oakura motel

Naslov sporočila: Re: oakura motel Sob Mar 30, 2013 9:05 pm

z določeno nervozo v kretnji je potisnila svetel pramen las za uho in počasi izpustila dih iz svojih pljuč, čeprav se sploh ni zavedala, da ga je zadrževala. zadnje pol ure je dokaj nervozno korakala po motelski sobi – ne preveč okusno opremljenem prostoru, če je že bila pri tem, ampak saj ji je bilo vseeno. ta motel je imel določen potencial že v preteklosti, ampak ko je morala najti nek primeren in dovolj diskreten prostor, se je izkazal za idealnega. pa saj ni bila navdušena nad tem, kar je počela, ampak bilo je vse, kar je lahko dobila in tega se je zavedala s skoraj bolečo vednostjo. če je hotela dobiti nekaj dragocenih trenutkov z osebo, ki ji je pripadalo njeno srce, je morala sprejeti določena žrtvovanja.
pa saj ni imela toliko proti tem – z veseljem pred zaprtimi vrati pustila svoje delo, svoj priimek in dejstvo, da je za preživljanje vodila največjo kriminalno združbo v filadelfiji. ni bilo pomembno, prav tako kot ni bilo pomembno praktično nič drugega. čeprav – po resnici povedano, komu je lagala? sama sebi? v tem je bila pravzaprav dobra, ampak ni si mogla tajiti dejstev in tokratno dejstvo je bilo, da ni marala deliti ničesar. znala je biti neverjetno sebična, ko je prišlo do stvari in ljudi, ki so ji bili pri srcu. ampak če ne bi ustvarila vsaj nekega približka kompromisa, bi izgubila temnolasca, ki ji je pomenil praktično vse. ren je bil morda res nekaj časa povsem odsoten iz njenega življenja, ampak morda je bil ravno to razlog, da je zdaj njegovo bližino skorajda potrebovala. z lahkoto bi jo uničil, ampak zaradi nečesa nedoločenega je dobro vedela, da se to ne bo zgodilo namerno. morda je bila to tista končna točka, proti kateri je drvelo njuno razmerje, ampak če je bilo temu tako, je nameravala izkoristiti vsak trenutek posebej. bil je kot njena droga; in ko je končno zbrala pogum, da ga je poklicala, se je počutila obupno. to morda niti ni bila tako dobra ideja, prav tako pa tudi ne predlog, da ga bo počakala – ker je zdaj nemirno korakala naokrog in skušala iz glave odgnati podobo rena, ki je poljubljal drugo dekle. pa saj ga ni videla, ampak imela je svoje vire in poleg tega… ah, presneto. zdaj je pred očmi spet imela tisto, česar se je skušala znebiti. morala si je nekako dopovedati, da ni bilo važno. navsezadnje je bil to dogovor – moralo ji je biti vseeno za druge. to je bil del dogovora.
kot da bi lahko bral njene misli, je vstopil v prostor in dvignila je pogled proti njemu. vedno znova jo je pustil brez diha; kot da je bila samo njegova prisotnost dovolj, da se je njena koža skorajda naelektrila. »živijo,« je mehko šepnila, medtem ko je pogled dvignila do njegovih oči, a ni se mogla pripraviti do tega, da bi ga v njih tudi uprla. poznala je njegove misli. delno ji je bilo skoraj sram. to je bila najtežja stvar, kar jo je kadarkoli morala storiti. ni se mogla tako preprosto pretvarjati, da ji je bilo vseeno – sploh ne takrat, ko je lahko čutila sveže rane na svojem srcu, ki so nastale zaradi krčevitega truda, ki bi moral privesti do tega, da bi ji bilo vseeno. ni ji bilo. in tudi njemu ne, to je vedela že iz njegovega pogleda in to je bil tudi glavni razlog, da je obmirovala na mestu, za trenutek povsem izgubljena. videla ga je prvič, odkar je preživel noč v njeni hiši, ampak še vedno se je tisto zdelo kot celo večnost nazaj in zdaj ni vedela, kaj naj stori ali reče, da popravi način, s katerim je izrekla svoj predlog.

tagged: grumpy cat ren!

Naslov sporočila: Re: oakura motel Ned Mar 31, 2013 3:43 pm

deset minut je sedel v svojem avtu na parkirišču pred dogovorjenim motelom in se spraševal, če mar ne bi bilo bolje, da odide domov, ne da bi ji to sporočil. njegovo mnenje se ni spremenilo – dogovor je imel potencial svetovno katastrofe in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo za njiju postal usoden. lahko bi se prepričeval, da mora temu – karkoli je to že bilo – dati priložnost. počakati, da vidi, ali bo delovalo ali ne in šele nato razmišljati o drugih poteh. vendar so njene besede še vedno vtirale sol v rano na srcu, ko mu je zatrdila, da je ne bo motilo, če bo vmes z drugimi. zase je že vedel, da ga je sama misel na njo v objemu drugega skorajda pognala v blaznost in nenadzorovano jezo, pod vplivom katere ne bi bil sposoben odgovarjati za svoja dejanja. zaprl je oči, da bi pregnal podobo tujih rok na njenem telesu iz svoje glave. njene svetle lase razprostrte prek tuje blazine. njene ustnice prikovane na tuje ustnice. z jezo je odprl vrata avtomobila in jih zaloputnil za seboj, ko se je odpravil po slabo tlakovani potki do vhoda v motel, kjer bo na recepciji dobil njun ključ, kakor je bilo dogovorjeno. prekleto, skrivala sta se po cenenih motelih in vsako sekundo tvegala cel svet. počakal je ob mizi receptorke in nato v dlan stisnil prejeti ključ, ko je poslušal navodila, kako priti do sobe. nekje vmes je njen monotoni glas izklopil in pogled odsotno usmeril nekam drugam. napaka, napaka, napaka. lahko je razmišljal zgolj o tem, da sta delala neverjetno napako in jo bosta tudi drago plačala. pokimal je ženski in se odpravil proti stopnišču, nato pa preskakoval po dve stopnici, da bi čimprej dosegel drugo nadstropje in njuno začasno pribežališče.

odklenil je vrata in stopil v notranjost. malce je trajalo, da so se njegove oči navadile na zatemnjeno svetlobo najete sobe in v prostoru poiskale njeno podobo. njene zašepetane besede so prekinile tišino in zaprl je vrata za svojim hrbtom. srbelo ga je, da bi stopil naprej proti njej in jo s poljubom opomnil na to, da je zanj preprosto edina. da bi v popolnem svetu morala obstajti zgolj onadva. zadnjič ga je ivalyn poljubila na postaji in on ji je bleknil, da se z nekom videva. ni zmogel priznati niti sam sebi, da saoirse v resnici ni bila njegovo dekle, njegova partnerka. njegova. in zato se je takrat zatekel k tisti rahli laži v kateri je našel neverjetno uteho. ''hej,'' je nazaj zamrmral svoj pozdrav, ko je pogledala v njegove oči na drugo stran sobe. to, vse to, je delovalo tako prisiljeno in zrežirano, da ga je stisnilo v želodcu v želji, da pobegne. ''ne vem, kako to gre,'' je po dolgi tišini skomignil z rameni in napravil oster vdih. niti približno ni razumel, kaj sledi. nekaj ur pretvarjanja, da sta res samo preprosta prijatelja s koristmi? nekaj ur zatiranja vseh resničnih čustev, ki jih je gojil do nje? res ji je hotel dati priložnost in res ni hotel že iz prve spregovoriti, da je to zanj preveč, da ne zmore. napravil je nekaj obotavljivih korakov v njeno smer in proti njej iztegnil dlani, da bi prišla bližje. s palcem je zdrsel prek gladke kože zapestij in spustil pogled na njene ustnice. ''ali sčasoma postane lažje?'' je zamrmral in se sklonil proti njej, da je na njenem licu pustil komaj čutno sled poljuba. z ustnicami je zdrsnil prek roba njene čeljusti navzdol do vratu, ko je okamenel na mestu. ''očitno,'' si je sam odgovoril na lastno vprašanje, ko je na občutljivi koži njenega vratu zagledal obledel vijoličast madež.

Naslov sporočila: Re: oakura motel Ned Mar 31, 2013 8:01 pm

že od nekdaj jo je fasciniral s tem, da ga je bilo nemogoče zares prebrati. prav, vedela je, približno kaj se je pletlo po njegovi glavi, ampak za razliko od vseh ostalih ljudi z njim ni bilo tako preprosto in niti pomotoma ni bila sposobna razvozlati. in to jo je vedno pritegnilo; vedno je zaradi tega z veseljem preživljala čas z njim in vedno se je trudila, da bi ga prebrala. ampak ne tokrat. tokrat se niti ni rabila truditi, ker je že en sam pogled na njegov obraz povedal vse. ampak tudi sama se je nenadoma počutila tako izgubljeno, tako samo in tako patetično – kot da bi imela odprto rano, iz katere je krvavela. počasi, ampak zagotovo. ampak bilo je vredno. zanj je bilo vredno vse. morda je ravno zaradi tega tako zelo nepremišljeno bleknila tiste besede, ki so ju privedle do tega trenutka. sama sebe je sovražila, ko je sprejela tisti pogoj, ki ga bi najraje raztrgala. ni bilo prav; ampak po njuni skupni noči jo je tistega jutra skoraj zazeblo do kosti ob strahu, ki ga je čutila. strah je povzročil to, da se je prisilila v to in izrekla besede, s katerimi bi ga lahko vsaj za nekaj trenutkov imela in se pretvarjala, da je bilo to normalno, pa čeprav sta oba vedela, da je bilo daleč od tega. stopila je proti njemu in se rahlo, nezavedno namrščila ob njegovih besedah. bilo jo je strah. prvič po zelo, zelo dolgem času, jo je bilo iskreno strah, razlog za to pa je tičal v njem. ni ga hotela izgubiti – tega si ni mogla privoščiti. in obenem ni vedela, kako bi mu to povedala. navsezadnje jo je še vedno bolelo, ko se je spomnila na njegove besede – vedno znova je imel prav, ko ji je povedal, da ne moreta obstajati. bila je trmasta, ampak morda preveč trmasta za svoje lastno dobro. roki je ovila okrog njegovega telesa in dvignila pogled ob njegovih besedah. odprla je usta, da bi spregovorila, potem pa je začutila, kako je njegovo telo okamnelo in takrat se je zavedla, zakaj. »ren…« je dejala, poskusila nekaj reči, pa je namesto tega z dlanjo le segla do znamenja na svoji koži, kot da bi ga že s samo kretnjo želela izbrisati. znamenje, ki je ostalo kot spomin na tisto noč, ki jo je preživela z nekom, ki ni bil on. pa saj niti ni bila noč in celotna stvar je bila povsem napačna, ampak ni si mogla pomagati – dejansko se je deloma celo trudila, da bi ji bilo vseeno. in po tem, ko je videla fotografijo poljuba, se ni mogla ustaviti. njena dlan se je oklenila njegove srajce, da se ni mogel kar tako umakniti in oditi. tega ne bi prenesla; vse skupaj bi bilo tako zgrešeno, da bi se lahko samo zlomila. »nikoli ni lahko,« je spregovorila, moč pa je najbrž črpala iz prebliska videne slike poljuba… njegovega poljuba. slike, ki ji je zlomila srce. »ta dogovor ne bo deloval.« njen glas je bil skoraj prazen, ko se je tega zavedla, in dvignila pogled do njegovih očeh. »prekleto, tako zelo… misliš, da mi je bilo lahko sploh izreči ta predlog? najraje bi te ugrabila in skupaj s tabo pobegnila nekam daleč stran, ker bi tako vsaj bila srečna. začel si se poslavljati in poznam te, ren, dovolj dobro te poznam, da sem te morala ustaviti, preden bi te spet izgubila. podala sem najbolj neumen predlog, kar bi jih lahko in potem sem videla fotografijo tvojega poljuba in…« zajela je sapo, ko se je njen glas skoraj zlomil. in? lahko si je predstavljal nadaljevanje. ampak ni vedela, kaj naj sploh še stori, zato je storila edino, kar je lahko. povedala je resnico. »sploh ne vem, kaj hočeš. ali kaj pričakuješ od mene. in… strah me je,« je skoraj šepnila, ko je umaknila pogled. če je sodila po njegovih predhodnih odzivih, je pričakovala nekaj, kar jo bo bolelo.

tagged: grumpy cat ren! notes: okay I have a weird feeling and this is weird, I am sorry. -_-

Naslov sporočila: Re: oakura motel Pon Apr 01, 2013 6:22 pm

tag; holly, assigment
note; slight overkill on the gif, but oh well^^

oakura motel 4x13bw

jacob je utrujeno pomel svoje oči in pogledal na zapestno uro, ki mu je sporočala da je bila ura šele pet popoldne. z vzdihom je prijel za vrč kave in si nalil zvrhan kozarec potem pa se ozrl po natrpani avli, kjer se je kar trlo uniform. čakal je holly, njegovo partnerico saj sta pred nekaj minutami že dobila svojo nalogo – končno. jacob je bil že sit nenehnje vožnje sem ter tja, patruliranja in pomaganja starim ženičkam čez cesto – pa ne da to ni bilo dobro delo, a od časa do časa pa je bilo vseeno dobro, da si dobil kakšno dejansko zaposlitev, ob kateri si se počutil kot policaj. pa ne, da sta on in holly vse dni samo posedala naokrog, še zdaleč od tega. pravzaprav je bil s partnerico več kot zadovoljen in dobro sta delovala kot ekipa. prav zato je bil tako navdušen nad dejstvom da sta končno dobila ponovno zaposlitev, da se bosta lahko spet dokazala.
»končno, si pripravljena?« je zamrmral z nasmeškom ko se je svetlolaska pojavila ob njem in vstal, ko sta se skupaj napotila proti njunemo avtomobilu. popravil si je kravato na svoji modri uniformi in se spustil na sedež, počakal da mu je holly sledila in potem počasi speljal. do motela sta imela kakih petnajst minut vožnje in potiho je odprl radio. »si potem prebrala tisto knjigo do konca včeraj?« včerajšnji dan je bil vse prej kot zanimiv, in ob takšnih dnevih sta sedela na njunem predpisanem kraju in se pogovarjala – včasih se mu je zdelo da jo pozna že celo življenje in ne samo pol leta. kljub temu da je bil precej starejši od nje, se to ni prav veliko poznalo, vsaj ne v takšnih primerih. »jaz sem potem ko sem prišel domov samo padel pred televizijo in zadremal,« je dodal v smehu in nekajkrat pomežiknil v močno sonce. »kako hočeš to izpeljati, greva naprej na recepcijo in še enkrat izprašava modela, ki nas je poklical, dobiva ključe in greva potem do sobe?« je vprašal ko sta končno prispela na destinacijo in izstopil iz avtomobila. poravnal si je pas in preveril ali je njegovo službeno orožje še tam kjer bi moralo biti in ji namenil širok nasmeh. »daj se malo nasmej, po vsej verjetnosti bo to čisto rutinska preizkava, dvomim da je tip sploh tisti ki ga iščejo, veš kakšno naključje bi to bilo?« počasi sta zakorakala proti vratom recepcije, ki jih je jacob odprl in ji pomignil. »za tabo.«

Naslov sporočila: Re: oakura motel Pon Apr 01, 2013 7:46 pm

tag; jacob smitten

Dejstvo, da je bila v Ameriki tako lepo sprejeta ji je vsaj deloma olajšalo bivanje tu – čeprav je tista stara dobra Kamilla včasih še prikukala na dan, si ni mogla kaj, da je ne bi hitro zatrpala nazaj v podzavest. Sedaj je bila popolnoma druga oseba in morala je priznati, da je spomin na domače niti približno ni tako zelo žalostil kot na začetku. Še vedno je bila zaljubljena v svoje delo, popolnoma predana in le stežka se je prepričala, da je tu in tam le preprosto pohajkovala po mestu, ki ji je bilo še vedno tako zelo tuje. Ki se je zdelo prekleto drugačno kot Bratislava, po drugi strani pa tako zelo podobno. Tudi tu je za vrat vsakodnevno dihala mafiji in pripadnikom tolpe, ki so kalili mir in vse to jo je neverjetno močno spominjalo na dom. Če se še spomni na klavrne začetke, ji postane prav dobro jasno zakaj Jacob vsaj deloma pozna njeno zgodbo – namreč v hudi krizi ali naglici se je nanj pogosto zadrla v slovaščini in ker ni bil ravno neumen je seštel ena in dva in prišel do pametnega zaključka, ki je bil zelo blizu dejanske zgodbe. Sčasoma sta se – kot partnerja – še precej bolj zbližala in Holly se je zdelo, kot da primernejše osebe za pogovor ne bi mogla najti. Od takrat ji je stal ob strani kot so ji včasih njeni dolgoletni prijatelji, toda bil je več kot le to, bil je edini, ki ga je v Filadelfiji zares poznala, mu čisto zares zaupala in bila v njegovih rokah pripravljena pustiti tudi svoje življenje.

»No, ne tarnaj,« ga je dregnila pod rebra, ko je pokazal skorajda pretirano navdušenje nad malo akcije, ki je zavzela njihovo postajo. Lovljenje morilcev namreč ni bilo pogosto na seznamu; ukvarjali so se predvsem z racijami in zasliševanjem odvisnikov, preprodajalcev in njim podobne sodrge, zato ga je po svoje čisto razumela. Če malce pomisli je bila to prva priložnost, da se resnično izkaže – s tistim kar je doživela doma, v Bratislavi, se je karkoli prekleto težko kosalo, zato ni skrivala navdušenja, ko je sedla na sovoznikov sedež in preverila, če je njena pištola nabita. »Sem, čeprav to zdaj obžalujem. Do enih sem ždela v postelji in jo dobesedno požrla, upam, da ne bom posledično čisto neuporabna.« Oboževala je dneve, ko se je lahko sprostila, za razliko od ostalih kolegov je – vsakokrat ko se je le dalo – izpustila vikend paket pijančevanja, pa še to z enim samim razlogom. Pijana je namreč rada blebetala neumnosti in bilo bi naravnost katastrofalno, če bi pred vsemi v tistem gnilem slovaškem narečju razpravljala o življenju, ki ga je živela še pred meseci. »Ja, zveni super, razen če bi raje videl, da ga izprašam jaz, ti pa na hitro preveriš sobo, sploh če si res prepričan, da gre le za zmoto. Mislim … res ne bi rada vrgla vrat s tečajev in nato ugotovila, da gre za napačno osebo,« je dodala, čeprav slednjega definitivno ni bila sposobna. Predvsem ji je manjkalo moči, ne pa tudi volje do reševanja kriminala. Bila je namreč neizmerno predana delu in človek bi z lahkoto rekel, da bi za svojo ekipo prestregla tudi strel. Očitno sta se odločila za plan številka ena in oba zavila v recepcijo, kjer je moški tridesetih let nemirno prestopal z ene na drugo nogo in ju več koz zadovoljno pozdravil. »Končno ste tu, nočem, da pomori polovico hotela. Mislite, da bi lahko bil on?« ju je vprašal, čeprav se jima niti približno ni sanjalo – pravzaprav sta vedela še manj kot on sam. Jacob mu je na hitro pokazal skico, ki jo je narisal njihov ilustrator in čim je svetlolas receptor prikimal z glavo in si z levico avtomatsko pokril usta, je Hollyjina dlan avtomatsko segla proti orožju. Šlo je zares, prva dobra sled se je izkazala za več kot odlično in v zahvalo se je lahko prestrašenemu možakarju zgolj nasmehnila, potem pa je že morala pohiteti za Jacobom, ki je s ključi v eni ter s pištolo v drugi roki že hitel v tisto pravo nadstropje.

Naslov sporočila: Re: oakura motel Pon Apr 01, 2013 8:11 pm

tag; holly, assigment

ne glede na to, kar ji je rekel prej je del njega verjel da sta res na sledi pravemu morilcu. andrew johnson. ime ki je bilo napisano na tiralici pod sliko postaranega možakarja, širokega čela s kozjo bradico. »ne ne, mislim da je to dober načrt, tako ali tako je bolje da še enkrat preveriva.« je dodal v potrdilo in se ustavil pred receptorjem, ki je bil videti kot da jima bo skočil v naročje ko ju je zagledal. »je to moški ki ste ga videli?« je strogo vprašal in preslišal vse njegovo blebetanje dokler ni slišal pritrditve na vprašanje in mu iz rok iztrgal ključe ki ji je držal v levici. po najhtirejšem postopku se je povzpel po stopnicah in se še enkrat obrnil čez ramo, da bi lahko videl a mu holly sledi, v česar ni dvomil, in se potem ustavil v tretjem nadstropju. dve hihitajoči dekleti sta jima prišli nasproti in jacob jima je hitro pomignil potem pa privzdignil svojo policijsko značko. »uradni policijski posli, pojdita hitro po stopnicah navzdol v recepcijo.« dekletom so se ob pogledu na njuna orožja razširile oči in stekle sta po stopnicah. jacob je še nekaj trenutkov zrl za njima potem pa pogledal nazaj v holly. to je bil njun prvi veliki primer, priložnost da se dokažeta, da bodo vsi na postaji lahko videli iz kakšnega testa sta. kljub temu da sta bila tu že nekaj časa sta vedno imela občutek, da je bila holly še vedno 'tujka' ki je prišla sem, jacoba pa so še vedno kaznovali za pretekle napake. a zdaj sta imela priložnost da vsem dokažeta, da temu le ni tako, in aretacija morilca ki se je skrival za vrati sobe 318 bi to samo še potrdila. jacob se je naslonil na steno in pogledal okrog vogala potem pa se obrnil nazaj proti partnerici. »okej, jaz bom šel naprej in ti me krij. potrkal bom na vrata in naju napovedal, odklenil vrata in jih odprl in potem greš ti noter, jaz te krijem okej?« je na hitro zrecitiral potek dogodkov in rahlo potrepljal holly po rami. »greva.« pomignil ji je za sabo, se močneje oprijel orožja in s previdnimi koraki zakorakal v hodnik.

s počasnimi koraki in napol pokrčenimi koleni sta prišla do vhodnih vrat, in oba hrati izvlekla svoji znački, ki sta jih držala v drugi roki kot pištolo. v notranjosti sta lahko slišala hrup televizije in pridušen smeh, jacob pa je z desnico močno potrkal po vratih. »philadelphia pd, odprite vrata!« v naslednjem trenutku je zvok televizije utihnil, in po sobi je bilo slišati premikanje in jacob je tiho zaklel. »prekleto.« pomignil ji je malce stran od vrat. »umakni se, greva noter.« ni se trudil s ključem in z dobro namerjeno močno brco podrl vrata na tla, ter se zadnji trenutek uspel umakniti pred streli. »dol, dol, v kritje!« je zavpil in potegnil holly za saba za steno vrat. motel so preplavili kriki in vpitje, sam pa je pobasal značko in se tesneje oprijel orožja. »prekleto, mislim da imava pravega. okej, meri v noge, roke.« še dobro da sta prišla pripravljena, oblečena v neprebojne jopiče, očitno je bil storilec res v sobi. streljanje je za trenutek ponehalo in jacob je stegnil svojo glavo nazaj v sobo iz pokrčenega položaja pred vrati in z očmi skušal poiskati njuno tarčo, ki se je po vsej verjetnosti skrivala za posteljo. dvakrat je ustrelil v njegovo smer in se potem stegnil nazaj, da si napolni pištolo ko je isto storila holly. »holly,« je zamrmral s pridušenim glasom. »z zadnje strani do sobe vodijo požarne stopnice, če ga zadržim, misliš da se lahko splaziš do tja, in ga presenetiš z zadnje strani?« je dokončal in ponovno dvignil pripravljeno pištolo, čakajoč na njen odgovor.

Naslov sporočila: Re: oakura motel Sre Apr 03, 2013 9:23 pm

tag; jacob smitten

Bila mu je tik za petami toda po tistem neprijetnem spletu okoliščin v Bratislavi, sicer mesece nazaj, je bila vedno raje prekleto pazljiva, z neumno selitvijo se ni nameravala spet spopadati, če bi po možnosti spet naletela na napačno osebo ali ravnala prenagljeno. No, saj ni morala reči, da je bil za vse kriva sama, vsekakor je pravilno reagirala, ko je pognala kroglo v glavo namestnika šefa bratislavske mafije, je pa to še vedno bilo tisto, kar jo je – med drugimi tudi sedaj – pogosto ohromilo. Tokrat je za sabo vsaj imela izkušenejšega mačka, partnerja, ki se je včasih zdel še nekaj več kot le to, in po treh nemirnih vzdihljajih se je le pognala za njim in pripravila orožje. Na vsakem vogalu se je panično ozrla naokrog, tu in tam nemirno poskočila ob nihanju kakšnih izmed vrat, toda s tem si nista delala prevelikih opravkov. Njuna tarča bila nekje v tretjem nadstropju in če se jima sreča nasmehne bodo prav vsi stanovalci v sosednjih sobah ostali zaprti in na varnem, onadva pa bosta prekletega idiota čimprej strpala v marico in ga odpeljala nazaj na postajo. Ko sta nekje na poti do sobe srečala dvoje deklet, Jacob ni niti razmišljal in ju hitro poslal v recepcijo, sama pa ni bila zmožna tako zelo hitre reakcije. Če je le za sekundo pomislila, svetlolaski nista mogli biti prav veliko let mlajši od nje in za trenutek je bila celo ponosna sama nase in na svoj uspeh. Bila je srčna in predana, lahko bi rekla, da tudi dokaj pogumna, včasih pa povsem prenagljena in zelo trmasta, toda na delu se je vendarle potrudila, da bi slabe zbledele v senci tistih dobrih. »Jasno,« je z pridušenim glasom odgovorila, potem pa še enkrat preverila, če je pištola pravilno nabita in pripravljena na uporabo. Seveda je upala, da slednje ne bo potrebno in da bosta možakarja onesposobila še preden se dobro zaveda okoliščin, toda mogoče je bilo vse … glede na to, da je tako zelo uspešno bežal že nekaj let, je moral biti precej pretkan.

Sledila je Jacobu, se tu in tam obrnila okrog svoje osi in preverila stanje celotnega nadstropja, potem pa le z občudovanjem spremljala kako je brcnil vrata s tečajev, ko možakar kar ni in ni odprl vrat. Jasno ni bila pripravljena na rafal strelov, ki jih je v tistem spustil v njuno smer in prav hvaležna je bila, da jo je svetlolasec potegnil za sabo. »O, kaj res?« se je zadihano naslonila na steno zunaj sedaj na strežaj odprte spalnice, kjer je možakar očitno čakal v zasedi in – glede na slišano – polnil svoje orožje. »Mislim, da se tole ne bo končalo dobro,« je skorajda zatulila, ko se je vrgla na tla in streljala nazaj, pa se je bila kaj kmalu zopet primorana umakniti. »Ja, videla sem jih. Hočeš, da kar grem? Mislim …« je že hotela postaviti novo vprašanje, pa sta žal bila v precejšnji časovni stiski in prepričana je bila, da ga ne bosta sposobna več dolgo zadrževati. Bilo bi smrtno nevarno, če bi mu uspelo priti do recepcije, kjer se je zagotovo nabralo že kar nekaj turistov, ki čakajo, da se lahko vrnejo v svoje sobe, in še preden bi ji utegnil reči še kaj, je stekla naprej. Vsakih nekaj metrov se je ustavila in se prepričala, da izhoda ni zgrešila, nazadnje pa ga je le dosegla in stekla ven. Železno stopnišče skozi katerega je dobro videla tistih nekaj deset metrov navzdol, ji je v kri pognalo še nekaj adrenalina, pištolo je ponovno zataknila za pas in se vzpela do okna dvoposteljne sobe, kjer je skritega za posteljo videla skuštrano in precej koščeno postavo moškega, ki so ga opisale številne priče. To je bil on, vsekakor. »Na muhi ga imam, na tvoj znak streljam v roko, kjer drži pištolo,« je zašepetala v walkie talkie in čakala na Jacobov odziv.

Naslov sporočila: Re: oakura motel Pet Apr 05, 2013 8:40 pm

tag; holly smitten

note; i'm sure you can wrap this up all nice with a bow (:

ko je čutil razbijanje svojega srca v prsnem košu in divje bučanje adrenalina, ki se je pretakal po njegovih žilah se je zares spomnil kako je biti živ, in zakaj si je zbral ta poklic. pa ne, da bi prav pretirano užival v tem, da ljudje nanj streljajo. a nekaj je bilo na dejstvu, da lovi kriminalce, da jih spravi v keho in za njimi zakljene s ključem. prav tako, pa je bilo delo s partnerjem tisto, kar mu je bilo od nekdaj najbolj všeč pri policijskem delu. s holly sta se razumela, ne samo na partnerski način, vedel je da je med njima nekaj več. ne romantično, bila mu je bolj kot mlajša sestra – kot družina. brez da bi rabila veliko pogovora sta vedela kaj mora kdo narediti, zaupal ji je s svojim življenjem in vedel je, da ona njemu prav tako. »ja, ja, pojdi.« je pridušeno zamrmral in nekaj trenutkov zrl za njeno drobno postavo ki je izginila izza vogala, potem pa je njegovo pozornost spet prevzel zvok strelov, ki so švigali mimo njegove glave. okej, zdaj je bil pa jezen. ponovno je napovnil svojo pištolo in nekajkrat ustrelil v notranjost, ko se je za nekaj trenutkov umirilo. vedel je, da si je verjetno poiskal kritje, da mu je zmanjkalo nabojev ali pa se pripravlja na nov natak. »holly, upam da si kje blizu...« je zamrmral bolj sam pri sebi ko se je že oglasil njegov radijo. zadovoljno se je nasmehnil in pokimal. vedel je, da ga ne bo razočarala. »okej holly, slišim te, ostani na položaju...« je tiho šepnil v radijo in se splazil nazaj proti vratom in še enkrat preveril situacijo potem pa se postavil nazaj na noge. »streljaj.« je ukazal in skoraj v istem trenutku zaslišal pridušene strele in krike njunega zločinca – naravnost v tarčo. že večkrat je bil impresioniran nad natančnostjo njenih strelov, ko sta vadila v sobi, in večkrat se je že pošalil, da bi morala med swat ali pa ostrostrelce s svojimi sposobnostmi. a zdaj je bil več kot presrečen da je bila tukaj z njim, in mu krila hrbet. »andrew johnson, pridite ven z dvignjenimi rokami, govori vam policija!« je glasno zaklical v notranjost in tokrat pogumneje pogledal v sobo, saj je v celotni kolobociji prav gotovo izpustil pištolo. koščena postava, ki jo je videl smukniti za vogal sobe je bila vsekakor prava in v naslednjem trenutku je že slišal razbijanje okna in glasen 'thump' ko je z nogami pristal na tleh. »holly, bedak misli da nama lahko pobegne, pripeljal ti ga bom naravnost v naročje, pojdi naokrog.« je med tekom zaklical v radijo in se pognal za njim, skozi odprto okno. tudi sam je pristal na drugi strani hodnika, ki je povezoval sobe v motelu, in z očmi hitro našel svojo tarčo, ki je švigala po hodniku in potem po stopnicah navzdol. podal se je za njim in ponovno izvlekel orožje, in potem precej hitro zmanjšal razdaljo med njima. »johnson! nikamor več ne moreš...« je zadovoljno zaklical ko se je le ta ustavil nekaj metrov pred njim in se naslanjal na svoja kolena, ko je lovil sapo. zadovoljno se je nasmehnil svetlolasi postavi v daljavi, ki mu je zaprla pot in pištolo nameril v zločinca, ki se jima je tak dolgo upiral. »andrew johnson, aretirani ste zaradi suma umora treh oseb. imate pravico da molčite, vse kar rečete ali storite lahko uporabimo proti vam na sodišču. imate pravico do odvetnika preden govorite s policijo, če si ga ne morete privoščiti vam ga bo določila država. razumete te pravice kot sem vam jih povedal?« je glasno končal in se mu približal in še enkrat naperil svojo pištolo vanj. »roke na glavo, dajmo. razumeš svoje pravice?« skuštrani temnolasec je čemerno prikimal in jacob je holly čez njegovo glavo namenil prešerni nasmešek. »boš ti naredila to čast? mislim, da je to najina uradna prva aretacija.« s prosto roko ji je vrgel lisice potem pa stopil varen korak nazaj, da je lahko svoji partnerici kril hrbet, ko je opravila z tem izmečkom.

Naslov sporočila: Re: oakura motel Sob Apr 06, 2013 11:22 pm

tag; jacob smitten

Čeprav je sicer prekleto dobro ciljala, se je v tistem trenutku preprosto zbala, da bo zgrešila zaradi hudega bobnanja srca, ki je kar naenkrat zavzelo njeno telo. Kot je izgledalo je to prva in verjetno tudi edina priložnost, da se čisto zares dokaže in da vsem na postaji vedeti, da ji lahko zaupajo. Da lahko včasih prestrašeni in sramežljivi slovakinji (no, čeprav večina sploh ni vedela za njeno poreklo) dejansko zaupajo resnejše in precej bolj stresne naloge, ki jih je prav tako sposobna opraviti – včasih še bolje kot kdorkoli drug. »Saj zmoreš, Holly,« si je prigovarjala in se prvič po dolgem času zares poimenovala tako … tako drugače. Navadno ji je tisto njeno pravo ime še prevečkrat padlo na pamet in ko je bila v varnem zavetju svojega doma, je tu in tam še vedno – čisto nezavedno – uporabljala ime, ki ji ga je dala mati. Toda kdo bi ji lahko očital … po dvaindvajsetih letih je bila prisiljena zapustiti Bratislavo, družino, zaročenca, prijatelje, spremeniti ime in videz, pozabiti na prejšnje življenje in zaživeti novega, kot Holly Blythe, čeprav je bilo že na daleč očitno, da je bila vse prej kot neumna američanka. Čeprav je bilo jasno, da na sebi nosi velikansko breme, v sebi pa evropejske korenine. »Okej, samo še tole, samo še tole.« Očitno ji je pomagalo, da se je med plezanjem spodbujala in tako še v hitrejšem času prišla do okna, kjer se je precej hitro namestila in se v slabi minuti celo uskladila z Jacobom, ki ji je ukazal naj strelja. Ni izgubljala časa in takoj, ko je bila pripravljena – in vsaj približno umirjena – je pritisnila na petelina, zaslišala pok stekla (nekaj ga je poletelo tudi v njeno smer in jo opraskalo po rokah in obrazu), potem pa ječanje tipa, ki bi ga naj spravila na tla. Ni kazalo kot da se bo kar vdal in celo pobegniti jima je skušal, potem pa je po svetlolaščevih navodilih preprosto stekla po isti poti kot poprej in mu skušala preprečiti pobeg. Očitno je pištolo le pustil v hotelski sobi in če le ni imel še ene, sta bila z Jacobom v veliki premoči. Oba sta bila oborožena in nepoškodovana in to ji je dalo še nekaj več volje, da ga vendarle dobi v kremplje in spravi pred sodnika.

»Prekleto, prekleto, prekleto,« si je govorila v brado in obžalovala, da ga ni ustrelila v nogo, kar bi mu onemogočilo hitro gibanje, toda ko je vendarle pritekla nazaj v hotel, je nekje vzdolž hodnika zaslišala Jacobov glas. Očitno ga je dohitel in ga že prepričeval v predajo. Jasno je bilo, da jima je uspelo ujeti moškega, ki jo je že neštetokrat popihal in nadaljeval s svojim gnusnim početjem. Končno bodo lahko trem družinam sporočili dobro novico. Končno bo za zapahi tista oseba, ki jim je povzročila toliko preglavic in zapravila toliko mladih življenj. »Lahko?« je izza hrbta privlekla par lisic, ko ji je partner celo ponudil, da ga sama vklene, in nič kaj nežno ga je potisnila ob mrzlo steno istega nadstropja, kjer se je prava akcija šele začela. »Zgnil boš v zaporu,« mu je še zašepetala na uho, ko mu je nadela lisice in se potem oddaljila, da ga je kolega lahko zagrabil pod nadlahet in odvlekel v spodnje nadstropje. »Uh, mislim, da si po vsem tem res zasluživa en dober 'night out'. Danes zvečer, kaj praviš?« ga je še dregnila pod rebra, preden sta sedla v avto in se odpeljala proti postaji, kjer bodo barabo še zaslišali in prav gotovo na hitro obsodili – trije umori vendarle niso kar tako.

Naslov sporočila: Re: oakura motel Čet Apr 11, 2013 1:39 pm

tag; dead sea

na svetu obstajata dve vrsti koncev. prvi, bi mu skorajda bil ljubši. to je tisti, ki pridrvi izza vogala in ga ne opaziš dokler ni prepozno. zadane te v hipu in s prvim udarcem povzroči nepopravljivo škodo. tako nimaš časa za premlevanje, za stalno spraševanje samega sebe, kaj bi lahko naredil drugače in ne rabiš se vrteti okrog igrice 'če bi'. drugi je prišel počasi. lahko si ga videl, kako se ti vztrajno približuje ped za pedjo. imel si čas najti rešitev, imel si dovolj časa, da poskusiš vse možnosti in se trudiš rešiti samega sebe in vse ostalo. vendar ti na koncu nikoli ni uspelo. konec te je zajel v celoti in takrat nisi imel več niti dovolj moči, da bi odšel z dostojanstvom. to kar je zdaj gledal v njenih očeh, se je zdelo kot prihajajoči konec. sam predlog je bil absurden, onadva pa še toliko bolj, ker sta si celo drznila upati, da bi lahko funkcionirala na takšen način. a četudi je poznal končni izid, se je bil pripravljen potruditi. ne zaradi nje. ne, odločitev je bila v celoti sebične narave. hotel je imeti z njo vsaj nekaj dni, četudi povsem zlaganih. strmel je v sled tujega poljuba in ni zmogel niti zmajati z glavo ali na kakšen drugi način pokazati svojega očitnega razočaranja. ''mine nekaj dni in ti si že...'' je pričel in s konico prsta zdrsel prek znamenja, ki ga je poskusila zakriti z dlanjo, da je ujel njeno zapestje in ga umaknil stran. ''smešno... moralo bi manj boleti. pričakovane stvari včasih bolijo huje kot nepričakovane. ampak zdajle mi je praktično vseeno,'' je spregovoril in se ustavil, ko ga je zagrabila za srajico in potegnila nazaj k sebi. ''saoirse...'' je sledil nov začetek, a je utihnil, ko je končno naglas izrekla tisto, kar sta mislila oba.

''ne, ne bo. nikoli nisem niti pričakoval, da bi nama tole uspelo speljati. za božjo voljo, neobvezen seks bi moral biti najlažja stvar na svetu. ampak ne če je po sredi... ljubezen,'' je skrbno izbral zadnjo besedo in tisto v sebi opisal, tako kot je bilo. ni bila preprosta privlačnost, zaupanje, toplina. mnogo več. ''ljubim te. toliko da veš. ampak ne bom trpinčil samega sebe in se cel čas pretvarjal, da mi je vseeno s kom skačeš med rjuhe,'' so bile prve besede izrečene pridušeno in skozi stisnjene ustnice. ''lahko bi se vsaj potrudila in zakrila preklete dokaze, namesto da mi jih porineš dobsedeno pod nos,'' je nadaljeval, nato pa ostro zajel sapo, ko ga je povsem zmedla z omembo nekih fotografij poljuba, da je začudeno zamežikal in stresel z glavo: ''o čem za vraga govoriš?'' ni imel pojma, kaj se je zdaj šla in o kakšnem poljubu je govorila. odkar jo je videl znova, so bile njegove misli zgolj pri njej in tudi v mesecih pred novim snidenjem, ji je ostal zvest – četudi je sklepal, da je ne bo videl nikoli več. ''ivalyn?'' je nato njegov spomin odtaval nekaj dni nazaj, ko ga je temnolaska poljubila na policijski postaji. ''razlika je, če nekdo poljubi tebe in se nato umakneš, ter poljubom, ki se verjetno začne na ustnicah, konča z ogromnim flekom na vratu in verjetno zaključi v postelji. resno, saorise, s koliko tipi si spala odkar me poznaš?'' je vprašal, čeprav ni bil povsem prepričan, ali sploh želi imeti odgovor na tako grdo vprašanje. ''misliš, da mene ni? misliš, da mi je tole v veselje zaradi adrenalina in se rad skrivam naokrog ter tvegam tvojo glavo?'' se je namrščil in opazil, da je ga je bilo strah res le za njo. zase mu je bilo jebeno vseeno.

Naslov sporočila: Re: oakura motel Tor Apr 16, 2013 8:51 am

pustila mu je, da je govoril. pustila mu je, da je zlival pekoče besede po njej in jo s tem dobesedno ubijal. počutila se je tako grozno; popolnoma trapasto, neumno in absolutno naivno do vseh mej in še čez, ker bi samo tako lahko opisala svoje ravnanje preteklih dni. hotela mu je ustreči, zanj bi storila vse in njeno srce je vedno pripadalo samo njemu ne glede na to, kaj vse je počela, ampak ren tega ni mogel razumeti. pa saj ga ni mogla kriviti – če bi videla tisto, kar je videl on sam, bi reagirala enako. navsezadnje jo je v svoje početje prignalo njegovo ravnanje in to, kar je mislila, da je videla, ampak če temu ni bilo tako… vedno mu je hotela samo ustreči. in to se je čisto vsakič končalo grozljivo. »vedno znova mi zlomiš srce na tisoč koščkov,« je dejala, kar ni bil njen poskus obrambe in to sta zaradi tona glasu, s katerim je to izrekla, tudi oba vedela. ampak bilo je dejstvo, ne glede na vse, je po njunih srečanjih bila vedno prizadeta in ranjena zaradi vsega, kar se je zgodilo. vseh dejanj, besed ali včasih že zgolj zato, ker je odšel. temu ni bilo pomoči. »nikoli te nisem hotela prizadeti, počutim se presneto naivno in zdaj sploh ne vem, če ti je sploh še mar za karkoli od tega. ne vem, kaj počnem s svojim življenjem,« je priznala, čeprav so bile besede daleč od nežnega in zaupljivega tona, temveč jo je njegov napad pripravil do tega, da je bila zdaj še sama jezna. »in potem mi nekdo pod nos pomoli sliko tebe, ki se poljubljaš z ivalyn,« je skoraj izpljunila ime, ki ga je slišala od njega in ki ga je zdaj sovražila samo zato, ker je ona dobila delček rena, medtem ko je bila saoirse potisnjena vstran, »prekleto, lahko bi se mi zmešalo od ljubosumja. in vedela sem, da si rekel, da mi mora biti vseeno. kako zelo vseeno? hotela sem spraviti sliko iz svoje glave in na svoje ravnanje nisem ponosna, ampak ko sem se zavedla, da pravzaprav in dejansko nisi moj, mi je postalo vseeno,« se je njen glas zlomil od vseh čustev. njen oče je imel prav, čustva so vedno otežila vse skupaj in saoirse je bila zdaj na točki, kjer se je tega morala naučiti.
njen pogled je izdajal vso bolečino in prizadetost, ki ju je čutila, in ravno zaradi tega ga je umaknila. »kako naj bi vedela, ren? tu se ne gre za zaupanje ker si najbrž edina oseba, ki me resnično pozna. misliš, da sem pozabila na tvoj pogled in predvsem ton tvojega glasu, ko si rekel, da mi mora biti vseeno? in to sem jaz, ki mi je vseeno,« je z roko segla do svetlih las in z njimi zakrila madež, ki je sprožil vse to. bila sta uničujoča sila, ampak še vedno ga je imela tako prekleto rada in ravno v tem je bil problem. »hvala, da si mi končno dokazal to, kar si ponavljal že ves čas in česar nisem hotela verjeti. karkoli bom storila, bo narobe in moja glava nima nobene veze s tem. poleg tega ni pomembno, s kom sem spala – to je del dogovora, kajne?« se je odmaknila od njega in z dlanjo jezno udarila proti grobi steni, ne da bi se menila za novo nastalo poškodbo na njenih členkih. to je bila edina rešitev, s katero si je lahko pomagala in s katero je lahko zadušila bolečino v svoji notranjosti. »ljubim te, ren,« se je spet obrnila proti njemu in se naslonila na hladno steno za seboj, »ampak ubijaš me. resno, kaj za vraga naj bi storila, da bi ti bilo prav? ti si bil tisti, ki se je prikazal na mojem pragu, medtem ko sem se skušala prisiliti, da bi te poslušala in pozabila na vse skupaj, čeprav v resnici nikoli ne bi mogla.« končno je utihnila, čeprav je čutila svoje srce, ki je divje razbijalo v njenem prsnem košu in bi najraje izbrisala preteklih nekaj minut, ampak časa ni bilo mogoče vrteti nazaj in to je bilo dejstvo, prav tako kot tisto, ki ga je ravnokar spet dojela: ljubezen je bolela.

tagged: ren. I am sad. yes.

Naslov sporočila: Re: oakura motel Čet Apr 18, 2013 8:57 pm

tag; bolj dead kot sea, trololo.

''dobro. to je dobro,'' je ostro prikimal, ko tega verjetno ni pričakovala. ''potem morda vsaj približno veš, kako se počutim jaz,'' je pridal in pogled odvrnil stran od nje. prav gotovo mu je v njuni kratki in vendar tako dolgi zgodovini srce razparala že dvakrat. ''le da te jaz nikoli nisem pustil za seboj, kajne? nikoli nisem odšel, čeprav bi moral. tri tedne nazaj, dva tedna nazaj, po vsakem novem srečanju bi moral oditi in pozabiti vse skupaj, pa prekleto nisem mogel,'' je nadaljeval in dlani najprej stisnil v pesti, nato pa se odločil, da bo daleč najbolj varen kraj za njih kar notranjost njegovih žepov. prvič ga je povsem strla, ko je odšla in ni mogel niti pod razno razumeti, kaj ji je padlo na kraj pameti. vse je bilo tako popolno. vsak trenutek, ki sta ga preživela skupaj, sta drug drugemu dokazovala, da je med njima nekaj, na čemer se splača graditi. nista se prepirala. v teh treh tednih sta se prepirala več kot prej v celem letu dni. ''sodeč po tvojem vratu, je bilo zate to prav neverjetno lahko,'' se je namrščil in vedel je, da ji takšne prevare ne bo mogel čisto lahkotno odpustiti, čeprav sta imela sklenjen nek jebeni kvazi dogovor. ''no, potem ti je klavrno spodletelo, ker si me s tem sranjem malce več kot samo prizadela,'' ji ni nameraval privoščiti čiste vesti. res je imel dovolj sprenevedanja in lažnega zatekanja k upanju, da bo vse še dobro. da bo na zemljo padel nek čudež in doletel prav njiju. da bo to razmerje sploh kdaj štelo za funkcionalno. ''ne veš, če mi je mar? pizda, saoirse. tvegam svoje življenje, ko kot cucek vedno rinem za teboj, in ti se sprašuješ, če mi je sploh še mar?'' se je tokrat naglas zasmejal, brez kančka iskrenosti v krutem smehu. kako je sploh lahko izrekla kaj tako idiotskega? ''drugič prosi tvoje drage vohune, da ti dostavijo videoposnetek. morda boš potem dojela, da mi nikoli na kraj pameti ne bi padlo, da bi bil z drugo. odkar si odšla nisem bil z nobeno. lahko ti rečeš enako?'' je tokrat priprl pogled, ko je našel presneto bolečo točko in nalašč ponovil: ''lahko?''

''ne, saoirse. zdajle se mi zdi, da te ne poznam niti malo,'' je takoj odkimal in ni zmogel več stati pri miru, zato so si njegove noge same utrle pot po sobici motela in začele nemirno korakati gor in dol po celotni dolžini prostora. ni se mogel ustaviti, ni mogel stati in niti slučajno je ni mogel gledati z očitno krivdo v njenih očeh. ''seveda sem ti rekel, da ti mora biti vseeno. bil je tvoj predlog, vedela si, da ti bo moralo biti vseeno. jaz nikoli nisem rekel, da mi bo. ampak sem bil pripravljen požreti prav vse, če boš tako srečna ni. zdaj ko te gledam, si vse prej kot to. morda zdaj, ko si videla sliko nekega trisekundnega poljuba, končno dojameš, da ni ravno najlažje gledati svojo ljubezen z drugimi, kaj?'' je odgovoril in četudi je povedal tako veliko, niti slučajno ni povedal vsega. je bilo res potrebno iti tako daleč, da sta dojela, kaj se med njima odvija? da, ljubil jo je. ljubi jo. ampak za kakšno ceno? ljubezen ne bi smela tako prekleto boleti, ne bi smela biti tako neverjetno nemogoča. ''ne... ne zares,'' je tako obstal na drugi strani in se naslonil na zid ter z glavo nazaj. ''mislim, da me ne ljubiš zares. samo idejo, ki jo predstavljam. nekdo normalen, nekdo varen,'' je zamrmral nekam v zrak in bil napol prepričan, da ga ne bo niti slišala. ''da, napaka je bila torej moja. oprosti, prav imaš. ne bi smel priti k tebi,'' je nenadoma prikimal in kakor vedno vso krivdo sprejel nase. takrat je bil pijan in v treznem stanju bi se od nje držal... vsaj malce dlje. ne ravno v nedogled, a morda se njegova odločnost ne bi skrhala po sedmih dneh. ''glej... ne morem več,'' je zmajal z glavo in opazoval njeno dlan, ki je od jeze brusila členke na zidu sobe. ''že tako ne spim. ampak zdaj je moja glava čisto drugje, na terenu se ne morem zbrati, ker me non stop skrbi zate in se sprašujem, kje si. ne morem več. enostavno ne morem,'' je nadaljeval in zatrl tisti nagon v njem, da bi stekel do nje in oskrbel vse njene rane. notranje, zunanje, jo poljubljal do onemoglosti, lagal, da sta onadva v redu. da bo v redu. ''ne mislim te deliti in... verjetno je potem bolje, da te sploh nimam.''

Naslov sporočila: Re: oakura motel Čet Apr 18, 2013 9:28 pm

bila je popolnoma in dokončno na tleh. zdaj še bolj kot kadarkoli prej, ko ji je s takšno jezo vse skupaj zmetal v obraz in ko si je skoraj želela, da bi se lahko zbudila in ugotovila, da je bila to še ena v vrsti njenih nočnih mor, a vedela je, da je bilo to – karkoli je pač to že bilo – daleč od tega. to je počel nalašč; morda je bilo to zanj njegovo majhno, osebno maščevanje za to, kar mu je naredila sama. končno jo je potisnil na rob in čez, končno je padala in končno je vedela, da nima več kaj izgubiti. »vse, kar naredim, je narobe. ampak prav, to ni več o meni. daleč od tega. vsekakor sem storila cel kup napak, začenjaš s tem, da sem se kadarkoli zapletla z nekom, ki je predstavljal nek približek normalnosti.« navsezadnje jo je srce skoraj fizično bolelo; v čem bi bil torej problem, če bi mu preprosto povedala tisto, kar je sama mislila? kot da ona ni imela čustev. tako zelo sita je bila ljudi, ki so ji pravili, da je samo razvajena punčara, ki je pomotoma zašla na temno stran mesta. »ampak veš kaj? nikoli nisi bil več to. bil si oseba, ki sem jo iskreno ljubila, tebe. z vsemi tvojimi lastnostmi. tvoj polovičen nasmešek, ki ga dobiš, kadar nisi o nečem prepričan; kako si me ponoči vedno pokrival, da me ne bi zeblo; izraz na tvojem obrazu, ko sem oblekla kakšno izmed tvojih srajc… navsezadnje tudi tvojo trmo in način, s katerim se mrščiš zdaj in vedno znova, ko me vidiš,« se je ustavila, preden bi lahko začutila nastajajočo nostalgijo. pogled je uprla vanj. uničil jo je in ostanki… ostanki tega, kar je bila, so bili grobi. »veš kaj? ne, ne morem. spala sem z nekom; dovolila sem mu, da si me je vzel,« mu je vrgla v obraz; morda samo zato, ker je bilo njegovo vprašanje tako ponižujoče in kruto, da je morala.
»pojdi k vragu, ren,« je skorajda zašepetala, naenkrat popolnoma razorožena, ko je ugotovila, da ji sploh ni več verjel. karkoli bi prenesla, ampak ne tega, da je dvomil v njeno ljubezen, ko pa ji je pomenil vse na svetu. saoirse ni odrasla v istem svetu kot on; poznala je vse kaj drugega in vse, kar je storila, je počela v prepričanju, da je to zanju. »normalen in varen? pojdi k vragu. prenesla bi karkoli, ampak ne moreš mi tega reči. zame predstavljaš vse kaj drugega kot to, ampak če tega nočeš videti… prav imaš, storila sem ogromno napak. zate. vedno se je šlo samo zate, ti si edina oseba, ki sem jo kadarkoli sploh bila sposobna ljubiti.« na tej točki se je njen glas zlomil. od jeze, od razočaranja in od besa nad samo sabo. kako si je sploh lahko dovolila tako nizek nivo z nekom, ki ji je pomenil tako veliko? zakaj je pustila svojim koreninam, da so se prikazale ravno v trenutku, ko bi morala biti mirna, ne pa povsem znoreti in… in kaj? uničiti eno izmed redkih stvari, za katere je še živela? »imel si prav. navsezadnje je to tisto, kar hočeš slišati, kajne? že od samega začetka si imel prav. midva sva nemogoča, nikoli ne bi delovalo. ti imaš službo, jaz imam svojo dediščino in to ne bi šlo skupaj. ne glede na to, kako močno te ljubim… nikoli ne morem biti povsem tvoja.« hladna ugotovitev. njen glas je bil miren in zato ni imela pojma, od kod se je vzela ena sama solza, ki je zdrsnila po njenem licu, ki ga je posledično obrnila stran od njega, da je ne bi opazil. »tako da izvoli, pojdi. pozabi name, pozabi na vse skupaj. lahko boš mirno spal in tako naprej. prekleto,« je zadnjo besedo jezno, nemočno zamrmrala sama pri sebi, preden je naslonila svoje čelo na hladen zid in mu obrnila hrbet.

tagged: ren. still sad.

Naslov sporočila: oakura motel Pet Apr 19, 2013 7:13 am

tag; dead sea

počutil se je kot navadna ničvredna svinja. s čustvi je brez usmiljenja mlatil po njej in uspešno zatiral vsako željo po premirju. resnično, ni je hotel videti takšne. ni je hotel prizadeti. vendar je bil prav to morda edini način, da jo pripravi do tega, da ga počasi zasovraži in v njej zbledi podoba rjavolasega fanta, ki ga je spoznala izven mesta in se z njim zapletla v simpatično kratko romanco. morda bo potem z leti pozabila, da sta omenjala ljubezen in da sta iskala vse možne načine, da bi ta svet preživela skupaj. spominjala se ga bo kot svoje napake, nekoga, ki jo je preveč prizadel, da bi lahko do njega gojila karkoli pozitivnega. dobrega. in če bo uničil njo, bo uničil tudi sebe. toliko je že vedel. vsak udarec v njeno smer, ga je zadel naravnost v trebuh in iz njega izpihnil izdatno mero zraka. ''lagala sva si v obraz, saoirse. mislim, da pretirane mere iskrenosti ni bilo med nama prav nikoli prisotne,'' je odkimal in vedel, da laže obema v obraz. čustva so bila iskrena, saj to sta vedela oba. verjetno bo kmalu ugotovila, kaj pravzaprav počne. kako jo skuša speljati na tanek led sovraštva, da ga bo vrgla skozi vhodna vrata ven, mu zdrobila čeljust in ga pregnala iz svojega življenja. ''nehaj...'' je šibko zamrmral, ko je začela naštevati njegove lastnosti, in pričel odkimavati, kakor da jo bo lahko na ta način vsaj malce zaustavil. a pred očmi mu je narisala podobo. njegovo. kot srečnega človeka, ki skuša najti pravi kompliment za njegovo čudovito dekle, katero pokriva z odejo, ker ne prenese misli, da bi ji kaj manjkalo. ki ga zjutraj pričaka leže poleg njega v njegovi srajici, ki se je vedno zatem v rekordnem času znašla na tleh. ter človeka, ki jo potrebuje tako obupano, da se zateka k drastičnim rešitvam. ''zakaj?'' je dvignil pogled: ''zakaj si spala z drugimi?''

končno je od nje dobil odgovor, na katerega je ciljal. naj gre k vragu. naj odide. končno mu je uspelo njene misli sprožiti proti eni in edini rešitvi: popolni razdalji med njima. ''prenesla bi karkoli? res dvomim. poglej mene. vidim en prekleti flek na tvojem vratu in se mi zmeša. samo pomislim na to, da se te je dotaknil nekdo drug in sem pripravljen koga počiti,'' se je kislo nasmehnil in odmaknil pogled od njenega vratu, kjer je zloglasni madež zakrila s svetlimi lasmi, da ni strmel nazaj vanj. ''edina zaenkrat. ne bom zadnji. res ne,'' je grenko spravil iz sebe in bil precej prepričan, da je tokrat nameraval z bolečino zadeti samega sebe. morda bi se lahko v to situacijo postavljal tako dolgo, dokler ne bi bil povsem otopel in se ga pogled nanjo ne bi več niti dotaknil. ne bi je iskal, ne bi mislil nanjo. če bi jo srečal, bi jo prezrl. nikoli ne bi imel dovolj moči v sebi, da bi pognal kroglo v njo, če bi to zahtevalo njegovo delo, a imel bi je dovolj, da bi se obrnil in odšel. ji pokazal svoj hrbet in s tem jasen odgovor – zanj ne obstaja več. a že sama misel na svet brez nje je bila nepredstavljiva. prekruta. in njene besede so zadele naravnost v samo sredico. priznala je naglas – nerešljivost situacije, njuno skupno nemoč, nezmožnost, da bi imela nekaj trajnega. spremljal jo je, ko mu je obrnila hrbet in povsem podzavestno napravil nekaj dolgih korakov proti njej, da se je ustavil za njenim hrbtom. segel je za vrat in preko glave potegnil verižico, ki mu jo je dala zadnjič. ni ji je podal v roko, temveč jo spustil, da je padla navzdol na parket. ne bo mirno spal, niti slučajno ne. zadnje, kar je lahko slišala od njega, je bilo močno loputanje vrat, ko je odšel iz njenega življenja.