forrest hills avenue no. 19

Naslov sporočila: forrest hills avenue no. 19 Sob Mar 02, 2013 9:36 pm

zadnji dan je bil za aarona prava mora. prav, morda je včasih res užival v dramatičnih dogodkih, ampak v svojem življenju je dramatičnost sovražil. nepričakovani dogodki so bili nekaj, kar mu je polepšalo dan – dokler niso imeli osebne povezave z njim in dejansko se je zdaj počutil grozno, ker je vse skupaj imelo povezavo z njim. počutil se je kot cunja, ko se je brez pravega cilja zazrl v knjigo in si že stotič skušal dopovedati, da mu je vseeno in da je knjiga bolj zanimiva od kakršnihkoli misli, a kaj, ko si izpred oči nikakor ni mogel izbiti večera, ki se mu je zdaj nenehoma predvajal pred očmi. povsem po naključju se je znašel na tisti zabavi, res, nikakor ni vohunil za komerkoli. no ja, je, ampak ne za osebo, ki jo je naposled opazil in zaradi katere je popolnoma opustil zgodbo. eden izmed njegovih virov ga je sicer obvestil, da je na tisti zabavi pomembna oseba, s katero je aaron skušal že nekaj časa narediti intervju in s svojo vztrajnostjo se mu je pač prej kot slej posrečilo da je človeka tudi našel, ampak tisto, kar je poleg njega našel na zabavi, ga je pretreslo do kosti. bil je človek, ki je veliko prenesel. vedno je tudi hotel verjeti, da se na ljudi ni navezoval preveč, ker je pač bilo tako lažje in ker je bil tako ali tako novinar, ki se je po svetu podil za dobrimi zgodbami in ne za čemerkoli drugim. ampak videti osebo, ki mu je v zadnjem času prirasla k srcu in ki mu je dejansko pomenila ogromno, kako zapušča zabavo z nekim naključnim moškim, ki se je dobesedno slinil po njej in zaradi katerega ni bilo težko uganiti, kam sta šla… to je bila druga zgodba. to je bila zgodba, ki ga je v tem kratkem časovnem razmiku spremenila v senco samega sebe in čeprav je vedel, da ga je kenzi opozorila, tega kljub temu ni pričakoval. ni mogel. morda zgolj ni pričakoval, da ga bo pogled na kaj takšnega tako pretresel. presneto.
iz misli ga je zmotil zvonec pri vhodnih vratih, ki ga je skoraj z neko hvaležnostjo sprejel in se premaknil v tisto smer. ni se premaknil iz hiše, ni se oglašal na telefon in držal se je stran od računalnika in televizorja. bral je knjige in se počutil grozno – to je bilo vse, kar je v preteklem času počel. na sebi je imel strgane kavbojke, ki jih je zaradi obrabljenosti nosil samo doma, zgornji del njegovega telesa pa je bežno prekrivala zmečkana srajca, ki jo je imel malomarno zapeto. njegovi lasje so bili razmršeni, ampak ne bi mu moglo biti bolj vseeno. vrata. morda je prišel nekdo, ki ga bo razvedril. ni si bil podoben in to ga je spravljalo ob pamet. sicer ni vedel, kdo bi ga obiskal ob večerni uri ko se je nad mesto spustil mrak, ampak ni bilo važno. odprl je vrata, izraz na njegovem obrazu pa je v hipu upadel, ko so njegove oči obstale na osebi, ki je stala pred njimi. »ken – kenzi.« njegov glas je bil presenečen. odkašljal se je, z roko segel v lase in jih skušal nekako spraviti v red, potem pa obupal. saj ni bilo važno, kajne? opozorila ga je, on ji ni verjel in zdaj je plačeval ceno, ker je bil idiot. tipično. »kaj pa počneš tukaj?« se je njegov glas skoraj zlomil ob teh preprostih besedah in moral se je zbrati. »mislim, živijo,« se je popravil, čeprav si sploh ni bil podoben – a ne glede na ves trud ki ga je v to vložil, si ni mogel pomagati ali pa se prisiliti, da bi pogled uprl v njene oči.

tagged: KENZI. :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 19 Ned Mar 03, 2013 2:38 pm

AARON & KENZI

zaklenila je vrata svojega stanovanja in istočasno iz hlačnega žepa odrezanih kratkih jeans hlač izbrskala telefon. še enkrat je poizkusila svojo srečo s klicem temnolasca, vendar je spet zvonilo v prazno in naletela ni na nič drugega kot na oglušujočo tišino. tišino, ki je nikakor ni razumela, ne glede na to kako jo je obrnila in kako si jo je interpretirala. puščala jo je brez besed in puščala je nem njen telefon. porajalo se ji je neskončno veliko vprašanj in sama si ni znala odgovoriti nanje, on pa se ji ni oglašal na njene klice, da bi jih ji dal. oklevala je in se zaman trudila, da bi bila še vedno hladna in prezirljiva do njega po tistem večeru v njem stanovanju pred manj kot tednom dni, kajti kako bi mogla sploh še biti neobčutljiva? zlezel ji je globoko pod kožo in ni ga bilo moč pomesti stran kakor navadno smet. če si je hotela priznati ali ne, začel ji je pomeniti precej več in vsak dan po malem ga je prenehala dojemati kakor še eno neobvezno kratko zvezo, v kateri je vztrajala zgolj zaradi več kot odličnega ujemanja v postelji. njuno druženje se je nadaljevalo tudi zunaj skupne postelje in v njegovi družbi je uživala, četudi je sicer bila do nedavnega mnenja, da je z njo le zaradi svojega mrtvega dekleta. a po tisti večerji se je precej stvari razjasnilo in začele so se drugače obračati - ali vsaj tako je mislila. "prekleto aaron, kje si," se ji je čelo zaskrbljeno namrščilo, telefon pa pospravila nazaj v žep. njegova ignoranca mu ni bila v navadi, to je bilo bolj njeno področje, zato je postajala z dneva v dan njena skrb še večja. vedela je s kakšnim delom se ukvarja in lahko bi se nehote spravil v težave. od vsega najbolj pa jo je morilo in kot rak razžira od znotraj, da jo je poiskal v bazi podatkov in se zaradi njene preteklosti odvrnil od nje. razžiralo jo je, da so ga bile tistega večera res samo besede, nespametno izgovorjene v afektu in je sedaj poskušal to z ignoranco njenih klicev in elektronske pošte to popraviti nazaj do točke, kjer sta se nahajala pred tistim večerom. sovražila je biti zaskrbljena za nekoga, v tej vlogi se že vrsto let ni znašla, saj je s svojim egoizmom skrbela samo za svojo lastno rit in se na druge ni ozirala. ni se ozirala na visoke, privlačne temnolasce s širokimi čudovitimi nasmeški, ki so ji mešali glavo in burili duha - to preprosto ni bila ona. sedaj pa se je spreminjala v nekaj novega, njej nepredstavljivega. se spuščala globlje vase, v še ne raziskane globine.
parkirala je avtomobil na prosto mesto na ulici s samimi luksuznimi hišami in stanovanji ter se ustavila pred njegovimi vhodnimi vrati, kot da ima pred seboj nevidno pregrado. potlačila je kletvico in ne ozirajoč se na divje bitje srca pod bombažno tkanino moderne kratke majice dvakrat pritisnila na zvonec. pripravljena je bila uporabiti tudi njegov rezervni ključ, če niti tu ne bi dobila nobenega odgovora. med neučakanim prestopanjem se je počutila kot največja trapa in se že tisočkrat in prvič vprašala zakaj sploh vztraja? gotovo je z njim vse v najlepšem redu, gotovo si je od tistega večera že zdavnaj premislil in sedaj ubral taktiko, katera je bila stalnica pri njej - osebo je ignorirala dokler ni obupala ali se naveličala. zakaj torej nečesa takšnega ne bi mogel storiti on? vsaka nadaljnja sekunda stati pred zaprtimi vrati, se ji je zdela gromozanska napaka in namesto, da bi si z rezervnim ključem pomagala v notranjost, se je vedno bolj nagibala k odhodu. morala bi pozabiti na vse skupaj in nehati z glavo riniti naravnost v koprive. z rokami zakopanimi globoko v žepe kratkih hlač, se je že obrnila na peti, ko je za seboj zaslišala odklepanje vrat in hip kasneje pred očmi uzrla njegovo obličje. ni ji ušla njegova razmršena pojava in niti kako mu je upadel obraz, ko je pred vrati zagledal njo - očitno je pričakoval nekoga drugega, nemara je imel na obisk celo naročeno kakšno postavno blondinko. "aaron! me veseli, da si živ in zdrav" se ji je ob hladni dobrodošlici vseeno odvalil kamen od srca in ustnice je prisilila upogniti se v nekaj podobnega nasmešku. nekaj je bilo hudičevo narobe. "lahko vstopim? ne bom dolgo," ga je sicer vprašala za dovoljenje, ni pa počakala nanj, ko se je izmuznila v notranjost in mu spotoma na ustnice pritisnila kratek poljub, ki se pod njenimi niso premaknile in ji poljuba kot navadno vrnile. še en očiten znak, da nekaj ni prav in da verjetno ne bi smela biti tukaj. "kaj počnem tukaj? ne vem, ti povej meni zakaj se ne oglašaš na telefon in ne odgovarjaš na milijon sporočil?" njene modre oči so se ji zmračile, na obrazu pa pokazali sledovi čustev, katerih ni hotela tam. ni se hotela ob njem spet počutiti ranljivo. "kaj je narobe aaron? zakaj me ignoriraš?" je iz sebe le iztisnila vprašanje, za katerega ni bila čisto prepričana, če res hoče odgovor nanj. če hoče slišati naj se že enkrat pobere in mu preneha s svojim najedanjem. "predvidevam, da si me preveril, kajne? in da si si sedaj premislil," je bolj dejala kot vprašala brez sarkazma ali samopomilovanja v glasu, bila je le stvarna, ko ji po dolgi tišini še vedno ni odgovoril na njena prejšnja vprašanja, niti je pogledal v oči. "me zato sploh ne moreš več niti v oči pogledati?"

note: and here i am, hon :33 sry mal je crappy -.-

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 19 Ned Mar 03, 2013 3:02 pm

oh, presneto. zdaj, ko je bila temnolaska tu, se je aaron počutil še bolj čudno kot se je že tako ali tako. morda je bil največji tepec na svetu, ampak to je bil njegov način soočanja s problemi in dejstvo, da je opazil osebo, ki mu je pomenila ogromno, oditi z drugim moškim, je bilo zanj vsekakor problem. problem, ki ga je pač ignoriral in upal, da bo šel stran. pa saj je bil včasih dovolj pošten, da se je z ljudmi soočil. skoraj vedno, pravzaprav. šel je do človeka, mu povedal v čem je problem in nnato počakal, da se je problem razrešil. ampak tokrat je bilo drugače. zaradi razloga, ki ga še ni popolnoma do konca razvozlal, je bilo drugače in aaron ni vedel, kaj naj stori. pogled nanjo ga je na čuden pogled bolel, pred očmi pa se mu je znova pojavila slika, ki jo je hotel s takšno vztrajnostjo odgnati. saj kenzi sploh ni počakala na dovoljenje, ko je zakorakala skozi vrata in je nekaj časa zmedeno obstal na mestu, potem pa zaprl in zaklenil vrata, še vedno zbegan zaradi poljuba. njene ustnice, ki so še pred časom poljubljale nekoga drugega. presneto, aaron, si je ukazal in se skušal zbrati. opozorila ga je. opozorila ga je in ni imel prav nobene pravice, da bi bil jezen. pa saj niti ni bil jezen – najboljši približek opisa svojih čustev bi našel v besedi razočaran. strt, morda. sam pri sebi se je namrščil, potem pa dvignil pogled proti temnolaski, ki je zahtevala pojasnila. pa saj jo je razumel; tudi sam bi jih. »telefon,« je ponovil za njo in skomignil z rameni v poskusu, da bi vsaj gesta bila običajna zanj, če je že zmedena beseda bila daleč od njegovega običajnega, samozavestnega tona. naslonil se je na vrata in premišljeval o tem, kako za vraga naj situacijo razjasni. ni hotel govoriti o tem, kar je videl – ampak vedel je, da bi lahko sama prišla še do hujših zaključkov in tudi tega ni hotel. strmel je v točko na tleh in skušal iz množice svojih misli izbrskati tisto, ki bi stvar pojasnila. dokler ni na glas izrekla enega izmed hujših zaključkov in je onemel, potem pa pogled nemudoma dvignil do njenih oči. »seveda ne,« jo je zavrnil, morda z večjo mero hladu, kot bi smel. a to je bil edini način, s katerim se je lahko zaščitil. in zaščititi se je navsezadnje moral, kajne? na nek način, kakor je pač vedel in znal. sicer bi na to moral misliti že prej, ampak tako ali tako je bilo zdaj prepozno. »mislim, da, sem. ampak vseeno mi je za to; za vse. ni pomembno, ni bistveno in to je vsekakor v tvoji preteklosti,« je njegov glas obvisel v zraku, medtem ko se je namrščil in z roko segel v lase v poskusu, da bi se zbral in jih morda deloma tudi uredil. glede tega vsekakor ni lagal – prav, izvedel je kup podrobnosti o njenem življenju in prepričan je bil, da se morata tudi o tem nekoč pogovoriti, ampak veliko bolj ga je žrl dogodek, ki mu je bil priča pred kratkim. dogodek, ki je spadal v njeno sedanjost. »nič od tega nima veze s tem, zakaj sem se zaprl vase,« je končno spregovoril, medtem ko je skušal najti prave besede. namrščil se je, odprl usta in jih ponovno zaprl, potem pa se je vdal in odvrnil pogled od nje. »videl sem te. predvčerajšnjem zvečer.« njegov glas se je nekam izgubil, čeprav je bilo očitno, da ni bil jezen. prej nasprotno, dejansko se je počutil trapasto, grozno in prizadeto – vse obenem in glavnega krivca je nedvomno videl v sebi.

tagged: KENZI. :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 19 Ned Mar 03, 2013 7:43 pm

AARON & KENZI

ni ga bila vajena takšnega, vsega odsotnega in zmedenega, in ni ji bilo težko sešteti, da mora biti nekaj hudo narobe - nekaj narobe z njo, zaradi nje. jasne slike si ni znala ustvariti in naenkrat ji je postajalo vse težje stati tu, na njegovem hodniku, kamor se je pravzaprav morala izmuzniti, sicer bi z njo opravil še na hišnem pragu in ji pred nosom zaprl vrata. počutila se je na moč trapasto, da jo je sedaj hladno stiskalo v njeni notranjosti, saj je navsezadnje bila ona tista brez srca, ki ji za nič ni bilo mar. kje je bila sedaj tista kenzi, ki jo je potrebovala? "seveda," je le ponovila otopelo za njim ne, da bi mu dejansko verjela. pogledala je vstran ob njegovem hladnem glasu, mimo njega, nekam v daljo, da je oči ne bi izdale. spet jo je njen predolgi jezik tepel po glavi, kot vsakokrat ko ga je stegnila in še to se je zaradi podobnih situacij zgodilo samo ob komaj katerih priložnostih. vedno je upala na drugačen razplet in vedno je naletela na enakega ali podobnega. kriva si je bila sama, preteklost bi morala ostati v preteklosti, in nikakor je ne bi smela vleči na dan - ne tako ali drugače. "vseeno? že prav, zagotovo res ni pomembno," ni v navideznem strinjaju, nič bolj verjela v njegove izrečene besede. spodnja ustnica ji je rahlo zadrhtela in oči so se ji napolnile z vdano potrtostjo, razočaranjem in še nečim, kar je bilo videti kot prizadetost. vse skupaj je pravzaprav postajalo vse bolj bizarno in neznačilno zanjo. že zdavnaj bi ga morala nekam poslati, nad njim stresti svojo jezo ali gnev ali karkoli. vse bi bilo boljše kot ta klavrna situacija, ko je lahko prišla le do enih zaključkov, četudi ji je zatrjeval nasprotno. samo skeptično je povzdignila obrv, v prsih pa ji je razbijalo od napetega pričakovanja, s kakšnim izgovorom ji bo postregel, na kakšen način bo skušal podaljšati to njuno, neke vrste, zvezo, ki se bo tako ali tako gotovo prav kmalu kasneje nehala, ko bo njuno druženje vsakič bolj postajalo bolj in bolj neprijetno za oba. "videl si me? kje si me videl...?" je presenečeno zamežikala vanj, saj njegovih besed ni pričakovala. toda ob prizadetosti, ki se mu je za trenutek prikazala v očeh, ji je v prsih zazevala praznina, ki je ni znala opisati. možgani so ji delali s polno paro in študirala je, kje natanko se je nahajala dva večera nazaj, kje bi ji lahko videl - in spomnila se je. spomnila, da je bila v klubu z njim, z osebo ki ji je lahko dala potrebne informacije, ki jih je želela. z osebo, ki jo je poznala pod drugačnim imenom. in aaron jo je videl in seveda sklenil jasne zaključke. vsakemu slepcu bi bilo jasno, kaj se je dogajalo med njo in tistim temnolascem. ampak da bi bila ironija še večja, se ni ničesar zgodilo - delila sta si taksi in pri tem je tudi ostalo, na koncu sta šla vsak po svoje. s pretvarjanjem, da si popravlja obleko, si je skušala pridobiti čas in povedati vse, toda čim manj. "nisem spala z njim," se ni skušala braniti, gledala pa je naravnost vanj, brez izmikanja pogleda, in upala da bo spoznal, da mu za spremembo ne laže. "ampak karkoli bom rekla, mi tako ali tako ne boš verjel," je vdano v usodo dodala, ramena pa so se ji povesile kakor da je marioneta, katere vrvice je nekdo izpustil. odvisno je bilo samo kako zelo ji zaupa, a kaj ko mu je že na začetku dala vedeti, da zvestoba ne spada med njene vrline. prav nič ni kazalo v njeno korist. "sedaj ti je žal, kajne? da nisi tisto noč preprosto odšel," je brezbarvno dodala, si nohte zarinila v dlani in si dejala, da nima izbire, da prošnje ne bi pomagale. včasih je bila njena igra preveč dobra, preveč resnična, da bi kdorkoli podvomil vanjo in včasih ji to ni pomagalo pri prepričevanju v nasprotno. zares si je skuhala sranje in niti kriva ni bila. gotovo bi se z njim spričkala, če ji ne bi skuhal tiste usodne večerje, pravzaprav ga niti obiskala ne bi. odpravila bi ga kot nadležno muho in se sedaj ne bi skušala zagovarjati za svoja dejanja. "si mi s svojo ignoranco torej skušal dopovedati, da si uvidel svojo zmoto in vzameš vse besede nazaj? da si naposled le ugotovil, da sem jaz napačna oseba zate?" pogledala je stran, ker je vedela, da bodo njene oči razkrile vse, in vse bilo veliko preveč, kar je hotela da vidi.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 19 Ned Mar 03, 2013 10:12 pm

¸pa saj ni mogel verjeti, da se vse skupaj dejansko dogaja. bil je preprost tip, resnično. največ na svetu mu je pomenila njegova služba in pisanje je vedno postavljal na prvo mesto, zato so ga ponavadi vsaj načeloma strle stvari, ki so bile povezane z delom. resne stvari. in ker je bilo to pri njegovi liniji dela dokaj redko, se je večino časa imel povsem dobro. življenje je bilo do njega dobro in to je bilo vse, kar je bilo dejansko pomembno. ampak kdaj se je vse skupaj spremenilo? z vsakim trenutkom v njeni družbi? sprva je šlo samo za podrobnost z grace, to pa se je nato spremenilo in v ospredje je prišla kenzi. dekle, ki je zdaj stalo pred njim in ga na svoj hladen način skušalo prepričati, naj ji zaupa. to je lahko prebral v njenih očeh, čeprav tega ni direktno izrekla. bila je preveč ponosna za kaj takšnega; preveč trmasta in močna oseba, da bi mu dala vedeti. ali pa se mu je samo bledlo? za trenutek se je spet počutil izgubljenega, ko je v svoji glavi iz množice informacij skušal najti tiste prave in izločiti neuporabne, potem pa se je zbral. morda so bile ravno njene besede tiste, ki so ga potegnile v realnost in je ta skoraj z brutalno močjo butnila vanj, da se je aaron zavedel, kaj je počel. kaj je počel sebi in še huje – kaj je počel njej. »ne,« se je nenadoma spet našel, ko se je odzval na njene besede z nepričakovano ostrino. bil je strt, bil je zlomljen zaradi vseh misli, ki so ga obdajale, ampak še vedno ni mogel dovoliti, da bi kenzi mislila kaj takšnega. »presneto, pa saj sploh nisem razumel. in nisem vedel, kaj naj storim,« je bolj sam zase zamrmral, potem pa v nenavadni vznesenosti, ki jo je prineslo njegovo nedavno odkritje, zmajal z glavo. »problem sploh ni v tem,« je dejal, ko je stopil bližje in z dlanmi zajel njen obraz. »problem niti pomotoma ni v tebi, ti čudovito, popolno bitje,« je mehko nadaljeval, medtem ko je njegov obraz dobil veliko bolj normalen izraz, ki se ni več ujemal s tistim prizadetim aaronom, ki ga je videl prej. »ni mi bilo žal; nikoli mi ni bilo niti za trenutek žal, ker sem ostal in ker sem bil s teboj. bil sem vesel, ker sem to storil. čeprav dejansko nikoli nisem bil nekdo, ki bi si kompliciral življenje. zapletal sem se v bežne skoke med rjuhe, ki niso pomenili nič. potem je prišla grace in nato je umrla po moji krivdi, česar si nikoli nisem popolnoma odpustil. in ko sem spoznal tebe, je šlo najprej samo za tvojo podobnost z dekletom, ki je zaradi mene mrtvo. ampak v resnici si toliko več in to sem ti že povedal in zdaj niti ni bistveno.« zajel je sapo in se nekoliko umaknil od nje, čeprav najraje ne bi nikoli več umaknil svojih dlani iz njene mehke, tople kože, ki je bila pod njegovim dotikom tako zelo nežna. »potem pa sem te videl s tistim tipom in čeprav si me opozorila; čeprav si mi dejansko povedala kaj naj pričakujem od tebe, temu niti nisem mogel verjeti. in bil sem šokiran. na tleh, dejansko, pojma nisem imel, kaj naj počnem s samim sabo zaradi dejstva, ki se ga nisem zavedel vse dokler te nisem videl z nekom drugim.« zvenel je že skoraj patetično, ampak tokrat mu ni bilo žal. »hočem te zase, kenzi.« njegov glas je bil tišji, veliko bolj nežen kot prej in vsekakor mnogo bolj resen, ko je pogled uprl naravnost v njene oči. »predvčerajšnjem me je strlo… ker sem zaljubljen vate,« je dokončal svoje besede, povedal bistvo in nato utihnil, ne da bi pogleda niti za hip umaknil iz njenih oči. to je moral dati iz sebe, ampak to ni bila popolnoma njegova odločitev in del njega se je bal, kako bo na to odreagirala, čeprav je bil drugi del načeloma samo srečen, da ji je to zdaj, ko je vedel, tudi povedal.

tagged: KENZI. :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 19 Pon Mar 04, 2013 3:04 pm

AARON & KENZI

en pogled nanj je bil dovolj, da je uvidela svojo zmoto. pravzaprav je zadostovala že sekunda v njegovi prisotnosti, da je spoznala, da je nesmiselno potratila vse tiste ure, ko se je prepričevala, da je kar čuti zgolj utvara. kajti očitno ni bila utvara, ne povsem. postalo je nekaj več in ona je 'ubila' ta nekaj več med njima, za spremembo nehote. z nostalgijo, ki se je že prevešala v otožnost, je zrla v njegov pogubno privlačen obraz. vse bolj jo je mučilo, kako bo življenje brez njegove prisotnosti v njej, postalo prazno in dolgočasno. ta dejstva so jo plašila in že zdavnaj jo je imelo, da bi pobegnila v noč kot preplašen zajček. ni si bila podobna in tudi slučajno se nikoli ni opravičevala ali skušala nekoga prepričati, za mnenje drugih ji ponavadi ni bilo mar. povzpela se ne bi nikamor, če bi vsakokrat ustavila, ko bi nekdo mislil drugače kot ona. "aaron, ne razumeš" je skoraj panično skušala zmajati z glavo, vendar so njegove mehke roke zaobjele njen obraz in niti pomotoma ni sebe dojemala kot čudovito bitje. bila je grozno bitje - pošast, in on nikakor ni hotel sprevideti svoje velikanske zmote. poslušala ga je brez svojega prekinjanja z vmesnimi skoki mu v besedo in jasno vedela o čem govori. tudi sama si ni komplicirala življenja, se zapletala v kaj več kot bežne zveze in še zanje je komaj našla čas ter kanček veselja. tudi nikogar ni našla s katerim bi si želela preživeti več časa in ne kakšno noč ali dve na teden. ni je veselilo prebujanje v objemu, skupni zajtrki v postelji ali malo stiskanja in muckanja na kavču med gledanjem filma. s temi malimi pozornostmi se ni ukvarjala dokler se na sceni ni pojavil on in ji presneto dobro zmešal glavo. zakaj bi sicer takoj začela pogrešati njegove tople roke na svojem obrazu, na svojem telesu, ko jih je odmaknil proč. ali da ni mogla nasititi njegovih ustnic, poljubov, telesa - nasititi njegove družbe. postal je več kot le trenutna obsesija, ki jo bo minila prej ali slej. povesila je pogled ob omembi, da jo je videl z drugim in počutila se je neprijetno, nato pa jo je šokiral s svojimi besedami in sunila je z glavo nazaj kvišku, z iskrenim začudenjem v očeh. lahko je le zmajala z glavo, ne da mu ne bi verjela - pravzaprav mu celo je. le verjeti ni mogla, da se to res dogaja. ona si ga vsekakor ni zaslužila. "aaron..."je lahko le dahnila in skušala skupaj zbrati misli, leteče na vse božje strani. "mnogo preveč mi pomeniš - ne, preveč te imam rada, da bi sploh hotela, da si ujet z nekom takšnim kot sem jaz," se je vmes popravila in se izrečenega niti zavedala ni. preveč se je trudila objasniti mu, kakšna kolosalna napaka je ona zanj in da mu le zagrenila življenje, ki bi jih lahko preživljal z nekom, z manj čustvene prtljage. o njej je vedel tako malo in verjetno ne bi ostal nikjer v bližini radija ene milje, če bi poznal vse podrobnosti. morala ga je odvrniti proč, preden bi ga svojimi besedami, odločitvami in dejanji preveč prizadela ter povzročila nepopravljivo škodo. pokopala bi njega in sebe. aaron si je zaslužil več. "se sploh zavedaš, da ti nimam kaj za ponuditi? da-da boš le nesrečen?" so njene roke stisnile njegove, ki so še vedno zaobjemale njen obraz in skoraj panično je zrla vanj, kdaj jo bo prekinil in postavil pred vrata. ali kdaj jo bo prekinil z enim izmed njegovih poljubov, da bo kuhana in pečena. pomahala bo lahko le še z belo zastavico v znaku predaje, kajti najsi je hotela priznati ali ne - prebil je tisti njen debeli zid in se kot tat prikradel do njenega srca. morda ga ji še ni ukradel, je pa vsekakor čakal na pravo priložnost, ko spet ne bo pozorna. tako neskončno jo je bilo strah, zanj in zase. po dolgih letih, se enkrat ni počutila več povsem otopelo in enkrat za spremembo ji je bilo bolj mar za nekoga drugega kot zase. že zdavnaj je pozabila kakšen občutek je to. "nimam nobene pravice zahtevati od tebe, da v svoje življenje sprejmeš tak kaos kot sem jaz. tisti večer, ko si me videl, je le eden izmed mnogih," še ni končala in mu je sedaj kar naenkrat v eni sapi morala vse povedati. sedaj, ko je imela še čas in škoda še ne bi bila enormna. dokler, mu še ni na drobne koščke strla srca."in nikoli ne bom mogla biti samo tvoja, tudi če hočem. ne, dokler ne dobim morilca svojih staršev. do takrat sem pripravljena zavoljo še najmanjših informacij iti v posteljo z najhujšim sovražnikom," jo je naenkrat preplavil sram in oči je trdno stisnila skupaj, da ne bi v njegovih videla razočaranja nad njo. "vse samo, da bom končno spet lahko spala, ne da bi podoživljala eno in isto nočno moro. se sebično znebila tega bremena, ki me vleče k tlem in iz mene dela čustvenega invalida. in da bo naposled pravici zadoščeno," se je živčno ugriznila v spodnjo ustnico, njen želodec pa je naredil trojno salto in obvisel v zraku. o tem sploh še ni z nikomer govorila in aaron je bil v zadnjem času eden redkih ljudi, pri katerih je uporabljala le še neolepšano resnico. z lažmi je skoraj prenehala. pogladila se je po rokah, kajti zazeblo jo je globoko v dušo in skrušen pogled mu je namenila. "ne morem opustiti tega in prenehati. tistega dne, ko sem ju pokopala, sem nam vsem trem obljubila, da jih bom nekoč našla in se maščevala tako ali drugače. včasih me le to še drži pokonci, ne glede na to, kako zelo bolno se sicer sliši," je nato le obmolknila brez diha, skoraj prazna. naslonila se je za steno za hrbtom, kajti kolena je imela že povsem mehka in noge ji niso več najboljše služile. ne bi si naredila usluge, če bi se kot kupček sesedla na tla, njemu pred noge.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 19 Pon Mar 04, 2013 3:44 pm

vrtinec tistih novih, neznanih in predvsem nenavadnih čustev se je zdaj v njegovi notranjosti vsekakor pomiril, to pa je lahko povsem brez slabe vesti pripisal dejstvu, da je končno razvozlal skrivnost, ki je bila večja od vseh, s katerimi se je kadarkoli moral ukvarjati. preproste stvari so mu šle, rahlo zakomplicirane stvari je reševal brez problema ampak zdaj ga je zahtevnost vsega skupaj dobesedno omrtvila do te mere, da ni prepoznal preprostega čustva za tem. ljubezen ali pa vsaj nekaj, kar je skoraj sumljivo spominjalo na tisto pravo stvar, ampak tega ni nameraval povedati kenzi – ne še, saj še niti ni vedel, če je sam pripravljen, kaj šele da bi bila pripravljena temnolaska. jo je pa vsekakor imel rad bolj, kot je imel rad kogarkoli drugega – bolj, kot je morda celo kadarkoli imel rad kogarkoli. ne bi znal s prstom pokazati nanjo in na tisto stvar, ki ga je v takšni meri pritegnila. šlo je za kombinacijo vsega in to ga je strašilo ter ga napolnjevalo s čudno prijetnim občutkom hkrati. zdaj je bil on tisti, ki ji je dal priložnost, da spregovori in da pove vse, kar ji je ležalo na duši – čeprav je na skrivaj določene stvari že pričakoval, ker jo je do zdaj poznal dovolj dobro, da je to vedel, ampak še vedno ji ni nameraval vsega kar tako dovoliti. enkrat ga je že poskusila odvrniti od sebe in ni ji uspelo – zdaj, ko je izvedel še njeno stran zgodbe, je bil odločen, da ji nikakor ne bo uspelo. zato se je obvladal; v ozadje je potisnil željo po tem da bi jo objel in naposled spregovoril šele, ko je bil povsem prepričan, da je ona končala. »hej,« je nežno šepnil, da je pridobil njeno pozornost, medtem pa počasi zmajal z glavo. »niti pomotoma ne bi bil ujet. nikoli. ne glede na vse, kar se zdaj podi po tvoji glavi, sem precej prepričan, da bi bilo biti s teboj vse kaj drugega kot ujetost,« ji je zatrdil in v svoje besede je bil popolnoma prepričan – to se je poznalo v njegovih očeh, ki so zdaj, ko je razčistil stvari s samim seboj, bile povsem mirne in osredotočene na njene. »čast. privilegij, morda,« je dejal, da bi ji pokazal svoje resnično mnenje; tisto, kar je izrekel s popolno iskrenostjo ker si ni predstavljal česa drugega. »nikoli ne bom nesrečen. ali pa prav, bodiva realista. obstaja možnost, da bom nesrečen. obstaja možnost, da boš ti nesrečna. ampak hkrati pa obstaja tudi možnost, da bova oba srečna; morda zgolj za nekaj trenutkov, ampak to je tveganje, ki ga bom z veseljem sprejel. navsezadnje je to tisto, kar hočem. in vem, tole je resnično življenje, to niso samo mavrice in samorogi in kaj vem kaj vse še, ampak ni bistveno. nič od tega. tega sploh nisem navajen, ampak v tem trenutku si zame bistvena samo ti.« ni se spomnil, kdaj je bil nazadnje tako iskren z nekom in kdaj je nazadnje zbral pogum, da je nekoga pogledal v oči in iskreno govoril o svojih čustvih – še posebej o teh čustvih, ki so se znala človeku tako grdo maščevati in ga popolnoma zlomiti, ampak tudi to bi lahko uvrstil med stvari, za katere mu je bilo vseeno. »in razumem te. vsi imamo svoje duhove iz preteklosti in verjemi, da bi ti z veseljem celo pomagal, če mi boš dovolila. drugače pa ti bom vsekakor stal ob strani, vedno,« je dejal in vzdignil roko, še preden bi ga prekinila. »vem, da bi to znalo biti težko in zapleteno in da me morda niti ne bo pustilo ravnodušnega, ampak razumem, da moraš to storiti. razumem, da te to preganja in da ne boš mirno spala, dokler ne razrešiš vsega skupaj. in do takrat, ko se bo to zgodilo, ti bom stal ob strani ter te pomirjal, ko te bodo ponoči tlačile more,« ji je obljubil, ton njegovega glasu pa je bil še vedno tisti miren, prepričan in močan ton, ki ga je našel pred nedavnim in ki je prišel skupaj z odločitvijo o tem, kaj želi. ošinil jo je s pogledom – zazdela se mu je tako šibka, tako krhka, da je nenadoma obžaloval, da je ni povabil naprej. »pridi,« je nenadoma rekel in še preden bi se lahko odzvala, jo je dvignil ter jo odnesel v svojo dnevno sobo ter se usedel na kavč s temnolasko v naročju. »v redu je, kenzi,« je nežno zašepetal nekam med njene temne lase ter jih nato odrinil, pogled pa uprl v njene oči. »tukaj sem. ne glede na vse, tvoj sem. prosim, ne odrini me stran,« je dejal, tokrat z nekim strahom v očeh, čeprav je bilo za tem mogoče slutiti tudi odločnost, ker ji tega ni nameraval dopustiti.

tagged: KENZI. :3 NOTES: asdfghjkl! zomg, they are so... asdfghj! if you know what I mean.^^

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 19 Pon Mar 04, 2013 8:08 pm

AARON & KENZI

sanje, gotovo so le sanje. to se ni moglo res dogajati, kajne? ona ni stala vsa otrplo v njegovem domu, sredi hodnika naslonjena na steno, mehkih kolen in on ji ni govoril vseh teh lepih stvari. presneto, ni si jih zaslužila. vsak normalen bi jo postavil pred vrata in ji pred nosom zaloputnil vrata. to res ni mogla biti resničnost, ali pač? kako se je lahko vse obrnilo in jo je kljub njenemu groznemu obnašanju še vedno hotel imeti? zagotovo ni hotela več ga skušati s svojimi podlimi igricami, da bi ga spravila proč od sebe in bi jo zapustil. minila jo je želja do igric in če bi jo bi zapustil, bi si brez težav dobila nadomestek zanj, morda bi bil nadomestek celo boljši od originala. toda ni hotela nadomestka, ni hotela nikogar drugega več kot samo njega. postal je del njenega življenja - pravzaprav je zajemal velik del in ona doslej njegove velike vloge sploh ni ugotovila. šele v zadnjem času ji je začela postajala bolj in bolj kristalno jasna. zdelo se ji je, da ji je eksplodirala vsaka celica v telesu. zdelo se ji je, da se je raztreščila na tisoč koščkov, in ko se je ponovno sestavila, je bila drugačna. način, kako je gledala na svoje življenje. in način, kako je gledala njega. nedvomno ga je drugače videla, vse je zasukalo v njej nepredstavljivo smer. "tako zelo strah me je, da se boš začel počutiti ujetega v neko zvezo, ki bo zaradi preveč nesoglasij obema povzročala samo veliko mero stresa in nesoglasij" se je s prsti pogladila po bolečih sencah in skušala umiriti srce, da ji ne bi skočilo ven iz prsi, preveč razburjeno, prepolno vsega. za odtenek se je naposled umirilo, ko ni več o njiju - oziroma o njej govoril o superlativih. ona ni bila prav nikakršen superlativ - navaden človek, krvav pod kožo, s preveč napakami in ki je preveč rad povzročal gorje drugim. morda niti ne rad, znal ni več drugače. ujel se je v spone in sedaj se jih nikakor ni uspel rešiti. ni ji bilo jasno kako se jih otresti, vsaj do danes ji ni bilo jasno. zdelo se ji je, da se je počasi kakor po nevihti začelo jasniti in skozi debele oblake so začeli kukati drobni sončni žarki. aaron je bil njen sončni žarek, ki ji je v zadnjem času v življenje prinesel sonce in smeh. bila bi neumna, da bi ga izpustila iz rok zaradi strahu. vedno je tvegala svojo kožo, ko se je podajala na sovražnikovo območje. in odločila se je, tu in zdaj. "prav, aaron. iskreno upam, da se ne motiš in da ne bova drug iz drugega naredila samo čustvenih razvalin," je z nekim večjim zanosom v glasu dejala, sedaj bolj odločena, da se bo potrudila, da ne bo nesrečen on in da ne bo sama. bilo je vprašanje za milijon dolarjev kako jima bo to uspelo zvoziti, a z njim se ni nameravala ukvarjati. zaenkrat je bil začetek dovolj in potem bosta lahko jemala vsak dan posebej in sproti. "največ mi bo pomenilo, če mi boš za začetek stal ob strani in me vsaj malo podpiral, četudi mi je jasno da to nikakor ne bo lahko," je premolknila, preden je nadaljevala: "zdi se mi, da te tako zelo veliko prosim in zahtevam od tebe, dati pa ti ne morem popolnoma ničesar," se ji je glas zlomil, ustnice pa ji ukrivi žalosten nasmeh. ni bilo povsem pošteno. za trenutek je pozabila na vse. lahko je le strmela vanj. vedno je bilo tako, enako kot takrat, ko ga je prvič zagledala. močno stiskanje v prsih. zavest, ki je poblisnila skozi njeno telo. hotela se je že odzvati in se odlepiti od stene na kateri je slonela, vendar jo je prehitel. brez napora jo je dvignil v naročje in njen srčni utrip se je upočasnil, ko jo je preplavil globok, vznemirljiv občutek domačnosti do tega moškega. vse je bilo pregnano iz njenih misli. v tisti sekundi je v njenem svetu obstajal le ta čudovit temnolasec in čuden občutek, ki jo je preveval. kot da bi našel skrit prostor v njej, ki ga je dolgo nazaj zaklenila pred vsemi. na njem je bilo več kot nekaj posebnega – in bil je njen, vsaj za zdaj. "ne vem, če je res, aaron" je zajavkala, malo še pod vtisom ko jo kar dvignil k sebi v naročje, kakor da je perešček, in odnesel v njegovo dnevno sobo. roke so ji živčno drhtele, da se je z njimi nemirno objela prek telesa in je med prsti mečkala tkanino. vse dokler se ni ponovno oglasil in so njegove besede dosegle njene možgane ter ji segle do srca. "ne, bom. se bom potrudila, da ne bom," se je takoj popravila, kajti zaenkrat se je lahko samo potrudila ga ne odrivati ob vsaki stvari stran. ne bo se zlahka navaditi, ne skrbeti in se ukvarjati samo s sabo. ga s tečnobo na kratko odpraviti kot doslej. precej tolerance in potrpežljivosti bo potreboval z njo in njenim odnosom. njene roke so spolzele navzgor po njegovem prsnem košu in se mu ovile okrog vratu, in srce ji je medtem razbijalo kot kladivo. ves čas je imela beden občutek in se je bala, da so vse skupaj navadne sanje, ki se bodo vsak čas razblinile - in ona se bo zjutraj zbudila sama v v veliki prazni postelji. zdelo se ji je preveč lepo, da bi bilo res in zato je ves čas še malo trokirala in se komaj prisilila do medlega nasmeška. "pogrešala sem te," je nato šepnila, zvita kot majhen mucek v njegovem naročju. njene ustnice pa puščale majhne poljubčke po njegovem dišečem vratu. "in drugo polovico sem te sovražila za svoje ignoriranje in sovražila sem sebe, ker mi je bilo mar ter me je že skrbelo, da se ti ni kaj zgodilo," je priznala in lica so se ji v rahli zadregi obarvala rožnato. "ti pa si se zaprl pred svetom in bral knjige," je s prstom zavrtala v njegov prsni koš in ga narejeno grdo izpod čela pogledala, toda v kotičkih ustnic ji je lebdel navihan nasmešek.

note: yees, i know what you mean! :33 i'm in love v ta dva sweethearts :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 19 Ned Mar 10, 2013 2:19 pm

tiho jo je poslušal z vso resnostjo, ki jo je premogel in ki si jo je zaslužila. dejansko je razumel njene strahove – vedno je bil dober pri tem, da se je postavil v kožo nekoga drugega in nato pogledati na stvari iz njegovega vidika. morda so bile njegove reportaže zato tako dobre – čutil je z ljudmi in znal njihove zgodbe predstaviti tako, da so ostalim segle do srca. ampak to ni bila samo še ena izmed njegovih zgodb. to je bila kenzi, to čudovito bitje, ki mu je v zadnjem času pomenilo vse na svetu. nikoli se ni rad navezoval na ljudi – vsekakor je dobil dobro lekcijo in nikoli ne bo pozabil posledic, ki jih lahko njegovo delo prinese v odnose. ni hotel škodovati tistim, ki jih je imel rad, hkrati pa ni hotel, da bi bili njegovi ljubljeni na takšen ali drugačen način poškodovani. »kenzi, v redu bova,« ji je zagotovil in se ji nasmehnil, medtem ko je skomignil z rameni. »ne morem si predstavljati, da bi se počutil ujetega. do tega ne bo prišlo, ne s teboj. navsezadnje, kako bi lahko?« je pustil vprašanje v zraku, ker se mu je odgovor na to, da je bilo nemogoče, zdel povsem logičen. »skrbi me, da se ti bo kaj zgodilo zaradi mojega dela. morda to zveni skoraj smešno, ampak ne morem si privoščiti, da bi te izgubil. ne tako,« je zdaj še sam spregovoril o svojem strahu in pogled uprl v njene oči. ni hotel biti krivec za karkoli, kar bi se ji zgodilo, njegova vest tega ne bi preživela in pravzaprav mu je bilo zanjo tako močno mar, da ni vedel, kaj bi sploh storil. dvignil je pogled ob njenih besedah in odločno prikimal. »jaz se nikoli ne motim,« je uporabil nadvse snobovski glas za besede, ki jih je izrekel s popolnim prepričanjem. dejansko je to bilo celo res – aaron je razvil tisti dar, s pomočjo katerega je stvari vedno nekako postavil na svoje mesto in ki mu je pomagal, da se je vedno znašel točno tam, kjer bi moral biti. z dlanjo je nežno zdrsnil po njeni koži in s pogledom ponovno poiskal njene oči. »vedno ti bom stal ob strani. prav, morda bo včasih težko in kakorkoli že, ampak saj ni važno. hočem biti tu zate,« je priznal in nato odločno zmajal z glavo ob njenih naslednjih besedah. »to ti misliš. v resnici mi lahko daš ogromno, kenzi. že samo to, da bi lahko bil s tabo…« mehko se je nasmehnil, ta nasmešek pa je najbrž povedal vse – aaron je bil dober z besedami, ampak še vedno ne bi mogel preseči nežnosti in obljube v svojem nasmešku.
ko ga je grdo pogledala, je privzdignil obrvi. »knjige? tole zdaj je zvenelo približno tako, kot da imaš nekaj proti njim,«se je namrščil. »ampak opozarjam te, jaz in knjige... samo ozri se naokrog,« se je zasmejal. rad je imel knjige in vsak kotiček njegovega stanovanja je to tudi jasno naznanjal. knjige so bile povsod in aaron se je lahko med platnicami izgubil. »oprosti,« se je zresnil, ko se je zavedel, da je imela prav. »moje obnašanje je sumljivo spominjalo na kujanje in to vsekakor ni bilo… hm, dovolj odraslo,« se je namuznil in ji pritisnil poljub na mehko, nežno kožo. »rad te imam, kenzi,« je nenadoma rekel, potem pa dvignil pogled do njenih oči, njeno drobno telo nekoliko prestavil in jo poljubil počasi ter z užitkom – preprosto zato, ker jo je lahko.

tagged: KENZI. :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 19 Pet Mar 22, 2013 1:36 pm

AARON & KENZI

resnično si ni želela drugega kot njegovega razumevanja. stvari kot so bile ljubezen in navezanost ni jemala zlahka in z levo roko. precej vode je že preteklo od kar se je brez posebne bojazni naravnost na glavo pognala v zvezo, četudi si s tem zlomi vrat zaradi preslabe presoje. morda bo v tem mesecu res komaj praznovala 26 let in je bila v vseh ozirih še precej mlada, vendar je sama na svoj obstoj gledala z drugačnimi očmi, bolj črnogledo. zgodilo se ji je že vse preveč in je rožnata očala že zdavnaj odvrgla. občasno bi jih še vedno potrebovala, posebno ob trenutkih vključujoči vase izražanje medsebojne naklonjenosti. ne, da je venomer dvomila in dvomila v vsako dejanje, vsak korak - in videla strahove tam, kjer jih ni bilo. zares bi bilo boljše biti manj zakompliciran osebek, prihranilo bi veliko nepotrebnih težkih misli. "misliš?" je zaskrbljen pogled uperila v njegove prelepe oči, katere so morale trpeti njena neumna dejanja. ves čas je napol čakala, kdaj se bo naveličal in se premaknil naprej, k čemu boljšemu. prav to je mislila v teh dneh njegove ignorance in iskreno, ne bi bila presenečena, ko bi si omislil nekoga drugega. tudi ne bi mu mogla zameriti, bila pa bi prizadeta, seveda. nekaj kar bi bila njena težava in zagotovo ne njegova. "ker ne vem. terna vsekakor nisem in tam zunaj je še mnogo boljšega," je le skomignila z rameni in se s prsti pogladila po rahlo bolečem čelu. niso jo mučile težave s samopodobo, samo presneto skrbelo jo, da je vse le začetek konca. da bo prej ali slej ugotovil, kako z njo nima kaj početi in se bo ona v vmesnem času zaljubila vanj. precej na dobri poti je bila, da se in ga nikoli več ne spravi ven iz srca. se je bila pripravljena spet vreči dol iz klifa na katerem je stala za nekaj ukradenih trenutkov popolne sreče? je bila pripravljena tvegati svoje srce in spustiti vse tiste zidove s katerimi se je ogradila in zavarovala? ni vedela, ne še. vse je bilo še preveč sveže. "glede tega te res nima kaj skrbeti aaron. nase znam paziti in ves čas imam opravka z nevarnostjo. ampak jaz se lahko skrijem za pištolo in značko, ti pa ne," je nato enaka skrb za njegovo dobro napolnila njen glas. dejstvo je bilo, da sta oba s svojim delom vsakodnevno drezala v osje gnezdo, le da se je kenzi brez težav lahko zavarovala in je ni mogla kar skupiti čisto po neumnem. vedno je za seboj imela svojo partnerko, ki ji je ščitila hrbet kot ga je ona njej. aaron pa je deloval sam in ni imel nikogar ob sebi. no, pa si je naložila še eno skrb več. "kaj res?" se je namuznila ob njegovem glasu in iskreno želela verjeti, v upanju da ima prav in se res nikoli ne moti. ali da se vsaj v tem, njune primeru ne. "hvala, aaron. ker si zadovoljen s tako malo," se je skoraj žalostno nasmehnila, ko mu trenutno ni mogla dati več. zaslužil si je precej več kot je od nje prejemal sedaj. ona mu je lahko dala zgolj majhno obljubo potruditi se biti boljša, bolj odprta za njegove nežnosti in očitno naklonjenost. trenutno je žal zmogla samo to.
"imam, če dobijo prednost pred mano," se mu je otročje spačila. res neumno biti ljubosumen na knjige, kajne? "sem že opazila tvojo obsesijo s knjigami. očitno bodo še prišli dnevi, ko me boš zamenjal zanje," se ji je nasmešek razširil čez obraz, saj ji ni ušel pogled na cele skladovnice knjig po njegovem stanovanju. zanimalo jo je, če jih je dejansko tudi vse kdaj prebral ali je bil kot mnogo drugih, ki so knjige kupovali kot po tekočem traku, časa za prebrati jo, jim je pa vedno zmanjkalo. "ni se ti potrebno opravičevati," mu je pritisnila prst na ustnice in nadaljevala: "vsak bi ravnal enako in pokazal še precej manj razumevanja od tebe," se je zavedala svoje sreče, da je ni že na začetku zaloputnil vrata v obraz z besedami naj se že enkrat pobere in ga pusti pri miru. zaslužila pač bi si. zamižala je ob mehkih besedah in v sebi enkrat za spremembo ni začutila naraščajoče panike, pravzaprav jo je začelo preplavljati nekaj močno podobno sreči. "tudi jaz te imam rada, se mi zdi" se ni mogla upreti, da ne bi smehljaje zraven pristavila, preden so mu njene ustnice vračale dolg, nežen poljub poln čustev. v tem trenutku je bila natančno tam kjer je hotela biti in nič je ni mikalo, da bi se prestavila kam drugam. zaprtih oči v njegovem naročju in z njegovimi rokami okrog života, je bilo prav vse kar je potrebovala za čudovit zaključek nedelje.

THE END. smitten3

okej, finally uspelo zaključit tole^^