railway

Naslov sporočila: railway Tor Maj 14, 2013 6:47 am

tag; mission

prek glave si je potegnil kapuco temnega puloverja, ki ga je imel na sebi. ni videl potrebe po tem, da bi si na glavo tlačil kakšno nogavico z odprtinami ali kaj podobno očitnega. takšen kot je bil, se je popolno zlil s preostalo zapuščeno četrtjo, poleg tega pa ga je bila večina navajena hoditi tam naokrog in mu bistvene pozornosti niso posvečali. čakal je na umazanem peronu, za enem od napol podrtih stebrov. bilo je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to celotno okrožje vdalo zobu časa in se na lepem pričelo podirati ter spreminjati v prah. večina objektov, vključno z železniško postajo, je bilo že povsem pretrohnelih in zdavnaj propadlih, zapuščenih. vendar so se tukaj še vedno odvijale nekatere skladišče izmenjave, čeprav je lahko sklepal, da so v njih sodelovali zgolj nosilci nečedenih poslov. in sedaj je bil eden od njih tudi sam. vedno je bil prepričan, da mu bo čisto dovolj, če se bo še naprej ukvarjal s svojim pretepanjem v ringu, razbil kakšno čeljust tu ali tam, spravil koga občasno v nezavest, obenem pa opravljal predvsem manjše posle za tolpo, da ne bi nase pritegnil preveč pozornosti. kartoteko je namreč imel že kar lep čas. praktično od svojega štirinajstega leta, če ne že od prej. končno se je po preperelih tiril pridrsal tovorni vlak in počasi cvilil mimo njega z ustavljanjem. štel je vagone, ki so drseli mimo njega in svoje štetje ustavil pri petem. to je bil njegov zmagovalec, tam notri se je skrivala njegova prva naloga za saoirse o'brien. kako je pristal pri mafiji? res kako? včasih je hotel verjeti, da je v njem še ostala trohica moralne pravičnosti, a v trenutku, ko je pristal na ponudbo za prestop med irske vrste, je vedel, da se je hudo uštel. nobene morale več. nobenega občutka za prav in narobe. tako ali tako si je življenje že zdavnaj zavozil to te nepovrnljive točke.

počakal je, da se je vlak dokončno ustavil in nato pritajeno stekel do petega vagona. čudovita reč tovornih vlakov je bila ta, da so bili vsi prehodi odprti, prav tako vsa vratca. tako niso imeli zamudnih opravkov pri razlaganju tovora na njihovih končnih postajah. vedno je obstajala možnost, da se bo kdo vtihotapil med tovor, a pripravljeni so bili tvegati. oprijel se je male kljukice in se potegnil kvišku, naravnost v temno notranjost petice. počakal je zgolj trenutek, da se je njegov pogled privadil konkretne teme. v tem predelu mesta niso zapravljali denarja za nekaj tako bedastega, kot je javna razsvetljava. vsem je bolj odgovarjalo, če so bila njihova dejanja ovita v temo in glave skrite pred tujimi očmi. tudi njemu. priprl je oči in poskusil razločiti predmete okrog njega. cel kup visokih lesenih zabojnikov, a to ne bi smel biti problem. vedel je, da išče takšnega s posebno oznako. na njem bi se moral nahajati žig, začetnice SOB, saoirse o'brien. premikal se je po vagonu, med zabojniki in jih nagibal v stran. bili so polni slame, kar je najverjetneje pomenilo, da se je znotraj njih skrivala kakšna dragocena vaza ali druga umetnina. ali pa samo ovčje govno, kdo bi vedel. pogled se mu je ustavil na manjšem zabojniku in res, vrh njega je krasil žig. potegnil ga je proti sebi, pazljivo, da ne bi povzročal nepotrebnega hrupa. strojevodja bi moral zdaj urediti nekaj papirjev za prenos dobrin v center mesta. izračunali so, da ga to ponavadi stane petih minut, vključno s kajenjem ene cigarete. torej je moral delovati hitro. na srečo ni potreboval žage ali drugega orodja in je lahko leseni pokrov samo odlomil. vtaknil je roko v slamo in zatipal... nič. pizda. to bi moral biti pravi vagon. pizda, pizda, pizda. vlak se je iznenada začel znova premikati in njegov pogled je hitro švignil proti prehodu med vagoni. težave so že bile na poti.

vrgel je leseni pokrov nekam v stran in se spravil k drugemu zabojniku, isti žig. kako je bilo to možno? jih je kdo zafrknil? so se na drugi strani odločili za drug odgovor in nameravali preveriti njihovo sposobnost? odprl je še tega, prazen. naslednji z istim žigom. zdaj bi lahko obrnil vse naokrog in prav vse bi nosile njihov žig. zaslišal je bližajoče se korake in besno razbil nov zabojnik. napol sprijaznjen s tem, da dobesedno mlati prazno slamo, je vtaknil roko notri in zatipal papir. v katerega je bilo ovito nekaj večjega. hitro je potegnil ovoj na dan in ga razprl zgolj toliko, da je preveril, če je v njem res iskano orožje. končno terna! vrata prehoda so se takrat odprla in vanj je posvetila svetilka tistega ubogega varnostnika, ki so ga zadolžili za celoten vlak. bil je edina oseba na vlaku poleg strojevodje in brodyja. luč mu je zasvetila v obraz in stopil je pokonci z dlanmi dvignjenimi v zrak. a izraz na njegovem obrazu niti slučajno ni namigoval na predajo. ''malce brskam naokrog,'' se je široko nasmehnil, čeprav je bila polovica obraza zakrita s kapuco. vse nadaljno dogajanje se je odvilo izjemno hitro. skočil je pokonci in v istem gibu z nogo brcnil v svetilko, zatem pa še v drugo roko, ki je segla proti pištoli. slednja je zgrmela na tla in hitro jo je pobral ter namenil proti moškemu. ''ne... prosim, žena. otroci,'' je pričel prositi, da je moral brody zavzdihniti – vedno ista zgodba. ''ne nameravam te počiti, če samo opravljaš svoje delo,'' je nejevoljno pojasnil in v naslednjem koraku nameril udarec v njegovo glavo, ki ga je spravil v prijeten spanec in nezavest. načeloma pa bo z njim vse v redu.

prva ovira je že bila onesposobljena. zdaj je moral samo še priti dol z drvečega vlaka. stopil je na rob, pred odprtino skozi katero je poprej prišel v notranjost. in videl, da so še vedno v zapuščenem predelu mesta. lahko bi grozil strojevodji, naj ustavi vlak. lahko bi ga celo počil in sam naštudiral, kako se z rečjo upravlja. vendar ni nameraval ubiti nikogar za nekaj tako banalnega kot je kos orožja. zato mu je res preostal samo skok ven. znašel se je v takšnih situacijah, znal je prenesti udarce, silo tal, bolečino. nedvomno bo vse troje sledilo, ko se bo njegovo telo zakotalilo po asfaltu. večji problem bodo ljudje na ulicah povsod okrog, ki bodo z očmi spremljali dogajanje. a drugega mu ni preostalo. napravil je globok vdih, orožje pospravil pod jopo in popravil kapuco na glavi. en, dva... skočil je. s premikajočega se vlaka, da. hitro je zvil telo v položaj, v katerem bo utrpel najmanj poškodb, in glavo skril med ramena. zakotalil se je po tleh in čutil, kako so mu tla odrajsala vsako vidno sled kože. ustavil se je v počepu in takoj začutil bolečino v levi rami. dlan je bila do krvavega opraskana, prav tako členki. njegov hrbet je bil prepojen s pekočim skelenjem, zato je lahko sklepal, da je nekaj kože posnel tudi tam. a bil je dol in imel je paket. postavil se je pokonci in s pištolo nameril proti paru oči v temi. ''obrni se in odidi,'' je zamrmral z grimaso in počakal, da je očividec odšel. takoj zatem je poiskal telefon in zavrtel znano številko: ''reid tukaj. nekaj manjših problemov je bilo, ampak imam paket. rabim prevoz na adamsovo ob tirnicah.'' v trenutku, ko je prekinil klic, se je zgrudil ob prvi zid in odmislil na bes, s katerim je protestiral njegov hrbet. opravljeno.