Na podlagi maksimalnega števila pritožb, ki jih je že dobil s strani svojih zaposlenih, je lahko zaključil, so ljudje na policijski postaji res sedeli na ušesih. Kolikokrat je že omenil – in to večkrat prav na lep, kultiviran način – da so primeri, ki vsebujejo znake morilca, za katerim je FBI že več let na lovu, njihovi? Saj to je bilo vendar nezaslišano. Prav nič mu ni dišalo, ko je mogel na peklensko vroč dan vstati iz svojega pisarniškega, na trenutke čisto preveč udobnega, stola in se podati na misijo 'reši nastalo situacijo'. Mar bi užival v odmoru in v miru zaužil kosilo, zdaj pa se je moral proti svoji volji odpeljati naravnost do policijske postaje par kilometrov stran. Saj, lahko bi si izbral hitrejšo možnost in preprosto zavrtel številko pisarne šefice oziroma njene namestnice, od kar je po mestu završalo, da je Madeline odstopila svoj stolček nekomu drugemu. Ampak trenutno je bil tako razjarjen, da mu ni prišlo niti na misel, da bi v roke znova prijel telefon in svojo jezo stresel na prvega, ki bi dvignil slušalko – namesto tega je že sedel v svojem jeklenem konjičku in drvel naravnost proti policijski postaji. Kdorkoli je že nadomeščal Mads, očitno ni bil dovolj sposoben, da bi uredil stvari tako, kot so se dogovorili. Presneto, saj je vendar poslal najmanj tisoč prošenj, v katerih jih je prav vljudno prosil, naj tovrstne primere pustijo pri miru. Toda očitno so vse skupaj mirno ignorirali – in potem je imel znova težave, ko so agenti hodili k njemu z določenimi pritožbami. Nekateri so ga klicarili direktno iz prizorišča samega zločina, češ, da se policisti puntajo, ker so bili tam prvi – kot da ni obstajalo sto drugih, pametnejših del, ki bi jih lahko počeli.

Nič kaj nežno ni odrinil vhodna vrata, tako da so se lahko prav mogoče s treskom tudi zaprla, a se s tem niti najmanj ni obremenjeval. Bil je tako prekleto besen, sploh ker je pred uro po telefonu govoril s tukajšno uslužbenko, ki ni vedela o ničemer ali pa se je samo tako prekleto dobro sprenevedala. Bila je tajnica ali nekaj podobnega – saj niti ni imel prilike izvedeti, potem ko so mu živci popustili in je prekinil zvezo, še preden bi oseba lahko spregovorila. Lahko se je oglasila tudi oseba, ki je bila zdaj tukaj glavna, ampak saj mu ni bilo zares mar. Zdaj je bil pripravljen, da se z njo pogovori na štiri oči in tudi kaj doseže – navsezadnje sem ni prišel, ker bi imel preveč časa ali bi mu bilo dolgčas. Še manj pa ni prišel, da bi z novo šefico prijetno poklepetal o vsakdanjih zadevah. Vse prej od tega.

S pospešenimi koraki je zavil v že dobro znani hodnik, kjer je svoj čas imela pisarno Mads, zdaj pa je na vratih že gotovo visel drugačen napis, ki pa ga zaradi svoje impulzivnosti sploh ni imel časa prebrati. Že v tistem je namreč trdno prijel kljuko in bliskovito na stežaj odprl vrata, da je zabobnelo, ko so zadela ob steno. »Kaj se greste?« je začel z glasnim in ostrim tonom, nabrušenim kot kamen in ne da bi zares dvignil pogled do osebe, se je iz njega že ulila prava poplava besed. »Sprašujem vas, kaj se greste. Znate brati? Predvidevam, da ne. Poslal sem vam že tisoč dopisov, v katerih sem natančno razložil, zakaj si tako prizadevamo za tovrstne primere. Ampak ne,« je prhnil, »vi se očitno delate norca iz mene.« Njegove oči so švignile prek prostora, naravnost proti osebi, proti kateri so že skatapultirale par nevarnih ognjenih krogel, ko je nenadoma trčil ob še kako znani obraz. In dobesedno obstal kot vkopan, šokiran kot še nikoli. »Čakaj malo.. ti?« Trikat je pomežiknil, da bi preveril, če se mu slučajno ne blede. Je tam res sedelo dekle, s katero je.. o bog. Saj to ni moralo biti res.

tagged: sexy sage | words: 633 | comment: mal je lame, se opravičujem.


THANKS TO MAC !