family tomb

Naslov sporočila: Re: family tomb Ned Maj 26, 2013 8:22 pm

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 662 words.

le oklepala se je njegove srajce ter tu in tam še zaihtela, rekla pa ni ničesar. ni ji bilo potrebno, počutila se je dovolj varnega v njegovem objemu. tam, kjer ji je bilo najlepše. lahko bi preprosto ostala tako za vse svoje življenje, ljubila ga je s celim srcem in iskreno, prav vse bi dala zanj. vse, kar je lahko, tudi svoje življenje. in dejstvo, da je sedaj pod njenim srcem rastel njegov otrok… hja, niti ni vedela, kaj naj si misli. ni ga sovražila, še zdavnaj ne. pravzaprav ga je ljubila, tako kot je ljubila njega, vse kar je bilo njuno je občudovala. in ni ga nameravala deliti z nikomer. prav nikomer. in ravno zato je svetlolasko sovražila, še toliko bolj. ker si ga je mogla deliti z njo. z preprosto barbiko. že res, da ni vedela nič o njej in je pravzaprav delovala prijazna, vendar sedaj jo je tudi to motilo. vsa ta njena pretirana prijaznost, nadležen nasmešek na obrazu, celo njen glas, način kako so ji padali svetli lasje po ramenu. za trenutek se je namrdnila. vedela je, zakaj si jo je timothy izbral. ker ji je bila na nek način podobna. pa čeprav le po videzu. vendar v tem trenutku to ni smatrala kot kompliment, v bistvu bi jo še toliko raje odstranila. »ne, vse se ujema. skoraj… skoraj nemogoče bi bilo, da bi zadeva dokazala nasprotno,« je odgovorila svetlolaski, čeprav je najprej hotela ostati tiho, vendar kljub temu. narahlo je zavzdihnila. prekleto, kam jo je celotna stvar pripeljala, sploh verjeti ni mogla. njene misli je preusmeril njen ljubljeni brat ter dvignila je še vedno objokane oči proti njemu ter pokimala in se narahlo nasmehnila. pokimala je na njegove besede ter ga objela okoli vratu in mu na lice podala poljub. »hvala,« je zamrmrala ter naslonila glavo nanj. sovražila je to, da je morala zaradi neke povprečne blondinke dejansko igrati njegovo sestro, zares jo je sovražila. morda se tega prej niti ni toliko zavedala, vendar v tem trenutku je bilo, kakor da bi se jeza le še bolj kopičila v njej. in ko ga je vprašala kako je, se je naprej namrdnila, odprla oči ter se ozrla proti njej z resnim izrazom na obrazu. ne, ni se ji več dalo igrati prijazne deklice, dosti je imela tega. nasmehnila se je, ko ji je pritisnil poljub na svetle lase, nato se pa namrdnila. za hip je pogledala proti njemu. »si res dobro? bog, ne bi ti smela tako sedeti v naročju, najbrž sem vse le še poslabšala. oprosti, oprosti, oprosti,« je mrmrala ter se ob tem namrdnila in previdno splazila iz njegovega naročja, ko ga je še enkrat zopet narahlo objela, nato pa ga le spustila. prekleto, v tem trenutku se je celo počutila sebično, res ne bi smela početi tega. narahlo je zavzdihnila, ko je barbika zopet začela čebljati. bog, res ni mogla malo, čisto malo mira jim podariti? oh seveda ne, kaj je pa mislila. prisilila se je, da se ni zazrla proti njej ter ji namenila nič kaj prijazen pogled – glede na to, kakšen vtis je dobila o njej, bi definitivno začela timothyju stokati kako je ne mara, on bi jo začel opozarjati, da se ne sme vesti tako do nje in še cel kup popolnoma nepotrebne drame. ne hvala, tega res ni potrebovala. ob njenem vprašanju je privzdignila obrvi ter se zazrla proti svetlolaski. »glede na signal tu in glede na oddaljenost, prav tako pa lokacijo, mislim da je logično, da ne bodo tako hitro. ali pač?« je dejala popolnoma ravnodušna, kakor če ni bilo to logično kot beli dan. »kakor hočeš,« je zamrmrala, ne preveč prepričana ali jo je slišala ali ne. umaknila je pogled stran, kakor da pozornost namenja vsem drugim, ob tem se pa naslonila na hladno steno. res bi se morala barbika počasi odstraniti, vsaj dobro voljo bo dobila nazaj in prišla k sebi od novice, ki ji bo definitivno dodobra spremenila prihodnost. samo, če bi se barbika malce spokala stran.

Naslov sporočila: Re: family tomb Pon Maj 27, 2013 10:46 am

tag, poppy & carrie smitten

iskreno bi lahko rekel, da so ga carrijine besede nekoliko potolažile, a vsekakor ni pričakoval tega, kar je nato izrekla njegova sestra. ničesar ni rekel, samo spremljal ju je s pogledom, svojo zdravnico, svoje dekle, ki ga je pripeljal sem v prepričanju, da bosta zdaj lahko končno načela normalno življenje.. in svojo sestro, ljubezen svojega življenja, za katero mu je bilo tako ali tako večno garantirano, da je ne bo nikoli imel. ne zares, ne tako, kot bi se spodobilo. bila je vizija, ki jo je imel pri sebi, ki jo je ljubil, a ki je ni mogel dobiti, ker.. ker ni bila njegova, ni mu pripadala. to mu je navsezadnje jasno povedala, ko sta se nazadnje videla v tistem starbucksu, ko mu je zaupala, da ima fanta.. in ko je on navsezadnje sklenil, da je zadnji čas, da si še sam poišče dekle. carrie je bila.. dobra oseba, bila je dobrodušna in imela je veliko srce, v katerega ga je bila pripravljena sprejeti. spet po drugi strani je vedel, da je ne bo nikoli sposoben pravilno ljubiti in to ga je samo dodatno mučilo.

"nič ni," je zmajal z glavo, ko se mu je poppy izvila iz nasmeška ob strahu, da ga bo šokodovala. kako bi ga lahko? bila je mehak balzam za njegovo telo, glasba za njegova ušesa, bila je njegova muza, njegova boginja; bila je vse, kar bi si tisti trenutek želel držati v svojih rokah. "dobro sem," je še enkrat z mehkim nasmeškom zatrdil obema, ko se mu je zazdelo, da dekleti prav zares ne razumeta, da sta najbrž obe v veliko hujšem stanju, kot on sam. in prav zato.. prav zato ju je hotel obe tukaj, ob sebi, da je lahko kadarkoli pomagal katerikoli izmed njiju, ki bi pomoč utegnila potrebovati. vedel je, da je carrijino stanje kar najhujše, zato je bilo zanjo najbolj nujno, da ostane tukaj in da si ne izmišljuje kakšnih misij za dobro vseh ostalih poškodovancev. obe sta morali ostati tukaj.

skomignil je z rameni, ko sta se dekleti odzvali na njegovo potrebo po rešilcih; o bog, ob sebi je imel dve ženski v izredno slabem stanju, sem pa je navsezadnje lahko štel še sebe, ker je vedel, da bo potrebno tudi njegovo rano zakrpati, sicer lahko zadeve postanejo še bolj grde, kot so že bile. "počasi bi morali biti tukaj," je končno zamrmral po premisleku. "če gre za.. velike nesreče, kot je to, potem to kakopak postane prioriteta." tako je bilo nazadnje, ko se je tisti dobrodelni dogodek spremenil v tragično streljanje. sicer se je odvijal blizu centra, a čas, v katerem so bili tako rešilci, kot tudi policisti, tam, je bil rekorden za tolikšno razdaljo. torej bi navsezadnje tudi oni morali počasi zaslišati sirene, mar ne..? "ne, carrie," je strogo odkimal, ko je zaslišal njene besede. "poškodovana si, če ne boš mirovala.." je še enkrat zmajal z glavo, zavedajoč se, da bi se ta situacija lahko končala huje, kot si je katerikoli med njimi utegnil predstavljati. "tukaj počakaj z nama."

Naslov sporočila: Re: family tomb Čet Maj 30, 2013 1:34 pm

tag; the team :3
note; this shall be fun :3

lahko je bila sama občutno preveč naivna za vse dobro na tem svetu, ter jo je prav zato toliko bolj begala zloba skupine ljudi ali posameznika, ki si je drznil uničiti tako lep dan in za svojo neko lastno maščevanje vreči bombo in pri tem raniti še ostalo povabljeno množico. drugačne razlage ni mogla pridobiti kljub napornem razmišljanju, saj je dvomila da bi šlo za kakšno takšno ali drugačno nesrečo. četudi bi se cerkev sama porušila, pri tem ne bi bilo tolikšnega poka, ter tudi oni bi bili na varnem v tisti mali grobnici iz katere so se komaj izvlekli, ter sta morali s poppy veliko preveč napora vložiti, da bi odmaknili ruševine z timothyja. na srečo pa je bilo vse dobro in se je lahko premikal, ter je s časom tudi nekaj barve nazaj dobil v svoj obraz. sama je pozabila na rano na njeni glavi, ter se ni preveč niti ukvarjala z njo, saj bi se hujše posledice že poznale na njej in na njenem stanju, a je tako obstala skupaj z njima in lahko dokaj normalno spremljala vse skupaj in tudi prevzela skrb za stanje poppy, ki če je bila res noseča, je precej burno začela svojo prvo fazo. navsezadnje sedaj res ni mogla posegati po boju za življenje, skrbi za brata in reševanje njegovega življenja izpod težkih ruševin. pravzaprav pa nobene od njih ne bi smel bit postavljen v tako situacijo. ni bilo ravno najhujše kar je doživela, ker se od dobrodelnega dogodka še ni počutila v tolikšni kaotični situaciji. pištola usmerjena v njo in na drugi strani policist, ki jo je skušal rešiti…nekako je imela v tistem trenutku samo scenarij kako se bo pričel strelski pohod okoli nje in bo vse priletelo naravnost v njo. tukaj je vse skupaj minilo, ko se je tim izvlekel in so prišli ven na varno.
signali gor ali dol, prioriteta gor ali dol. po njeni logiki bi že morali biti tukaj in ne šele noreti nekje na pol poti. ljudje so potrebovali nujno pomoč in glede na to da je bilo že v njeni skupini tako, ki jo je lahko oskrbela ona sama, potem ni hotela vedeti kako je z ostalimi. prav tu pa jo je čevelj žulil. » ampak – « je hotela ugovarjati in pogledala proti timothyju. » saj sem dobro, nekako, ter ljudje ne morejo čakati v nedogled na neke bedake v rešilnih opravah, ki se niso mogli prej prikazati, « se je grobo spravila kritizirati njene sodelavce, ter se ob tem rahlo namrščila, saj je po drugi strani vedela da ima prav in bi ga morala poslušati, ter ostati tu. veliko tako ali tako ni mogla. » počasi me to čakanje ubija. ti potrebuješ najmanj slikanje in poppy bi bilo najbolje takoj preveriti ali je v drugem stanju ali ne in jaz s to rano na glavi tudi nisem za nikamor. potrebujem nas čim prej stran od tu, « je še zamrmrala in zavzdihnila v dan, ko se je zopet naslonila na steno za seboj in čutila utrujenost v njenem telesu in kako bi najraje se zavila pod odeje za nekaj dni in počivala v miru.