ne pusti, da te ujamejo. in ne pusti, da kdo upravlja s teboj. to sem se naučil že pri malih nogah. vse se je začelo s tem, da sem se rodil v ogromno, že samo po sebi zjebano družino in seveda, kdo pa bi pričakoval, da bodo lepo ravnali z vsemi otroci. no, spodobilo bi se že, vendar oba sta bila tako ali tako nesposobna za bilo kaj drugega kakor to, da sta zaplodila lep kup otrok in jih spravila na svet ter jim seveda tako ali drugače onemogočila življenje. bili smo zasmehovani tako ali drugače, ali zato, ker je bilo vsem jasno, da sta naša starša alkoholika, ali zato, ker smo v šolo hodili v razcapanih oblekah ali eni čisto tretji zadevi, kakorkoli je pač bilo, vedno so našli razlog, da so nas prav grdo ozmerjali in nekaj časa smo celo imeli občutek, da smo manj vredni od njih. dokler nismo prišli v malce višji razred. bil sem odločen, da do mojih bratov in sester ne bodo več prišli in takrat sem na lastne stroške se vpisal na borilne veščine. denar sem dobival ali legalno ali ilegalno, popolnoma vseeno mi je bilo. nič novega ni bilo, če smo kradli po ulicah ali prosjačili za denar, to je bilo preprosto tisto, kar smo počeli. vendar kakorkoli je bilo, bilo je dovolj, da sem se izuril in poskrbel, da je vsak, ki se je preveč približal dobil ali brco v jajca ali pa modro oko, nekaj je že bilo. in tako je prišlo do tega, da so se me ostali začeli… nekako bati. tega nisem nikoli si predstavljal, niti od sanjah. navsezadnje, čigav sem pa bil? clarkov, ki ponavadi je dal vse kar je lahko, samo da so ga pustili pri miru? sedaj se je zgodba obrnila. slišal sem govorice za svojim hrbtom, vendar tokrat niso bile več takšne kot so bile ponavadi, ko so ali opravljali mojo družino ali pa se domenili, kako me bodo pretepli, mene ali koga od mojih. ne, tokrat je bil vse skupaj jasen šepet in izkazal se je jasen strah. in to je povzročilo to, da mi je začelo biti vse skupaj všeč. avtomatsko mi je prešlo v kri, da sem do ostalih ljudi postal takšen kot sem – nesramen, sarkastičen, pripravljen napasti v vsakem trenutku in na vse sem naenkrat gledal kakor na nekaj manj od mene. tako kot so to oni počeli včasih z mano, sedaj se je vse vračalo. tako sem preživel preostanek osnovne šole, v srednji pa se je spremenilo. niso me poznali, niso vedeli, kaj imam za sabo in posledično sem se lahko vključil v njihovo družbo. in lahko si mislite, da. to je bila predvsem tista družba, za katero vas starši ponavadi opozarjajo, da ne stopate vanjo. vendar bila je ravno tisto, kar sem jaz potreboval. nihče ti ni mogel groziti, opravljati s teboj ali bilo kaj in hkrati je bilo zabavno, sploh zaradi dejstva, da smo skoraj vsak večer popivali, se seveda drogirali in vse slabe stvari, ravno tiste, zaradi katere sem imel uničeno otroštvo in zaradi česar sem sovražil svoje starše. vendar takrat mi je bilo zabavno, komu pa ne bi bilo? občutek, da končno imaš dobro življenje. sicer sedaj, ko gledam nazaj, priznam, da tega ne bi storil znova. bila je le iluzija, za dobro življenje, v bistvu pa sem si ga še bolj uničil. imel sem možnost za dobro prihodnost, res sem – vsem je bilo znano, da imam malce nadpovprečen iq in bog ve kaj vse bi lahko dosegel v srednji šoli, vendar sem zavozil svojo pot, v tisti družbi, kjer ne bi smel. nikoli nisem pomislil na dejstvo, da bi vse skupaj utegnilo voditi v odvisnost. vendar ravno to se je zgodilo, ravno to se je zgodilo, da nisem več mogel preživeti dneva, ne da bi bil zadet. in če mi je kdo v družbi rekel, da bi lahko pazil na mejo, je odšel domov s presekano ustnico, pa čeprav je bilo jasno, da ima prav. in hkrati sem izgubljal vse kar sem imel rad. celo treningom sem se odpovedal, pa čeprav sem prisegel, da tega ne bi nikoli storil. in bog ve, kaj bi pravzaprav bilo z menoj, če ne bi bilo tu moje sestre, ki je prišla do mene in me s solzami v očeh prosila, naj se spravim k sebi. če bi mi kdo drug tega rekel, najbrž tega ne bi naredil za nič na svetu, vendar zanjo sem. odšel sem na zdravljenje. in najbrž bi tam vse preprosto potekalo, oziroma mi pravzaprav ne bi bilo mar za nič, če ne bi spoznal nekega dekleta. še vedno se spominjam njenega imena, vendar ga nočem vleči na dan, včasih imam občutek, da prav zareže in odpre še stare rane. kakorkoli, bila je… ah, pa saj ne vem. vedel sem le, da bi se odpovedal vsemu zanjo. ni mi bilo žal, da sem bil tam, ker sem spoznal njo in nič ni bilo težko, zgolj zaradi nje. bila sva prijatelja in nato se je razvijalo dalje in niti ne vem, do česa bi prišlo, če ne bi ona odšla iz komune prej kot jaz. dobro, mislil sem, da me bo čakala, vendar ko sem prišel ven, je preprosto ni bilo od nikoder. in to je bila tista stvar, ki sem ji takrat na smrt zameril, nikjer več je ni bilo in to je bil tudi razlog, da se niti njenega imena več nočem spominjati. tako sem prišel ven in zadeve so tekle malce drugače – zavzel sem se za študij, vrnil na treninge in skrbel za ostalo družino. hvaležnost, ki sem jo čutil do sestre je bila nepopisna. kakorkoli ja, vse bi bilo najbrž lepo in prav, bil sem celo prepričan, da bi znal postati prav skuliran tip, če ne bi na faksu spoznal še neko dekle. sam sebi sem se zdel beden, vendar sem se znova zaljubil. morda ker je bila podobna tistem dekletu iz zdravljenja, ne vem. bila ji je podobna, vendar hkrati povsem drugačna. bila je bolj, kako naj rečem… živahna, imela je veliko življenja v sebi, polna optimizma in najbrž je bil ravno to razlog, ki me je pritegnil pri njej. in vse bi najbrž šlo lepo in prav, če se zadeva ne bi zapletla, če me ne bi domnevno prevarala in jaz sem odšel. dan danes se sprašujem, kakšna je bila resnica, vendar to vprašanje hitro zakrijem s prepričanjem, da sem imel prav. manj boli. in ja, odločil sem se, da imam pravzaprav dosti bolečine kar se teh zadev tiče in res da marsikdo posledično reče, da sem brez srca, da sem blazno nesramen ter ostale zadeve, vendar veste kaj? ni mi mar. moje srce je bilo dvakrat dodobra zlomljeno in ne mislim ponoviti napake še enkrat. naredil sem faks, pristal na policiji in iskreno? ne bom rekel, da se mi slabo godi. že res, da delujem, da službe ne jemljem resno in da se zgodi, da vse skupaj velikokrat spravim v eno veliko sranje, vendar ni mi mar. le ko gre za kaj blazno zanimivega, sem pripravljen vklopiti možgane, vse drugo me dolgočasi. iz dolgčasa celo včasih dovolim priti nasprotni strani blizu in jim posredovati podatke. lahko bi rekli, da sem podkupljiv, kar tako iz zabave, da. in tu velja predvsem tisti moto, ki sem vam ga omenil na začetku - ne glede na to, kaj počnete, predvsem ne pustite tega, da vas ujamejo. oh in ja, sedaj sva s sestrico pristala v filadelfiji, po eni strani zato, ker sem dobil službo tu in ona je hotela z mano, po drugi, pa deluje kakor v redu mesto. čeprav sploh ne dvomim, da mi bo še bolj zmešala življenje, pravzaprav to ne bi bilo povsem nič novega.