Obred je bil naravnost čudovit, celo ganljiv. Četudi je bila že pred prihodom v čudovito, a naravnost gromozansko cerkev vse prej kot dobre volje, je za čas obreda svoje probleme potisnila na stran in se posvetila sijočima obrazoma neveste in ženina. Na temnolaskinem obrazu je žarel nasmešek čiste sreče, ki je žarela tudi iz ženinovih oči in trenutek je bil na splošno popoln. Samo, da ga ona glede na dogajanje zadnjega tedna nikakor ni mogla dojemati kot takega, kar je opazil tudi temnolasec, ki je sedel ob njej. Bila je utrujena, tečna in jezna, za povrhu pa še pošteno namrščena. Po njenih izkušnjah je bil ta obraz sicer rezerviran in za Benjamina Clarka tako značilen, kot je bil zanjo privzgojen vljuden nasmešek. Tudi, če je dodobra pobrskala po mislih, se ni mogla spomniti ali ga je kdaj videla nasmejanega in glede na naklonjenost, ki ji jo je izkazoval, je predvidevala, da bi večna namrščenost iz njegovega obraza izginila le v primeru, da bi se sredi največje množice spotaknila ali skotalila po stopnicah. Ne glede na to, kako zelo se je trudila, da bi bil odnos med njima vsaj nevtralen, se je temnolasec ves čas obnašal kot ženska z izredno hudim primerom PMS-a. Kot, da je bila ona kriva, da je njen oče pritisnil na njegovo šefico, da po tistem nesrečnem pripetljaju v banki potrebuje dodatno zaščitno? Vsekakor ni bila in če bi imela izbiro ga v tem trenutku ne bi bilo ob njej, prav tako kot tudi ne bi bila na poroki. Seveda je kot vsi v mestu dobila vabilo, a je nameravala dogodek vse, dokler ji ni župan zelo nazorno obrazložil, da kot njegova namestnica ne sme manjkati, preskočiti. Ko je ta plan splaval po vodi je upala, da bo Benjaminov dopust trajal dovolj dolgo, da se bo izognila njegovemu čemernemu spremstvu, pa tudi to ni šlo po njenih načrtih. Skupaj z dejstvom, da ji je tolpa nekaj dni pred tem na pragu stanovanja pustila pretepenega brata, da je njena najboljša prijateljica umirala in da jo je včeraj zvečer na mailu čakalo grozilno sporočilo, je bila trenutno sprovocirana do te mere, da je bila kot tempirana bomba, ki je samo čakala, da jo raznese. Seveda tudi dejstvo, da je njen spremljevalec, ki ga je v tistem trenutku skorajda sovražila, v smokingu izgledal hudičevo dobro, ni pomagalo.
Proti koncu obreda se je temnolasec očitno naposled le vdal lastni radovednosti, saj se je kljub svojemu ni-mi-mar-in-tu-sem-samo-ker-moram-biti imidžu, ki ga je sicer vzdrževal, nagnil k njej in jo šepetaje vprašal, kaj je narobe. »Brigaj se zase,« se je glasil njen neprijazen odgovor, ki je bil zanjo povsem neznačilen. Za vsakogar, ki jo je vsaj približno poznal, bi bila ta neprijaznost v nebo vpijoč znak, da je tik pred tem, da se zlomi, vendar je dvomila, da se je gospod Clark tega zavedal. Takoj, ko sta ženin in nevesta zapustila cerkev se je ta začela hitro prazniti in tudi sama je vstala, da bi se kar najhitreje prebila na svobodo skozi množico, ki se je začela nabirati ob vhodu. Kakor hitro se je premaknila ji je sledil tudi njen tako imenovani varuh, kar je brez posebnega razloga še bolj razdražilo njene že tako zelo trhle živce. Bližala se je velikim lesenim vratom in ravno razmišljala o tem, da ji ljudje očitno ne zaupajo niti toliko, da bi verjeli, da je sposobna poskrbeti sama zase, ko je na svojem trupu začutila par močnih rok, ki so jo nenadoma prestavile slab meter nazaj v kot ob stebru. Znašla se je ukleščena med njim in steno in že je hotela glasno ugovarjati ter policista, ki je to storil kresniti po buči, ko jo je oslepila eksplozija svetlobe. Sunek, ki se je širil od vhodnih vrat in je bil pospremljen z glasnim gromom, jo je še močneje vrgel ob steno in njena jeza je bila v trenutku pozabljena. Tla okoli nje so se tresla in prepričana je bila, da se bo zdaj zdaj zrušila celotna cerkev. Trušč in tresenje sta se nadaljevala tudi, ko je odmev eksplozije že potihnil. V želji, da bi dojela, kaj se pravzaprav dogaja se je ozrla okoli sebe, nato pa zakričala, ko je na tla le dober meter stran treščil eden izmed velikanskih lestencev, ki jih je še pred nekaj minutami občudovala. Bila je povsem izgubljena in pojma ni imela, kaj se dogaja, zato je glavo skrila med dlani in zgolj čakala, da bo najhujše minilo.

Če bi bila poroka samo teden dni prej bi bila sedaj kot vsaka druga ženska v cerkvi: z bebastim nasmeškom na obrazu bi zamaknjeno strmela proti oltarju, med razmišljanjem kakšno srečo ima nevesta pa bi imela v kotičkih oči solzico ali dve. Toda stvar se je odvijala tedaj in namesto, da bi se skoncentrirala na pocukrane zaobljube in berilo, ki ga je bral župnik, je ona trmasto buljila v klop pred seboj. Na samem lesu ni bilo nič posebno zanimivega, pa vendar jo je sledenje namišljenim linijam zaposlilo večino obreda. Zadnjih nekaj minut je sama sebe morila z ne ravno prijaznimi komentarji na košate, kičaste klobuke nekaterih gostij, ki so očitno verjele, da so z njimi videti kot angleška kraljica. »Samo za vašo informacijo, ženska je stara kot biblija. In ima boljši okus od tebe. In tebe. Uf, pa definitivno tebe. Temu ti praviš klobuk? … « Njene misli so nič kaj prijazno razpredale po svoje, vse dokler jih ni s svojimi besedami prekinil dotičen temnolasi policist. Krasno. »Kot sem že rekla, te ne briga.« Nameravala je biti kratka, a po nekaj tednih prikrite frustracije, ker je Benjamin ni prenašal kljub temu, da se je trudila biti čim bolj nezahtevna in prijetna oseba, so končno dosegli mejo. Godrnjač ji ni dal niti priložnosti, ampak se je kar takoj odločil, da je plehkoglava barbika. Pa naj bo po njegovo. »Zaželela sem si malo spremembe in se odločila posnemati tebe. Človek bi si mislil da ti bosta tečnoba in jamranje znana.« Takoj, ko je besede izrekla bi jih najraje vzela nazaj, kajti čeprav je bila več kot samo razdražena nesramnosti ni imela v krvi in celo tak dokaj nedolžen stavek je bil zanjo daleč preko meje. »Kaj, ko bi se vrnila k stari praksi: ti me ignoriraš in jaz se smilim sama sebi?« Besede je iztisnila skozi zobe tik preden je vstala. Poravnala si je dolgo, temno modro obleko brez naramnic, v kateri je praktično umirala od vročine, nato pa pospešila svoj korak. Za spremembo ji ni bilo mar, ali ji policaj sledi ali ne; bilo ji je povsem vseeno, če mu bo v vsesplošni gneči delo še dodatno otežila, bilo ji je vseeno za prekleto, butasto poroko. Hotela je domov, hotela je biti sama, da bi lahko uredila prekleto zmešnjavo, ki je zaradi množice najrazličnejših bolečih dogodkov vladala v njeni glavi. Vse se je dogajalo preveč nenadoma, preveč intenzivno, preveč povezano. Med eno in drugo katastrofo je imela komaj priložnost zajeti sapo in to je imelo nanjo kar se da slab učinek. Pritisk je bil prevelik in vedela, koliko sploh lahko še prenese.
Eksplozija vsekakor ni bila na seznamu pričakovanih dogodkov za ta dan, čeprav bi jo po takem tednu skoraj lahko pričakovala. Najprej se je mesec dni pred tem znašla sredi strelskega obračuna, danes pa bi jo, če je gneča ne bi zaustavila, skorajda razmesarila bomba. No, gneča in Benjamin. Temnolasec jo je namreč v zadnjem trenutku potegnil na stran in jo zaščitil z lastnim telesom, česar pa pravzaprav sploh ni dojela. Zavedala se je le drhtenja tal, glasnega bobnenja, njegovih rok na vsaki strani njenega telesa in dejstva, da se je zaradi njega počutila čudno varno. Njegova bližina je bila edini razlog, da je ni zajela slepa panika. Običajno ej bila ona tista, ki je ohranila trezno glavo in mirno kri, a z vsem, kar se ji je v zadnjem tednu zgodilo, sploh ni bila več prepričana, da je še vedno ista Savannah. Vsekakor njeni živci niso bili sposobni prenesti toliko stresa in njeno telo se je začelo, ko je samo slab meter od nje na tla treščil lestenec, nekontrolirano tresti. Kaj se je dogajalo s tem prekletim mestom? Počutila se je kot sredi tretje svetovne vojne, ne pa kot gostja na poroki. Šele dotik toplih dlani jo je pripravil do tega, da je roke spustila nazaj ob telo in se nato zazrla v dvoje rjavih oči, ki so jo pozorno opazovale. Za trenutek je pozabila na ves pekel okoli njiju in ga ob pomirjujočih besedah pogledala, kot bi padel z lune, nato pa jo je oddaljen krik znova priklical v realnost in panika je bila nazaj. Krasno. Šele njegova omemba poškodbe ji je dala vedeti, da jo je dejansko zaščitil in če je bilo to sploh možno se je ob tem počutila samo še slabše. »K-koš-koščkov stekla?« je zmedeno zajecljala, nato pa ga brez večjih ceremonij zaobšla in si ogledala nastalo škodo. Prekleto. Njeno znanje prve pomoči je bilo omejeno na obvezna predavanja pred šoferskim izpitom, a lahko je videla, da rane niso globoke. Bile pa so boleče in koščki stekla so to bolečino še ojačevali. »Lahko jih vzamem ven, če hočeš,« nagnila se je nekoliko naprej, da je lahko videla njegov obraz in stopnjo bolečine na njem, medtem ko je čakala na odgovor. Počutila se je tako prekleto krivo, da je preprosto morala pomagati. Nekaj pa je bilo tudi na tem, da je bila to izvrstna distrakcija pred njenimi mislimi. Čeprav je imela cel kup drugih idej ga je ubogala in sedla, čeprav je to pomenilo, da je sedela povsem ob njem. Prekleti lestenec ju je namreč dobesedno ukleščil v [i]kot[/b], ki je bil ravno dovolj velik, da sta lahko oba sedela in je lahko imel Benjamin stegnjeno poškodovano nogo. Ob njegovih besedah se je namrščila in naredila komaj opazno šobico. »kot prvo: če sem blond in moja ideja preživljanja prostega časa ne vsebuje pretepanja boksarske vreče v telovadnici to še ne pomeni, da sem pahnjena na poroke in pocukrano romantiko.« Pa čeprav je bila, to v tistem trenutku resnično ni bilo pomembno. Pomembni so bili stereotipi in njen ponos. »Kot drugo: človek ima pravico do slabe volje. Ti si živ dokaz za to.« Navsezadnje ni bila ona tista, ki je pol svojega življenja preživela namrščena, drugo polovico pa je tako ali tako spala. »In tretje: kaj ti daje misliti, da si oseba, s katero bi se želela pogovoriti? Mimogrede, kakšen praznik je pravzaprav danes, da se sploh pogovarjaš z mano?« Vse, kar je ponavadi dobila od njega je bilo kimanje, odkimavanje ali skomig z rameni, sicer pa je bil pravi mojster v enozložnih povedih. Nje hudournik čustev je zaustavila šele bolečina, ki je šinila čez njegov obraz, in jo spomnila na njegovo nogo. »Prekleto sranje.« Kletvice. Še ena nova in vse prej kot pričakovana stvar zanjo. Skobacala se je na kolena in počepnila ob njegovi poškodovani nogi, nato pa se s tresočimi rokami ozrla proti njemu: »Lahko pogledam?« Če je lestenec povzročil krvavenje sta ga morala nekako zaustaviti. Navsezadnje ni bilo videti, da se bosta kaj kmalu spravila od tukaj.

Zmedeno in živčno ob enem se je ozirala okoli sebe, če bi bila eksplozija morda samo uvod in bi zdaj v cerkev pridrvelo še cel kup oboroženih in zamaskiranih ljudi, ki bi jih drugega za drugim pobijali. Za dekle, ki je odraslo na mirni posesti nekje na podeželju, kjer se še prometne nesreče niso dogajale, je bilo mesto očitno preveč. Vajena počasnega, gotovega ritma življenja se je izgubljala v negotovosti, hitrem tempu in nevarnosti, ki je nanjo in na vse, ki jih je imela rada, prežala izza vsakega vogala. Bila je tako prekleto utrujena od truda, ki ga je vlagala v vsako prekleto stvar v svojem življenju: v službo, prijatelje, vase. Truda, ki je bil potreben že samo, da se njeno življenje ni zložilo skupaj kot hišica iz kart. Kljub vsem naporom pa ni mogla preprečiti stvari, kot je bil takrat strelski obračun v banki, zajetje in pretepanje njenega brata ali eksplozija, ki je odjeknila zgolj nekaj minut nazaj. Ni imela kontrole, ki jo je krvavo potrebovala, hkrati pa se je zdelo, da so bili vedno ranjeni vsi razen nje. Zato je sedaj tudi zgolj prezrla njegove mučeniške besede in za njegovim hrbtom zavila z očmi, medtem, ko se je nežno lotila odstranjevanja drobcev stekla. Čutila je, kako je pod njenimi rokami trznil od bolečine, ko je izvlekla prvega, zato je požrla lastno nejevoljo in ga skušala zaplesti v pogovor, s tem pa njegove misli speljati stran od bolečine. »Hvala,« je tiho zamrmrala, vedoč, da jo bo kljub temu slišal. »Ker si me potegnil stran in me zaščitil, mislim.«[/b ] Odstranila je še enega izmed drobcev, ki so se pod njenimi prsti na srečo vdali brez večjega upiranja. Zaradi ostrega roba nekaterih se je njena koža sicer vdala in njene prste so krasile majhne ureznine, a to v primerjavi z njegovimi poškodbami ni bilo nič. [b]»To steklo bi se čisto lahko znašlo v mojem obrazu. Oziroma, jaz bi verjetno stala točno pod lestencem.« Ta ugotovitev zagotovo ni koristila njenim živcem in lahko se je samo zahvalila bogu, da je odstranila še zadnji košček stekla, še preden so se ji roke začele nenadzorovano tresti. Spet. »Nisem omedlela,« se je bledo nasmehnila, ko se je sesedla na tla poleg njega, bolj ker jo noge niso več držale kot zaradi lastne volje. A tega mu ni hotela pokazati, vsaj dokler je imela še vsaj kanček moči, da bo zadrževala hurikan čustev, ki je divjal v njej. Še posebno ne njemu, ki je bil poosebljena čustvena kontrola in nadzor, ob čemer se je sama počutila še bolj šibko. Ko jo je označil za barbiko je po izrazu na njegovem obrazu vedela, da pričakuje njen odpor in zanikanje, a je namesto tega zgolj umaknila pogled na svoje dlani, na katerih je bilo še vedno nekaj krvavih madežev. Da, verjetno je bila res. Razvajena, svetlolasa bogatašinja, ki je vedno dobila, kar je želela in je bila zaščitena pred vsem hudim, kar je svet lahko ponudil. Njeno življenje bi moralo biti popolno, vendar je bilo daleč od tega. Pravzaprav je v tistem trenutku spoznavala, da je bila vsa zaščitenost pred svetom in njegovo krutostjo najslabša stvar, ki se ji je zgodila. Zaradi tega je bila zdaj, pri petindvajsetih, ko se je okoli nje nabral kup problemov, povsem nemočna in ni imela pojma, kako naj se z njimi sooči, kaj šele kako naj jih reši. Na roki je med razmišljanjem vrtela prstan, očetovo darilo za pridobljen položaj podžupanje, nato pa ga v navalu jeze in sovraštva, ki ga je do njega nenadoma začutila, ihtavo snela s prsta in spustila iz rok. Benjamin je bil približno tako sočuten sogovornik kot lestenec, zaradi katerega sta bila ujeta v tem prekletem kotu in raje, kot da je še naprej poslušala zbadljivke na svoj račun, ki so v tistem trenutku vse prej kot pomagala, se je zaposlila z njegovo poškodovano nogo. Razjedal jo je občutek krivde, saj ga če ne bi bilo nje sploh ne bi bilo tukaj in posledično tudi ni bil poškodovan, zato je preprosto morala storiti nekaj. Hlačnico je potegnila nekoliko višje po nogi in zagledala pošteno obtolčeno oteklino, ki je zaradi udarca že nekoliko pomodrela. Znakov kakršne koli krvavitve ni bilo, prav tako pa ni bilo dvoma o vrsti poškodbe: noga je bila zlomljena in pri tem mu ni mogla pomagati. Čudovito, sedaj se bo počutila krivo še zato, da bo temnolasec zaradi nje vsaj mesec dni na bolniški. Je imel kdo še kak problem odveč in ji ga je želel obesiti na pleča? Ob vsem, kar je tam že bilo se je spraševala, če bi sploh opazila razliko. »Obljubim, da ne bom jokala, sploh ne v tvoji bližini,« je besede iztisnila skozi zobe, ko se je vrnila nazaj v sedeč položaj, čeprav mu je bila v tistem kotu veliko preblizu za njen okus. Iz njegovega glasu je lahko razbrala, da mu je šla celotna stvar še kako na živce in ni mu nameravala dati zadoščenja, da bi jo videl zlomljeno, ker bi o tem verjetno poslušala še vse dokler ne bo očeta končno prepričala, da ji nihče ne streže po življenju. Čeprav ni vedela, kako bo to po današnjem dnevu storila. Z dlanjo je segla k lasem in ugotovila, da je šla njena skrbno ustvarjena pričeska v franže, zato je iz las potegnila tistih nekaj lasnic in jih razpustila. »Samo zlomljena je, če te to kaj potolaži,« je pomignila na njegovo nogo, pri tem pa dlani uprla v tla, da se je nekoliko presedla. Oziroma, se je nameravala presesti, kajti kakor hitro je dlan potisnila ob tla je začutila pekočo bolečino, ko je je v mehko kožo zaril kos stekla. Čudovito. »Prekleto, kaj tega kar ne bo konec? Zakaj za vraga ni prekleti lestenec preprosto padel name in prihranil dodatno delo?« Bolečina je bila zanjo tista kapljica čez rob – oči so se ji napolnile s solzami in na to svoja čustva ni imela nobenega vpliva več. Vse, kar je še lahko storila, je bilo to, da je kolena potegnila k sebi in se, medtem ko jekrvavečo dlan stiskala ob sebi, s čelom naslonila nanje, da bi solze skrila pred Benjaminovim prezirljivim pogledom, ki jo je žgal skoraj tako kot boleča roka.

Načeloma ni imela problemov z zahvaljevanjem ali pohvalami, tokrat pa bi se ob Benjaminovi repliki najraje z dlanjo usekala po čelu. Ali pa bi usekala njega, to je zvenelo še bolj mamljivo. Spet je zgolj hotela biti prijazna in mu povedati, da je cenila njegovo dejan je, on pa je seveda moral igrati prekleto opeko in je hladno kot let pripomnil, da je zato tako ali tako plačan. »Saj res, kako sem neumna!« je pripomnila, iz njenega glasu pa je vel sarkazem, ki ga je bilo praktično nemogoče prezreti. »Mislim, verjetno si celo navdušen nad nogo in vsemi poškodbami! Po vsej verjetnosti te zaradi vestnega opravljanja službe ob vrnitvi čaka napredovanje, pa še bolniška in denar od zavarovalnine. Če to ni obetavna prihodnost!« Na njenem obrazu se je prvič, od kar je prestopila prag cerkve, pojavil nasmešek, vendar ta še zdaleč ni bil podoben prijaznemu smehljaju, ki je običajno krivil njene ustnice. Ne, ta nasmešek je bil tog, slabo zaigran in tako očitno ironičen, da se je zdel na njenem obrazu popolnoma tuj še njej sami. Zakaj za vraga je moral biti tak presneti neobčutljivi tepec? Očitno ji je bilo usojeno, da si to vprašanje postavlja vedno, ko je bila v njegovi bližini in jo je zabil s svojo ravnodušnostjo, ona pa je pod vljudnim nasmeškom molče skrivala prizadetost, ker ni vedela, s čem si je to hladnost zaslužila. »Ha-ha,« je besedo izgovorila tako, da je bilo očitno, da ni niti najmanj smešen, kajti prepričana je bila, da se ji je zopet norčeval, samo da tokrat na drugačen način. Tako sita je bila ljudi, ki so imeli o njej samo na podlagi njenega videza in govoric slabo mnenje in ji niso dali niti priložnosti, da bi se izkazala, da od same jeze najraje začela kričati kot ponorela, a tega seveda ni nameravala storiti. Vzgojena je bila v uglajeno mlado damo in temu okvirju se včasih ni mogla izogniti niti, ko si je to resnično želela. Oh, hudiča, v še ničesar si ni želela tako močno, kot je v tistem trenutku hotela, da bi vse skupaj izginilo, pretekli dogodki, družinske težave, celo policist Clark, katerega življenjsko poslanstvo je očitno bilo kazanje svetu, da mu ni mar, pa čeprav bi mu včasih prav moralo biti. Ob zahvali in besedah, ki so zvenele skoraj normalno je zgolj odmahnila z roko, saj konec koncev res ni storila nič posebnega. Ko je s tal pobral njen prstan ga je grdo pogledala izpod obrvi in prekrižala roke na trebuhu. »Verjemi, ne bo mi.« Vse od kar se je podoba njene na prvi pogled idealne družine začela sesuvati v prah je za krivila očeta in njena jeza nanj je vsak dan samo še naraščala. Pravzaprav je bila njegova odgovornost tudi, da je zadnjih nekaj tednov preživela v naravnost očarljivi Benjaminovi družbi, zato je imela ta trenutek še en razlog več, da tisto hudičevo podkupnino v obliki prstana zaluča kar se da daleč stran. To bi storila, če bi ji gospod policist sploh vrnil prstan, pa ga je namesto tega popokal v žep in si prislužil še en ne najbolj prijazen pogled iz njene strani.
»V nasprotju s tem, kar vsi verjamete nisem popolnoma nesposobna in znam poskrbeti sama zase,« ga je razsvetlila z novico, ko je začel jamrati. Iz slabega je šlo samo še na slabše in kmalu je jokala, čeprav je sama sebi strogo obljubila, da tega ne bo storila. Njena skrbno vzdrževana kontrola je izginila neznano kam. Šele njegov dotik in dejstvo, da jo je poklical po njenem vzdevku sta znova vzbudila njeno pozornost, a je zgolj odkimala in se ga s tresljajem ramena otresla. »Nehaj. Daj mi dve minuti, da se zberem in ne boš me rabil več prenašati.« Hotela ga je odgnati in si s tem pridobiti želeni mir, a ni odnehal, dokler se ni končno vzravnala. Že samo to je bilo za Benjamina, ki ga je poznala ona, hudo neznačilno, ko pa je začel s kosom svoje srajce nežno povijati njeno dlan pa preprosto ni več vedela, kaj naj si misli. Hladen, brezsrčen temnolasec je izginil in namesto tega se je na čednem obrazu prvič pojavil pristen nasmešek, ki ni bil posledica norčevanja iz nje. Ob njegovih besedah je lahko samo pokimala, olajšana, da ji kri ni več lila po roki, nato pa se je skozi solze suho zasmejala. »Dogaja? Hočeš reči, da si bil že na več porokah, kjer je razneslo vhod?« Zmajala je z glavo in pustila, da ji je z lic obrisal solze, preden je nadaljevala: »Ne morem si pomagati, vsega je preprosto preveč. Zakaj se vse slabe stvari nad človeka zgrnejo naenkrat?« Proseče se je zazrla vanj, kot bi ga moledovala, naj ji odgovori na vprašanje, za katerega sama ni mogla najti smiselne razlage. Občutek njegovih rok na njenem obrazu ji je ugajal in nenadoma se je počutila varno. Občutek jo je dovolj presenetil, da se je namrščila, preden se je znova toliko zbrala, da je lahko odgovorila. »Vem, ampak preprosto… ne morem nadzorovati tega. Solz.« Skomignila je z rameni in z dlanjo zdrsnila po eni izmed njegovih, ki sta še vedno nežno oklepali njen obraz. Globoko je zajela sapo, nato pa v želji, da iz sebe spravi to poplavo čustev in dogodkov, začela govoriti, čeprav je vedela, da ga vse skupaj niti najmanj ne zanima. »Vse se je začelo s streljanjem v banki,« je tiho začela in zaprla oči. »Da sem bila tam ustreljena verjetno že veš, ker je to tudi glavni razlog, da si sploh obtičal tukaj z mano. Potem pa se je vse skupaj odvijalo tako hitro, da še vedno ne vem, če je vse res ali sem samo sanjala. Nekaj dni kasneje sem sredi noči na pragu našla mojega brata, Sebastiana – pretepenega do nezavesti. Potem sem na mail začela dobivati grozilna sporočila, izvedela sem, da ima moja najboljša prijateljica pred seboj samo še nekaj dni življenja in potem še to, ves ta kaos.« Ko je vse skupaj spravila iz sebe se je počutila nekoliko lažje, lahkotnejše, pa čeprav ni imelo nikakršnega smisla. Dobro ji je delo, da se je lahko z nekom pogovarjala, sploh, ker ni več imela Otti, ki bi ji zaupala vse svoje dvome in skrbi, pa čeprav je bil ta nekdo prav njen trdosrčni varuh. »Ne vem, zakaj sem tako hudičevo šibka,« je opravičujoče zmajala z glavo potem, ko je naposled končno odprla oči in se soočila z njegovim pogledom.

Bila je tako zaposlena sama s seboj, s svojimi občutki, zmešnjavo in izgubljenostjo, da je z lahkoto preslišala njegove, kot običajno s sarkazmom prepojene besede. Če bi se ozrla samo nekoliko bolj na levo bi lahko opazila, da jo gleda povsem drugače, kot je bila od njega kadarkoli vajena. V njegovih očeh ni bilo ne prezira, ne jeze ali vzvišenosti, ki jih je bila pri njem sedaj že vajena. Ko je jezno poškilila proti njemu je zagledala nekaj, kar jo je spominjalo na… radovednost? Pogleda v njegovih očeh ni znala uvrstiti v nobeno izmed znanih kategorij, a morala priznati, da se je kanček jeze v njej umaknil ter pustil, da ga je nadomestil drobec nekega čudnega veselja, ki ga ni povsem razumela. Pravzaprav se je ob pogledu nanj v njej dogajalo veliko stvari, ki jih ni razumela, sploh, ker je že davno obupala nad samo možnostjo, da bi z njim imela kaj tako običajnega kot povsem navaden, vljudnostni pogovor. Verjetno je morala biti na pogled naravnost grozna, vsa prekrita s prahom, za povrhu pa še objokana in pošteno razkuštrana. In seveda ji je v tem trenutku, tipično žensko, na pamet padlo ravno to, zaradi česar si je hitela brisat solze iz lic. Problem je nastal, ko so že v naslednjem trenutku po tem, ko je obrisala stare, pritekle nove in k njenemu seznamu občutkov, ki jih v tistem trenutku nikakor ni želela, je lahko dodala še obup. Bilo je čisto njej podobno, da je pri nečem takem, ko kot je bilo izsiljevanje, držala trdno hrbtenico in glavo navzgor, potem pa je obupala samo zaradi tega, ker ni mogla zaustaviti lastnega joka. »Zakaj?« je se je vneto postavila po robu njegovim besedam in ob tem hitro pozabila na problem, ki jo je pestil še sekunde nazaj. »Zakaj bi se morali sprijazniti s tem? Morali bi se postaviti stvari po robu in zločin iztrebiti, ne pa da mu dajemo proste roke.« V tistem trenutku se ji je prvič zazdelo, da resnično zveni kot županja. Njeno mnenje in zagnanost je bilo seveda moč pripisati napadu na njenega brata pred nekaj tedni, saj se je takrat odločila, da bo naredila vse, kar bo v njeni moči. Še ena razlika med njo in Benjaminom, očitno. »Pa že. Ampak če za dežjem posije sonce je potem za soncem znova na vrsti dež.« Zmajala je z glavo in se objela okoli kolen. S to preprosto gesto se je tolažila že od malih nog, saj se je tako zabubljena počutila skorajda varno. Pravzaprav njen občutek varnosti trenutno ni imel veliko opraviti z njo samo, kajti že od samega začetka eksplozije in celotnega kaosa je vedela, da se ji ne bo nič zgodilo – zahvaljujoč Benjaminu. Visok temnolasec je deloval sposobno in čeprav ga po vsem norčevanju in zabijanju trenutno ni niti približno marala, mu je zaupala. Kako noro je to pravzaprav zvenelo? Še vedno je jokala, ko je obraz za nekaj trenutkov skrila v dlani in si s tem privoščila lažen občutek samote, ki ga je v tistem trenutku krvavo potrebovala. Godrnjavi policist namreč, kljub temu, da je bil trenutno daleč od svojega običajnega jaza, ni bil najbolj učinkovita tolažba. Res je bilo, da ji je misli za nekaj minut speljal iz vsega, kar je pritiskalo na njena pleča, a vse to se je sedaj sunkovito vrnilo, ko so njegove dlani nežno objemale njen obraz. Samo ta malenkost, drobec nežnosti v njegovi celotni podobi brezčutneža je bil dovolj, da se je dokončno zlomila in mu priznala vse, kar jo je težilo, pri tem pa ni niti enkrat pomislila na možnost, da se bo iz nje norčeval ali kaj podobnega. V tistem trenutku, ko je bila z njim ujeta v kotu razdejane cerkve, mu je popolnoma zaupala in nič ni moglo omajati njene vere vanj. Navsezadnje jo je pred vsem, kar bi jo med napadom utegnilo raniti, zaščitil z lastnim telesom in si ob tem prislužil nekaj vse prej kot lepih ali prijetnih poškodb. Način, na katerega ji je oskrbel poškodovano dlan, je v njej nekaj premaknil, saj ga še nikdar ni videla tako skrbnega in… no, nežnega. Ni mogla najti druge besede in hkrati se ta ni zdela prava za opisovanje gospoda Clarka. Nežnost in njegova večna namrščenost, to preprosto ni šlo skupaj. Čeprav so bile njegove besede nekoliko okorne in same po sebi nič posebnega, so dele tako zelo dobro. Bilo je, kot bi z rano na njenem srcu storil isto, kot je z njeno dlanjo: jo previdno vzel v roke in obvezal, da se bo lahko pozdravila. Seveda bolečina ni izginila v istem trenutku, a zdelo se je, da jo bo od tistega trenutka veliko lažje nosila v sebi. Lomljenje nosov je na njen obraz še vedno uspelo priklicati osupel in nekoliko zgrožen pogled, ki je na njegove ustnice uspel izvabiti nasmešek. Vihanje ustnih kotičkov je bilo nalezljivo in še sama se je neprepričljivo nasmehnila skozi solze, presenečena nad svojim dosežkom. Ravno, ko je mislila, da je sedaj, ko ga je videla nasmejanega, ne more nič več presenetiti, je praktično otrpnila ob njegovih besedah. »Prijetna?« je presenečeno vprašala. »Se mi je samo zdelo ali si dejansko uporabil besedo prijetna? V zvezi z mano?« Bila je še bolj osupla kot prej, ko je na njegovem obrazu prvič videla nasmeh. Kaj se je vendar dogajalo z njim? Kreten brez čustev so bile do pike natančno besede, s katerimi se je večkrat pritoževala nad njim in ob tem je v njena lica butnil val krvi, ki jih je obarval živo rdeče. »Zadeve?« je previdno vprašala in se s tem izognila lastnemu odgovoru, čeprav je resnično dvomila, da ga bo sedaj sama dobila.