hampton`s hotel

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Tor Feb 19, 2013 4:45 pm

tag, the awesome madeline smitten

bil je bolj presenetljivo miren, kot je pričakoval. tip, ki ga je nazadnje dobil sredi preprodaje in s katerim sta se zgrabila, drug drugemu zadala cel kup udarcev in na koncu končala na robu smrti - ki se mu je wesley iskreno izmaknil samo za nekaj milimetrov - je bil kakopak policist. seveda o tem ni razmišljal, ko mu je v čelo pognal kroglo in mu prestrelil lobanjo. pravzaprav ni imel časa, da bi razmišljal o čem drugem; v tistem trenutku je premogel samo naravni instinkt, ki mu je omogočal preživetje. o posledicah tako ali tako ni pogosto razmišljal - in ko tega ni počel, so težave nastopile. tako se je torej za nekaj tednov potuhnil in najel eno izmed sob v hampton's hotelu in tukaj preprosto živel življenje na dvajsetih kvadratnih metrih. po nekaj dneh mu je postalo jasno, da mu je nekdo na sledi, zato je prosil prijatelja, zasebnega preiskovalca, da mu pomaga poiskati človeka, ki mu bo moral očitno znova zabrisati nekaj metkov v glavo, da se bo situacija morda pomirila - ali pa bo moral v argentino, da ne bo življenja preživel za zapahi.

zdaj je imel fotografijo v roki in ljubek obraz, ki ga ni povezoval s priloženim imenom, ga je begal. madeline. ha, ta je dobra. še vedno je delovala tako.. še vedno je bila enaka. kako je torej sploh lahko bila tista, ki mu je dihala za ovratnik in ga želela spraviti za zapahe? zdelo se mu je, da sta se imela fino in nič kaj si ni želel, da bi se ta njun odnos prelevil v prekleto krvavega. zunaj so visoka drevesa prekrivala večerno sonce. pokrajina se je obarvala rdeče. in v tistem je zaslišal trkanje na vrata. sobarica, pa ja. totalna bedarija. "odklenjeno je," je hladno zaklical in cigareto ponesel k svojim ustnicam ter naredil globok vdih tobačnega dima, ki je prepletel njegova pljuča in ga še dodatno pomiril. prekleto, bilo je vznemirljivo, a navzven je ostajal popolnoma hladen. slišal je lahko, kako so vrata lahno zaškripala, ko so se odprla; a obrnil se ni.

počasi je iztegnil roko in fotografijo novopečene 'madeline' odložil na okensko polico. še poslednjič je potegnil dolg dim iz svoje cigarete, nato pa jo pritisnil ob dno pepelnika, da je popolnoma ugasnila. dim je izdihnil v zrak, nato pa se je na glas sarkastično nasmejal. "madeline, torej," je dejal v tiaistem tonu, ko se je počasi obrnil. "saj ne boš zamerila, če ti rečem maddie, kajne?" končno je s pogledom ujel njene oči; vedel je, da je bil pri igri mačk in miši korak pred njo. "kako bova torej? mi boš zaupala, kako si prišla do spremembe imena, preden mi odpihneš možgane?"

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Tor Feb 19, 2013 6:26 pm

tagged is the eye-candy wesley pierce and has around500words written just for you

bila je tako blizu in v njej se je val adrenalina toliko bolj večal, ko se je njeno preoblačenje v obleko sobarice blizu koncu. usedla se je na bližji stol in se s tem izognila nepotrebnem skakanju naokoli medtem ko se je preobula v udobne čevlje, ki so bile del njene opreme. vstala je in se ustavila pred ogledalom v kopalnici, ter si lase spela v figo in se nasmehnila ob svoji podobi. bila je navajena svoje standarde opreme in se je v vlogi sobarice počutila precej smešno, a jo je hkrati vse skupaj zabavalo pa čeprav je mogoče prav sedaj stopala svoji smrti nasproti. vendar se smrti ni bala. za seboj ni puščala nikogar edino nerešene primere in edino to je bil njen problem. mogoče je bila to prednost osamljenega življenja z obveznimi romancami, ki nikoli niso vodile v čisto nič resničnega in trajnega, ter je bilo za njo čisto dovolj. pogladila je predpasnik, ki je bil ovit okoli nje in pod krilo si je zgolj za skrivanje skrila pištolo, ki je bila zatlačena v visoke nogavice na njenih drobnih nogah. z rokami se je oklenila vozička polnega čistih rjuh in brisač, katere seveda ni imela za dostaviti in je šlo zgolj za pretvezo. globoko je zavzdihnila in stopala proti sobi, ki je bila njen dejanski končni cilj. ustavila se je pred njimi in voziček pustila ob strani medtem ko je z roko segla po pištolo katero je skrivala in čisto nežno potrkala na vrata. » sobarica ! « je ljubko zavpila ob trkanju in počakala na odziv.
slišala je moški glas na drugi strani in ob tem se je na njenih ustnicah pojavil hladen nasmešek, ko je odprla počasi vrata in imela pištolo že postavljeno pred seboj in v njeno bran. postava je bila obrnjena stran od nje in zmaga je bila bolj kot ne v njenih rokah. dokler se ni situacija popolnoma preobrnila in je iz njegovih ust zaslišala svoje ime, sicer lažno. vseeno pa se ni pustila zmesti, ker je od ljudi njegove vrste lahko pričakovala pravzaprav vse. » ne bi bila tako prijateljska, če bi kdo meril pištolo v mojo glavo, « se je odzvala in počakala, da se je postava obrnila in, ko se je…prekleto. pištola je še vedno bila usmerjena proti moškemu, ki pa ni bil zanjo zgolj neznanec in jo je spomin v sekundi odpeljal v los angeles. » wesley. « samo hladno je izgovorila njegovo ime, čeprav je v njej vladal pravi pokol možnih čustev in zaradi navala adrenalina raje spustila pištolo proti tlom, čeprav jo je še vedno držala v rokah. » odpihnem možgane tako kot si ti enemu izmed mojih policistov ? najbrž bi ti jih res morala, « je dejala in se namuznila, ko je gledala proti njemu in zmajala z glavo. » mislim saj lahko predvidevam, da nisi tukaj samo zato, ker si me pogrešal in najel detektiva, da me poišče, « je segla po novih besedah in s tem stopila nekaj korakov bližje k njemu. » sprememba imena je mojo osebno korist in varnost. avery je izginila, umrla mogoče se predozirala s tabletami ob novici, da je oče umrl. ne vem. « ali pa je bila vsaj vdrta v zemljo za vse, sedaj pa ni bila prepričana kako je wesley uporabil podatek proti njej.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Tor Feb 19, 2013 6:47 pm

tag, the awesome madeline smitten

"avery," je pokimal, ko je izgovorila njegovo ime, kot bi pozdravljal staro prijateljico - kar je pravzaprav tudi počel. oh, čemu si je morala tale lepotička poiskati skrivno indentiteto? in - ko smo že pri tem - zakaj za vraga se je borila za roko pravice, ko pa je takrat, ko je bila z njim, delovala vse prej kot največja moralistka na svetu. priznati je moral, da ji je pištola lepo sedla v roke, istočasno pa bi jo veliko raje videl na svoji strani. saj ni vedel zakaj ni privlekel svoje pištole iz malega prenosnega kovčka na mizi. morda je vedel, da tega ne bo sposobna storiti. no ja, vedeti ni mogel - a vedel je, da tudi on ne bi pritisnil na petelina pištole, uperjene proti njej, in predvideval je, da tudi ona ne bi storila tega. pa saj bo še videl; zabava se je šele začenjala.

"ah, ta neljub primer," je zavzdihnil, kot da bi ga šele tedaj opomnila na to, da je človeku pred dvema tednoma razstrelil lobanjo. šlo je za prizor, ki ga človek težko pozabi, a z veliko mero - in pravilno razporeditvijo - alkohola, cigaret in kakšne tabletke, je bilo mogoče vse. skomignil je z rameni in se znova srečal z njenimi očmi. "kaj naj ti rečem, draga? tudi najboljšemu prijatelju bi razstrelil glavo, če bi se takole spravil name." ne, ni mu bilo žal, istočasno pa je iskreno vedel, da tipa ni ubil, ker je bil policist - proti civilistu, prekleto, tudi proti enemu izmed kolegov - bi ravnal podobno, če bi dvoboj nakazoval, da gresta do konca in da je edina izbira smrt tujca ali njegova lastna.

"dobra si," se je nasmehnil in segel po fotografiji na okenski polici, nato pa pristopil nekaj korakov in ji jo potisnil pred nos. "res sem najel detektiva, a niti v sanjah si nisem mislil, da mi bo našel tebe." zahahljal se je, kot bi bila misel na to tako prekleto absurdna. pa saj je bilo - z avery (bolje, z madeline?) sta se nazadnje videla pred leti na drugem koncu združenih držav. kaj je torej počela tukaj?"tragična zgodba depresivne najstnice?" se je posmehnil, ko mu je opisala umor svojega prejšnjega jaza. kako poetično. "vedno si imela smisel za dramo."

zajel je sapo in nekoliko postal na mestu, s pogledom, ki se je še vedno fokusiral na njo in samo na njo, nato pa je počasi spregovoril. "daj, maddie," je iztegnil dlan. "ne boš me ustrelila. daj mi pištolo. spravil jo bom tjale," je z glavo nakazal proti mizi, kjer je počival kovček z njegovim orožjem. "kjer je tudi moja. nalil ti bom viski in pozabila bova na to sranje." vedel je, da je zvenel prekleto gangstersko, a ob tem je samega sebe zabaval. počutil se je, kot da je končno živel sanje devetletnega dečka, ki si je prvič v življenju ogledal godfatherja.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Tor Feb 19, 2013 8:03 pm

tagged is the eye-candy wesley pierce and has around 500 words written just for you

» neverjeten si, « je samo komentirala in stresla z glavo. saj ni žalovala za policistom, toda nekako se je njena podoba tistega, ki naj bi jo čakal v tej sobi razlikovala od dejanske podobe. ni pričakovala nekega moškega iz njene preteklosti, ki je bila zanjo mrtva in za celotno mesto neznana. potem pa se je pojavil sedaj on…logično je bilo, da jo je lahko skrbelo. sploh glede na dejstvo, da sta oba več kot očitno stala na nasprotnih si straneh. » presenetljivo, « je šokirano pripomnila, ter se posmehnila ob njegovih besedah. » dejansko sploh poznaš pomen besede prijateljstvo ? « ter se ob tem vprašanju rahlo namuznila in ozrla proti svoji pištoli, ki je še vedno kraljevala v njenih dlaneh. » mogoče bi pa enako sama storila s teboj, kaj praviš ? oko za oko, zob za zob in na koncu uprizorim samoobrambo…« je razmišljala na glas in si ogledovala orožje, ki jo je spomnilo na dan, ko ji je ga oče prvič pokazal, ter o njemu razpredal kot o njenem najboljšem prijatelju, potem pa jo je poslal na vrt in pokazal kako se uporablja. seveda je bila takrat popolnoma navdušena in pri tem skoraj sama sebi odpihnila palec na nogi, čudovito.

» še enkrat povem- neverjeten si, « je ponovila svoje besede s sarkastičnim tonom in se iskreno zasmejala ob svoji fotografiji in celotni sherlock zadevščini, ki jo je opravil zgolj samo v njeno čast. » potem sva že dva. « resnično tudi sama ni pričakovala njega, izmed vseh, resnično ne samo njega. raje bi videla neko nepomembno osebo, ki bi jo videla prvič in bi samo usmerila pištolo v njo, jo pritisnila ob steno, mogoče dala kakšen udarec tu in tam, ko je že imela nadzor nad situacijo in ga potem poslala naravnost v zapor, ter ga spravila do tega, da je priznal vse kar je moral in jih popeljal na naslednjo sled- zadnje, kar je lahko storil, ko je že ubil njenega policista. » poimenuj to kakor hočeš. vendar sedaj ne bi stala pred teboj, če bi vkorakala v mesto z imenom avery, « je zamomljala ne da bi se preveč ozirala na komentar o njeni dramatičnosti, ni bi niti prvi niti ne zadnji, ki bi ji kaj takega povedal- njej pa je bilo resnično vseeno.

» precej prepričan si vase. in kaj ti pravi, da te ne bom ? « se je nasmehnila, čeprav je čez sekundo ali dve res pospravila pištolo pod svoje krilo, kjer je bilo tudi prej ne da bi jo zaupala njemu. res, da je imel svojo, a vseeno je hotela pravičen obračun, če bi prišlo do njega. » zakaj bi pozabila ? zato, ker sem v las vegasu nekaj let nazaj spala s teboj ? « je povprašala, ko je pogled vztrajno vrtala vanj, trdno prepričana da ne bo šlo tako zlahka. » veš, sicer je precej preprosto. ti si ubil policista in jaz sem te razkrinkala in naslednja postaja je lahko samo še zapor. « vseeno ni bila tako zelo v slabem položaju, čeprav je bil on res korak pred njo v trenutku, ko je stopila v sobo. » visikja pa se vseeno ne bi branila.«

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Tor Feb 19, 2013 8:46 pm

tag, the awesome madeline smitten

"daj no, maddie," se je posmehnil, ko si je drznila podvomiti v njegove socialne sposobnosti. seveda je poznal pomen te besede; drznil bi si trditi, da svojčas v los angelesu tudi onadva sama nista bila samo ljubimca, ampak tudi.. no ja, vsaj približna prijatelja. spomnil se je, da se je takrat po dolgem času z nekom dobro ujel. ja, na avery je imel lepe spomine; in očitno jo je izgubil. pred njim je stala prerojena oseba - ki je bila sicer še vedno enako seksi, oseba, ki je še vedno nosila averyjin obraz.. a v rokah je imela pištolo in nekje v žepu je zagotovo veselo paradirala naokrog z policijsko značko. "daj no," se ji je mehko nasmehnil in izrekel nekaj, kar je bilo na nenavaden način tako zelo resnično, da bi bil ob tako neposrednih besedah na njenem mestu presunjen celo on sam. "kdaj pa sem ti jaz storil kaj žalega?" res je bilo. do avery nikdar ni bil nesramen; lasu na glavi ji ne bi skrivil. imel jo je rad.

"toliko sranja si počela po mojem odhodu ali kaj?" je povzdignil obrvi. "takrat se mi je zdelo, da si brez ene same skrbi na svetu." skomignil je z rameni in se nasmejal samemu sebi; oh, kako izgledi varajo. sam je izgledal kot dostojno človeško bitje - pa še zdaleč ni bil. vedel je, da je cestni izmeček, a lepo je bilo, da se več ni konstantno trudil, da bi bil kaj več. bil je, kar je pač bil, še več, trenutno je bil s samim seboj celo zadovoljen.

znova je skomignil z rameni, ko se je neposredno pozanimala, zakaj to slepo prepričanje, da mu ne bo škodila. na koncu je preprosto odvrnil: "tudi jaz te ne bi. zato je moja pištola ostala na svojem mestu." z dlanmi je pokazal po svojem telesu in zbadljivo dodal: "seveda me lahko tudi pretipate, gospa policistka." končno je pištolo pospravila pod svoje krilo, kar je pospremil s pomenljivim pogledom, rekel pa ni ničesar, saj ni bil ravno prepričan, koliko je bilo to v njuni situaciji še sprejemljivo. ah, avery je bila nov človek. in vendar se je zdelo, da v njenih očeh še vedno pleše tisti radoživi plamen, ki ga je imel čast uzreti v njunih skupnih dneh. "ne, ne," je zmajal z glavo. "prej zato, ker si bova oba nakopala cel kup dela, če se odločiš, da boš nadaljevala s to igrico. uredi svojo birokracijo, policistom javi, da sem izginil, preden si prišla sem. pusti zadevo." njegove besede niso zvenele kot ukazi; skrbno je pazil, da je ton ostajal na ravni predlogov. ni je hotel žaliti z imperativi; preveč jo je spoštoval za kaj takega.

"ah, ne," je zmajal z glavo. "zame zapor ne pride v upoštev." nedolžno je skomignil z rameni, kot bi hotel povedati, da preprosto ni sposoben nadzorovati svojih emocij. nato se je nasmehnil, se zasukal na petah in se odpravil do minibara, kjer je počivala skoraj polna steklenica bourbona. "delo na stran," je dejal, ko jo je vzel v roke in se sprehodil dalje ter iz vitrine vzel dva kristalna kozarca. "kako si kaj, avy..? maddie..?" za trenutek je dvignil pogled od kozarcev, v katere je nalival pijačo, in se namrščeno zazrl proti njej. "kako bi želela, da te kličem?"

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sre Feb 20, 2013 6:25 pm

tagged is the eye-candy wesley pierce and has around 700 words written just for you

» razočarana sem, « je naenkrat spravila iz sebe in stresla z glavo, navsezadnje je bil kljub vsemu on pred njo in nekako se ji je vsa situacija zdela že smešna in kot nek slab primerek epizode kriminalne serije. » podoba tebe, ko sem te spoznala me definitivno v mojih mislih ni privedla do morilca, « ter zavzdihnila, ko je bilo vse skupaj precej jasno in ni bilo potrebno da igra neko precej optimistično dekle, ki bo morda vseeno upalo, da je vse skupaj samo slab seštevek. delo na policiji jo je precej dobro izučilo v tem, da je postala precejšen del realista. seveda ga zaradi tega še ne bi ustrelila in tega se je lahki zavedal tudi sam, a vseeno…srečanja ravno ni sprejela z navdušenjem kot bi sicer, če bi bila sama situacija drugačna, ko ne bi bila ona na sledi za morilcem policista in ne bi bil on sedaj pred njo. » meni ne. si pa ostalim…koliko jih je bilo ? za enega vem koliko pa jih je v ozadju ? « je reagirala in z resnim tonom namignila proti njemu. na drugi strani pa se nekako ni hotela soočiti s številko. » mogoče je bolje, da je avery preteklost. ona je bila prekleto naivna in je še videla kaj dobrega v tem bednem svetu, « se je še opomnila na tisto dekle, ki je deloma še vedno bilo v njej; navsezadnje se je ni mogla znebiti kar tako, ampak je definitivno prevladala madeline in njen pogled na svet.

» veš wesley takrat je bil moj oče še živ…« je začela in sklonila pogled predno je sploh nadaljevala : » sedaj pa mi ga je mafija ubila. in če nočem, da še mene samo zato, ker sem njegova hči in bi mi lahko mogoče kaj povedal…je bolje, da sem madeline in ne avery. « ni delala sranja ona, sranja so se delala od drugod, vendar so kljub vsemu našla pot do nje pa čeprav mogoče niti ni bila posredno vpletena v karkoli. » in edino sranje, ki sem ga počela je bilo to da sem postala šefinja tako kot moj oče in si prisegla, da bodo takšni kot ti končali tako kot si zaslužijo. oprosti, če je moja sovražna nastrojenost precej dobro utemeljena, « se je še dopolnila in dvignila roke od vsega skupaj. tako kot je on vzel življenje policistu je lahko tudi nekdo njenemu očetu in mu je sedaj pravo malo mar bilo za vse in se je ugodno smehljal. vendar se ni zavedal, da je prav njegova hči nasledila njegovo mesto in ni imela ničesar izgubiti medtem ko za njih ni bila tako prepričana.

v sekundi pa je pozabila na svojo izpoved in se raje vrnila na samo temo pogovora. pred njim ni imela kaj skrivati in četudi je bil na bog ve kateri strani je bila prepričana, da ne bi igral tako zlahka, ter uporabil informacijo v njeno pogubo. navsezadnje je dvomila, da je bil res tako beden in dvomila je tudi da bi šel tako zlahka na vse ali nič. prav tako ona. lahko ji je sedaj priznal vse, ampak preprosto ne bi naredila nič. pa četudi je to pomenilo nazadovanje pri preiskavi. kaj pa bi dobila ? na koncu je tako ali tako bilo precej jasno, da je vsak v tem mestu bil povezan s katerokoli stranjo in ni mogla slediti in kontrolirati vseh. » mi ni potrebno, « ga je zavrnila, ter se ljubko nasmehnila; zaupala mu je in vedela je da pištolo sicer ima, toda ni je skrival za hlačami in tudi ni je imel namena ustreliti. » in kaj bi dobila jaz od tega, da bi ti ugodila in te spustila mimo z nekim bednim scenarijem prirejenim v mojo slabost ? « ga je povprašala in radovedno dvignila pogled. » ne reci, da manj dela s papirji kajti dobro veš, da je to še najmanjši problem, ki bi ga lahko opravila za korist našega dela, ko bi te dostavila vsem na očem. « njen ton glasu je bil lahkoten in čisto nič strog, ker ni bilo potrebe da bi dokazovala neko svojo moč prav nad njim, ko je v njegovih očeh bila še vedno avery in ne madeline.

s pogledom je sledila kako se je premikal po prostoru in ob zamenjavi imena na obraz narisala iskren in simpatičen nasmešek, ki jo je pripravil do tega, da je stopila proti njemu po sobi in se postavila točno pred njega. » madeline peterson. me veseli, « se je lahkotno predstavila in počakala ravno toliko da je natočil pijačo v kozarca in nato enega izmed njiju vzela v svoje roke in jih dvignila dovolj visoko za zdravico.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sre Feb 20, 2013 8:48 pm

tag, the awesome madeline smitten

"razočarana?" je povzdignil obrvi in dovolil, da je svoje misli objasnila; ob njenih besedah se je kratko nasmejal in zmajal z glavo, kot bi bile njene misli popolnoma nepojemljive. in kaj, če je bil morilec? nikdar ni igral dobrega fanta. z njo je prav zares bil, kdor je bil. čemu mu je zamerila njegovo temno stran, ko pa jo je spoznala že prvi dan? "torej se bova igrala moraliste, ljubezen?" se je sarkastično pozanimal, ko je takole zviška govorila o njegovih slabih dejanjih. "mi lahko iskreno rečeš, da ti nisi nikdar škodovala nikomur?" visoko je povzdignil obrvi, pričakujoč njen odgovor, a tik, preden je spregovorila, ji je vzel možnost govora s tem, da je glasno nadaljeval: "to, da si policistka, da igraš za roko pravice.. vse to ne pomeni ničesar. ne bo te kar takole spremenilo v dobrega človeka." kako prekleto resnično. preveč je poslušal o tem, kako slab človek je - in to od ljudi, ki niso bili od njega nič boljši. torej ni nikdar zagnala krogle v prsi drugega? težko bi verjel. prav nič boljša ni bila, če je ubijala, pa četudi pod pretvezo boljšega jutri.

"kako.. pesimistična je ta nova madeline," se je znova nasmehnil. ah, ne, avery ni bila takšna; njen nov značaj je pokopal kosce človeka, ki ga je nekoč poznal. nekaj novih lastnosti, ki so se prikazale pred njim, mu je bilo všeč, spet po drugi strani je iskrica, ki jo je sicer lahko še vedno videl v njenih očeh, počasi ugašala. ni ji smela dovoliti, da ugasne; bila je tako čudovita, ko je žarela in dovolila svetu, da vidi njene žarke.

"oh.." je počasi in previdno spregovoril, ko mu je pojasnila, kaj se je zgodilo. precej neprijetna situacija, sploh glede na to, da se je še pred sekundo takole privoščljivo smehljal in si predstavljal, kaj vse je mogla zagrešiti narobe, da se je znašla v taki zagati, ki je zahtevala spremembo osebnega dokumenta in odpoved prej poznanemu življenju. "žal mi je.." je počasi spregovoril, ko mu je postalo jasno, da sožalja ne izreka za njenega očeta, temveč zanjo samo. zato je iskra počasi ugašala. zato so se brisali sledovi za staro avery. "žal mi je, da je imelo vse skupaj tako močan vpliv na tvoje življenje. vrnila si se spremenjena," je izustil svoja opažanja z ravnim in resnim obrazom. ošinil je njene oči, kot bi želel samo za trenutek znova najti staro avery, a očitno je bilo, da je madeline nadvladala. in to je bilo to; čustvenega trenutka je bilo konec. to je bilo vse, kar ji je bil pripravljen nakloniti.

nasmejal se je, ko je znova spregovorila in zamahnil je z roko. "birokracije boš imela v vsakem primeru enako," je zmajal z glavo, ob tem pa steklenico z viskijem odložil na mizo in na vrh njenega vratu privil zamašek. "a oba veva, kako naporno bi bilo, če bi se začela igrati igro mačk in miši. jaz ne grem v zapor, ti me moraš tja spraviti, jaz te ne bom poškodoval, ti pa ne mene.. lovila se bova do nove zelandije in nazaj in trošila energijo, ki bi lahko šla v.. boljše namene." njegove oči so se zalesketale, ko se je v njegov spomin prikradla podoba gole avery, ki jo je že nekaj časa nazaj pustil za seboj. o ja, lahko bi se lepše zabavala.

tudi sam je privzdignil svoj kozarec v znak zdravljice in lahno trčil v njenega. "maddie, torej," je pritrdil samemu sebi, odločen, da ji bo nadel ljubkovalno ime in da je ne bo klical madeline. "na nove začetke?" je nedolžno predlagal, ob čemer ji je kakopak ponudil svojo zadnjo mirovno ponudbo.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Ned Feb 24, 2013 6:18 pm

tagged is the eye-candy wesley pierce and has around 800 words written just for you and sorry for late and lame :3

prikimala je z glavo in še vedno direktno gledala proti njemu. spremenila se je in tega se je zavedala. enako kot se je zavedala, da ni bil ravno najbolj zlat fant, ter je poznala njegovo temno stran, ki pa je sedaj nekako postala še temnejša. mogoče bi ji bilo vseeno, če bi ubil kakšnega člana nasprotne ekipe, vendar se stvari niso razpletle v tej smeri in sama je na postaji imela enega člana manj zaradi njega. od ljubimcev pred leti sta naenkrat stala na dveh različnih otokih z dvema različnima prepričanja, a največja sprememba je bila v njej, ker ni bila več tisto dekle katero je sam poznal- ne v dejanjih ne v osebnosti. » ne gre se za moraliste ljubezni. gre se za življenje, « je dejala hladno kolikor je lahko, kljub temu da v njegovi bližini očitno ni bila ravno najbolj varna pred avery, ki je bila ujeta v njenem telesu samo ni je uporabljala v vsakdanjem življenju, ampak je igrala madeline in se navadila na njene odzive in načine gledanja na svet. » moja naloga je ubijati v samoobrambi. moja naloga je streljati na kriminalce, če je to edini način da jih onemogočim in pošljem tam kamor sodijo. ti pa ubijaš nedolžne ljudi, « je zavrnila vse njegove besede in stresla z glavo. » nisem trdila da sem dober človek, vendar sem sama vsaj stopila na boljšo pot in se naučila nekaj v svojem življenju in kako sem napak morda kdaj ravnala. medtem, ko si ti odšel iz hujše situacijo v še hujšo,« ter popolnoma prevzela lasten govor in niti za trenutek mu ni dopustila da je spregovoril. » si tako predstavljaš življenje ? ubijanje policistov, preprodaja drog in ostali zločini vse dokler ne pristaneš v mafiji in začneš ubijati na ukaz ? « ter za trenutek utihnila in sklonila glavo, ko je že zopet nadaljevala : » res me ne bi presenetilo, da bi bil sposoben ubiti tudi mene. «

» to dekle vsaj ve, da svet ni obarvan z rožicami in ne more ves čas brezskrbno živeti v prepričanju prevlade dobrega, « je bilo bolj kot ne njeno opravičilo, ker pred njim ni stala kot avery in bila vsa navdušena nad podobo iz preteklosti. njej je predstavljala zgolj grožnjo a hkrati je čutila neko varnost in zadovoljstvo za kar pa ni bila prepričana, da bi tako zlahka lahko pokazala na svojem obrazu. wesley ji je že pred leti zlezel pod kožo in sedaj, ko je bil nazaj so se spomini zgolj predvajali pred njenimi očmi. vseeno pa se je zavedala kako pomembno je bilo, da je v svojem poklicu zatrla čustva in vklopila zdravo kmečko pamet in razum, ki je bil veliko bolj nujen v nevarnih in stresnih situacijah in pa, ko si seveda hotel dokazati da ti ni več ne more priti do živega.

» tudi meni, « je dejala ne da bi dejansko spustila solzo ob spominu na očeta in kazala pretirano krhkost. že to česar je bil deležen je bilo več kot dovolj, če ne celo preveč. » morala sem se. tako je najbolje in edino madeline je lahko dovolj močna da na tej poti tudi najde morilca očeta in ga mastno maščuje, « ter skomignila z rameni, kajti to je bil njen edini cilj. potem, ko bo njeno malo poslanstvo opravljeno pa ji je bilo mar kaj se bo zgodilo z njo samo in kdaj bo samo prišel trenutek, ko se bo druga stran maščevala njej in jo poslala naravnost poleg očeta.

» potem res nimam ničesar izgubiti. samo pridobiti, « je dejala sedaj z nasmeškom na obrazu, ko je nek poskus čustvenega trenutka z njim pustila za seboj in se raje osredotočila na tisto kar jima je šlo veliko bolje. » ustavi konje don juan, « se je zasmejala in dlani postavila pred seboj in nadaljevala : » da ne bom od vsega leska v tvojih očeh še oslepela. « zasmejala se je in roke spet potegnila nazaj k sebi, ko je premagala še en korak. » sicer pa če bi me ujel precej dobre volje bi mogoče v tej igri mačke in miši lahko našla kakšen večer tu in tam za…boljše namene, « ter se zapeljivo nasmehnila v njegovo smer. no, če se je kaj poznala in če je kaj poznala njega in če je kaj poznala njuno delovanje, ko sta bila skupaj je nekako lahko vedela da bo do česa podobnega prišlo slej kot prej.

s kozarcem je trčila ob njegovega in se nasmehnila ob njegovi zdravici. » na nove začetke. kakršni koli so že. « vsebino pa je nagnila proti svojim ustnicam in jo izpila do konca, tako zelo nujna je bila pijača v danem trenutku. » kaj sledi sedaj wesley ? očitno je, da te za zdaj ne bom vklenila in odpeljala na postajo.« sedaj je stala popolnoma blizu njega in gledala navzgor proti njemu z neusmiljenim nasmeškom.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Pon Feb 25, 2013 8:05 pm

tag, the awesome madeline smitten

"verjameš, da si izkusila dovolj življenja, da lahko govoriš o takih stvareh?" so se njegove obrvi nemudoma povzdignile, na njegov obraz pa se je vrnil nagajiv nasmešek. oh, ko bi le vedela, kako zelo daleč od izkušnje pravega življenja je bila. tudi on je bil še daleč, ravno zato je lahko vedel, da nima kaj pametovati. naredil je veliko slabih, nizkotnih - gnusnih - stvari in vendar je vedel, da ni zaobjel niti četrtine tega, kar pomeni ta širok pojem 'življenja'. če je mala avery menila, da je v teh nekaj letih - z novim imenom in novim delovnim mestom pri roki pravice - požrla življenjske modrosti, se je preprosto motila. "ne razumeš," jo je zavrnil z mehkim nasmeškom na ustnicah, ko je počasi odkimal in z izrednim zadovoljstvom izustil naslednje besede: "ni važno, če pobijaš barabe ali nedolžne.. v vsakem primeru si morilka."

počutil se je, kot bi pravkar izgovoril modrost na nivoju samega platona ali kanta. o bog. kot bi po nekem bizarnem, nemogočem naključju, hladen vetrič zapihal skozi zaprto okno in mu v obraz poslal osvežujoče sape. vendar pa občutek ni trajal kdove kako dolgo; še preden se je zavedel, mu je pred oči naslikala življenje, za katerega je menila, da ga čaka, čeprav je sam vedel, da to nočno moro že živi. a kaj naj bi storil? pobegnil kot kak vojaški dezerter? saj so vendar vsi vedeli, kaj se je storilo z dezerterjem po tem, ko so ga premraženega in lačnega privlekli iz njegovega skrivališča. "ne," je grobo odvrnil in se sunkovito obrnil k njej ter v trenutku ujel njen pogled. kako je lahko..? "ne," je znova ponovil, tokrat bolj poudarjeno, še bolj odločno. "saj vendar veš.. nikoli ti ne bi storil žalega." svojim besedam je verjel in pripravljen je bil stati za njimi; imela sta čudovito preteklost in na podlagi le-te je vedel, da nad njo ni bil sposoben dvigniti grobe roke.

"na misiji krvnega maščevanja, torej?" mu je ušel sarkastičen nasmešek. kam je torej zdaj izginilo tisto moraliziranje o ubijanju soljudi? navsezadnje je vsak v življenju prej ali slej storil kaj slabega - je to potemtakem, po njeni logiki, dajalo možnost tistemu, ki se mu je zgodila krivica, da lastnoročno opravi s svojo barabo? svet bi ostal brez enega samega človeka, če bi se svetovna pravila ravnala tako. in vendar je nasmeh hitro prikril, ker ji ni hotel stopati na žulj, sploh ne pri kočljivi temi, kot je bila smrt v družini; zato se je odločil, da bo ponudil svoje usluge. "vem, da je maščevanje osebna zadeva.." se je namuznil. "vendar sem ti na razpolago, če boš kdaj potrebovala nekoga dovolj okrutnega in sposobnega. dvomim, da jih boš našla med kolegi policisti." znova mu je ušel sarkastičen nasmešek, ki ga je znova hitro skril.

"bilo bi dobro.. zavoljo dobrih starih časov," se je zarežal, ker sta oba vedela, da je bil to samo slab izgovor in da - če bosta zares pristala skupaj v postelji - tam ne bosta pristala zaradi starih časov, ampak zaradi fizične atrakcije, ki je med njima obstajala že od nekdaj. še sam je kozarec dvignil k ustom in ga zduška izpraznil, pogleda pa med tem niti za trenutek ni odvrnil od njenih velikih, ljubkih oči. "ne.. ne, zares me ne boš," je tehtno prikimal in se ob tem nagajivo nasmehnil. pomežiknil ji je, ko je izgovoril svoj naslednji stavek: "lahko pa te jaz uklenem in se kar tukaj poigram s teboj."

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sre Feb 27, 2013 7:44 pm

tagged is the eye-candy wesley pierce and has around 700 words written just for you and i can feel her heart going crazy when she is around him. damn wesley.

» pozabljaš, da je bil moj oče policist in pozabljaš da šefinja nisem postala s tleskom prstov in pozabljaš da nisem bila ravno svetnica v času, ko sva se spoznala, « je začela in lahkotno odgovorila na njegovo vprašanje, ko resnične maske ni potrebovala in je bilo preprosto vseeno kako je odreagirala ali s kakšnim tonom je govorila in kakšen je bil položaj njenih rok, vseeno je bilo saj jo je poznal in vedel je da je madeline ustvarjena tako kot pravljični lik v andersonovih pravljicah ali wildovih. avery pa je bila tista resnična oseba iz resničnega sveta. » pozabljaš, da sem kot policistka na najnižjem in sedaj na najvišjem položaju videla dovolj sranja in s tem izkusila dovolj življenja. ne vsega, vendar dovolj, « ter s temi besedami zaključila svoj silno preprost odgovor, ki je na njene ustnice narisal droben zadovoljen nasmešek, ki je mogoče kazal tudi na to, da bo precej bednem dnevu res ni imela volje da bi se ruvala in uporabljala silo za dosego cilja, če na drugi strani, ko je vstopala v sobo ne bi stal wesley ampak kdo drug. » morilka mogoče že. vendar morilka v dobrem smislu. kot james bond. imam nekakšno licenco ubijati ljudi, ki jih drugače ne moraš spraviti do prave kazni in, ki zlepa nočejo razumeti svojega. medtem ko ti…« je mehko in nasmejano odgovorila, ko je pokazala svojo brezskrbnost ob omembi besede morilka.

globoko v sebi je vedela, da ji ne bi storil ničesar žalega, a o ljudeh se je sama naučila nekaj precej zanimivega. čustva niso bila pomembna in trditve, ko je do človeških možganov prišel hormon sebičnosti in krvoločnosti, ki jo je zagotovo wesley imel čisto dovolj. » oh, dragi…« je dahnila in se zasmejala ob njegovih besedah za katere ni vedela ali naj jih vzame resno ali naj jo resno zaskrbi ta njegova prepričanost. » občutek imam, da ti mogoče na svojo željo res ne bi…ampak na željo drugih za lastno prevlado…? « in pustila njegovim mislim ob njenih besedah prosto pot, ter se še vedno prijetno smehljala. » ne bi ti zamerila. sama bi lahko reagirala podobno, « je samo še dodala in skomignila z rameni in z rokami segla proti figi, ki jo je pošteno stiskala in si je z nežnim potegom snela lasnico in lasje so elegantno padli na njena ramena po znani valovni poti.

njen topel in prijeten nasmešek pa je zbledel takoj, ko je tema prišla do njenega očeta, ki definitivno ni spadala med njene najljubše in največkrat omenjene. niti en sam v mestu ni vedel kdo je njen oče in le wesley je bil sedaj tista grožnja, ki bi lahko karkoli povedal in ji nastavil zvito past, a tudi tu je bila popolnoma mirna za zdaj. » je najmanj kar lahko naredim, čeprav s starcem nisem imela posebnega odnosa. pravijo pa da kri ni voda…« ter se ob tem samo namrščila, ker res ni hotela tako bednih in patetičnih tem v njunem pogovoru, ki res ni smel vsebovati njene malo dramatičnosti in precej vidne čustvenosti, ki ji kot policistki ni pristajala. » hvaležna sem ti, « se je odzvala z mehkim tonom, ki je na njene ustnice spet privabil nasmešek namenjen njemu in ne le njeni razjasnitvi mrkega obraza, ki je vedno postal namrščen ob omembi očeta. » ne vem kaj bi tvoji kolegi iz tolpe storili s teboj, če bi izvedeli da pomagaš šefinji policije pri njenem sebičnem maščevanju. « za njene besede pa ni bila kriva misel, da bi mu lahko kdo storil kaj žalega, navsezadnje je za kaj takega sam tvegal vsak dan in mogoče tudi celo sedaj. vseeno pa je bilo bolje da se ni vmešaval in sta ostala vsak na svojih straneh, čeprav se je morala naučiti tudi sprejeti pomoč in wesley je edini dovolj vedel. » dvomim, da sem res vredna tolikšnega tveganja s tvoje strani.«

težke teme pa sta spet pustila za seboj in temu je bila resnično hvaležna, kajti po vsakem delovniku v policiji si je želela samo mirnega, sproščujočega večera in debate o očetu in njenem maščevanju definitivno niso spadale med nekaj, kar bi nanjo vplivalo bolje kot dan v toplicah. » ena majhna informacija zate, « je začela radostno nasmejana ob njegovih besedah, ki so res dvignile njeno razpoloženje, kot je to on vedno znal : » policisti radi vklepamo ljudi, ampak nismo radi vklenjeni. « kozarček v njenih rokah je odložila na majhno mizico poleg njiju in proste roke sedaj položila na njegove prsi, ker preprosto ni zdržala, da se ga ne bi vsaj malo dotaknila po tem dolgem času. » pogrešala sem te, « je dahnila, ko se je rahlo približala njegovemu ušesu in ob vsaki izgovorjeni besedi rahlo oplazila tudi njegove mečice.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Pet Mar 01, 2013 12:22 am

tag, the awesome madeline smitten

"prav. izkusila si dovolj življenja," je z nasmeškom pritrdil njenim besedam in se sam pri sebi vprašal, ali nemara pričakuje, da bo od nekod privlekel veliko medaljo, na kateri bo pisalo kaj ekstremno poetičnega. ni razumela, a ob vsem tem je dvomil, da je bila sposobna razumeti. ni razumela človeške bolečine, dokler je ni namerno povzročala, ni razumela umora, dokler se ni na njenem obrazu prikazal pristen nasmešek, ko si je ogledovala kri okrog padlega trupla. saj vendar ni mogla razumeti. nekoč sta živela v podobnih svetovih; danes je bila njuna realnost zgolj križanje interesov. kako težko je bilo prodreti v um človeka v plavi uniformi; in kako je bilo najverjetneje težko razumeti um, ki se je kopal v tuji krvi. "jaz.. kaj? ubijam za užitek?" na njegovem obrazu se je izrisal eden tistih bolnih nasmeškov. morda je tako mislila, morda je celo tako bilo, prekleto, kaj pa je on vedel - začelo se že ni s tem.

"morda se potemtakem tukaj razlikujeva," je mehko dejal, saj se ni imel namena vdati njenim besedam. morda je mislila, da je penetrirala njegovo realnost, da si lahko zamisli vse to, kar se dogaja v njegovi glavi.. toda od tedaj, ko sta se poznala, je minilo veliko časa in na avery ga je vezal bled, a žareč spomin. mislila je, da je lahko razumela pomen, ki ga je pripisoval ljudem. kako bi ga lahko, ko ga še sam ni znal razvozlati? "v svoji ambiciji si dovoliš iti do zadnjih skrajnosti.." je zamomljal in dvignil k ustom cigareto, uživaško inhaliral tobačni dim in za trenutek premolknil. "imej me za norega, maddie, toda še vedno verjamem, da so stvari, ki so pomembnejše od dela." družini ne bi nikdar storil žalega. blaku bi že pritisnil kak vzgojni udarec ali dva, a nikdar ga ne bi poškodoval iz čiste hudobije. avery je lahko prištel v to skupino ljudi.

namuznil se je in prikimal. "to lahko razumem." krvno maščevanje, naj je bilo še tako barbarsko, je bilo del vsakogar. za svojce bi bil pripravljen ubijati vsak dan v tednu, četudi je bil njegov stari večkrat zanj bedak, mati prasica, blake pa.. oh, blake je bil šele kreten. "ne bodi neumna," jo je hitro zavrnil, ko je pričela govoriti o tem, kaj bi se utegnilo zgoditi z njim. "tolpa je.. moja občasna aktivnost. to ne pomeni, da si nisem pripravljen na hrbet naložiti še kakšne. ali.. da si je nisem že," se je posmehnil ob misli na to, koliko stvari je počel vzporedno s svojim delovanjem pri tolpi. ob tej misli se je vsakič znova začudil nad dejstvom, da še ni bil štiri metre pod zemljo; spraševal se je, zakaj se mu je gledalo pod prste.. ali pa so bili morda res ignorantski, da niso videli njegovih prostočasnih aktivnosti tik pod njihovim nosom.

ob njenih besedah se je kratko nasmejal in se s hrbtom sproščeno naslonil na naslonjalo mehke zofe. svoj kozarec je obdržal med prsti in zmajal je z glavo. "mislim, da bi znal poskrbeti za to, da bi ti bilo všeč.." je izzivalno pripomnil, nato pa se dopolnil z naslednjim: "ali pa mi morda ne zaupaš, kot si mi zaupala nekoč?" misli na njune skupne dni so bili kot spomini na najboljše počitnice, kot sončni žarki, ki so se prebijali skozi temne kotičke njegovih možganov. lepo jo je bilo znova videti. "lepo," se je nasmehnil in moral si je priznati, da ga je sleherna izgovorjena beseda vzburila, kot tega ni pričakoval. krasno jo je bilo videti. "kaj bova torej? bova drug drugemu nategnila možgane?" še sam je odložil kozarček na mizico in se s torzom obrnil proti njej.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Ned Mar 03, 2013 4:03 pm

tagged is the eye-candy wesley pierce and has around800words written just for you

dovolj življenja je že imela za seboj, ampak definitivno ni imela tiste količine, ki bi bila potrebna da bi dosegla zmogljivost njenega očeta. oddelek je vodil z ljubeznijo, s strastjo in ni mu bilo mar, da mu je življenje vzela oseba katero je najverjetneje lovil ves ta čas pa čeprav je bila samo ena iz skupine, ki je bila njegova tarča. lovil jo je vseeno. oče ni bil ravno najboljši in tudi sama ne bi zmogla življenja v njegovi senci, ki bi jo ob vsakem porazu opominjala na to kako zelo je bil on odličen in kako zelo premlada je ona sama, da je sedaj prikorakala na ta položaj, vendar ni mogla zanikati da ni bil dober policist in da je bila vsaj z delčkom sebe ponosna da je bila njegova hči, četudi je njen trenutni priimek krasilo nekaj do česar ni gojila popolnoma ničesar in kar ji je bilo tuje in brez spominov, a vseeno je bila s tem v edini minimalni varnosti. » za dobro že ne, « je dejala skozi nasmešek, ko je svoje rjave oči dvignila proti njemu. » oziroma motim se, « se je hitro popravila in za sekundo postavila prst na ustnice, da je poiskala dovolj prave besede, ki bi jih izrekla: » ubijaš za dobro tolpe v kateri si. lahko ti je to užitek, lahko ti je to največja muka …to veš sam najbolje, « ter ob tem samo skomignila z rameni, kot da bi ji bilo popolnoma vseeno.

» mislim, da se ne razlikujeva samo tu, ampak še marsikje drugje, « je še sama mehko pripomnila, ter se samo zadovoljno nasmihala ob tem kako zelo majhen je bil svet, da ga je ponovno imela pred seboj in predvidevala je, da ne bo spet minilo kar nekaj časa preden se bosta ponovno videla in je zgolj vprašanje dneva, mogoče tedna, definitivno pa ne meseca. » res je, « je dejala in za trenutek umaknila svoj nasmešek z obraza ( za kar pa niso bile krive njegove besede, ampak je šlo zgolj za avtomatično reakcijo njenega telesa ) in počasi nadaljevala s svojimi besedami : » z ambicijo sem prišla do filadelfije in zasedla očetovo mesto ne da bi se kdorkoli, razen tebe sedaj, zavedal da sem njegova edina potomka. z ambicijo bom tudi maščevala njegovo smrt in potem kdo ve kam me bo naprej popeljala. « življenje je bilo precej polno presenečenj in nikoli ni razmišljala na tako dolgi rok, da bi vedela kaj storiti po tem, ko bo imela življenje tistega bednika v svojih rokah. realno gledano toka mafije in tolpe ni mogla prekiniti in bilo je naivno na to pomisliti, a vsaj malo sprememb je lahko uvedla v mesto in ohranila večino življenj varnih in v luči malomeščanskega življenja, ki so si ga prebivalci zaslužili.

» samo ne želim imeti tvoje smrti na svoji vesti, « je lahkotno zamrmrala in si na svoje ustnice narisala ponovno tisti znani nasmešek, ki je bil počasi prav usidran v njen vsakdan in je lahko prekrival toliko različnih emocij. bila je ena izmed boljših mask kadarkoli narejenih po naravni poti, čeprav je sedaj prihajal prav ta isti nasmešek iz srca in ni bil krinka nečesa globoko v njej. » čeprav je tvoje tveganje občudovanje vredno in mi laska. a vseeno…« ni ga želela vleči v to pa četudi je bil deloma že predmet na njeni poti katerega bi lahko koristno izkoristila ampak ni mogla in ni hotela. zato je bilo bolje njun položaj postaviti na stranski pas in se osredotočiti na glavno cesto pred njo, kjer njega ni. preprosto in upala je lahko da bo tudi dobro delovalo.

» vztrajam pri svojem. lisice so del mojega orožja in ga uporabljam proti drugim, ne obratno. « precej jasno pa je bilo, da je v celotnem pogovoru uživala in nekako je tista njena delovna zategnjenost izginila in je bila preprosto…ona. problem je bil pa v tem ali je bila zabavna in brezskrbna madeline ali je prihajala avery na površino. » do neke mere. ne pa v popolnosti, « je dejala, ker nekoč, ko sta bila nazadnje drug ob drugem je bila drugačna in veliko bolj naivna oseba…sedaj pa se je spremenila. zaupala mu je do neke mere, ki je bila čisto zadovoljiva ali pa je morala. zavzdihnila je in se za milimeter odmaknila od njega, da sploh ni šlo za korak v pravem pomenu. » ni veliko za storiti. sama sva sredi hotelske sobe in jaz še vedno nosim opremo sobarice v kateri sem videti naravnost trapasta in če se ne motim tiste steklenice definitivno nisva izpraznila…« je začela in se ustavila, ko je njen pogled vmes zdrsel nekam drugam in sedaj ponovno našel pot do njegovega : » vseeno pa bi bilo zame najbolje, če odidem in končam neuspešno misijo…« v istem pogledu pa se je sedaj zarisal velik vprašaj ob tem, če ji bo dovolil oditi ali jo bo zadržal prav tukaj in sedaj ?

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sre Mar 06, 2013 12:41 pm

tag, the awesome madeline smitten

"oh, avery," se ji je toplo nasmehnil, ko je tako zlahka govorila o tako težkih, kompleksnih temah. vse vendar ni bilo tako enostavno; bil je brezbrižen morilec, ja, morda je bila njegova kartoteka takšna, in vendar je v življenju doživel trenutke, ko je čutil, kako se mu organi od znotraj trgajo od bolečine zaradi vsega slabega, kar je prizadejal drugim. črno-bel pogled na svet je bil totalno nerealen. nihče ni bil samo črn, nihče samo bel. navsezadnje bi ona morala to razumeti najbolje, in vendar.. "včasih si me tako dobro razumela," ji je mehko dejal, iztegnil roko in ji s konicami prstov zdrsnil po mehkem licu. še vedno je bila enaka na otip. vsaj to je bilo lepo videti. "ampak danes je drugače, kajne? nikoli več ne bova to, kar sva bila." ob besedah, ki so bile sicer za spoznanje boleče, se je mirno smehljal. bil je vesel že samo, da jo je imel priložnost videti in da mu ni razstrelila možganov v trenutku, ko je vkorakala v hotelsko sobo.

"ne skrbi," se je nasmehnil, ko je v njenih besedah začutil majčkeno skrb. "tvoja skrivnost je pri meni na varnem." saj tudi ni imel velike izbire. avery ni želel škodovati, ljudem iz tolpe ni pretirano zaupal, ah, prekleto, saj pravzaprav ni zaupal nikomur. bil je sam svoj hladen mož in nikomur ni imel namena dovoliti, da mu upravlja z življenjem, zato se je vedno nahajal najmanj na dveh bregovih naenkrat. avery ni imel namena škodovati. veliko preveč mu je pomenila.

na glas se je zasmejal in zmajal z glavo, ko se je s pogledom znova vrnil k njenim očem. "moje smrti?" je ponovil s še vedno široko naslikanim nasmehom na obrazu. "daj no, avery, nisem nesposoben." znova je zmajal z glavo, nato pa se s pogledom vrnil k samevajočemu kozarcu viskija na klubski mizici, ga znova dvignil v roke in izpraznil tekočino v njem. "prav. ampak zapomni si, da ponudba še vedno stoji. četudi boš potrebovala samo nekoga, da izbriše tvoje sledi." v tem ni bil pretirano izučen, predvsem zato, ker je bil znan po svoji zaletavosti, ki je marsikdaj za seboj pustila mrtvo truplo na očeh vsakogar. ne, ni se niti pretirano trudil; čeprav bi se bil za avery pripravljen potruditi veliko bolj. za madeline. prekleto.

"torej si ga bom še moral prislužiti," se je zahahljal. o bog, kako so ljudje zmerom zahtevali, da se jim drugi dokažejo, čeprav so že iz izhodišča vedeli, da bodo svojo usodo prej ali slej postavili v njihove roke. sam ni bil tak; nihče se mu ni rabil dokazovati, do vseh je bil enako hladen in na koncu koncev je bil zadovoljen s splošnim nezaupanjem v celotno populacijo svojih poznancev, z nekaj svetlimi izjemami, seveda. avery je bil pripravljen zaupati; problem je bil, da za madeline ni bil prepričan, če čuti enako. nekaj sijajnih lastnosti je z izgubo njenega pravega imena splavalo po vodi. to je lahko jasno videl. "no ja, o trapastosti bi se dalo razpravljati, vseeno pa fantazije o seksi sobaricah nikdar ne zapadejo," se je nagajivo nasmehnil, ko je iztegnil roko in se s prsti sprehodil po njenem stegnu. "mislim, da bo to prvo boljša izbira, se ti ne zdi? da ne boš ravno hodila zaman.."

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sob Mar 09, 2013 7:55 pm

tagged is the eye-candy wesley pierce and has around788words written just for you

že ga je hotela popravljati z imenom v njegovem vzdihu, ko se je raje ustavila, ter samo sebe ugriznila v jezik. navsezadnje jo je spoznal kot avery in ni smela pozabiti, da je tudi sama imela težave, ko se je morala podpisati in ji je roka tekoče drsela po starem in ne novem imenu in je potrebovala nekaj časa, da se je res do pikice natančno navadila. spremembe niso bile lahke in tudi niso vzele enega ali dveh dni. mnogim pa tudi niso bile všeč in podobno situacijo je sedaj imela tudi z njim. videla je v njegovih očeh, ter besedah in mimiki nasploh, da mu madeline ni ugajala niti pol toliko kot mu je avery. tudi sama je uživala veliko bolj še v času, ko je bila točno tisto, kar je bila. v njenih mislih pa je bilo sedaj maščevanje in ne bi dosegla pol tega kar je, če bi se v mesto vrnila s svojim prvotnim imenom, ter z njim zahtevala pravico. po možnosti bi jo prej ubili in bi se pridružila očetu ne da bi prej izpolnila obljube podane na njegovem grobu. » bolečina včasih človeka preprosto spremeni, « je dejala v svojo obrambo in se samo nedolžno nasmehnila ob lastnih besedah. konice njegovih prstov so zdrsele preko njenega lica in po njenem telesu je lahko začutila nekaj mravljincev. preklet je lahko bil, resnično. » tisto je preteklost. to je sedanjost. na tisto lahko obujava spomine ali pa narediva nekaj na sedanjosti. saj tudi madeline ni slaba. sploh, če prezre dejstvo, da bi te morala sedaj imeti že na pol poti do policijske postaje. « preteklost bi res rada pustila na miru. tako ali tako od nje ni mogla odnesti veliko za prihodnost- učenje lekcij je tako ali tako porabila za sedanjost, ki pa je bila tista, katera je lahko edina vplivala na prihodnost.

vedela je, da bo njena skrivnost pri njemu res varna. tako kot je bila prepričana, da je ime avery bil pripravljen uporabljati samo takrat, ko je prepričan da sta resnično sama v prostoru, ter je ime pod katerim jo je poznal v javnosti tisto katero je bilo znano tudi drugim. zato se je na njegove besede samo nasmehnila in z nasmeškom izrazila svojo pomirjenost. vseeno pa je bila dolžna dodati samo eno kratko besedo : » hvala. «

» ne trdim da si nesposoben, « ga je zavrnila in v primerjavi z njim imela veliko bolj resen izraz na obrazu pa čeprav je bolj kot ne kazala samo svojo sproščenost in pomirjenost. » samo včasih ni dobro biti preveč prepričan sam vase in svoje sposobnosti, « je še dodala in se komaj sedaj drobno namuznila ob teh besedah. navsezadnje je bila tudi sama ena izmed tistih ljudi, ki je verjela, da se ji ne bo kot policistki nič hudega zgodilo. potem pa je v kakšnem boju dobila ureznino na obrazu ali jo je nekdo zabodel in dobro se je tudi spominjala dogodka izpred let; takrat jo je oplazila krogla iz napadalčeve pištole in imela je veliko srečo, da jo je tako dobro zgrešila, ter je lahko odnesla živo glavo. » naj ti bo, « se je vdala v njegove besede » nisem imela namena sprejemati pomoči, ker tudi nihče ne pozna mojih namenov, vendar moram priznati da je s teboj malce drugače in bi mogoče znal dobro pomagati. « zavedala pa se je tudi tega da bi v navalu adrenalina znala prezreti kakšno sled tu in tam in bi ji tako wesley prišel več kot prav.

» saj nisem rekla, da si ga lahko. popolnosti v zaupanju ni. toliko kolikor pa ga imam do tebe pa je po mojem mnenju čisto dovolj. se ti ne zdi ? navsezadnje te nisem vklenila ali ti poslala krogle naravnost skozi možgane. « svojim besedam se je posmehnila in pogled še vedno držala na njemu. komu pa si lahko dandanes sploh tako zelo zaupal ? vsak je imel neke meje in popolnost je bila uporabljena samo v besedah. besede pa so v današnjem svetu imele tako zelo majhno vrednost. njej pa so tako ali tako vedno več pomenila dejanja. » samo, da je tale seksi sobarica videti bolj trapasto kot seksi, ter se ji veliko bolj poda oprava policistke, « se je namuznila ob njegovih besedah in ponovno začutila mravljince, ko so sedaj njegovi prsti pristali na njenem stegnu, ter ji to prav nič ni pomagalo. » mogoče bi lahko ostala, mogoče bi odšla, « se je malce poigrala z besedam, ter se mu nevarno približala in nato pogled dvignila proti njegovim očem. » imam način s katerim me lahko dobro prepričaš, « je šepnila prepričana v svojo izbiro; edino pravo. zato mu je samo še na vse skupaj rekla : » poljubi me. «

Naslov sporočila: hampton's hotel Ned Mar 10, 2013 2:27 pm

aaron

515 words for you and ahh, he's driving her nerves crazy :3

mehkoba rjuh, ki jo je čutila na svoji goli koži jo je neverjetno pomirjala. že cel dan je bila malce živčna, kar jo je spravljalo ob pamet. prvič se je soočila s tem in večer je preživela ugreznjena na veliki zakonski postelji v hampton's hotelu. poskusila se je znebiti vseh misli, upajoč, da se bo tako sprostila, toda to se je izkazalo za veliko trši oreh kot je pričakovala. njene rjave oči so nekoliko zmedeno gledale v umazano bel strop spalnice, iščoč mir. vedela je, da bo kmalu zaslišala močno trkanje na vrata in vedela je tudi, čigava pest bo povzročila votel zvok. aaron. jezna je bila sama nase, ker je dopustila, da se približa njenemu srcu. morala bi se opomniti, da bo od tega več škode kot koristi in trenutna živčnost je bila zagotovo eden izmed trdnih dokazov v podporo temu dejstvu. nesmiselna vprašanja, ki so se ji motala po glavi so jo konstantno odvračala od njenega prizadevanja da se pomiri. kako zoprno. toda odločena je bila, da zdrži. morala je. morala se je sprostiti in večer izpeljati tako kot si je ga je zamislila. konec koncev je njena služba vsak da zapeljati najmanj enega moškega in mu pokazati seks njegovega življenja - ga pripraviti do ponovne vrnitve in še večje vsote. to je njena rutina, ki je zanjo po navadi mala malica; še toliko bolj zaradi videza. toda pri temnolasemu novinarju je bilo drugače, ker se od njega ni mogla distancirati. bolj ko se je poskušala odmakniti, bolj ji je bil bliže in počutila se je ranljivo. kot bi ji nekdo na zatilje prislonil hladno cev pištole in nenadoma zahteval, da mu pove pot do njenega bistva, ki ga že praktično vse življenje uspešno varuje.

iz misli jo je končno zbudilo glasno trkanje, surov, votel zvok, ki se je razlegal od vrat v sobo. za trenutek je zaprla oči, si zaželela, da bi bilo vse skupaj čisto preprosto... čeprav je vedela, da ji večino časa ne bi ustrezalo. z vzdihom je vstala s postelje in si čez spodnje perilo oblekla jutranjo haljo iz bež svile. z bosimi nogami je po mehki preprogi odhitela do vrat in jih na široko odprla. "pozdravljen, radovedni novinar," ga je sprejela s širokim nasmeškom in mu sprostila pot v notranjost hotelske sobe. "že precej časa me nisi nič nadlegoval... si izgubil navdušenje nad mojimi informacijami?" je na videz užaljeno vprašala, čeprav je točno vedela, da to ni res. podatki, ki jih je med skupnimi večeri izvlekla iz strank so bili za novinarja nedvomno prava poslastica. "toda predvidevam da se kljub temu ne bi branil nekaj podrobnosti primera lewis, imam prav? v četrtek je pri meni naročen tisti medli policist..." poskusila se je spomniti vsaj njegovega priimka, toda bilo je brezupno. imela je toliko strank da si je bilo težko zapomniti vse. "kako-mu-je-že-ime, iz katerega lahko potegnem veliko zanimivih informacij... te zanima?" izzivalno ga je pogledala in mu jasno namignila, da je to edinstvena priložnost. počutila se je skoraj nekako krivo, ker to ni bil dejanski namen njenega povabila. toda včasih je treba pač poseči tudi po takih krinkah.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Ned Mar 10, 2013 3:01 pm

že stotič se je ozrl na uro, ko se je nestrpno prestopil v vrsti, dokler ni končno dobil tistega, kar je hotel. z nasmeškom olajšanja je zapustil trgovino in se odpravil proti hotelu, kjer je imel zmenek – če je srečanje s temnolasko sploh lahko tako imenoval. bila je dragocen vir informacij in aaron je kot novinar to vsekakor znal ceniti. spoznal jo je povsem po naključju in zdaj, nekaj mesecev kasneje, se je pri njej oglasil vsake toliko časa. zavedal se je, kakšen poklic je opravljala, ampak to ga ni nikoli zares motilo. ljudi ni sodil po poklicih, ki so jih opravljali, temveč po njihovih osebnostih in ileana je bila vsekakor čudovita oseba. na njo je gledal kot na dobro prijateljico; morda skoraj mlajšo sestro, s katero se je odlično razumel. včasih je občutil potrebo po tem, da jo zaščiti pred celotnim svetom. nekoč je tako že obračunal z eno izmed njenih strank; z nasilnim tipom, ki si ni dal ničesar dopovedati in ki je bil, po pravici povedano, povsem zoprna oseba. sam pri sebi se je namuznil, potem pa skočil iz avtomobila, ga parkiral in se napotil proti vhodu v hotel. tu sta se ponavadi dobivala – zaradi tega je imel aaron včasih celo občutek, da je kot eden izmed tistih novinarjev na televizorju, a po drugi strani je bilo to najbolj praktično in udobno.
gumb na dvigalu je nestrpno pritisnil, potem nekaj časa čakal in ko je dvigalo končno obstalo, se je po hodniku odpravil do njene sobe. potrkal je in ko mu je odprla vrata, je bil že popolnoma sproščen. »živijo,« jo je pozdravil in se nasmehnil ob njenih besedah ter stopil v notranjost sobe. odložil je svojo jakno ter se obrnil proti njej. »izgubil navdušenje? nikoli,« je rekel in zakorakal do postelje, na katero se je usedel. delovala je kot najbolj udobna stvar v prostoru in aaron je bil nad udobnostjo vedno precej navdušen. »tvoje informacije vedno pridejo prav,« je komentiral njene besede ter skomignil z rameni. »si prebrala zadnji članek? označil sem te za 'vir, ki ni želel biti imenovan',« se je namuznil in pogled uprl vanjo. vedno je znal dobro zaščititi njeno identiteto in vsakršen namig o tem, kdo je ta neimenovani vir sploh bil. a podatki, ki jih je dobival od tega vira, so se vedno izkazali kot resnični in ljudje so se hitro naučili zaupati temu 'neimenovanem viru', ki se je pojavljal v njegovih člankih. prisluhnil ji je in se hipoma vzravnal, ko je zaslišal njene besede. »lombrez!« je v hipu ugotovil, za koga gre. imela je vso njegovo pozornost. »resno? primer lewis je najbolj varovana policijska skrivnost v tem trenutku. niti enega samega detajla nočejo dati v javnost, čeprav vsi vedo, da se gre za bombo sredi pisarne,« je nejevoljno zavil z očmi. spremenil se je v povsem drugo osebo, ko je resno zagrabil za svoje delo. »seveda me zanima! večno bi ti bil hvaležen,« se je nasmehnil in z roko segel skozi svoje temne lase, da bi nekoliko zbral svoje misli. prav, to je bila velika stvar. šele takrat se je zavedel, da je na nekaj pozabil. vstal je in s pogledom poiskal njene oči. »oh, skoraj bi pozabil,« je dejal. »lee, imam nekaj zate,« je uporabil tisti vzdevek, katerega izvora se niti ni spomnil. to je bilo ljubkovalno ime, s katerim jo je klical – krajša in bolj preprosta verzija njenega imena. »v znak hvaležnosti, ker si pripravljena deliti z mano vse te informacije,« je dejal. včasih ji je plačeval, potem pa tega denarja ni več hotela in ko je zakorakal za njen hrbet, se je na njegovih ustnicah nahajal nasmešek. »vsekakor upam, da ti bo všeč,« je dejal in potegnil škatlo z verižico na dan, jo odprl in osvobodil verižico ter jo nežno zapel okrog njenega vratu, potem pa ponovno spustil njene lase. stopil je okrog nje in jo premeril s pogledom. verižica je bila dokaj preprosta; a narejena iz belega zlata in z obeskom, ki je predstavljal črno mačko. »pristaja ti,« je preprosto rekel ter se nato z nasmeškom na obrazu usedel v naslonjač.

tagged: ileana. :3 NOTES: lee is okay, right? (:

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Ned Mar 10, 2013 4:22 pm

aaron

682 words for you and sure, lee is great^^ in oprosti, je prišlo daljše kot sem nameravala-.-

na srečo se je ob pogledu nanj pomirila, kot pravzaprav vedno, ko sta se videla. njegov ozek obraz in valoviti temnorjavi lasje so bili kot masaža za njene oči, ki so se zbistrile in se zopet zasvetile z običajno iskrico. skrbi so jo povečini zapustile, vendar ne povsem; ni vedela, če je bila to intuicija ali preprosto nenaden dvom, toda zdelo se ji je, da tako ali tako ne bi dolgo delovalo. tudi če bi se danes izteklo po njenih načrtih in bi se izkazalo, da aaron čuti enako naklonjenost do nje... predober je bil zanjo. pošten, delaven novinar, prijeten in sočuten, vse, kar ona ni. misel je ni prizadela, kajti že dolgo se je zavedala svoje nečistosti, goljufanja, ki ji je pomagalo pri preveč stvareh in dnevnemu vdajanju spolnim užitkom. takšna je bila, ne ravno osebnost, ki bi bila vsem povšeči toda saj ugajati drugim ni bil cilj njenega obstoja. živela je zase, ne za druge, in prav zaradi tega so bili njeni načrti za tisti večer pravzaprav sebični - lahko bi mu preprosto povedala, in bi razčistila v pogovoru, toda vedela je, da tega ne bi zmogla. bila je človek dejanj, in v tem primeru je v njih videla edino rešitev.
s pogledom je sledila aaronu do postelje, v katero se je kot vedno zadovoljno pogreznil - bila je njegovo priljubljeno mesto. "res? me veseli, da ti koristim," se mu je toplo nasmehnila in se zahihitala ob spominu na branje njegovega prejšnjega članka. "'vir, ki ni želel biti imenovan'? pošteno sem se nasmejala ko sem pomislila, kakšni bi bili odzivi ljudi ob razkritju tega 'vira'. verjetno bi pomislili, da si neprišteven ali pa izredno spolno aktiven človek." prav zaradi tega mu je bila hvaležna, da jo je tako ščitil. to je bilo tudi v njegovo dobro, kajti če bi ljudje res izvedeli, da je ta vir ona... no, aaron bi po vsej verjetnosti izgubil vso verodostojnost in po vsrhu vsega še ugled - logično razmišljanje bi bilo, da sta bila velikokrat skupaj v postelji. in pri tem resnica ne bi prav veliko pomagala, kajti kdo bi pa verjel ileani, dekletu na klic, ki obožuje seks? na žalost nihče.
"lombrez, točno. ti zapleteni priimki mi delajo neverjetne težave," se je namrščila. "čisto resnico govorim. če bi vedel, kako je ta človek obupno naiven... pa se čudimo, zakaj je svet takšen kot je. ti pohlevneži zaupajo vsakemu tepcu, ki jim na cesti ponudi bombon." prezirljivo je prhnila, toda bila je zadovoljna, ker je bil aaron resnično navdušen. lewis je bil primer, na katerem je trenutno delala filadelfijska policija in o njem so molčali kot grob. veliko jih že sumi, da gre za zadevo v povezavi z mafijo, toda potrditve ni... zaenkrat. joe lombrez je bil sicer reva, toda na precej visokem položaju in nedvomno je imel precej pomembnih podrobnosti. "sem vedela," je zažarela in se mu zarotniško nasmehnila. "ni se ti treba zahvaljevati, zate je vredno." resnično. za njegovo naklonjenost je bilo vredno tudi spati s šestedestletnikom, ki mu pride po petih minutah. spet ga je podrobneje pogledala - bil je čudovit. če bi bil ena izmed njenih strank bi se vsekakor potrudila, da bi prihajal pogosteje. smehljaje je pustila, da se ji približa za hrbet in čez trenutek začutila njegove nežne roke, ki so zapenjale verižico. pogled je spustila na belo zlato s črnim obeskom v obliki mačke. "se hecaš? krasna je!" podzavestno mu je stopila v objem in se stisnila k njemu. o bog, kako zelo ga je hotela. preveč. "saj ti ne bi bilo treba, res ne. to tvoje zapravljanje denarja zame... saj sem ti že povedala, da mi ni všeč. očitno bi potreboval strogo učiteljico, da te nauči kako se ravna z njim." pomenljivo se je odkašljala in ga zbadljivo pogledala. sicer aaron gotovo ni živel v pomanjkanju, toda nekaj varčnosti nikoli ne škodi.
počasi se mu je približala in nekoliko dvignila glavo, da ga je lahko pogledala v oči. "videti si nekam napet - ne bi ti škodila kakšna masaža, kaj praviš?" namenila mu je nedolžen nasmešek in razgibala prste. "ne skrbi, bila sem na precej tečajih."

[/quote]

Naslov sporočila: hampton's hotel (aaron & ileana) Ned Mar 10, 2013 4:47 pm

dejansko je razumel, zakaj je bila temnolaska tako dobra pri svojem delu. že njen videz je bil popoln; videz eksotične lepotice, ki se je v ameriki znašla bolj po naključju in njen rahel, komaj zaznaven naglas ji je dal poseben čar. morda kdo drug naglasa niti ne bi opazil, ampak aaron ga je. videl je dovolj sveta in spoznal toliko ljudi, da jih je v trenutku znal popredalčkati. pa ne da je to zares počel; je pa vsekakor bila veščina, ki mu je prišla prav. »seveda mi koristiš,« je odvrnil na njene besede in skomignil z rameni. »si eden izmed mojih najboljši virov,« ji je povedal po resnici. večina novinarjev je imela takšne in drugačne vire. aaron jih je imel cel kup, ampak med njimi je bila lee edino dekle na klic. preveril jo je, preden sta se spoznala. poznal je njeno ozadje, njeno preteklost in stvari o njej, ki jih bi znal izbrskati samo dober novinar, kar je aaron vsekakor bil. ampak nič od tega ga ni motilo. bila je zanesljiva, uporabna in neverjetno bistra. smešno, če je ne bi poznal in če ne bi vedel, kaj počne, bi ji pripisal poklic odvetnice. imela je podoben karakter. »bi bila presenečena, če bi ti povedal, da se motiš?« se ji je nežno nasmehnil in skomignil z rameni. »prav, morda tukaj to ni tako razširjeno, ampak če greš v washington ali new york ima skoraj vsak novinar med svojimi viri dekleta, kot si ti. le da dvomim, da znajo biti tako uporabna,« ji je pomežiknil. zares je cenil to, kar je počela zanj. zares je cenil vse informacije in podatke, ki jih je izvlekla iz svojih strank in jih nato posredovala njemu. bila je čudovita oseba in če je ne bi bolje poznal, bi jo vsekakor poskusil prepričati, da si zasluži boljše življenje od tega. tako pa je vedel, da bi se zgolj nasmehnila in skomignila z rameni. navsezadnje je bilo to njeno življenje in njene odločitve.
»seveda se ti moram zahvaljevati,« jo je zavrnil z nasmeškom na obrazu in potem nagnil glavo, da si je bolje ogledal verižico, ki ji jo je podaril. ko jo je videl, se je v hipu spomnil nanjo. pristajala ji je; aaron se ni slepil in je vedel, da je morala dobiti veliko takšnih in podobnih daril in izkazov naklonjenosti, ampak še vedno je to verižico izbral s skrbnostjo in preudarnostjo. poleg tega jo je večkrat dražil glede njene vraževernosti in črna mačka se mu je zdela kot nalašč zanjo. vrnil ji je objem, čeprav se je zdela skoraj drobna, ko jo je takole stisnil k sebi. »hej, nekako ti moram poplačati ves trud. in glede na to, da si mi prepovedala plačevanje, se moram pač znajti,« je dejal in se namuznil, čeprav je bilo v njegovem glasu tudi nekaj trmastega ob izrečenih besedah. moral jo je tudi po malem razvajati – ona mu je omogočala pisanje dobrih člankov in v zameno ji je moral nekaj podariti. dvignil je pogled ob njenih besedah. »masaža?« sumničavo jo je premeril z očmi in nato skomignil z rameni. »če ti tako praviš, prav,« se je nasmehnil in se ozrl po sobi. »predvidevam, da moram na posteljo?« je ugotovil, ko ni s pogledom našel nobene bolj primerne površine. »okej, ne vem kako to poteka, ampak sklepam, da moram odstraniti srajco?« se je pozanimal in obenem odpel gumbe svoje srajce ter se usedel na rob postelje, ne povsem prepričan, kako to poteka, ampak še vedno po svoje zadovoljen, da bo dobil masažo. zvenelo je kot sproščujoča zadeva in to bi vsekakor potreboval.

tagged: ileana. :3 NOTES: she is great! :3

Naslov sporočila: hampton`s hotel Tor Mar 19, 2013 1:39 am

tag, the awesome madeline smitten

note: so i thought it would be best to just end it here? če se strinjaš? navsezadnje tale rp vseeno piševa že en mesec in bi blo mogoče krasno začet s čim svežim. what do you think? ah doesn't matter, i'll pm you anyway. :3

z nenavadnim kančkom sočutja in simpatije se je nasmehnil, ko je spregovorila o bolečini. mar ni tega vedel bolje kot kdorkoli? vedel je, da je v svojem bistvu samo uničen fant, ki je bil pripravljen zaradi strtega srca prestopiti linijo, zabrisati črto med dobrim in zlim - in navsezadnje prestopiti mejo dobrega okusa. bila je, kamorkoli je šel. prekleta podoba še bolj preklete ženske, ki ga je uničila, čeprav še sama ni vedela, da je imela nanj kakršenkoli učinek. le peščica ljudi je poznala starega wesleyja - in še oni niso mogli verjeti, da se je lahko tako drastično spremenil. ni ji bilo potrebno govoriti o bolečini - tudi sam jo je predobro poznal. "potem si z madeline želim nekaj sedanjosti," je šarmantno zamrmral, ko mu je dlan zdrsela po njenem vratu in obstala nekje na njenem zatilju. njeni razpuščeni lasje so božali hrbtno stran njegove dlani. počutil se je prav nenavadno.. varno. tam, kamor je spadal, pa četudi je v rokah držal vodjo policije.

"karkoli boš potrebovala," ji je ugodljivo prikimal, zavedajoč se, da sta sklenila pakt, za katerega ni mogel več izprositi odveze. prav tako se je zavedal, da se giblje v nevarnih vodah - spadala je v svet onstran ograje, na drugi breg, med druge ljudi, ki bi se poklali z njegovimi, če bi jih bog spustil v isti prostor. a eno je bilo več kot gotovo: vsem jim je bil enak tisti košček osebnosti, ki je želela vroče maščevanje za grehe, storjene zoper njih same. popolnoma jo je lahko razumel. kot star prijatelj ji je bil na vsak način pripravljen pomagati.

nekoliko je nagnil glavo, da bi premislil njene besede, nato je končno skomignil z rameni, na njegovem obrazu pa je bila izrisana rahla sled nasmeška. "to je bilo lepo od tebe," je dejal v lahnem tonu, kot bi se ji želel zahvaliti za dejstvo, da ga ni skušala ukleniti ali da situacije ni privedla do nečesa, kar bi se prej ali slej lahko končalo v krvavi banji. ne - ni bil tip človeka, ki bi se iskreno zahvaljeval, ki bi gledal v oči in izrekel besedico 'hvala'. tega ni premogel. njegov stavek je bil najboljši približek. "meni se zdi sobarica izredno seksi," se je nagajivo nasmehnil, ko je z roko zdrsel po njenem dekolteju, po gladki koži razkritega dela njenih prsi, in se ustavil na blagu, ki so ga skupaj držali gosto posejani gumbi. "ne boš zamerila, draga, če.." sredi stavka je počasi premolknil in s prsti odprl prvi gumb. ne, prav zares ni šlo za vprašanje. namen jo je imel sleči in zadovoljiti, kot je že dolgo ni zadovoljil noben moški. nato je ustnice združil z njenimi v dolg in strasten poljub, njegova roka pa je nič kaj nežno strgala oblačilo iz njenega telesa.

- - - F I N