METRO EKSLUZIV: PO ODHODU MADELINE PETERSON Z MESTA VODJE POLICIJE PRIHAJA NOVA TEMPARAMENTNA LATINO LEPOTICA, KI BO VZPOSTAVILA RED V MESTU. sedemindvajset letnica je po težkem boju s sposobnimi kandidati prevzela mesto na čelu policije in se takoj zakopala med nerešene dolgove na postaji in hitro pojasnila svoj način dela in vzpostavila avtoriteto. a kdo se v resnici skriva za resnobnim nasmeškom na obrazu in fatalnim videzom ? to smo samo za vas raziskali pri najbolj zanesljivem viru: pri njej sami. pozdravljeni gospodična blackwood ! prvo naj vam izrečemo iskrene čestitke za pridobljeno mesto. hvala vam. bilo je veliko presenečenje tudi za mene, a definitivno prijetno in zahtevno hkrati.
zakaj ste se na prvem mestu sploh odločili prijaviti na prosto delovno mesto ? želja po karieri in uspešnosti, ki jo imam vsi malce v sebi, je definitivno pomagala pri temu, da sem sedla za mizo in izpolnila obrazec, ter izbrskala vsa svoja pretekla dela in dejanja v rokah policije. odhod petersonove me je presenetil, a vlilo mi je dovolj moči, da sem tudi sama spoznala kako lahko ženska roka uspešno vodi policijske vrste.
na začetku intervjuja ste mi zaupali, da ste odprti za vsa možna vprašanja in ste ženska, ki ne skriva ničesar ne glede na to kako zelo boleče je. torej imate bolečo zgodbo ali zgolj ne poznate strahu pred resnico ? vsak ima bolečo zgodbo v nekem trenutku svojega življenja in vsak se boji resnice. od vsakega posameznika pa je odvisno kako bo s tem ravnal- sebi v pogubo ali sebi v zmago. moja odločitev je bila da delam sebi v prid in bolečo zgodbo črpam kot moč v sebi in strah pred resnico tako, da se vedno soočim z njo iz oči v oči.
ni dvoma, da se filadelfijska policija lahko bojuje z močno in temperamentno žensko. od kod vse to ? so povezave v genih ? *smeh* ne vem, če so toliko geni, kot življenje samo. sem latino ženska in tega se ne sramujem. moja mama še ni bila niti noseča z menoj, ko je z očetom in bratrancem pobegnila iz majhne vasice v salvadorju v ameriko, ko so iskali boljše življenje. v tistem času je prehod čez mejo bil enakovreden skoku v smrt in le redki so preživeli. brez enega samega kovčka so se bojevali z divjino salvadorja in se nato pritihotapili v ribiško ladjo, ter se skrivali med zaboji svežih rib, da bi lahko prišli na drugo stran atlantika. seveda so jih odkrili, a možje so se odločili, da ne bodo ukrepali. tri slepe potnike so izrabili za svojo korist, vsakega na svoj način. mama je kuhala in mnogokrat jim morala podajati svoje telo za njihovo lastno zabavo, oče je pomagal s svojimi močnimi rokami in bratranec je bil predmet za zabavo in norčavo vsem na krovu, ter je opravljal čistilna dela in pri tem ni smel niti enkrat pisniti. mama mi je o tem govorila in spomnim se, da mi je nekoč rekla, da niti eden grozen trenutek v ameriki se ni mogel primerjati s tistim na krovu ladje, ko se je počutila kot največja prostitutka in je vsak sled njenega ponosa bila izničena.
zgodba vaše mame je zagotovo vredna stoječega aplavza. glede na to da ste vi sedaj tukaj pred nami, lahko predvidevamo, da je vaši družini uspelo priti v ameriko varno. kako se je življenje tu začelo za vse vas ? uspelo je, a pod veliko ceno. pot ni trajala ravno leta, a že tistih nekaj dni, mogoče dober teden je v duši vseh pustil madež. sploh pri mami. amerika je vsem predstavljala nekaj mogočnega in čarobnega, a kmalu ugotoviš, da je življenje kruto in v neznanem svetu si le ena številka več v priseljencih na njihovem območju. to je ugotovila tudi moja mama skupaj s tem da je na ladji uspela zanositi- z menoj. na njo se je vrgla celotna teža prezira in jeze, sploh s strani očeta, ki je ni več gledal enako in v nobenem smislu ni predstavljala več njegove žene. in še predno sem se rodila, sem predstavljala le spomin na sramoto in bedno, ko smo potovali na ladji. s skupnimi močmi so si nekako uredili življenje in se nastanili v chicagu, v predelu predmestja, kjer so po večini živeli latinski priseljenci in priseljenci iz predelov evrope. v roku devetih mesecev sem se rodila tudi jaz in v času dela tako očeta kot matere bila predana bratrancu, ki pa zame ni znal skrbeti, ko je še sam prehajal fazo najstniška. pijan in zadrogiran mladostnik in jaz v umazanih oblačilih sredi kavča. pravzaprav je čudno, da sem sploh preživela karkoli. življenje za nas, v ameriki, ni bilo prijetno. mama je delala kot natakrica, oče kot avtomehanik in moj bratranec se je za hrbtom vseh priključil mestni tolpi in čas za časom poskrbel za pozna trkanja policije na vratih.
sedaj lahko razumemo kaj ste mislili s tem, da je bolj kot gen krivo življenje, za vašo moč in temperamentnost. nekaj pa ne razumemo, kako je prišlo do spremembe priimka, glede na to da blackwood ne zveni preveč južnoameriško ?pravzaprav je precej preprosto. v tem času sem tudi sama že odrasla in sem štela pet mogoče šest let, ko je moj bratranec padel v večjo krizo, ki je terjala mnogo. ubil je nekega moškega, ki je pričel groziti vsem v soseski, ter nato podlegel strelnim ranam tudi sam. oče je bil sit pogleda na mamo in na mene, ter je prav tako spakiral svoje stvari in odšel z neko drugo žensko, ki naj bi mu v tem času prav tako rodila otroka, a iskreno povedano o tem ne vem ničesar in me niti ne zanima. in mama ? ostale sva le samo še midve in morala je najti pot za naju. poleg dela v kavarni je še čistila pri neki gospe doma in se prebijala čez dneve. kmalu pa je za naju prišlo svetlejše obdobje, ko je v kavarni naletela na upokojenega načelnika, ter se je med natakanjem kave vedno zapletala v pogovore z njim in mu mnogokrat prepustila tudi skrb za mene, ko sem edino lahko pridno sedela na mestu in poslušala njegove zgodbe o herojskih dejanjih. že takrat sem mu rekla, da si želim tudi sama pomagati ljudem in z bojem proti slabim, preprečiti tisto kar se je zgodilo bratrancu. prav zaradi starosti in osamljenosti naju je potreboval v svojem življenju in midve njega. vzel naju je v svoje okrilje- mamo kot hčerko in mene kot vnukinjo. poklical je tu in tam in kmalu sva obe postali blackwood. postala sem sage blackwood.
torej je gospod blackwood, bivši načelnik chicaga, ki je bil pravzaprav železni most mesta, ponudil tebi in mami streho nad glavo in omogočil življenje ? točno tako. blackwood je plačal vsako moje šolanje in glede na to da svojih potomcev ni imel, je hotel iz mene narediti policistko in nekoga, ki se bo boril proti tistemu kar se je on. pri sedemnajstih me je za čez poletje vpisal v vojaški tabor, kjer sem se naučila največ svojih veščin in kako preživeti v najbolj nemogočih situacijah in sprejela avtoriteto nekoga. od tu je sledila pot na policijsko in vojaško akademijo. iz prve roke sem imela še najboljša znanja in to je bil prav moj dedek, kot sem ga s časom pričela klicati, ter sem zahvaljujoč njemu za nekaj mesecev kot kadetinja odpotovala v iran na vojaško izpopolnjevanje in se vrnila domov močnejša kot kadarkoli. od tu pa je sledilo še policijsko izobraževanje in kmalu sem bila pri dvaindvajsetih poslana na ceste, kot policistka.
kako pa so te obravnavali v srednji šoli ? čez poletje poslana v vojaški tabor in močna že tako pri mladih letih…ne sliši se ravno kot zgodba neke platinaste blondinke v visokih petah.
obravnavali so me normalno, saj tudi sama sem bila normalna najstnica, ki je ob petkih zvečer hodila ven in se veselila, a sem na droge in travo gledala z viška in tudi alkohol mi ni bil ljub. moj videz je še vedno vseboval od časa do časa visoke pete in borbo o tem ali bodo prsi zrastle ali ne. bila sem tipično dekle z netipičnim življenjem. mnogim je bil všeč latino videz in spet drugim je povzročal probleme, ker sem imela izrazite obline in druga dekleta ne. vedno sem nekako izstopala in nikomur o vojaških taborih niti nisem govorila. še vedno sem hotela svoje normalno življenje in imela sem ga. dokler nisem postala policistka.
kaj se je potem spremenilo ? moj krog družbe se je skrčil zgolj na policijsko postajo. in v očeh mame sem videla strah, ki je mogoče bil skoraj enak tistemu, ko so prispeli v državo. res, da takrat nisem bila tam,a skozi dušo in oči sem ji lahko to videla. strah jo je bilo za mene, ker je vedela kaj lahko ulice prinesejo in ker ni želela svojega življenja za mene. ni želela, da mi ulice uničijo mladost, ter mi kdo stori kaj žalega in pri tem ostanem z otrokom pod srcem. mama je bila pač mama in tega se ni mogla znebiti pod nobeno ceno, a tudi jaz nisem imela namena odnehati. nisem bila rojena za posedanje v pisarni, niti za študiranje medicine, še manj pa za delo v kozmetičnem salonu. bila sem rojena policistka.
ste v okrilju dela kot policistka imeli kakšno hujšo akcijo ali mogoče smrtno žrtev ? da. pri štiriindvajsetih sem prvič ustrelila človeka in pri petindvajsetih izgubila triletnega partnerja, ki je imel veliko vlogo v mojem življenju. prvič sem se resno zaljubila in videla neko svoje življenje z njim, čeprav ideja o razmerju z partnerjem ni bila ravno najboljša že v samem začetku in sva nekako razmišljala o tem, da bi si poiskala nove in tako ustvarila si svoje življenje izven postaje. še preden bi to lahko storila pa je vse splavalo po vodi. bila je nočna izmena, ko sva bila na sledi dilerjem in sva bila pod krinko. diler naju je prestregel in razbral. on je dobil strel naravnost v srce in na licu mesta umrl medtem ko sem sama dobila enega v nogo in enega v ramo, da sem samo obležala v bolnišnici za nekaj dni in zamudila njegov pogreb. krivda je v meni razjedala še nekaj mesecev, mogoče me še vedno, a življenje gre naprej.
tukaj potem lahko najdemo razliko med vami in petersonovo. ona si ni zares dovolila čutiti in vi ste policistka s srcem. mislite, da se taki obdržijo ali tisti brez čustev ? iskreno, petersonove nisem poznala in je ne bom sodila. sama imam čustva in ni mi tega sram priznati. sem policistka in bojujem se proti kriminalu in streljam v človeka, ko je to zares potrebno. nisem serijski morilec, ki ubija iz užitka in ima namesto srca kamen. ne vem kako dolgo se taki obdržijo, a sama nisem šibka kljub temu, da ljubim in sovražim, ampak sem močna ob potrebnem času. v prostem času sem jaz- sage blackwood in v uniformi sem enakovredna vsem ostalim policistom, ki delujemo skupaj kot tim.
in za konec. v filadelfijo vas je pripeljalo novo delovno mesto, kot ste že na začetku rekli in vsa vaša dejanja v preteklosti so dala vedeti, da ste vi tisti, ki si zaslužite vodilno mesto. a kako boste vodili ? po pameti, po občutku in po pravilih, predvsem pa s srcem. imam odličen tim,v to sem prepričana, ter vem da ne bom imela težav. na vrhu, tako kot sedaj, še nisem bila. določeni ljudje so verjeli vame in mi to mesto pripisali z razlogom. sedaj moram tudi jaz verjeti vase in v to da bom zmogla pametno usposabljati svoje delavce in voditi postajo. nekaj akcij sem že vodila, nazaj doma in strahu pred filadelfijo resnično nimam. imam znanje, imam šolo, imam izkušnje in imela sem odličnega učitelja- načelnika blackwooda.
