si je naročil točeno pivo. Nekaj časa je – z dlanjo položeno tik ob temnolaskino – govoril o običajnih stvareh, tu in tam omenil skladišče in stvari, ki jih lahko tam prevzame (vsi so dobro vedeli o čem govori in načeloma je vse potekalo brez večjih presenečenj), ko je že drugič nameraval naročiti isto kot prej, pa se je njegov pogled srečal s prekleto dobro poznanim. Jih je morda slišal o čem govorijo? Je morda prekleti kurac vedel kaj se pravzaprav dogaja ali se je želel zgolj poigrati z njim, ker se je pred kratkim tako zelo grobo lotil njegove ženice? Kakorkoli že, ni imel časa, da bi Cay pojasnil situacijo, niti si tega ni smel dovoliti pred presnetim poslovnim partnerjem, ki je z zanimanjem čakal na naslednji korak. »Mislim, da nas nekdo opazuje,« je zašepetal in dlan odložil na temnolaskino ter jo nežno stisnil v oprijem. »Prosim sprehodi se do toalete, verjetno ti bo sledil. Takoj za vama bom,« je nato še dodal in ji prilepil poljub tik pod ušesni mešiček, gospodu nasproti njiju pa primaknil vizitko z datumom in uro naslednjega srečanja. Če je Kyle prišel po tisto, kar se je Theu dozdevalo, bo verjetno z največjim veseljem (misleč da je Cay njegovo dekle) planil za njo in jo skušal presenetiti. Toda zaupal ji je, vedel je, da je precej bolj sposobna kot izgleda inn brez dvoma ga lahko vsaj za nekaj časa obvlada tudi brez njegove pomoči.

Naslov sporočila: Re: country bar Pon Apr 29, 2013 9:33 am

tag; cay and theo ;3

slediti nekomu in izbrskati marsikaj v osumljenčevem življenju, je bilo nekaj kar njemu resnično ni bilo tujega, če pa je še dodal željo po tem da čim prej odkrije prasca, ki si je drznil pretepsti njegovo ženo, potem je še dodatno napel svoje moči in ožel še zadnje zveze. njegovega obraza pa ne bi pozabil nikoli, ter si je sedaj njegovo malo maščevanje, če je temu lahko tako rekel, nakopal pravzaprav popolnoma sam. samo pustiti je moral teagan, sprejeti njuno ponudbo, ter izginiti v črno noč, pa ga sedaj on ne bi lovil po celem mestu na najbolj prikrit način in v glavi že pozdravljal sceno, ko mu bo izbil zobe. teagan ni bilo potrebno vedeti, ker nasploh njegovega izkazovanja zaščite ne bi podpirala, zato je bil v vsem tem sam in tako mu je tudi bilo ljubše. tipu je bil pripravljen pokazati zvezde in lune okoli njegove glave, ter mu dati vedeti, da nihče ne pretepa njegove žene, ter jo jemlje kot talko, sicer dobi probleme z njim. sploh pa, če mu da idealno priložnost, ko ne bi vpletal nikogar drugega in bi ga za njegovo bedno in podlo dejanje še nagradil z zajetnim kupom, samo da bi dal mir in izginil z njegovega vidnega polja. sedaj pa je bil tu, v svojem avtomobilu, ter je sledil njegovemu in se niti ni oziral preveč na žensko podobo ob njemu. nihče ga res ni mogel ovirati pri njegovem načrtu, pa tudi ne mlado in brhko dekle ob njegovem boku, ki je zagotovo bila samo ena izmed tistih s katerimi je preživljal svoj bedni čas. no, bo vsaj imel nekoga, ki bo oskrboval njegove rane, tako kot je on moral za ženine.

zavil je z glavne ceste na tisto, ki je vodila do podeželja, ter predvideval, da se kmalu bliža cilju in bo tudi theo ustavil svoj avtomobil tu nekje. samo ni točno vedel kaj je namen njegovega prihoda, ko se je zarisala podoba majhnega podeželskega bara, ki je stal med številnim drevjem in iskal vse svojo pozornost, tu pa se je tudi njegov avtomobil ustavil in za trenutek je obsedel na mestu, da sta lahko vstopila in je on poskrbel, da jima je neopazno in neprepoznavno sledil in se stopil z množico, vse dokler ni sedel za oddaljeno mizo in preko šanka opazoval dogajanje, ki je sledilo. slišati ni mogel veliko, a dovolj mu je bilo že ljubimkanje, ki je videl pred svojimi očmi, da je tako kot theo tudi dekle poleg njega postalo del njegove igre, ki ju je imel sedaj pripravljen za oba. postavnega dekleta ni imel namena raniti, nikakor. v mislih je imel samo tetoviranega bedaka, ki bo danes odšel domov veliko bolj moder, kot pa je prišel do bara. odgnal je natakarico, ki je stopila do njega, ter pogled vztrajno usmerjal v njuno smer, dokler dekle ni vstalo in odšlo v drugi prostor, kamor pa je bil tudi sam sedaj namenjen. sledil ji je previdno in vstopil v damsko toaleto, kjer pa je iznenada dobil brco naravnost v trebuh, ki ga sicer ni spravila na tla in se je temu lahko zahvalil mišicam, ki jih je pridobil preko napornega treninga. » nevarno se boš delala ? « se je nasmehnil njenemu poskusu in pogled usmeril proti njej. » tvoji dragi je zadnjič pustil dolg pri meni in zelo rad bi ga poravnal preko tebe, pravzaprav bi bilo kaj takega idealno. « s tem jo je potegnil k sebi, v naslednjem trenutku pa pozdravil podobo thea. » theo, lepo te je videti. teagan te pozdravlja s sredincem dvignjenim v zrak, « ga je pozdravil in svoj nasmešek na obrazu samo podkrepil, kot je podkrepil oprijem okoli dekleta v njegovih rokah.

Naslov sporočila: Re: country bar Pon Apr 29, 2013 4:47 pm

cay & kyle & theo

vso pot iz mesta do njune destinacije v country baru, se je muzala zaradi njegovega odnosa do nje. nagajivo je ošinila njegovo dlan na njenem golemu stegnu, ki bi si pot gotovo utrla v njene hlačke, če bi namesto kratkih odrezanih hlač nosila krilo. ob nekem trenutku neprisebnosti ji je bilo skoraj žal zaradi izbire napačne garderobe, zaradi katere si nista mogla vzeti nekaj ukradenih trenutkov že na poti do bara, kjer sta bila zmenjena. theo ji nadvse znal buriti glavo in duha, da se je počutila kot največja možna potrebnica pod svetom. reseda sta skupaj spala zgolj enkrat in še to po tistem, ko je končno dojel, da nima nobenega namena ona nikogar izdati in se ne igra dvojnega agenta, ob svojem preteklem delu v policiji, preden se je pridružila tolpašem ter sedaj zanje opravljala mala umazana dela. delo na napačni strani zakona, se ji ji ni zdelo tako napačno in zaradi njega se je počutila živo. ne izgubljena v tem velikem svetu, brez prave identitete. s svojimi dejanji se bo ukvarjala, ko in če se ji bo povrnil spomin. do takrat pa - no do takrat bo preprodajala heroin in si za družbo v postelji izbirala nevarne in na smrt seksi barabice, kot je bil temnolasec ob njej in kateri se je med rjuhami odlično znašel. zaradi nenadne potrebe po hitrem, živalskem seksu kar tu sredi ceste na zadnjih sedežih avtomobila - ali tudi na prvih - je na svojem sedežu zamencala zaradi rahlega nelagodja. dlan, ki se ji je z naročja premaknila na njegovo stegno in se kot prej njegova sprehodila do njegovega mednožja. pot bi nadaljevala za pas hlač in navzdol, ga prisilila da bi zaustavil avtomobil, ko ne bi bila namenjena ravno po opravkih tolpe. tako pa je frustrirano odnehala preden bi oba zaradi zadrževanja spravila na rob. "zmenjeno glede tiste sobe. še enkrat mi boš lahko pokazal vse svoje lepe tatuje in obljubim, da jih bom raziskala z jezikom," mu je namenila žgečkljiv nasmešek, v katerem se je skrivala dana obljuba. nenavadno, a všeč ji bilo biti z njim. ni bilo tistega pritiska, kot pri ostalih, ki jih je v zadnjem času srečevala in katere bi menda morala poznati. ni mučila svoje glave v delovanje nečesa, kar je bilo že v začetku obsojeno na neuspeh. thea je prvič uzrla za šankom notoriusa in kasneje pri kakšni skupni nalogi - in če je mislila prvič, je bilo res prvič. ni bil še en moški v njenem življenju s katerim je imela neko skupno zgodovino, njej popolnoma neznano. zato je bila bolj sproščena in čela ni ves čas mrščila. le prepustila se je toku in se ne menila za ničesar. "dobro, mislim da to večje težave ne bo predstavljalo. in imaš prav, mnogo manj sumljivo bo," se je brez nasprotovanj strinjala z njim in izrečeno tudi resno mislila. igre zaljubljenega dekleta ali vsaj zaslepljenega ne bo težko igrati, in mogoče vse niti ne bo zgolj navadna zlagana igra. zakaj ne bi bila zaljubljeno dekle, se oklepala njegove dlani in si z njim izmenjevala nežnosti zaljubljenega parčka. zares zaljubljena že dolgo ni bila, vsaj spomnila se ni, da bi bila.

"kaj ne vidiš, da se vsa trapasta že nasmiham in ti pošiljam poglede globoke ljubezni," ga je namuznjeno podražila z iskrivim pogledom. "ko bo tega konec pričakujem, da izpolniš obljubo in nama najdeš tisto sobo," je dodala z navihano noto, ko sta stopala do vrat bara z roko v roki in je bilo vsem videti njuna pojava, kakor zaljubljen parček med zasebnim pomenkom. hitro zatem sta medsebojne igrice morala pustiti ob strani, se lotiti posla in predstave za ostale člane. z lahkoto je opravljala zadano vlogo zaljubljene punce in theu pustila opravljati glavno in vodilno vlogo v sklepanju poslov. navidez jih je poslušala samo napol, se ni mešala z vprašanji vanje in za vsakogar v baru, svojo pozornost posvečala samo temnolascu poleg nje in izključno njemu. dlan ji je posestniško počivala na njegovem stegnu in ob vsakem požirku piva, so se ji oči neopazno že ničkolikorat sprehodile po ostalih gostih lokala. pazila je, da se jim kdo ni preveč približal in ujel kakšnega izmed delov njihovega pogovora, čeprav slednji ni potekal čisto na odprtem, previdnost vseeno ni bila odveč. in ravno je s stiskom njegove noge ga želela opozoriti, kot že prej s prihodom natakarice, le da je sedaj v njih zrl temnolasec ob šanku. ni opazil, da je ona opazila njegovo početje, preveč zaverovano je strmel naravnost v thea. razmišljati ji preveč o njunem skupnem poznanstvu ni bilo potrebno. nekoč sta nekaj morala imeti, to ji je bilo jasno kot beli dan. "vem, ravno sem te hotela opozoriti nanj," je prikimala nato ob njegovem načrtu in poljubček pod ušesom jo je požgečkal, da je ustnice samodejno ukrivila v pristen nasmešek. "saj ženski dovolite, da si gre napudrat nos, kajne?" je s širokim nasmeškom povprašala oba za mizo, kot da zaupnega taktičnega pomenka o nadaljevanju s theom dve sekundi nazaj sploh ni bilo. na mehke temnolaščeve ustnice je pritisnila nežen poljub, ki je bil prej pristen kot le del igrane vloge, preden je oba moška za mizo zapustila in se lahkotno sprehodila do ženskih toalet.

takoj, ko so se vrata zaprla za njo je preverila hitro vsa stranišča in na srečo so bila prazna. ne bo se jim potrebno dodatno ukvarjati s kakšnimi pričami, ki bi videle preveč. postavila se je takoj poleg vrata in s pričakovanjem čakala, kdaj se bodo odprle in se bo tisti moški za šankom prikazal skozi njih. vedela je, da se bo - in ni je razočaral. počakala je sekundo ali dve, da se je prepričala o njegovi identiteti in da ne bi nehote ranila gostje. dodatne kolateralne škode niso potebovali. bil je on in njegov prihod ni bil pričakan s fanfarami ali častno stražo. njen dobro odmerjen udarec je dosegel svoj cilj in močno ga je brcnila naravnost v trebuh. žal, očitno ni bil povsem brez mišic, kajti vzelo mu je le nekaj sape in komaj kaj ravnotežja. vsekakor pa ga ni spravilo naravnost na tla pokrita s ploščicami. "resno misliš, da se samo delam?" se je posmehnila in če je prej njen pogled bil ves očaran in zaljubljen, ko je strmela v thea, je bil sedaj ta trd in neizprosen. kakor da dekleta pred nekaj minutami nikoli ne bi bilo. "če ne bi bil tak zaslepljen cepec, bi videl da moj dragi, sploh ni moj dragi," mu je hladno zajezikala nazaj in zaklela, ko jo je dobil v svoj prijem. "tvoj super načrt ima velike kraterske luknje," ga je jezno opomnila in nato že zagledala thea v ogledalu, ko je zakorakal skozi vrata. poslala mu je nataknjen pogled zaradi lastne neprevidnosti in ker se je pustila ujeti. "teli tvoji teagan sredinci dvignjeni v zrak nič ne bodo pomagali. z njimi bi morda raje pozdravljala obupne voznike na cestah," se je vmešala, preden bi se oglasil theo. pojma ni imela o kom govorijo in ni ji bilo kaj pretirano mar, še posebno zaradi vse krepkejšega prijema. na srečo je še ni dovolj naslonil nase in ko je nazaj dvignila nogo, ga je lahko brcnila naravnost v koleno, da je popustil prijem in se iz njega lahko izmuznila. kot se tudi zasukala okrog svoje osi in mu v glavo z nogo poslala enega krožnega. reseda je bila majhna in drobna, izgubila spomin na zadnja leta, toda vseeno so v njej očitno ostali treningi samoobrambe in uporabe udarcev, kajti brez posebnega truda jih je znala odlično uporabljati na svojem nasprotniku. temnolasca je le uspela rahlo omamiti in spraviti na kolena zaradi njegove napačne presoje, toda pogled sedaj ni upirala več vanj - no z enim očesom ga je, da ne bi takoj poskušal kaj novega - sedaj je bil ta namenjen theu. "kaj imaš z njim?" je bil njen glas daleč od sladkega iz le pred nekaj minutk zunaj za mizo, ko sta delila nežnosti. "nimava časa se ukvarjati z njim, ker si položil njegovo ženo ali sestro ali nekoga. in ne moreva tvegati, da skozi ta vrata odkoraka s kakšnimi informacijami."

Naslov sporočila: Re: country bar Tor Apr 30, 2013 9:17 pm

tag; cay and kyle. srcek

Strašno navdušen nad delujočim planom, ki sta ga s Cay tako čisto na hitro skovala, je s pogledom sledil postavi, ki se je tako izzivalno odpravila proti toaletam, v eni sapi pa potem moškemu nasproti, ki je bil mimogrede z živci že povsem na koncu, razložil, da danes pač ni dan za biznis. Ni izdal, da zadeva ni bila povezana s tolpo, tega konec koncev ni vedela niti Cay, ni omenil, da gre za osebno maščevanje, za precej konkreten problem, ki se ga bo mogel očitno vendarle odkrižati – tako ali drugače – je pa temnolasec kar hitro popihal, čim je izvedel, da so bili opazovani. Kako super je bilo delati s strahopetci, s takšnimi ljudmi, ki verjetno niso niti upali povzročati kakršnihkoli zdrah, z ljudmi, s katerimi si lahko delal kot z lutkami, in točno to mu je sedaj prišlo prekleto prav. Kyle očitno ni nameraval odnehati in glede na to, da ga je našel prav tu, ni bilo težko reči, da ga ima zagotovo že dolgo pod lupo. Koliko skrivnosti že ve in kako za vraga naj temu naredi konec. Z umorom gotovo ne, njegova predraga ženica bi verjetno dala vse od sebe, da se mu maščuje in ga spravi na hladno, zato to nekako ni bila opcija, je pa imel občutek, da mu s pomočjo rjavolaske, ki je svoj delež že opravila, v kosti lahko nažene dovolj strahu, da bo vsaj za nekaj časa odnehal z vohljanjem naokrog. Dal mu je par sekund, zgolj nekaj kratkih momentov in že je vstal ter pohitel za Cay, ki je to seveda pričakovala, on sam pa ni zgubljal niti enega samega trenutka in že je odrinil stol, ki je pod njegovo brco nemarno zaškripal – moral ga je dobiti na samo in mu – po potrebi – izbiti tudi kakšen zob ali dva. Ga naučiti, da se z njim ni pametno igrati in mu pokazati, da strahu pred pofukanim izmečkom njegovega kova nima.

Dejstva, da je naravnost ljubil nevarnost verjetno ni bilo potrebno posebej poudarjati, toda vseeno je vse skupaj spominjalo bolj na preprost prepir, kot na kakršnokoli klanje. Že res, da je takrat v zakladnici malce pretiraval in ju ona precej zdelal, Teagan fizično, njega pa očitno psihično, toda zdaj bi to moralo biti za njimi, Kyle pa bi lahko prekleto dobro vedel, da dregati v osje gnezdo ni pametno. Kolikor tiho se je pač dalo je stekel proti damskim toaletam, kamor sta brez dvoma zašla in mogoče je preveč optimistično pričakoval zmagoslaven nasmešek njegove luštne spremljevalke. Namesto tega ga je namreč naravnost v ksiht gledal par temnih oči, ki niti slučajno niso pripadale dekletu, ki jo je še malo prej stiskal v objem. Kljub temu, da je prav gotovo poskusila s kakšnim udarcem, jo je očitno uspel obvladati, in sedaj je bilo vse na njem. Moral jo je spraviti na varno, čeprav je dvomil, da bi ji ta mehkužec sploh bil sposoben narediti kaj žalega, in ga potem premlatiti tako, kot je pred tedni zmlatil njegovo kuzlico. Čudovito. »Oh, Kyle, kako lepo te je ponovno srečati. Vidim, da si se že dodobra seznanil s Cay,« je pomignil na postavno deklino v njegovem oprijemu in čeprav ga je nekje v želodcu neprijetno zvilo, tega ni smel pokazati. Cay je navsezadnje bila zgolj sodelavka. Zgolj dekle, ki mu je enkrat grelo posteljo, zdaj pa … zdaj pa jo je ta neumnež očitno nameraval uporabiti kot neke vrste talko. »Žal te moram obvestiti, da mi je prav malo mar, če jo pospraviš kar zdaj in se začneš ukvarjati z mano. Nič nimam z njo, kot si verjetno že opazil sva bila tu striktno poslovno in če že igraš na to noto, bi jaz na tvojem mestu naslednjič zagrabil koalo, so dosti bolj ljubke. Tale preveč blebeta.« Niti slučajno mu ni bilo vseeno zanjo in niti približno ne bi bil zadovoljen, če bi ji Kyle v obraz poslal klofuto, še manj pa, če bi jo pred njegovimi očmi pospravil. »No daj, spusti jo in se spravi name. Če se ne moti sem jaz tisti, ki rabi lekcijo, a ne?« se je nekoliko namrščil in stopil korak bliže, toliko, da bi ga verjetno že lahko mahnil po gobcu, pa vsaj zaenkrat ni želel tvegati. »In Cay, nikogar nisem položil. Se spomniš tistega luštnega incidenta v zakladnici? No, jaz sem imel opravka s prisrčnim parom, tale cepec pa se je očitno odločil priti nadme in prositi za še. Kako prečudovito.«

Naslov sporočila: Re: country bar Sre Maj 01, 2013 8:16 am

tag; cay and theo ;3

» poslušaj babrika, sedaj res ni čas da se igraš junakinje, « ji je ostro dal vedeti, da mu ni do prenašanja majhnih deklet, ter da je ona le način kako bo prišel do thea. zanjo mu je bilo resnično vseeno, ter je vse kar je hotel samo lekcija, katero je moral zadati theu. vse skupaj se niti ne bi sedaj dogajalo, če se on ne bi igral neumnega ob dogodku v banki, ter počel tako z njegovo ženo. dal mu je dovolj dobrih ponudb, da bi živel mirno naprej, a sedaj mu je ostal resnično dolžan nekaj resnih brc. » to resnično ni moj problem. če hočeš se lahko natepavata kot zajca vsak dan, navsezadnje sem tukaj zgolj zaradi tistega bedaka, « ji je siknil nazaj in se posmehnil njenim beseda, čeprav je resnično dvomil, da bi kateri od njiju ravnal hladno v primeru nevarnosti drugega. mogoče so taki kriminalci delovali brezsrčno, a ko je šlo za njihove, so znali postati pravi mali heroj, da se je kar veselilo v okolici. » edina luknja v načrtu si ti, ker se res nisem imel namena ukvarjati še z malim otročajem, ki hoče vstopiti v svet odraslih. « rekel bi ji še kako, da bi se imela razlog repenčiti, a je njegov pogled zdrsel proti podobi thea, ki se je končno narisala pred njim in je lahko opravil s svojim. » kakšna škoda je takih lepotičk, ki uničijo svojo podobo samo, da spregovorijo. veš, veliko bolje bi ti bilo, če bi se držala kakšnega droga in čim manj govorila, « jo je opomnil in se zasmejal ob njenih besedah in se osredotočil na thea. » smešno, da sem nekaj podobnega tudi sam govoril ob najinem prejšnjem srečanju, pa si se vseeno odločil udariti nekoga popolnoma nedolžnega, ki veliko preveč blebeta in se igra pogumnega. zakaj bi sedaj po tvoji logiki moral biti ja usmiljen do tele kurbice tukaj ? « in se ob svojih besedah rahlo namrščil, ker ni imel namena biti niti sam nič manj neusmiljen, kot je bil on. karma mogoče svojega ni naredila brez njega, a se bo v njeno poslovanje sedaj vmešal sam, ter toliko bolj sladko užival ob njegovem izmaličenem obrazu. » kaj pa če bi vseeno izkoristili njeno prisotnost tukaj, kaj praviš ? « se je usmeril proti njemu in rahlo popustil oprijem, ker je za zdaj res povzročala samo nepotrebno oviro med njim in theom, ter se jo je moral znebiti. zato je tudi pustil, da je udarila v koleno in mu prisolila še manjši udarec v glavo, da je takoj lahko stekla proti theu in imela svoje malo zmagoslavje v glavi, čeprav jo je komaj kaj čutil. naj je mislila, da je nemočen, ampak strl jo je lahko kar tako sedaj z enim samim nedolžnim oprijemom. » da, cay. obstajajo še ženske, ki se ne mislijo okužiti z njim podobnim. kaj pa bi ti vedela, kajne ? « se je tudi sam obrnil za trenutek proti dekletu in nato pogled vrnil proti tistemu s katerim se je resnično moral pogovarjati. samo dekle je bi prekleti nepomemben načrt, ki ju je prepričeval pri tem, da se ne bi takoj sedal stepla do smrti in uničila drug drugega. » že takrat bi se moral spraviti name in ne nad njo. ponujala sva ti celo denar, ampak na koncu si zbežal, ter ostal brez čisto vsega. kako ti je to kaj pomagalo v življenju, ko očitno sedaj sklepaš izredno sumljiv posel, ter bo precej trajalo, da prideš do denarja ? takrat pa bi šlo samo za vprašanje sekunde. vendar dobro, saj te nikoli nisem imel za kaj prida pametnega, če ne bi bil sedaj tukaj kjer sva, « ter ob teh besedah vztrajno zrl v njegove oči in mu namenjal grozeč pogled. » ups, ali sem mogoče videl preveč, ter je sedaj trenutek, ko me bosta ubila ? « dlan si je postavil na usta in naredil izredno presenečen izraz, dokler ga ni premamil smeh, ter je segel s pogledom po obeh. » ali se bomo šli malce drugače ? « njegova pest je v vsakem primeru bila pripravljena, če je bilo tudi za njo.

Naslov sporočila: Re: country bar Čet Maj 02, 2013 11:55 am

cay & kyle & theo

"nikakršne junakinje ne igram," mu je ostro odvrnila z otipljivo hladnim glasom. prekleto na živce so ji šli vsi tisti, ki so jo imeli za otroka in jo v skladu s tem tudi obravnavali. morda je delovala mlajša, to je bilo pa tudi vse. ni ravno zlezla iz šolskih klopi in bila del tolpe, ker ravno ni imela početi nič boljšega. situacija ji ni bila povsem jasna in videti je bilo, da se je očitno nekako nehote znašla med dvema ognjema. tip je moral nekaj imeti s theom, kar se je z vsakim trenutkom bolj kazalo in sililo na plano, da ne bi mogel ne spregledati. "otročaj? boš ti že videl otročaja," je upravičeno razjarjeno mu grozilo, čeprav je pravkar bila v precej slabšem položaju, ko jo je nekako le uspel ujeti in dobiti v pest. bes v njej je z vsakim trenutkom bolj naraščal, bila je besna nanj, besna nase in besna na thea, ki je bil očitno nekakšni potencialni krivec za tipa obešenega na njenem vratu. in z vsako svojo nadaljnjo pripombo ji je šel bolj na živce, mržnja je naraščala, pa ga dejansko sploh ni poznala. za antipatijo ti ni potrebno prej biti ravno najboljši prijatelj. brez svojih pripomb bi se ji nemara še prikupil, a ta vlak je že zdavnaj odpeljal. ošinila je thea s svojim besnim pogledom, ko se jima je pridružil in mu dajala vedeti, da ji vse skupaj prav nič ni všeč. definitivno ne bo neka žogica med njima, ki si jo bosta podajala kot se jima bo zahotelo. "saj sem ti povedala o kraterskih luknjah, jaz njemu ne pomenim ničesar in ne bo pomišljal dvakrat o izbiri katero rit rešiti prej. seveda bo izbral svojo," je zasikala gorili za njenim hrbtom, kateri prsti so se jo močno oklepali. videti je bilo hkrati skoraj, da verjame v svoje izgovorjene besede. ne bi dala roke v ogenj, da ne bi theo prej poskrbel zase kot zanjo in ne bi mogla niti zameriti. njun odnos je bil plitev, enkrat spati skupaj ni pomenilo globine in živalska pohota še manj. in naposled je končno izvedela podrobnosti o tem njunem sovraštvu eden drugega. kako tipično - kriva je bila ženska. kriva je bila tista teagan ali kakorkoli ji je že bilo ime. kako čudovito in tepec se je moral maščevati prav danes. si ni mogel izbrati drugega trenutka ali pa sploh ne? zavedala se je, da ga s svojim udarcem ni pokosila na tla in to nekako skoraj ni bil njen namen. sicer bi ga brez težave onesposobila za vekomaj. nekako je vedela kako ubiti človeka z enim samim udarcem, čeprav se treningov nanje ni spominjala. ostala pa je sled zapisa v njenih gibih in kreten je imel srečo, prekleto srečo, da je še stal na nogah. ko ne bi bilo odvisno samo od nje, ampak še od koga drugega, verjetno ne bi pomišljala niti sekunde več. "vem dovolj. in očitno se tale tvoja ženskica je okužila z njim podobnim, ker pravzaprav nisi prav nič boljši. imaš se za nekoga več, pa si navadna grobijanska pizda, ki se drzne roko položiti na žensko," je besede kar izpljunila in ga skoraj pomilovalno pogledala z rokami prekrižanimi na prsih, glavo nagnjeno na stran. s svojo pozo je namerno iritirala in se tega prekleto dobro zavedala. "rad bi bil ne vem kako boljši, obenem pa bi poškodoval mene, da bi prišel do živega njemu. si si zadnje čase kaj nastavil ogledalo in se pogledal vanj?" ga je skeptično premerila od glave do pet in morala priznati, da ni bil tako napačen, če bi se obnašal drugače. ne bo del njunega osebnega obračuna.
vse bi seveda bilo lepo in prav, zaradi nje bi se lahko stolkla tudi do smrti, ko ne bi šlo za izredno kočljivo situacijo. vseeno bi ji bilo, ko ne bi pred komaj nekaj minutami zunaj dejansko sklepali na moč sumljiv posel, kot se je še sam izrazil. s theom bi oba lahko nastradala, če bi kaj prišlo ven in če jih ne bi zašila policija, bi ju sankcije zagotovo čakale v tolpe. dvomila je, da bi vodja dobro prenesel izgubo donosnega posla. možgani so ji zato mrzlično delovali kako rešiti kar se je rešiti dalo in pomoč bi ji prišla prav, ampak kaj ko se na thea najbrž ne bi mogla ta hip zanesti. preveč dela je imel s srepim strmenjem v temnolasca. "v bistvu nisi imel kaj videti, če smo že pri tem. videl si samo navaden par in neznanega moškega v pomenku. videli si kako je moški sprejel vizitko in to je bilo to," ga je ošinila s kratkim hladnim nasmeškom. "videl nisi ničesar sumljivega in če komurkoli kaj rečeš, nimaš dokazov. ker nisi videl ničesar," je nonšalantno skomignila z rameni in naslonila na rob umivalnika za seboj. blefirala je, sicer odlično in ne bi je mogel prebrati, a vseeno je blefirala. vse njene hladne, polne sarkazma besede so izgubile smisel, če jih je slišal. videti res ni mogel ničesar napačnega, a slišal - tu bi se znalo zakomplicirati. gotovo je vlekel na ušesa in če je ujel kaj bistvenega, so najebali - hudičevo najebali. "torej, se mislita poklati ali ne? naj si prinesem kokice? ali pa to počnita v prostem času in izven ženskih toalet," je skorajda namerno potencirala in podpihovala njun pretep dalje.

Naslov sporočila: Re: country bar Pet Maj 03, 2013 12:43 pm

tag; irina, the mission srcek

s prsti je nekajkrat pobobnal po volanu avtomobila, in rahlo nemirno pogledal na uro. bilo je še zgodaj, do dogovorjene ure je manjkalo še dobrih petnajst minut. kazalec se je vztrajno približeval 10 uri zvečer – kot je bilo dogovorjeno, sta se odločila, da počakata da se weatherfield pošteno napije, preden sploh stopita zraven. zaradi same naloge ni bil živčen, še zdaleč ne. pravzaprav se je zavedal, da ima on tu lažje delo kot njega svetlolasa partnerica v zločinu. irine seveda ni poznal – vsaj ne zares. poznal jo je kot so se poznali vsi v tolpi, na videz, po nekaj bežnih spoznanjih, pogovorih na hodniku in seveda njunega prvega pravega srečanja, ko so jima dodelili nalogo. ethan se je moral prekleto potruditi, da nebi vanjo strmel kot največji bedak ko je stala poleg njega – moral je pač priznati, da je bila neverjetno privlačna. vsekakor bolj kot dvestokilski mišičnjak s katerim je opravljal prejšnjo nalogo. ni točno vedel zakaj sta se odločila, da do bara prideta ločeno – lepotička je bila samostojna, to je opazil takoj. njuna naloga je bila sila preprosta – od starčka v baru morata dobiti kodo, brez da bi uporabila kakšno večjo silo. pa saj ethan tako ali tako ni imel kašnega prevelikega veselja pretepati upokojence. zato, sta se z irino takoj strinjala, da bo potreben drugačen pristop. »upam, da imaš doma kakšno lepo krilo…« se ji je še zarežal ko sta se poslovila in skušal umiriti svoje misli, ki so si jo že predstavljale. irina se ga bo lotila prva – še sam bi se ji težko uprl kaj šele potreben šestdesetletnik, in ethan ni imel nikakršnega dvoma, da ji bo kot pohleven cucek sledil v zgornjo sobo. tam pa je na vrsti on – če seveda ne bo šlo zlepa, bo šlo pa zgrda. prestopil se je z noge na nogo, dokler končno ni zagledal avto v daljavi – pa ne da bi ga zares skrbelo. z nasmeškom na obrazu je stopil naprej in ji odprl vrata, potem pa zažvižgal, ko si jo je ogledal. »bi mu rada zadala srčni infarkt?« zaloputnil je vrata in se potem ritensko naslonil nazaj na avto s prekrižanimi rokami. imela sta še nekaj časa, ravno dovolj da weatherfield vase zvrne še kakšen viski ali pa dva. »povej mi, irina,« všeč mu je bilo njeno ime, prav pristajalo ji je, »kako se nekdo kot ti znajde med nami?« ni točno vedel kaj počne, vsekakor je ni osvajal, a njen angelski obraz vsekakor ni spadal v to okolje, njene ogromne žalostne oči, pa so seveda govorile drugo zgodbo – in tej je ethan želel priti do dna.

Naslov sporočila: Re: country bar Sob Maj 04, 2013 11:55 am

ethan

prijetno vznemirjenje se je širilo po njenem telesu, ko se je približevala dogovorjeni lokaciji; no, vsaj upala je, da je na pravi poti. tu je bila šele kakšen mesec in niti slučajno ni še obvladala načrta mesta, ki je bilo tako prekleto drugačno od ukrajine, kjer je gnila zadnjih šest let. gnila in trpela. nezavedno se je močneje oprijela volana, ko je z mislimi odplavala nazaj v leta trpljenja in žalosti. še sedaj, ko je bila popolnoma sama, se je bala spustiti na plano tisto nežno in sramežljivo ukrajinko, katero je raje skrila pod masko trdne in odločne ženske. preveč se je bala ponovnega razočaranja in trpljenja. dovolj je imela solz, saj zato je tudi prišla sem, kajne? da maščuje vse svoje solze in njeno malo punčko, katere joka ni imela nikoli prilike slišati. ni minil dan, da ji ne bi pred oči priplaval krut pogled moškega, ki je tako brezčutno ubil komaj rojeno dete. preganjal jo je sleherni trenutek, od zore do mraka. tiho je zamomljala, ko je ob cesti zagledala tablo za nek podeželski lokal, v katerem je bila zmenjena z ethanom. »tolpa,« je smeje zamrmrala in zmajala z glavo, kot da ne more verjeti, da se ji je resnično pridružila. sama se je še najbolje zavedala kako ni spadala vanjo, kako prekleto tuja. ona ni bila zločinka, ni marala pištol in nasilja, ni marala droge, a še vseeno je prostovoljno vstopila v ta svet. obrnila je volan in zavila na ozek kamnit dovoz, v soju luči je lahko opazila znano moško postavo. »ethan,« se je prijetno nasmehnila v pozdrav, ko ji je odprl vrata. naredila je nekaj počasnih in prekleto težkih korakov; visoke pete so našle prav vsako luknjico v kamniti podlagi. tiho je preklela načrt, ki je vključeval njo oblečeno v poceni kurbico, nato pa uprla svoj pogled v rjavolasca, kateri je bil tisto noč njen partner. njegov žvižg je na njene ustnice privabil zapeljiv nasmešek, katerega je rdeča šminka zgolj poudarila. »če ne bo priden… « je skomignila z rameni, s posebno rahločutnostjo v glasu. vseeno ji je bilo kako se konča večer za starega pohotneža, pomembno je bilo le, da opravi nalogo. zadnje kar je potrebovala, je bil neuspeh. z dlanmi je segla proti svojemu krilu in ga potegnila nekaj centimetrov nižje, nato pa prekrižala roke na prsih. »nekdo kot jaz?« je privzdignila obrv in se s pogledom zapičila vanj. morda se njena postava ni šibila pod težo njenih mišic, morda je izgledala nemočno in nenevarno, a njen pogled je lahko pričal o njeni moči. prav tako proge brazgotin na njenem hrbtu. če je lahko več mesecev preživela mučenje mafija, bo preživela tudi majhno tolpo. »ni potrebe, da se zanimaš za mojo življenjsko zgodbo,« ga je hladno zavrnila in se obrnila. »greva,« je zamrmrala v temno noč, dovolj glasno, da jo je rjavolasec slišal. počakala je, da je ujel njen korak, se oprijela njegove močne roke, nato pa odšla do lesenih vratih, ki so vodile v podeželski pub, kjer se je skrival starec, ki je imel neko pomembno kodo. »tam je.«

Naslov sporočila: Re: country bar Sob Maj 04, 2013 4:18 pm

tag; irina, the mission srcek

skušal jo je nekako razumeti, ali pa vsaj ugotoviti. lepotička, ki je stala pred njim, se vsekakor ni skladala s hladno kraljico o kateri je slišal, še posebej ne z njenim sladkim nasmeškom. videti je bila nekoliko mlajša od njega, a to pa je bilo tudi vse kar je lahko z nje razbral. s kje je bila, kakšna je bila njena zgodba – vse to je ostalo trdno skrito. presenečeno je privzdignil obrvi ob njenem ostrem tonu, ko jo je povprašal po njeni zgodovini in zadovoljno se je nasmehil. ah... tukaj je bila. irina kot je o njej slišal. dobro, bo pa za preostanek večera držal jezik za zobmi, kakor bo hotela. tudi sam ni bil ravno odprla knjiga, saj so vsi imeli svoje skrivnosti v tem poslu, če ne bi pa bili knjižničarji ali pa zdravniki. in ravno to je bilo tisto, zakaj sta bila danes tu. skrivnosti. pomolil ji je svojo roko, ko sta se napotila proti notranjosti bara in pokimal je v njeno smer. »vidim ga.« odvodil ju je v oddaljen kot, da bi mu lahko še nekaj časa ostala z oči, ni ravno hotel da vidi da sta prišla skupaj. moški je bil videti krepko čez šestdeset – ampak v njihovem poslu nihče ni videti ravno mlad. to je bila pač slabost njunega dela. videla in naredila sta preveč stvari, kot tudi weatherfield. bil je precej zajeten moški, po vsej verjetnosti ga ne bo težko obvladati. »euch.« se je počasi namrdnil in privzdignil obrvi. »nič ti ne zavidam.« natakarici se je prijazno nasmehnil in jima naročil dvojni viski, zraven pa se je pozanimal o njuni sobi, ki sta jo naročila. »seveda, takoj se vrnem.« je dodala s širokim nasmeškom in odkorakal stran, ethan pa je svoje oči hitro odvrnil od njene zadnjice. zdaj ni bil zato tu, da bi se predajal lepemu razgledu – sploh pa je imel še lepšega poleg sebe. »okej, potem je vse jasno? jaz bom šel v sobo, in ti ga pripelji za sabo.« moral se je ugriziti v jezik, da je ni vprašal 'bo šlo?' ampak vedel je, kako zelo je sovražil pokroviteljske ljudi. nekaj kar on prav gotovo ni bil, a avomatsko se je postavil v zaščitniško vlogo ko je bil zraven nje – spominjala ga je na mnogo ljudi v svojem življenju, mnogo žensk ki jih ni mogel zaščititi, ali pa jih je pustil na cedilu. že tako ali tako sta morala poskrbeti, da bo ta misija stekla kot po maslu, a ethan je bil odločen da jo irina odnese brez ene same praskice. natakarica se je končno vrnila z njuno pijačo in jima pomolila ključ od vrat. »okej, izvoli. vso srečo.« je zamrmral in stisnil njeno roko, preden je vase na dušek zvrnil pijačo. še enkrat jo je pogledal potem pa se skoraj nevidno odpravil po stopnicah navzgor do 'njune' sobe. pred vrati je počepnil in iz žepa povlekel svoje pripomočke za vlamlanje, si odprl sobo in jo potem spet nazaj zaklenil. malce se je razgledal na okrog, za trenutek posedel na postelji in potem zmajal z glavo. sovražil je čakanje, in razmišljanje kaj se dogaja. a zdaj mu ni preostalo nič drugega, kot da počne točno to. pogasil je luči za sabo in sedel na rob banje, ter rahlo priprl vrata, tako da je še vedno videl, in slišal kaj se bo v sobi dogajalo.

Naslov sporočila: Re: country bar Ned Maj 05, 2013 10:24 am

ethan

počutila se je skorajda krivo, ker ga je napadala s tako hladnostjo, ko pa ji ni rjavolasec storil čisto nič žalega. pravzaprav je bil prav prijeten, všeč ji je bil njegov iskren nasmešek. a še vseeno se ni mogla pripraviti, da bi mu namenila kakšno toplo in prijazno besedo, vsaj ne še. preprosto se je preveč bala novih ljudi, da bi jih spustila do sebe, da bi jim razkrila svoj pravi obraz. »uf, hvala za takšno spodbudo,« je zamrmrala, ko sta s partnerjem opazovala njuno tarčo. starec je bil vse prej kot prijeten dedek; njegovo telo je bilo sključeno zaradi prevelike teže, na obrazu mu je štrlel ogromen nos in v desno lice je bilo vrezanih več brazgotin. njami. »se lahko naslednjič prijaviva na nalogo, ki ne vključuje zgubanih pohotnežev?« je spregovorila kanček bolj hladno, kot je nameravala, vendar še vseeno uspelo iz sebe izsiliti prijeten nasmešek. popolnoma je spregledala dejstvo, da sploh ni zagotovljeno, da bosta z rjavolascem kdaj še delala skupaj. vse skupaj se ji je pač zdelo samoumevno, všeč ji je bil občutek varnosti ob njegovi strani. svojo glavo je skorajda obupano naslonila na svoje komolce, ko je s kotičkom očesa opazovala dedka, katerega bo morala danes zapeljati. »ja, ja, vse bo v redu. ti samo lepo počakaj v sobi in poskusi zadržati svojega prijateljčka izven natakarice,« se je namuznila, ko je opazila njegov pogled nalepljen na njeno zadnjico. s prsti je nervozno potrkala po mizi, prijetno neučakana, da končno opravi z vsem skupaj. brez besed je skrila ključ sobe v svoji dlani, ko je natakarica le-tega prinesla, z drugo dlanjo pa segla po kozarcu viskija, ki se je zdel edina prijetna stvar v tistem večeru. poleg simpatičnega partnerja, seveda. »čez pet minut bova pri tebi,« mu je pomežiknila, ko so se ji ustnice zavihale v širok nasmešek. nemogoče je reči ali je bil nasmeh le del predstave ali če se je rjavolascu nasmehnila iskreno. čez nekaj korakov je že stala ob sivolasi postavi, ki je že na nekaj metrov zaudarjala po viskiju. tiho je preklela nalogo, nato pa vstopila v njegovo vidno polje z najbolj neumnim in širokim nasmeškom, kar jih je premogla. igranje srečne in neumne blondinke je bila še celo hujša nadloga kot osvajanje pohotnega pijančka. sedla je na stol poleg njegovega in nemudoma začutila, kako se je njegov pogled nalepil nanjo. »nisem te še videl tukaj,« je spregovoril hripav glas. »avto se mi je pokvaril v bližini. in preostalo mi ni nič drugega, kot da najamem sobo tukaj,« se je zahihitala kot majhen otrok, čeprav bi ga najraje usekala na gobec; njegova umazana roka je pristala na njenem stegnu še preden bi sploh odprla usta. v želji, da vse skupaj čim hitreje mine, je prijela njegovo dlan in jo potegnila višje, do roba svojega krila. »mi boš vsaj kupil pijačo, preden greva gor?« še preden bi lahko starec ugovarjal, je natakarici pomahala in naročila novo dozo viskija, ki je bil v tistem trenutku njen najboljši prijatelj, edina zavora pred živčnim zlomom. za razliko od nje, pa je bajsi prekleto užival, ko je pretipal vsako ped njenega telesa. ves čas je nekaj mrmral in momljal od zadovoljstva, a vse to je kar spolzelo mimo njenih ušes, medtem ko je nagibala kozarčke viskija. čutila ni nič, počasi je postajala imuna na njegove dotike, ponovno je postajala tista lutka kot pred leti, ukrajinska deklica za vse. še preden so njena čustva popolnoma zakrnela, ji je uspelo vstati in potegniti starca s stola. »greva,« je tiho zamrmrala, držeč njegovo umazano dlan. samozavestno je stopila prek bara do stopnic, medtem ko se je dedek za njo pošteno obotavljal, ko je lovil ravnotežje. »popolno,« je zamrmrala, zadovoljna z njegovo nebogljenostjo in nemočjo. v prvem nadstropju je poiskala številko svoje sobe, previdno odklenila vrata in potegnila starca s seboj v temno sobo. nekako ji je uspelo najti posteljo, kamor je porinila bajsija, ki se je nanjo prevrnil kot majhen sod. »samo še osvežim se,« se je utrujeno nasmehnila in odšla do kopalnice, kjer jo je čakala znana postava. čez obraz se ji je razlegel zadovoljen in iskren nasmešek, ko je ob njegovo kožo nežno zašepetala: »tvoj je.«

Naslov sporočila: Re: country bar Ned Maj 05, 2013 10:52 am

tag; irina, the mission srcek

noga mu je kar sama od sebe živčno poskakovala po tleh in ritmično udarjala v temi kopalnice. prekleto kje je bila? ni vedel zakaj ga je tako skrbelo zanjo, a ethan je vedel, da je od nekdaj imel kompleks ko je skušal ščititi vse ljudi okrog sebe, še posebej ženske. še posebej irino. svetlolaska ga je prekleto preveč spominjala na vse, ki jih je kdaj pustil na cedilu in že samo vedenje da se pohotni starec zdaj slini po njej v baru ga je spravljalo na bruhanje. prekleto, mogoče vse skupaj ni bila tako dobra ideja. še enkrat je pogledal na uro, a kazalci so se premikali polžje počasno. še pet minut ji je dal, potem pa gre ponjo. bb spominu na njene prejšnje besede, se mu je na ustnicah zarisal zadovoljen nasmešek. 'naslednjič ko se prijaviva na nalogo'. ethan je spoštoval odnos med partnerji, zaupanje ki si ga čutil do osebe, ki je varovala tvoj hrbet. popolnoma je zaupal vanjo in vedel, da ga ne bo pustila na cedilu. ni vedel zakaj, ampak od trenutka ko sta se srečala se je v njeni družbi počutil dobro in sproščeno. olajšano je izdihnil ko sta se vrata končno odprla in glasni 'thump' je pomenil da se je weatherfield končno zgrudil na posteljo. fuj. naslednji trenutek so se vrata že odprla in v kopalnico je vkorakala irina, in zadovoljno se je nasmehnil ob njenih besedah. »tako je. si ti okej?« se je pozanimal in se z roko dotaknil njenega ramena in jo rahlo obrnil proti sebi, da bi si jo lahko ogledal pod bledo svetlobo mesečine, ki je svetila skozi okno. izza pasu je potegnil pištolo – ki je seveda ni imel nikakršnega namena uporabiti, navodila so bila seveda popolnoma jasna, a je skozi svoja leta ugotovil, da so ga ljudje jemali veliko resneje, če jo je imel med dlanmi. »pa dajmo.« zakorakal je skozi vrata z iztegnjeno roko, uperjeno proti starcu. »o miška, sem te že pog-hej! kaj za vraga?« weatherfield se je začel pobirati a ga je ethan seveda prehitel in se približal postelji. »če bi bil jaz ti, bi ostal točno tam kjer sem.« je izjavil z hladno mrtvim glasom in pištolo uperil še malce višje. »kaj, nisem jaz tisti, ki si ga pričakoval?« weatherfield je v trenutku prebledel in privzdignil roke kvišku. »jaz… jaz.. ne vem kaj se tu dogaja, ampak jaz sem samo nedolžen starec ki-« ethan je naveličano zavzdihnil. že v new yorku, ko je za tamkajšnjo mafijo delal kot enforcer, so mu takšne vrste govori šli na živce. kaj pa so ljudje mislili, da je bil tam po naključju? da če mu bodo rekli da nič ne ve, se jim bo ethan vljudno opravičil in potem odkorakal stran? civilisti so ga včasih res spravljali ob živce. a ko je bil v svojem elementu se je spremenil v nekoga povsem drugačnega, nekoga ki je rad dobil svoje odgovore. »cut the crap weatherfield, dobro veš zakaj sva tukaj.« nagnil je glavo na stran in se namrščil. »to lahko storimo po lepi poti, ali pa po grdi. vse kar potrebujeva je koda, samo to.« njegov obraz je v trenutku šel iz nedolžnega in nebogljenega starca v trdo masko, za katero je ethan hitro verjel, da je nekoč delala za tolpo. »ti in tvoja blond kurbica se lahko poserjeta če mislita da bom-« ethan je sunkovito usekal čez njegov obraz in ga za nekaj čudovitih sekund utišal in se namrščil. »nobene potrebe ni po tem neciviliziranem govorjenju. Kot sem rekel, lahko to naredimo zlepa ali zgrda. tako da, ali mi boš povedal kodo, ali hočeš da pride nazaj v sobo in ti pokaže kakšne trike pozna? verjemi mi, da ti ne bodo všeč.« je dodal s hladnim glasom in ko je starec še vedno vztrajno molčal je ethan le dramatično zavzdihnil. »irina? mislim, da te nekdo že pogreša, še posebej pa tvoje velike pete. Sem ti že kdaj povedal kaj vse lahko naredim z ostro peto?« se je pozanimal in se mu široko nasmehnil, ko so se vrata za njim odprla. konec koncev, se ni mogel samo on zabavati, poleg tega pa je bil mnenja da rabi irina malce maščevanja, za vse kar je morala pretrpeti v baru.

Naslov sporočila: Re: country bar Ned Maj 05, 2013 5:31 pm

ethan

»ja, vse je v redu,« se je bledo nasmehnila, ko je njegova dlan segla po njeni rami in si jo je ogledal od glave do pet. všeč ji je bila njegova zaskrbljenost, čeprav tega ni hotela pokazati. lepo je bilo vedeti, da je nekomu mar zanjo. »vso srečo,« je zamrmrala, ko je zakorakal skozi vrata in jo pustil samo v temni kopalnici. utrujeno se je sesedla na rob banje, z obrazom zakopanim v svojih dlaneh. hotela je pregnati ta kurčev občutek otopelosti, ki jo je preplavil v spodnjem nadstropju, ko je dedek z rokami raziskoval njeno telo. bilo ji je tako prekleto vseeno, ko je polagal svoje dlani na vsak košček njenega telesa, ponovno ji je začel v glavi piskati tisti nadležni glas, govoreč, da je tako ali tako ustvarjena, da igra lutko. in ni si mogla pomagati, da se en bi v tistem trenutku vprašala v resničnost te trditve. vsakič znova je pristala na tleh, vedno jo je nekdo nadvladoval, sama pa je kot kužek ubogala vsak ukaz. pizda. v tišini je prisluškovala dogajanju zunaj in preverjala, da je z ethanom vse v redu. navsezadnje bi se lahko bajsi vrgel nanj in ga zadušil s svojo težo. počasi se je dvignila in stopila do umivalnika. z vrelo vodo je zmočila svoje dlani in začela grobo drgniti po svojih stegnih, s sebe je drgnila ves gnus starčevih rok. iz sebe je drgnila svojo otopelost. iz napada popolnega obupa jo je izvlekel šele rjavolaščev klic. hvala bogu. segla je po brisači in zbrisala svoja stegna, ki so bila še vedno pordela, s kotičkov oči obrisala solze, ki so se počasi začele kopičiti. svoje ustnice je prisilno uvihala v nagajiv nasmešek in zapustila kopalnico, kjer jo je čakal ethan z dedkom na postelji. lahko je videla, da se je moral rjavolasec že pošteno znesti nad njegovim obrazom. super. »kaj je, dedi?« se je zarežala in že začela sezuvati svoji čevlje. »ti niso všeč trojčki?« lahkotno je skočila na posteljo. sprva se je s prsti poigravala na njegovih prsih, ustnice je prav nesramno nastavljala poljubom in jih potem hitro umaknila. s peto, katere se je še vedno oprijemala njena desnica, je počasi zaokrožila po njegovem telesu, dokler ni pristala pri njegovem mednožju. takrat je porinila črn čevelj z vso močjo v njegovo premoženje. »boš sedaj spregovoril?« se je sladko nasmehnila. možakar si je očitno vzel nekaj trenutkov za premislek, ko je nekajkrat odprl svoja usta. in ti trenutki so se zanjo preveč vlekli. peto je začela sedaj počasi obračati, z užitkom je prisluhnila njegovemu kriku. »1-6-0-9-8-3,« je naposled le izvil iz sebe. še v istem trenutku je odskočila s postelje in se izognila pljunku, ki je bil namenjen njenemu obrazu. »tako mislim, da sva opravila. boš ti zaključil z njim?« je presenetljivo toplo pogledala rjavolasca in se uprla na njegovo ramo, ko je iskala ravnotežje med obuvanjem čevljev.

Naslov sporočila: Re: country bar Ned Maj 05, 2013 6:06 pm

tag; irina, the mission srcek

nekaj na njej je bilo drugače ko je stopila iz kopalnice. ni se srečala z njegovimi očmi, ko se je ethan sumničavo zazrl vanjo. prekleto, prepričan je bil da bo naloga uspela, irina je bila videti dovolj samozavestna da ji vse skupaj ne bo prišlo do živega. prepričan je bil da bo vse izpeljala kot je treba, kar tudi je, do popolnosti natančno. a verjetno nihče ni bil ravno imun na pohotneže, ki so se vlekli po tebi in te ošlatovali. prasec. ethan se je še tesneje oprijel pištole in jo opazoval, ko ga je prav nesramno dražila, in se malce zadovoljno namehnil. mogoče je pa pretiraval, irina je bila videti popolnoma pri stvair, še več – uživala je. »haha, mislim da to niso trojčki, ki si jih je zamislil.« je rekel s stisnjenimi zobmi. bog ve kaj si je weatherfield zamišljal, da se bo zgodilo ko bo prišel v to sobo z njo. iz nekega razloga ga je vse skupaj razjezilo bolj kot bi ga moralo. irina je bila samo njegova partnerica. še to ne. no od zdaj naprej si je želel da bi bila – delo z njo je bilo preprosto, zabavno celo. razumela sta se. vsak je opravil svoj delež, in misija je potekala brez težav. zadovoljno se je zahahljal ko je stari zacvilil kot prašič ko je irina v njegovo mednožje zarila peto svojega čevlja in pozorno poslušal kodo ki jo je skoraj izpljunil iz ust. »najlepša hvala, z veseljem je bilo poslovati s tabo.« je posmehljivo izjavil in ga potem za dobro mero še enkrat ubrisal čez obraz, da je stari padel vznak na posteljo. »kaj? ne glej me tako, vem da so rekli naj ga ne poškodujeva. preveč. saj se mu ne bo poznalo, samo praska.« se je zareal in skomignil. »malce preveč... handsy je bil za moj okus.« pomolil ji je beležko kamor si je zapisal kodo ki jima jo je povedal in jo prijel pod roko ko sta odšla iz sobe. »no to pa je bilo lažje kot sem si predstavljal. je pa res da nisem jaz tisti ki nosi desetcentimetrske petke.« je v smehu dodal ko sta se spustila v spodnje nadstropje kjer je še komično glasno pomahala natakarici ki se je prej slinila po njemu in irini odprl vrata. »vidiš, če bi dovolila da bi te pripeljal sem, bi se zdaj lahko sprostila, tako pa moraš voziti. samo pravim... za drugič.« je rekel in ji pomežiknil ko ji je odprl vrata in jih potem zaloputnil za njo. »don't be a stranger.« je še dodal preden se je zasukal na petah in odkorakal do svojega avta. preden je prispel do tja, irine že ni bilo več in zmajal je z glavo. slej ko prej bo svetlolasi lepotički prišel do dna. tam se je skrivalo več kot je dala vedeti, a ethan je bil vztrajen in potrpežljiv. z nasmeškom na obrazu se je spravil v svoj star in podrt avto, ki se je s stokom spravil k življenju. nič čudnega, da se irina ni hotela voziti z njim, še sam se je bal za svoje življenje v tej kripi. zavil je z očmi nad svojimi idiotskimi mislimi, in se počasi ter previdno odpravil nazaj proti mestu. one down, a lot more to go.

FINITO!

Naslov sporočila: Re: country bar Pon Maj 06, 2013 12:57 am

tag; cay and kyle. srcek

Razkurjeno je zrl v njegovo smer, ko je v objemu še vedno držal Cay in mu v obraz metal raznorazne besede, ki so mu pomenilo ravno toliko kot lanski sneg. Prav malo ga je brigalo kaj vse sta mu takrat ponujala in kaj je dejansko zamujal, viselo mu je dol za keš, za karkoli že, edino kar je resnično hotel je bila ona. Teagan. S svojim nadrejenim obnašanjem se mu je tako zamerila, da je v njem avtomatsko zrastel občutek dominance, ki ga je moral spustiti ven, pa ne glede na trenutek in okoliščine. Vedel je, da se bo z njo še srečal, je pa res, da Kylu tega ni nameraval omenjati. »Ne, nisem rekel tega. Nobenega usmiljenja ne potrebuje, daj, udari jo Ti bo vsaj lahko vrnila. Prav pasja je, no, jaz si na tvojem mestu niti drznil ne bi, prekleto dobro zna usekati,« je nakladal, čeprav klofute z njene strani še ni prejel. Ni pa bil prepričan, da se to ni imelo zgoditi po … jah, po vsem tem, ko jo je praktično naredil za žrtveno jagnje in jo poslal v Kylove kremplje. Toda ni je pretirano aktivno opazoval, niti drznil si ni srečati z njenim pogledom, je pa imel občutek, da najem sobe po vsem tem najverjetneje odpade. »No, in kako bi ti rad izkoristil njeno prisotnost? Gotovo ni tebi v prid, nenazadnje sva … z gospodično prišla skupaj in … mislim, vsaj jaz bi se na tvojem mestu bal za svojo kožo, gnida ena.« Ah, kako oster jezik je lahko imel, toda niti pol tako kolikor je bilo ostro rezilo njegove noža, ki ga je že stiskal v dlani in precej uspešno skrival. Verjetno ga ni opazila niti Cay, ki jo je takrat Kyle nepričakovano izpustil. Torej je le imel nekaj več srca kot on sam. Očitno le ni hotel poškodovati ''nedolžnega dekleta'', ki sicer ni bilo tako zelo nedolžno, vsekakor pa bolj kot Theo. Vsekakor.

»Oh, gospodič, mislim, da je tale posel še najmanjši problem v tem trenutku. In niti približno se te ne tiče. In kakor je rekla, jah, niti najmanjšega dokaza nimaš, da se je karkoli sploh dogajalo.« Zarežal se je, naredil tisti droben korak v njegovo smer, s kotičkom očesa pa ošinil Cay in se prepričal, da je dovolj daleč, da je Kyle ne bi mogel zopet zagrabiti v oprijem. Lagal je, gotovo je lagal, ko je rekel, da mu zanjo ni bilo mar. Daleč od tega. Za vsakogar mu je bilo vsaj malo mar, vsaj za tiste, ki so bili del njegove tolpe, njegove mini družine, ki mu je vedno pomenila več kot tista dejanska. »Ah, ne, zaradi tega te gotovo ne bom. Mislim, saj se ni dogajalo nič, vse je super, kajne Cay?« ji je pomignil, ko je že začenjala s tistim svojim, ženskim provociranjem. V tem trenutku ji je bil mogoče celo hvaležen, kajti ničesar si ni želel bolj kot hudičevega pretepa z moškim, ki ga je takrat zmotil na strehi, kjer bi lahko dobro zdelal žensko, ki se je sedaj njegovega obraza spomnila bolje kot kateregakoli drugega. »Ne skrbi, par lekcij potrebuje. Torej, kje bova začela, gospod?« je tiho načel in se naslonil na vrata, ki so vodila v toaleto. Z mirnim in spretnim gibom prstov je zaklenil ključavnico in nato nekoliko bolj očitno pokazal tisto, kar je do sedaj skrival v dlani. Nož je trikrat zavrtel med prsti in čeprav je pričakoval, da bo tudi rjavolasec na plano potegnil karkoli fatalnega, je bil prepričan v svojo premoč. Ni imel šans. Gotovo ne. Tudi če ima Cay namen zgolj opazovati, ga bo zlomil kot svinjo. »Bolje bo, če počasi obupaš nad kakršnimkoli maščevanjem, ker se ne bo dobro končalo, naj ti zagotovim to. Dam ti še eno šanso, da se pobereš in se nikoli več ne prikažeš, ali pa pokaži jajca in me usekaj. Daj no, naredi že nekaj, strahopetec,« ga je skušal izzvati. Na vsak način. Nemilostno. Seveda ga ni imel namena ubiti, le prebutati dokler iz njega ne izbije še tiste zadnje želje po maščevanju bolečin, ki jih je pretrpela njegova ženica.
.

Naslov sporočila: Re: country bar Pon Maj 06, 2013 2:43 pm

ETHAN & HARPER

evo nas, yay. :3 also, how awesome is THIS?

Včasih se ji je zdelo, da je bilo vstati iz postelje najtežja stvar na svetu. Počutila se je kot prestrašen, utrujen otrok, ki bi se najraje zavil v klobčič odej in nikdar več zapustil varnega udobja postelje. Potem pa je odprla oči in na nočni omarici zagledala dve fotografiji. Na obeh je bil par, moški in ženska, in ob njiju je stala ona. Na levi fotografiji kot maturantka in na desni na prvi šolski dan. Samo en pogled je bil potreben, da se je spomnila čemu počne vse to. Čemu vztraja v službi in v mestu, ki ji še nikoli nista prinesla še nič dobrega. Praznina v prsih, zaradi katere že vsaj deset let ni prespala cele noči, se je ob pogledu na srečne nasmeške na fotografijah le še povečala in bolelo je tako močno, da je morala stisniti zobe. Vendar ji je en sam pogled dal moč za še en dan, ko bo po ulicah preganjala neizkušene tolpaše namesto, da bi počela to po čem je resnično hrepenela: izsledila prasca, ki ji je pobil družino. Dvakrat. Še vedno se je zbujala sredi noči, prepotena in prestrašena, ker je slišala namišljene krike staršev ali tete in strica, ker je videla grozo in paniko v njihovih očeh tik preden je avtomobil zadel gladino vode. Bila je utrujena, vsaka noč je bila novo mučenje in včasih si je želela samo, da bi se vse skupaj končalo. Pa s svojimi pooblastili ni mogla priti niti blizu pravemu krivcu.
Da bi pozornost odvrnila od lastnega neuspeha se je posvetila delu. Sprejemala je vsako nalogo, ki je bila na voljo in sprejemala nadure, kot da nima lastnega življenja. Kar je bil tudi glavni razlog, da je v garderobi iz svoje omarice pred kake pol ure iz omare potegnila oprijete kavbojke in top, njeno uniformo za nocojšnje delo pod krinko. Njena naloga je bila preživeti večer v baru na obrobju mesta kjer bi naj ta večer potekala preprodaja drog in jo, če bi se prijava izkazala za resnično, preprečiti. Ter seveda aretirati vse vpletene. Za tako nalogo bi načeloma s seboj morala imeti partnerja, vendar je bila prijava izvedena anonimno in tako maloverjetna, da so jo pustili na teren samo. »Kaj je lahko boljšega kot plača za posedanje v baru?« je vprašala svoj odsev v ogledalu, preden je iz žepa potegnila šminko in jo nanesla na ustnice. Sama pri sebi je bila hvaležna, da je šlo zgolj za zanikrn bar in ne za kakšen klub, za katerega bi morala biti njena garderoba precej drugačna. Seksi oblekice nikoli niso bile njena domena, če stvar ni bila nujna. Ozke kavbojke in top z globokim dekoltejem, to je še šlo. Umila si je roke, na obraz priklicala nasmešek, nato pa zapustila zanikrno stranišče lokala in se vrnila v osrednji prostor. Pojavilo se je nekaj novih obrazov, kar za petkov večer ni bilo nič nenavadnega in nihče od gostov ni izgledal posebno sumljiv, zato se je napotila proti šanku, kjer je sedla na enega od barskih stolčkov. Pomignila je natakarju in kmalu se je pred njo znašla steklenica piva, ob čemer se je zadovoljno nasmehnila in naredila požirek. Če bo šlo tako naprej bo to pravzaprav prav prijeten večer.
Zvočniki so zaškrtali, ko je nekdo v jukebox vstavil žeton in izbral novo pesem in samodejno je pogled preusmerila na levo, kjer je nekaj stolov stran zagledala rjavolasca. Nekaj na njem se ji je zdelo znanega, vendar njegovega obraza nekako ni mogla povezati z imenom, ne glede na to kako zelo je brskala po spominu. Ne da bi se zavedala je skorajda strmela vanj, kar je bil verjetno tudi razlog, da je pogledal v njeno smer in takrat jo je zadelo kot strela z jasnega. Zdelo se ji je, kot bi ji iz pljuč izbilo ves zrak ali pa je preprosto pozabila dihati, kajti nenadoma se je soba zavrtela pred njo in samo to, da se je oklenila roba točilnega pulta jo je rešilo pred tem, da bi zgrmela po tleh. Takoj, ko je lahko zajela sapo je izgovorila eno samo besedo, ime, za katerega je mislila, da ga ne bo iz svojih ust slišala nikdar več: »Ethan.«

Naslov sporočila: Re: country bar Pon Maj 06, 2013 6:01 pm

tag; harper srcek

ta prekleta luknja bi mu lahko začela plačevati procente, glede na to koliko posla jim je prinesel. ethan je vase zvrnil še en viski in se namrščeno ozrl okrog sebe. bar je bil ravno dovolj odmaknjen, da nisi bil na očeh vsem, a dovolj blizu da si se lahko tja in nazaj odpeljal v eni noči. ethan ni nič bolj sovražil od odmaknjene kraje, ko si potreboval dvesto let, da si se do tja pripeljal, opravil svoj posel in se potem popolnoma izmučen še celo noč vozil nazaj domov. današnja naloga je bila povsem preprosta – sedeti v baru in čakati, da do njega ne pristopi preprodajalec, ki mu bo jasno dal vedeti po kaj je prišel, vzeti njegov denar in mu dati zajetno vrečko kokaina, ki je počivala v žepu njegove jakne. mogoče je bilo videti nenavadno, da je v baru sedel oblečen, a ni bil tako neumen, da bi jakno odložil na stol poleg sebe. ethan ni bil več zelenec, ki ne bi vedel kako se stvarem streže. konec koncev jih bo čez dober mesec napolnil trideset, in nekaj takšnih poslov je v svojem življenju že opravil. zatisnil je oči in si jih pomel, in skušal nekako ugotoviti kako točno se je znašel tu. ne tu kot v tem baru, a tu v življenju. toliko priložnosti je imel da bi ubral drugo pot, da bi postal nekdo drug a vsakič, ko je to hotel storiti mu je nekaj stopilo na pot, nekaj kar mu je to onemogočilo. zdaj je bil končno na fazi, ko se je preprosto nehal truditi in se prepustil teku dogodkov, ki so ga vodili. v phillyju je bil če skoraj dober mesec, in v tem času mu je uspelo kar hitro splezati po kriminani lestvici tolpe v kateri je bil. zaenkrat ni imel nikakšnega namena iskati drugih možnosti – všeč mu je bila odprsost tolpe, da si je lahko sam izbiral pogostost opravljanja poslov, nikomur ni nič dolgoval. seveda so ga lovke mafije še vedno dosegle, a zaenkrat je lahko še nekaj mesecev užival v vedenju, da je svoboden. natakarici je pokimal na vprašanje ali si želi še en kozarček in ga počasi vrtel med prsti, ko ga je postavila pred njim. vedno je rad prišel malo prej, da se je razgledal po prostoru, za vsak slučaj, če bi šlo kaj narobe. lasje na tilniku so se mu postavili pokonci, kot vedno ko ga je nekdo opazoval. najprej je prikrito naredil pogled po celotnem prostoru in oči so se mu končno ustavile na rjavolaski na drugem koncu šanka. harper? nemogoče. zdelo se mu je kot da bi nekdo zablokiral njegove možgane ko je šokirano strmel vanjo, in skušal nekako doumeti kaj se dogaja. je bila res tu? videl je, da so njene ustnice spregovorile njegovo ime, a še preden bi lahko razmišljal je vstal in zakorakal proti njej, in jo ovil v svoje roke. »harper?« je še enkrat zmedeno ponovil, tokrat na glas. »si to res ti?« se je pozanimal, kot da ne bi mogel verjeti in se presenečeno zasmejal. res je bila ona. kaj za vraga je počela v philadelphiji? in kaj je počela v tem baru? »od vseh barov, na celem svetu, vkorakaš v tega... kaj počneš tu?« potegnil ju je na najbližja dva stola in si pomel obraz. »oprosti, ampak čisto sem brez besed, ne morem verjeti da si res ti.« zadnjič jo je videl... več kot deset let nazaj. je bilo možno? a še vedno je bila ista, mogoče odraslejša a vseeno še vedno njegova harper. nekajkrat je presenečeno pomežiknil ko je ugotovil kaj je pravzaprav rekel. ni bila več njegova, in on vsekakor ni bil več njen ethan. in šele takrat se je prvič zares spomnil zakaj je bil tu. v tem baru. z celotnim kilogramom kokaina v žepu. prekleto. moral jo je spraviti ven, preden pride njegov preprodajalec in pokvari vse skupaj.

Naslov sporočila: Re: country bar Tor Maj 07, 2013 2:14 pm

ETHAN & HARPER

Njena pljuča preprosto niso bila sposobna zajemati dovolj zraka in naenkrat je pred njo plesala vsa soba. Vse, razen njegovega obraza, ko jo je preko šanka ošinil s pogledom in nenadoma obstal kot okamnel. Zdelo se je, da trenutek, ko sta se njuna pogleda srečala, traja celo večnost, med tem pa je skozi njeno glavo šinilo več kot tisoč različnih misli. Je bil to res on? Kaj je počel v Filadelfiji? Kaj je počel v tem baru? Kako… Ne, ni mogel biti on. Njen Ethan je bil v New Yorku, ne pa v… Bolj videla kot slišala je, kako so njegove ustnice izrekle njeno ime in počutila se je tako lahkotno, da bi lahko poletela. Res je bil on. Nezmožna govora je na njegovo vprašanje samo vročično pokimala, ne da bi pogled odmaknila iz njegovega obraza. V njem je še vedno lahko videla petnajstletnika, s katerim sta bila praktično neločljiva. Solze so ji napolnile oči in njene ustnice so se ukrivile v širok, sijoč nasmešek, ko je končno prišla dovolj k sebi, da se je znova lahko premaknila. »Ethan!« je znova vzkliknila in se mu dobesedno vrgla okoli vratu, ne meneč se za dejstvo, da sta bila sredi bara in da se je ob njenem kriku k njima obrnila vsaj polovica glav. Prekleto, mislila je, da ga nikoli več ne bo videla, da ga je za vedno izgubila, potem pa ga sreča za šankom sredi Filadelfije. »Dokler me ni skoraj kap, ko sem te zagledala, sem skušala uživati v pijači po napornem dnevu.« Zarežala se je in zmajala z glavo, še vedno nekoliko v dvomih, da ni vsa stvar zgolj plod njene domišljije. Navsezadnje je večkrat sanjala prav o tem, da bi ga zopet videla… in mu pojasnila, kaj se je takrat zgodilo. Zakaj je nenadoma izginila, zakaj se ni nikoli vrnila… Ampak zdaj ni bil čas za to. »Sicer pa, kaj jaz počnem tu? Raje povej, kaj za vraga ti iščeš tukaj? Sredi Filadelfije? Mislila sem, da si še vedno v New Yorku,« ga je napadala z enim vprašanjem za drugim, ob vsem tem pa se še vedno smejala kot otrok, ki je ugotovil da je največji paket pod božično jelko njegov. Sedla je nazaj na barski stol, s katerega je pred nekaj trenutki skočila, in ob tem začutila pištolo, ki jo je imela pod ohlapnim topom zataknjeno za hlače. Sranje. Njen nasmešek je nekoliko zbledel, ko se je na stolu namestila tako, da je usnjena jakna na naslonjalu zakrivala spodnji del njenega hrbta. »Moj bog. Se mi samo zdi, da je to resnično ali sanjam?« še vedno je bila osupla nad dejstvom, da ga vidi, in hkrati neizmerno hvaležna sodi, da je nocoj kljub utrujenosti sprejela to nalogo. Če bi namesto tega odšla domov… Ob misli na to jo je stisnilo v grlu, zato je vse skupaj raje odrinila in se znova posvetila rjavolascu. Za trenutek, preden jo je hladna kovina pištole opomnila na realnost, je imela občutek, da se ni popolnoma nič spremenilo. Da sta še vedno ista Harper in Ethan, ki sta skupaj počela prav vse. On jo je držal za roko, ko je med svojim prvim tetoviranjem komaj zadrževala solze in on je bil tisti, ki jo je varno spravil v posteljo po tem, ko sta skupaj spraznila svojo prvo steklenico viskija. Ob spominu na vse tiste trenutke je na njenem obrazu znova zažarel nasmešek. »Presneto. Res si ti.« Zamajala je z glavo preden je nadaljevala »Kako dolgo si že tu? Oziroma, kako dolgo boš ostal? Mislim, najprej: živiš tu ali si samo na počitnicah?« Bila je popolnoma zmedena, a to ni bilo pravzaprav nič novega. Etnah je imel nanjo že od nekdaj tak učinek.

Naslov sporočila: Re: country bar Sob Maj 11, 2013 9:25 pm

tag; harper srcek

držal jo je k sebi, in kar ni in ni mogel dojeti da se to resnično dogaja. potisnil jo je stran in z očmi preiskal njen obraz, kot da bi se skušal prepričati, da je res ona in ne samo nekdo ki je podoben njegovi harper, potem pa ji ponovno stisnil v objem. zasmejal se je njenim besedam. »okej smartass, ne morem verjeti da sem celo pogrešal tvoje pametne komentarje.« je dejal ob njenih besedah in zmajal z glavo, prekleto. harper donovan. sploh ni vedel več koliko let je minilo odkar sta se zadnjič videla. večino dni je pozabil nanjo, jo potisnil nekam kjer o njej ni potreboval razmišljati. a potem so bili tu drugi dnevi, ko je ležal v postelji in razmišljal o svoji dolgo izgubljeni prijateljici, o njenih velikih modrih očeh, ki so včasih strmele vanj, o njenih mehkih ustnicah, ki jih je včasih… stresel je z glavo in pregnal misli iz glave. zdaj ni bil čas za to. »khm ja, bil sem. torej… precej dolga zgodba.« je zamomljal, saj dejansko ni vedel kaj naj ji pove. kako naj ji pove. zato se je odločil za neko sredinsko zgodbo, ki je bila delno resnica. »moja… sestra živi tu. in sem prišel za njo. pojma nisem imel, da živiš v phillyju, če ne bi te že zdavnaj poiskal.« ji je zatrdil, in bilo je res. ni točno vedel kaj počne z njo, a zdaj ko je bila tu, je ni hotel nikoli več spustiti izpred svojih oči. zasmejal se je plazu vprašanj in se naslonil nazaj na stol potem pa naročil še eno rundo, zase in zanjo. »khm, torej. kot sem že rekel, živim tu, vsaj zaenkrat. moja sestra se je… nedavno preselila sem, in ker sem ji hotel biti bližje sem… še sam prišel za njo.« niti enkrat se ni zlagal, seveda pa je ven izpustil veliko dodatkov. kot recimo razlog zakaj je bil tu. kot da bi se šele prvič spomnil zakaj je že bil v temu baru se je razgledal naokrog, a na srečo njegovega kontakta še ni bilo tu. vsaj nekaj. a vseeno je moral harper spraviti na pot, preden bi prišel, k vragu pa misija. zakaj je naročil še eno rundo, kreten. »kaj pa če bi šla nekam na večerjo? ali pa na sprehod?« je rekel z rahlo prisiljenim nasmeškom in natakarici pomignil za račun. ko sta bila z harper mlajša, sta od časa do časa za tolpo opravila kakšen posel, to je vedel. bila sta pač mulca na cesti, ki sta hotela na hitro zaslužiti nekaj denarja. ampak ni hotel da ve, kako daleč je po njenem odhodu zabredel, kako globoko je bil v mafiji, in da je zdaj dejansko z njim še slabše. stisnil je roko v pest, ko se je natakarica tako obirala in se obrnil nazaj proti harper, ko so se vrata v bar ponovno odprla in skozi njih je zakorakal temnolasec v zeleni jakni ki je diskretno pokimal v njegovo smer. perfektno, samo še tega se je manjkalo. napotil se je v smeri proti straniščem in ethan se je še enkrat nasmehnil harper. »oprosti samo za sekundo, erm, na stranišče moram.« postavil se je na noge in mu sledil za ovinek, potem pa se ustavil pred vhodom, kjer ga je čakal. »imaš robo?« ga je temnolasec vprašal brez pozdrava. navadno bi mu ethan že zabrusil kaj nazaj, a v tistem trenutku ni imel časa ne potrpljenja zanj zato je samo odrezavo pokimal in segel v žep po paket in mu ga potisnil v roke. »imaš denar?« kot prej, so se mu dlake na vratu postavile pokonci, kot prej je začutil da ga nekdo opazuje in še preden se je lahko obrnil okrog, da bi videl kdo je, je to opazil temnolasec. »hej! kdo za vraga si ti?«

Naslov sporočila: Re: country bar Ned Maj 12, 2013 12:03 am

ETHAN & HARPER

»Hej!« ga je igrivo boksnila v ramo preden se je znašla v še enem objemu. V njegovih rokah se je počutila varno in domače, nekaj, česar ni čutila že vse od smrti tete in strica. šele sedaj je spoznala, kako dragocen je pravzaprav ta občutek. »Seveda si jih pogrešal, če pa si vsaj pet let poslušal samo to,« se je zarežala in se zazrla v njegov obraz. V njem je še vedno lahko prepoznala njegove deške poteze, čeprav so bile te zdaj veliko bolj ostre, kot tudi njegov pogled. Že kot najstnik je bil čeden in je imel nasmešek, ki je talil ženska srca – nasmešek, ki ju je iz težav rešil večkrat, kot se je spomnila. Tudi sedaj je bil še vedno čeden, a njegove oči so pred fantovsko nedolžnemu obrazu dodale skrivnostno ostrino, ki ga je naredila še nekoliko bolj privlačnega. Sama pri sebi se je vprašala, kaj bo to pomenilo zanjo, ki se mu že kot najstniku ni bila zmožna upreti, a na vprašanje ni imela odgovora. Morda si tudi ni hotela odgovoriti in s tem uničiti čudovitega trenutka, kaj od tega je bilo res ni vedela. »Sestra?« je namrščeno vprašala, presenečena nad podatkom. »Torej si našel družino?« Nalašč je prezrla nekatere njegove besede, ob katerih jo je preplavil močan občutek krivde. Čeprav je velikokrat razmišljala o predrznem fantu, pri katerem je ob selitvi pustila svoje srce, je bila veliko preveč osredotočena na svoje maščevanje, da bi si lahko privoščila odhod v New York, pa čeprav bi ga s pomočjo katere od socialnih delavk lahko našla. Preplavil jo je nelagoden občutek in po videzu sodeč ni bil edina, saj se je njen sogovornik živčno ozrl okoli in nenadoma se mu je začelo muditi. Njegovo vedenje je v njej prebudilo z urjenji privzgojen sum, pa čeprav ga je hotela že v naslednjem trenutku zatreti. To je bil vendar njen Ethan, ki ga je dobro poznala! Sama sebe je hotela pomiriti, a bila je na preži in tega občutka se ni mogla kar tako znebiti. Navsezadnje je bil odgovoren za njeno preživetje zadnjih nekaj let. »Kaj pa, če še malo počakava?« Na ustnice je priklicala sproščen nasmešek, ki je prikrival njeno previdnost in pomignila na pijačo, ki jo je natakarica pravkar postavila na pult. »Škoda povsem dobre pijače,« je naredila požirek in se še sama lahkotno ozrla okoli sebe. Ob Ethanu je skoraj pozabila, da je pravzaprav še vedno v službi, a te napake ni nameravala ponoviti. Ravno je odprla usta, da bi nadaljevala pogovor, ko so se vrata odprla. Diskretno se je ozrla po prišlekih in ravno ujela kretnjo, ki jo je prišlek namenil v njuno smer, v naslednjem trenutku pa se je svetlolasec nasproti nje izgovoril na stranišče. Pokimala mu je in se nasmehnila natakarici, pri čemer je popila še en požirek svojega piva, nato pa je še sama skočila z barskega stolčka in se lahkotno napotila proti stranišču. Imela je slab občutek, zaradi katerega je pri vratih, ki so vodila na hodnik do stranišča izza kavbojk diskretno potegnila službeni revolver, preden se je na hitro ozrla okoli vogala. Ravno pravi čas, da je videla, kako je neznani prišlek od Ethana vzel paket in ga pospravil v žep svoje jakne. »Prekleto.« Sama pri sebi je zaklela, se umaknila za vogal in zaprla oči. Ni mogla verjeti temu, kar je ravnokar videla. Ethan? Njen Ethan? V prsih je začutila zbodljaj bolečine, ko se je zavedla, da svetlolasec ni več ista oseba, kot je bil pred desetimi leti. Njenega Ethana ni bilo več, bil je samo še Ethan, ki je v baru pod njenim nadzorom preprodajal drogo. Še enkrat je zaklela in globoko zavzdihnila, preden se je znova ozrla okoli vogala. In se srečala s pogledom vse prej kot prijaznega temnolasega neznanca. »Sranje!« Zaslišala je korake in revolver hitro pospravila nazaj za pas hlač, nato pa na videz povsem sproščeno stopila na hodnik in se nasmehnila. »Samo na stranišče grem.« Z glavo je pomignila na vrata nekaj metrov naprej in se namenila proti njim, ko je Ethanov temnolasi pajdaš nenadoma otrpnil in v naslednjem trenutku od nikoder potegnil pištolo. Spustila je pogled na mesto, kamor je pred nekaj sekundami zrl neznanec in tiho zaječala, ko je ugotovila, da je pri premikanju pištole premaknila tudi svojo majico in s tem odkrila policijsko značko, ki jo je imela pripeto za pasom. Ko je naslednjič dvignila pogled je iz druge strani hodnika vanjo merila hladna cev prištole in njeno srce je začelo biti kot za stavo. Prekleto sranje.

Spoiler:

Naslov sporočila: Re: country bar Ned Maj 12, 2013 2:13 pm

tag; cay and theo ;3

na njegove ustnice se je prikradel nasmešek in sklenil bi še roke iz samega zanimanja na prsih, če se le ne bi bil pripravljen spravljat v borbo s tetovirano postavo pred njim, ki mu je šla iz sekunde v sekunde bolj in bolj na živce. potrpljenje mu je resnično minevalo in vsaka izrečena beseda več, je dodatno pritiskala na njegov živčni sistem, ki je na njuno žalost bil precej slab, če si bil na slabem imenu v njegovem vsakdanjiku. » sta prepričana v to ? « je zasejal seme dvoma v njiju, čeprav sta imela prav, ter je zgolj videl nekaj sumljivega, a ni poznal celotnega dogajanja. » lovec na glave sem in kdo ve. mogoče me je kdo najel za tole nalogo in sem namestil prisluškovalne naprave in sem slišal vsako podrobnost in vem že od prej za kaj se je šlo, ter sem na koncu še dodal v vse skupaj svoje osebno maščevanje. « gledal je bolj kot ne samo v thea, ker ga je blondinka iskreno živcirala in se je lahko kar takoj pobrala nazaj v srednjo šolo ali koliko je pač bila stara in naredila nekaj iz sebe, namesto da je hodila naokoli z opičjimi bedaki kot je bil theo. očitno pa je imela vso svojo pamet zatlačeno nekje v riti in je tako bila zgolj ena avša več, katero je bilo bolje preslišati, če ni hotel da izgubi svoje potrpežljivost. ni bil ravno znan po njej in kaj bi ona vedela, do sedaj. » seveda. moral si s sabo potegniti ven nož in spet igrati na to strahopetno igro, « je komentiral pojavitev noža v njegovih rokah, a fant je bil lahko prepričan, da se je tudi sam šel to, ker je dobro vedel kakšnega nasprotnika ima in mu je lahko serviral in z orožjem in z nožem. za začetek pa raje ni potegnil ven ničesar in ga je raje stolkel s pestmi in če bi deklina posegala vmes, prekleto da se ne bi mogel zadržati, pa da tudi sama ona ne bo dobila udarca, ki bi jo utišal in onemogočil.
» si se pokakal v hlače in si sedaj želiš da odidem ? « je spremil njegove besede in padel v krohot. » ne samo da me je trikrat več in ne samo da sem trikrat bolj razjarjen in ne mislim odnehati, dokler ne boš poljubljal tal in ti ne bom izbil vseh zob v ustih, jasno ? « mu je dal vedeti svoje in srepo ošinil še svetlolasko, ker je bilo resnično zanjo bolje, če se ni vmešavala in vzela orožij in ga napadala, sicer je hitro lahko njena glava pristala v umivalniku. » kreten, « je dejal in stopil korak bližje k njemu in oprijel njegovo zapestje, ter mu ga zvil, nato pa brcnil v koleno da je lahko pokleknil na tla in iz svojega žepa potegnil ven svoj nož in mu ga prislonil na vrat. » spusti nož, « mu je zamrmral in pri tem s svojim kolenom nekajkrat udaril ob njegovo telo in še enkrat ošinil deklino, da se slučajno res ni imela namena vmešavati, saj je bila potrebna za celjenje ran in ne za poseganje v moške zadeve. » svinja, prekleta, « je pokomentiral in izbil nož iz njegove dlani in ga z močnim krošejem udaril v obraz.

Naslov sporočila: Re: country bar Ned Maj 12, 2013 8:19 pm

tag; cay and kyle. srcek

Ko jima je tako zlahka grozil in skušal nagnati strah v kosti si ni mogel pomagati, da se ne bi do ušes nasmejal. Prekleto se je zmotil, če je mislil, da ga bo na tak način spravil ob živce in vso koncentracijo. Že res, da je tudi on bil precej pretkan in je moral imeti veliko izkušenj s podobnimi zadevami, toda nihče se ni kosal z njim. Prekleto nihče mu ni mogel pristriči kril, sploh ko se je šlo za varovanje svojih ljudi. Cay je bila v tem primeru le še ena izmed njih in če ne bi tistikrat spala skupaj, bi se zagotovo obnašal enako. Ni maral, ko je nekdo o njegovih sodelavkah govoril kot o kurbicah, se jih dotikal na neprimernih mestih, in pofukano ni maral, če je ta nekdo bil Kyle. Sovražil ga je, najraje bi mu bil izkopal oči, pa se mu je to zdelo tako babje. Mogoče bi ga raje zaklal na tleh kot prekletega prašiča, ali pa mu izbil zobe iz tega pretirano glasnega gobca, ki ga je sicer tako zelo spretno vrtel. »No daj, sam sebi laži. Ničesar nimaš. Nič se ni dogajalo. V bistvu sem te opazil že ko si v bar položil svoje usrano stopalo. Če bi nam res prisluškoval, bi vedel, da sva ga odjebala še preden bi do česarkoli prišlo. In zdaj si ti tisti, ki je v pasti. Ja, točno tako, vse je bilo zaigrano, in hvala tudi tebi, draga Cay,« je pomignil proti kolegici, ki je tako zelo uspešno odigrala svojo vlogo. Prav gotovo jih bo ob koncu poslušal, oh ja, gotovo mu zna prisoliti še kakšno klofuto okrog ušes, toda za to mu je bilo malo mar. Če mu bo vendarle pogledala skozi prste in si ga privoščila na zadnjih sedežih avta. Ja, to bi bilo vsekakor dobrodošlo.

»Oh Kyle, mislim, da bi zmogel tudi brez noža. Kaj praviš? Naj ga odložim in se te raje lotim s pestmi?« je z jezikom udaril nazaj. Bil je prepričan, da ga lahko zbije na tla še prej kot v desetih sekundah in verjetno je v slednje še kako upala tudi Cay. No, v primeru, da mu ne bi uspelo, bi mu nedvomno priskočila na pomoč in niti slučajno Kylu ne bo uspelo obvladati obeh. On bo tisti, ki bo na koncu potegnil kratko. Brez dvoma. Brez pofukanega dvoma. »No, no, špeh ne šteje, idiot.« Malo je manjkalo pa bi prasnil v smeh in verjetno je bil ravno zato malo manj pozoren. Ko mu je Kyle roko privil za hrbet je pred očmi že videl zvezdice. Bolečina, ki je prevzela njegovo telo je bila nevzdržna in nemarno je klecnil proti tlom in obstal povsem podrejen. »Ja, in kaj zdaj? Me boš ubil? V ženskem sekretu? S pričo za vratom? Super ideja, res, naravnost fantastično izpeljano, palček.« V tistem mu je nož nekoliko trdneje pritisnil ob vrat in začutil je nastajanje rahle ureznine, toda krvi ne bo videl. Niti slučajno ne. Dal mu bo zadovoljstvo, vsaj za nekaj trenutkov, da si napihne svoj ego, ga popolnoma razoroži, potem pa mu bo z največjim zadovoljstvom pokazal s kom se igračka. No, ko bi vse vendarle šlo tako zelo enostavno. Cay bi mu sedaj verjetno že lahko priskočila na pomoč, mogoče zagrabila pofukan nož, ki ga je neumnež odvrgel in mu ga zarila v oko, toda več kot očitno se je zabavala in še vedno naslonjena nad umivalnikom počivala svoje ude. Oh, kako težavno je moralo biti njeno življenje. Medtem ko je njemu pofukan idiot stregel po življenju, se je ona nasmihala in ga tu in tam zgolj še spodbudila k kakšni klofuti, ki jih je Theo imel počasi dovolj. Precej spretno se je izvil iz njegovega oprijema in ga spravil na tla, malce nerodno sicer, in je pri tem fasal precej globoko ureznino v podlahet, toda za to bo poskrbel kasneje. Kasneje, ko se mu ne bo potrebno več ukvarjati s čudakom, ki očitno želi na vsak način maščevati svojo bivšo ženo. Krasno. »No daj, saj oba veva, da je ne boš nikoli dobil nazaj. Sploh ne vem zakaj se tako zelo trudiš, se ne bi raje razšli v miru?« je zajedljivo vprašal, ko je palca krepko močno pritiskal v njegov vrat in mu kratil dih. Užival je. Resnično je užival. In če bi v tistem Kyle dejansko obupal in se strinjal z njim, bi mu bilo presneto žal.

.

Naslov sporočila: Re: country bar Ned Maj 12, 2013 8:33 pm

tag; harper srcek

, okay so now, the fun begins!

dejansko je že pozabil na vsa čustva, ki jih je kdaj gojil od nje. v njegovem svetu je bilo preprosto lažje da si jih potlačil in pozabil na ljudi, ki si jih pustil za sabo, ali pa so iz tvojega življenja izginili. tako je bilo lažje, hitreje si se soočal z njihovo izgubo, in deset let kasneje, nisi še vedno mislil na njih. prav zato je bil presenečen nad elektriko, ki se je prevevala skozi njegovo telo ko jo je gledal. to je bila njegova prva res prava ljubezen, ki je ni mogel kar tako pozabiti. ko jo je poznal je bil drug ethan kot je bil sedaj – vsekakor manj ciničen in zagrenjen. pravzaprav sta bila še otroka, ko sta se spoznala in prav gotovo takrat še nista poznala grenkob današnjega sveta, kot sta to vedela zdaj. in ta večer, se vsekakor ni odvijal tako kot bi se moral. kot prvo, niti v svoji največji nočni mori ni pričakoval, da se bo v tem baru prikazala ona, še manj pa da bo videla celotno zadevo. prekleto, res se je obnašal kot popoln amater. obrnil se je na petah proti harper, ki je nedvomno stala za njima, in nekajkrat odprl usta, da bi ji pojasnil kaj se dogaja. »harper, ne, to ni kar zgleda-« je poskusil in se skoraj zaščitniško postavil pred njo. sledil je njenemu pogledu, zdaj od enega in do drugega in se besno obrnul poti temnolascu. »kaj pizda se greš, ne meri pištole vanje!« je skoraj zarohnel in potisnil pištolo vstran a ga je temnolasec potisnil nazaj in pokazal v njeno smer. »ne vem kaj se greš davis, da mi voziš sem policistke, ampak tako jaz ne delam posla.« če ne bi bil tako besen nanj ker je v njegovo harper pomeril pištolo bi verjetno že prej prišel do resnice, a tako ga je z roko samo rahlo potisnil vztran in skušal nekako pomiriti situacijo. vse skupaj je bilo še vedno rešljivo – vse kar je rabil narediti, je bilo to da je od njega dobil denar, potem pa spravil harper ven iz tega bara in ji skušal vse skupaj nekako razložiti. ali pa ji vsaj prodati neko verzijo dogodka, s katero bi on lahko živel. a potem je tudi sam sledil njegovemu pogledu, in počutil se je kot da bi mu nekdo izpod nog povlekel preprogo. padal je v prostem padu, in se potem nejeverno zastrmel v njene ogromne modreo oči. pizda. nemogoče. že drugič v večeru je bil popolnoma šokiran. v njem sta se mešala nejevera, jeza, pa konec koncev tudi strah. harper je bila... policistka? »kaj za vraga...« je začel a ga je jackson prehitel ko je zarobantil proti njemu in odkorakal iz bara. »prekleto.« ethan je vedel kaj mora storiti. vse skupaj se ni smelo izvedeti – ethan je konec koncev imel ugled ki ga je moral zavarovati, prav tako pa je moral obvarovati tudi harper. v istem trenutku se je prelevil v drugega ethana, tistega ki je živel na cesti in bil enforcer za new yorško mafijo. ethana, ki ga nihče ni prav rad poznal. izza majice si je privlekel svojo pištolo in se z umorom v očeh zazrl v harper. »jebemti, a lahko gre kaj to noč prav? ti ostani tukaj!« ji je še zabičal in se pognal za temnolascem, skozi zdaj že skoraj prazen bar. »jackson, počakaj! hej!« temnolasec se seveda ni ustavil, zato je ethan tiho zaklel, potem pa brez da bi okleval privzdinil pištolo in trikrat ustrelil. temnolasec je padel po tleh in obležal, ethan pa se mu je počasi približal. to se res ni dogajalo, kako se je znašel v tej situaciji? z roko si je prečesal lase in se sklonil, ga prevrnil na hrbet in mu iz žepa jakne vzel najprej svoj paket, potem pa še pok denarja, ter njegove osebne stvari – mobitel ter denarnico, da bi bilo vse skupaj videti kot naključni rop. z vzdihom se je obrnil okrog in obstal na mestu, potem sključil ramena z vzdihom. »sploh kdaj narediš to kar ti kdo reče?«

Naslov sporočila: Re: country bar Sre Maj 15, 2013 1:43 pm

ETHAN & HARPER

saj ne, da sem komaj po enem dnevu dojela da sem s savo objavila. -.-

Bila je več kot samo presenečena, ko ga je zagledala na drugem koncu šanka v nekem zanikrnem, napol praznem baru, a to presenečenje se ni moglo niti približno meriti s tistim, ki je prišlo ob njeni reakciji nanj. Res je bila pred desetimi leti nesmrtno zaljubljena vanj in ji je nenaden odhod zlomil srce, a sreča, ki jo je občutila, ko ga je znova imela v svojem objemu, je bila skoraj strašljiva. V enem samem trenutku je lahko pozabila na ves preostali svet: na dejstvo, da je v službi in da je sedaj verjetno povsem drug človek, kot je bil takrat. Bila je vesela, da ga vidi in za nekaj minut je bilo vse zelo preprosto. Potem pa jo je hlad službenega revolverja na koži spomnil, zakaj je pravzaprav sploh bila tam in z nemo prošnjo se je približala vratom, skozi katera je pred nekaj trenutki izginil tudi Ethan. Ko ga je zagledala s paketom, ki ga je nato predal svojemu pajdašu, se ji je srce v prsih skrčilo od bolečine. Kako je lahko bila tako zelo neumna? Navsezadnje je bilo kaj takega celo za pričakovati, glede na to, da sta se že kot najstnika zapletala v ulične posle. Zmajala je z glavo in se ugriznila v ustnico, preden si je na obraz nadela masko brezskrbnega nasmeška, ki je prekrila bolečino v njenih očeh. Samo za nekaj minut je pozabila na to, kako kruto zna biti življenje in že ji je to poslalo nov udarec v opomin. In kot da že samo dogajanje ni bilo dovolj je preprodajalec opazil njeno značko in vanjo nameril pištolo. »Čudovito,« je sama pri sebi pomislila in dvignila roki k višku, pri tem pa se centimeter za centimetrom približevala bedaku, ki je držal orožje, tako kot so jo naučili na akademiji. V manj kot minuti bi ga lahko razorožila, saj je iskreno dvomila da zna temnolasec kaj več kot zgolj pritisniti na petelina, če se prednjo ne bi postavil Ethan. Najprej je bila zaradi njegovega premika zmedena in ni vedela, kaj se pravzaprav dogaja, dokler ni preprodajalca odrinil in se začel dreti nanj. Prekleto. Dogajanja že dolgo ni imela več pod nadzorom, sebe in svojih občutkov pa še toliko manj. Videla je šok v Ethanovih očeh, ko se je njegov pogled ustavil na tisti prekleti znački, nato pa še jezo, ko se je končno zazrl v njene oči. Trznila je z glavo in debelo pogoltnila, da bi mu stvar razložila, da bi povedala, kaj se ji je zgodilo, a takrat je prekleti izmeček s pištolo, na katerega je popolnoma pozabila, izkoristil priložnost in jo ucvrl proti vratom. Še preden bi sama uspela odreagirati se je svetlolasec pognal za njim, ona pa mu je kljub ukazu, naj ostane kjer je, sledila s pištolo v rokah. Prvi strel je odjeknil v trenutku, ko je vstopila v glavni prostor lokala, nato pa še drugi in tretji, po katerem je preprodajalčevo telo naposled le obležalo na tleh. »Prekleto!« je še sama zaklela, nato pa se počasi približala truplu, ki ga je Ethan ravno olajšal za vse, kar je skrival pod usnjeno jakno. Scenarij, ki se ji je odvijal pred očmi, bi jo lahko brez težav stal službe, ona pa je samo stala na mestu kot okamnela in se spraševala, zakaj ji ni za to niti malo mar. Zaskrbljeni pogled je upirala v Ethana, ki je bil vse, o čemer je bila v tistem trenutku sposobna razmišljati. »Niti ne,« mu je polglasno odgovorila, preden jo je nekaj v njegovih očeh prisililo, da je spustila pogled. Kako za vraga se je lahko vse to zgodilo v zgolj nekaj minutah? Živčno je zavzdihnila in si šla z roko skozi lase, nato pa je njen pogled končno obstal na truplu. Prekleto, kako je bila lahko tako nesposobna? »Kaj za vraga je bilo to?« Končno je prišla dovolj k sebi, da se je zavedla polnega pomena situacije. »In kaj nameravaš narediti z njim?« Pomignila je na negibno telo na tleh in si živčno korakati gor in dol po prostoru. Morala je ugotoviti, kaj bo jutri povedala šefici in dlje kot je razmišljala, bolj se je zavedala, da ima pravzaprav samo eno možnost. »Poklicala bom policijo,« se je nenadoma ustavila pred njim in mu z uradnim glasom, ki ni dopuščal ugovora, oznanila. »Rekla bom, da sem ga ustrelila, ker me je napadel, ko je opazil mojo značko, tako da tehnično gledano ne bom lagala. In da se njegov partner sploh ni prikazal.« Sama sebi je pokimala, nato pa iz svoje pištole, ki jo je še vedno držala v rokah, vzela tri krogle in jih spravila v žep, da se jih bo lahko kasneje znebila. »Priporočam ti, da odideš preden pridejo.« Njen glas je zvenel čudno votlo, ko je segla še po telefonu in odtipkala številko. Preden je pritisnila na gumb za klic pa je naposled le dvignila pogled in ga proseče usmerila vanj: »Prosim.« Trenutno preprosto ni bila zmožna razumeti vsega, kar se je ravnokar zgodilo, začeneši z Ethanom in dejstvom, da sta se nenadoma znašla na nasprotnih straneh bitke. Vedela je le, da ne bo pustila, da bi prišel več kot v bližino policijske postaje.

Naslov sporočila: Re: country bar Čet Maj 16, 2013 3:26 pm

cay & kyle & theo

njegov odnos ji je šel vse bolj na jetra in zagotovo ga ni nameravala še dalje prenašati. nihče ne bo z njo ravnal kot smrkljico, ki je pravkar prenehala drgniti šolske klopi. še posebno ne svetovna budala z mišicami, gotovo posledica napumpanosti s steroidi. vse bolj in bolj je imela dovolj tega. in ja, znala je usekati kot kača, kakor je obelodanil theo, toda besed ni ne potrdila in ne zanikala. gorili mišic bo raje dokazala, če bo svoj jezik še najprej preveč stegoval proti njej. in za zraven se bo morala 'pogovoriti' še s theom, ko bo vsega tega naposled konec. prekleto naveličala se je že tega tetosteronskega dokazovanja kdo ima večjega. "ko bi res namestil prisluškovalne naprave, se sedaj gotovo s tem ne bi hvalil. ostal bi hladno tiho - kar pomeni, da nimaš nobenega posnetka," ga je ošinila z zaničljivim pogledom, ko so ga oplazile njene besede polne posmeha. da, blefirala je. vseeno bi lahko namestil naprave in ju sedaj skušal zaviti v lažno varnost, ko je to privlekel na dan, ker mu pač nikakor ne bi verjela. vseeno pa je dvomila, da bi si dejansko dal opravka s tem. ni vedel kako in kdaj bo potekal sestanek in niti za katero mizo bodo sedeli. pri tem pa je sedel tudi predaleč, da bi ujel kaj konkretnega, kajti ves čas je skrbno pazila na ostale goste in kako blizu so se nahajali ob njihovem pomenku. zaradi vsega tega je vedela, da ima prav in da gorila ničesar ne more vedeti. "in res, lovec na glave si? tisti znani kyle dawson?" je povezala skupaj delčke, ko se je spomnila, da je njegovo ime že zasledila in ga enkrat hotela že najeti. "sedaj vidim, da sem naredila odlično potezo, ko te nisem najela. tebi pa je po vodi splaval zelo masten zaslužek s tem tvojim odnosom," ga je premerila od glave do pet in mržnje ne bi mogla bolj izkazati kot jo je. "imaš v glavi zrak kot v svojih mišicah?" se ni ustavila z žalitvami in mu po svoje vračala enak odnos s katerim je on obravnaval njo. "in kot je rekel theo... nič se ni dogajalo in ničesar nisi videl. " se je nasmehnila na široko, obenem pa se s prekrižanimi rokami naslonila na rob umivalnika. ni se nameravala vmešavati, če igrica ne bi postala preveč groba. po lastni želji nikakor ne bo del navzkrižnega ognja.

skoraj zdolgočaseno je pogledala nož v rokah thea in sama pri sebi skomignila z rameni. ni se še premaknila, bila pa je v pripravljenosti. lahko se zaradi nje stolčeta do nerazpoznavnosti, toda tepca sta morala pustiti dihati in ne naravnost za v vrečo za trupla. preveč ljudi jih je videlo in sokrivde za umor pod nobenim pogojem ni imela prevzeti. zato je vse skupaj skrbno spremljala, vsak njun gib, vsako njuno žaljivko. njenemu kompanjonu ni smela dopustiti umora zaradi neke trapaste ženske, zato je ob tem morala paziti še, da ne bi šel predaleč. čeprav po svoje ne bi imela ničesar proti zaradi tepčevega odnosa do nje. ni se premaknila iz svojega mesta, niti ko je na thehovem vratu držal nož. vedela je, da ne potrebuje njene pomoči, čeprav je bila v popolni pripravljenosti skočiti za hrbet kylu in ga onesposobiti po potrebi. njena zdolgočasena ignoranca je bila zgolj odlično zaigrana in dvomila je, da sta oba skupaj opazila njene vmesne drobne premike, ki so theu ščitili hrbet. pištola zatlačena v hlače na njenem hrbtu je bila že zdavnaj v njeni desnici z napetim petelinom. eden ali drugi bi zgolj moral dvigniti pogled v ogledalo in bi zagledal, da pretepa ne opazuje nepripravljena in nedolžna punčka ob strani. rahlo je sicer trznila, ko je staknil tisto ureznino kot bi zabolelo njo, toda vseeno se ni vmešavala. ne še. in očitno tudi ni bilo potrebe, ker je šlo theu odlično brez katerekoli njene asistence. v trenutku njegove nepazljivosti obeh zaradi prevelike zaslepljenosti z garbanjem in dokazovanjem moči, se je iz svojega mesta ob umivalnikih premaknila k glavi kyla, ki je sedaj ležal na tleh. njen temnolasec je navidez obvladoval situacijo s palci pritisnjenimi na vrat silaka, toda ni bila prepričana če je hkrati opazil, da so grobijanove roke zašle nekam sumljivo stran. prav lahko bi tam skrival še kaj drugega in imel dodatno orožje poleg noža. "na tvojem mestu bi odnehala takoj zdaj!" je izrekla s povsem mirno hladnokrvnostjo, toda z grozečim prizvokom, ki ugovora ni dopuščal. v glavu mu je uperila pištolo in prst mirno držala na petelinu. morda se ni nameravala vmešavati v njuno dokazovanje moči, toda tudi ni nameravala thea pustiti samega v tem zosu, čeprav si je zanj verjetno bil kriv sam. prišla sta skupaj in ona ni bila človek, ki bi kogarkoli puščala za sabo. "odnehaj in mogoče boš ta skret zapustil na nogah in ne na nosilih. ali v črni vreči," je mirno, brez naglice nadaljevala in se ne umaknila proč od njegove glave, še počepnila je k njej. "ne šalim se, dragec," je v skrivenčen nasmešek ukrivila ustnice in nadaljevala: "storil si kolosalno napako, ker si me podcenjeval. torej... kako bo?"

Naslov sporočila: Re: country bar Ned Maj 19, 2013 6:37 am

tag; cay and theo ;3

» da, lovec na glave. ti to ni bilo jasno že prvič, ko sem to rekel ? « se je odzval na njene besede in se posmehnil v njeno smer. barbika je res lahko bila že končno tiho in se umaknila od vsega skupaj, če je hotela avtogram ji ga bo napisal, a pod drugimi okoliščinami. sedaj je res želel samo razbiti obraz prekletega temnolasca in mu dokazati da se nihče ne bo tako obnašal do njegove žene, ne glede na to v kakšnem stanju je njun zakon. » masten zaslužek ? od tebe ? moj posel ni igra monopolyja zato me res ne gane, « ji je dal vedeti svoje in se nehal obregati ob njo, kajti je samo izgubljal čas, ko se je ukvarjal z njo in njenimi nesmisli. je sploh morala biti tukaj ? on je potreboval samo temnolasca in opraviti je hotel z njim in ne dodatno še z njo. za razliko od nekaterih res ni imel namen pretepati žensk in jim kazati kdo je as v prostoru. se res ni mogla samo umakniti in ne delati iz sebe neke pogumne najstnice ? bilo je smešno, patetično in neumno. » prava se oglaša, blondie, « ji je samo zatrdil utrujen od njenih otroških žaljivk, ko tisti res odraslih očitno ni bila sposobna. prekleto, so kriminalci res tako nizko padli, da so v svoje misije pošiljali majhne otroke, ki čez dan v rokah držijo sladkorno peno in zbirajo nalepke iz čokolad ? smešno, res. in potem so se šli neke pogumneže in kralje podzemlja. bedaki. sedaj pa tukaj ni bil službeno, sicer bi dekle bilo tudi že na pol poti do policijske postaje, da se ji tam da glavo na hladno in spozna kako nizko je padla, ampak je bil na osebno misiji in res mu je dol viselo za njo.
» oh mar res ? kolikor poznam tvoje bedne podvige, so vsi polni orožja, ko jajc za drugega nimaš, « se je odzval na njegove besede s posmehljivim nasmeškom na ustnicah. ni ga skrbelo na kakšen način se je imel braniti. sam je imel v pripravljenosti vse. svoje pesti, nož in če je potrebno tudi pištolo za hrbtom. s prekletim kretenom je imel namen opraviti in oditi v večer popolnoma mirno. lahko sta bila dva, a dekle za njega res ni bila velika grožnja. prej malenkostna ovira na poti. » smešno, « je komentiral in privil njegovo roko, da je lahko bolečina zajela bedno telo. ni ga bilo potrebno besedno zviti, svoj odgovor na njegov posmeh je dobil že v pravi meri. » ne bom te ubil in si mazal rok s tvojo ničvredno krvjo. samo izbil ti bom tvoje zobe, da se boš spomnil na koga se ne spravljati, « mu je grobo odgovoril, ko je posegel po svojem nožu in mu ga močno privil ob njegov vrat in bil je pripravljen tudi zarezati, če bi to bilo potrebno. potrpežljivost ga je tako ali tako pošteno minevala in ni imel namena prenašati vsako neumnost. temnolascu je vseeno uspelo pridobiti nekaj prednosti in je bil na vrsti sedaj on, da je pristal v malce podrejenem položaju, a ga to ni skrbelo ne zares. » to ali jo bom dobil nazaj je moj problem in ne tvoj, prijateljček. « se bo sedaj še vmešaval v njegov zakon ? mar ni bilo dovolj, da je pretepel njegovo ženo na strehi ? mar že to ni bilo dovolj podlo in nizko ? kreten. peder. marsikaj bi mu lahko rekel, a se je morala še princeska vmešati in igrati neko bojevnico s svojo pištolo. » tudi jaz na tvojem, « ji je siknil čez zobe in stisnil pesti v rokah, ker mu je dekle res paralo živce, ter prekleto da bi jo sedaj najraje vrgel ob steno kolikor je bila lahka, a vsaj neko etiko je znal obdržati za razliko od temnolasca. » ja ? in kaj mi boš naredila ? ustrelila ? z vsemi pričami v baru ? zapletla se boš samo ob vajine lastne besede izrečene pred minutami, « se je brezskrbno odzval in je smeh zajel prostor, ker ga njena pištola res ni skrbela. pa naj ga ustreli, če je tako pogumna. ampak ni. navadna plastična reva. » mislim, da napaka ni moja, dragica, « je dejal in pogled usmeril proti njej, ko je počepnila proti njemu. je resni to počela? tako neumna. » preveč pogumno se delaš, krava, « je še nadaljeval in izkoristil njen počep, da jo je lahko močno odrinil da je tudi sama sedaj bila na tleh in se spravil na njo, da bi ji lahko izbil pištole iz roke. » ne vmešavaj se, « se je še enkrat oglasil in jo z nogo na rahlo odrinil in s pištolo v rokah se usmeril proti theu. » sit sem te male kokoške tukaj. midva bova opravila enkrat na samem, to ti obljubim, « je pozornost z besedami usmeril proti temnolascu in pištolo vrgel pred njega, svoj nož na vrnil nazaj na svoje mesto, njega pa v naslednjem trenutku prijel za majico in pritisnil na steno. » to ti obljubim. « z besedami je prenehal in samo na močno ga je odrinil stran in nato spet zalučal proti steni, da se je lahko udaril z glavo in to je bila njegova poteza odhoda.