cave

Naslov sporočila: cave Tor Apr 16, 2013 9:58 am

tag, kevin, mission edition smitten

Dan, ki ga je nestrpno pričakoval, mu je zvabil širok nasmešek na obraz, ki kar ni in ni hotel izginiti. Odkar je spoznal svoja čustva do saoirse, so bili dnevi nekoliko nenavadni, a ene stvari se je prav zagotovo veselil: tega, da bo nalomil tipa, ki si je nad njo drznil dvigniti svojo roko. Tega sranja se ni šel nihče, to mu je moralo biti jasno; in bil je kar preveč zadovoljen, da je sam dobil to čast, da tipu da lekcijo. Pričakoval je, da bo zadeva izgledala približno tako, kot je bilo takrat, ko je cel kup goril tolklo po njem, preden se je mafiji sploh pridružil. Tako pa.. hja, je prejel prav posebno darilce, ki je pripadalo samo in izključno njemu. Tipu je imel namen prebiti večino kosti v njegovem telesu, z veseljem ga je imel namen poslati na invalidski voziček, ga spremeniti v totalnega tetraplegika in mu istočasno omogočiti, da bo odslej dobil najboljše parkirne prostore v mestu – to pa bi bilo tudi vse, kar bo dobil dobrega. Kdo ve, če se je za dober parkplac splačalo žrtvovati svojo sposobnost normalnega funkcioniranja; no ja, po drugi strani pa ta drek ni imel niti najmanjše izbire.

Svoj avto je parkiral na enem izmed parkirišč pri obali, zadovoljno zavrtel svoje ključe okrog prsta in jih spravil v žep, tresnil z vrati svoje stare kripe, in se s taistim nasmeškom odpravil vzdolž plaže. Ljudi ni bilo na pretek, bil je eden izmed hladnejših poletnih dni, a nekateri so se vseeno zabavali na plaži. Komaj jim je posvetil kaj pozornosti, le rdečelasko v bikiniju je dvakrat preveril, ker se je zdela prekleto fukabilna. In nato si je utrl pot po bolj osamljenih predelih tukajšnje obale, dokler se pred njim niso začeli risati razločni sledovi avtomobilskih gum, najbrž od tistega mogočnega kombija, v katerem so nekoč prenašali tudi njega. Oh, kako slastno! Sledovi so se končali pred vhodom v naravno ustvarjeno jamo; še preden bi tukaj postalo pretemno, je spoznal silhueto moškega, privezanega na stol. Bolj blizu, kot je bil, bolj so se risale tudi obrazne poteze in navsezadnje je celo opazil modrico, ki jo je tip najverjetneje staknil od njegovih predhodnikov, ki so ga na ta kraj tudi pripeljali. Orjaki niso poznali nežnosti, toliko je vedel.

»Ti si torej slavni o'brien,« je dejal, ko se je ustavil na mestu, iz žepa pa je izbrskal škatlo s cigareti in si enega prižgal. O ja, v tem je imel namen neverjetno uživati. Nekaj časa je molčal, nato pa se nasmehnil samemu sebi in dejal: »Mislil sem si, da boš višji.« še enkrat je preletel njegovo telo, ki so mu vrvi na določenih delih preprečevale krvni dotok. Super. Tale pičkast obrazek si je torej upal, česar si še orjaki niso drznili niti v sanjah. Približal se mu je za dodaten korak; zdaj sta se gledala iz oči v oči na prekleto nevarni razdalji. Za nekaj trenutkov je mirno obstal; bilo je skoraj tako, kot bi v ozadju slišal milo glasbo violine. Besede niso mogle povzeti zadovoljstva, ki ga je čutil, ko je temu izmečku zrl v oči. Nenadoma je wesleyjeva dlan zamahnila in s pestjo je tipa tako konkretno usekal po obrazu, da bi lahko prisegel, da se je stol, na katerem je sedel, nekoliko zmajal. »Ne znam ti povedati, kako sem se veselil najinega srečanja.«

Naslov sporočila: Re: cave Tor Apr 16, 2013 3:06 pm

tag; wesley (: i'm so excited to start beating him up lol

Vedel je s kom ima opravka. Po tem, ko je Saoirse tako prekleto zdelal, je vedel, da je ne bo dobro odnesel, in tista vreča, ki so mu jo poveznili preko glave niti ni bila strašno presenečenje in tudi ko so ga zvezanega vrgli v prtljažni predel kombija, kjer je zaradi divje vožnje tu in tam poletel v kovinsko stranico, ki mu je sedaj že dodobra načela vsaj tretjino reber, ne. Očitno je njegova svetlolasa sestrična ljubila presenečenja in moral je priznati, da ga je kljub vsemu nekje globoko celo stiskalo od strahu. Je bila sposobna iti še dlje kot on? Bodo ga zvezanega odvrgli nekam v morje in pustili da crkne kot načeta žival? Če je bilo to to, se bo vsaj boril, dokler mu ne zadajo zadnjega udarca, in s tem v mislih se je postavil na noge in počakal na trojico zamaščenih kretenov, ki so bili v očitni premoči. V tišini je čakal nekje v skrajnem kotu kombija, ko je eden izmed velikanov vendarle na strežaj odprl vrata in čeprav se je slednjemu spretno izognil, ga je na naslednjem koraku že čakala trdno stisnjena pest. Srečanje je bilo daleč od prijetnega in iz nosu se mu je ulila svetlo rdeča kri, ki je zamazala njegovo svetlo srajco, tako da je sedaj bolj spominjal na pikapolonico. »Vam je ukazala, da se me znebite, pogumna dečva,« je zakričal, potem ko so ga z brcami spravili do zakotnega dela obale, on pa kar ni in ni nehal, »je očitno nisem dovolj zdelal, da lahko še vedno ukazuje, prekleta kuzla.« S kletvicami je morda vendarle pretiraval, toda zavedal se je šele takrat, ko je po nosu dobil eno, in nato še drugo, batino, česa več pa se niti ni spomnil. Pretežno je tako ali tako bil na tleh in pofukana armani srajca je bila zdaj samo še za v smeti.

Ni vedel koliko časa je minilo in kjer pravzaprav je, toda ko je z nogama zvezanima na stol, rokama na ročajih in z vrvmi tesno okrog njegovega trupa naposled le odprl oči, je nekje v čelu začutil rezko bolečino. Kolikokrat so ga mahnili ni vedel, niti to, če se bo sploh še lahko premaknil, ko in če se mu uspe odvezati, ampak slednje je bilo že pomaknjeno na stranski tir, ko je nekaj metrov proč zaslišal težke korake, ki so lomili odpadno vejevje in se vdirali v razsušeno mivko. »O, torej vas je poslala več. Kdo si ti? Njena desna roka? Deklica za vse? Marionetka? Daj povej kako te kliče,« se je razjezil, ko si ga je tako pomilovalno in dominantno ogledoval. Prekleto lahko je bilo, ko pa je bil zvezan kot divjad na pohodu in če se ga zdaj loti še tale, verjetno res ne bo dočakal naslednjega dne. »Zakaj že?« je prasnil v smeh, čeprav je bilo počutje daleč stran od tistega primernega za hihitanje, »njo bi zmlatil tudi če bi bil pritlikav.« In eno mu je hitro postalo jasno, Saoirse je morala biti temnolascu precej ljuba – njegov obraz je prebledel in če je prej že skorajda pozabil kako zelo bolijo klofute, ga je moški na to zdaj definitivno spomnil. Stresel je z glavo in s krvjo preplavljen obraz obrisal v ramo, potem pa zasikal nazaj; »Vidva si pa res morata biti blizu. Kaj je, si poleg njenega služabnika tudi kurbica?«

Naslov sporočila: Re: cave Čet Apr 18, 2013 7:39 am

tag, kevin, mission edition smitten

note: well alrighty then, let's do just that!

bil je sicer nekoliko razočaran, ker se je dobro spomnil, koliko so ga saoirsini služabniki namlatili, ko je bil sam na mestu tegale prepotentnega - in počutil se je skoraj užaljeno, ker je bilo na obrazu smrkavca videti komaj kaj kapljic posušene krvi. sam se še teden dni ni mogel pogledati v ogledalo - ne zaradi kakšnega globokega čustvenega razloga, ampak zgolj zato, ker je imel območje okrog oči tako nabutano, da ni bil sposoben niti konkretno odpreti vek. cele dneve je životaril in škilil po prostoru za kakšnimi posušenimi kosmiči ali kozarcem na pol izparele vode od prejšnjega tedna. odprl je roke, kot bi želel pokazati, da ne ve natančno, kako naj odgovori na takole bebavo vprašanje, nato pa končno dejal: »ti mi lahko rečeš pierce.« ni mu želel odgovarjati na ta vprašanja, ne samo zato, ker bi utegnila trpeti njegova lastna samopodoba, ampak zato, ker je do neke mere - kljub temu, da nikakor ni mogel vedeti - segal v njegov osebni prostor. prekleti kreten; vse mu je šlo na živce. tisti gnili irski naglas, ki bi mu ga najraje zbil iz jezika, tisti kretenski nasmešek, ki je izdajal, da bi vse storil še enkrat, če bi imel možnost. tip ga je živciral, čeprav ga je prvič videl. brez dvoma, potreboval je nekaj konkretnih vzgojnih, da mu bo jasno, kam pesti niti slučajno ne smejo tolči.

»ne, ne zaradi mlatenja,« je wesley resnobno zmajal z glavo in k ustnicam znova ponesel prižgano cigareto, naredil globok dim, med tem pa niti za trenutek ni odmaknil pogleda od tega idiota, ki ga je imel dostavljenega kot.. kaj, zvezanega prašiča, pripravljenega na zakol. niti slučajno se mu ni smilil, najraje bi mu polomil vse ude, še preden bi lahko svetlolasec spregovoril naslednjo besedo. »samo predstavljal sem si konstitucijo silaka, ne pa otroka,« je skomignil z rameni, znova potegnil dim in si še enkrat pozorno ogledal njegov obraz. prav zares, na predelih, kjer še ni bil premlaten, je izgledal kot najstnik, pizda, bil je kot otrok, ki mu po obrazu rastejo prve kocine. tiste kapljice krvi, ki so mu zaplesale po obrazu od tipov, ki so ga privedli sem, so izgledale prej kot ureznine od nespretnega britja in tista konkretna modrica je bila bolj podobna očetovski vzgojni klofuti, kot čemurkoli drugemu. še enkrat je potegnil.

pogled mu je zdrsnil k prosti roki, s katero je svetlolasca usekal. na členkih je bilo videti nekaj krvi, ki ni bila njegova. pogled mu je znova pobegnil k svetlolascu šele, ko je ta znova spregovoril. zasikal vanj neizbežno resnico, ki je morala biti kar konkretno očitna, čeprav je wesley upal, da ne bo tako. namesto da bi odgovoril, se je široko nasmehnil in počasi prikimal. dvakrat ga je usekal, vmes pa mu je dal ravno toliko časa, da je svoj okrvavljen obraz znova dvignil. nato je zavzdihnil, naredil nov vdih tobačnega dima, nazadnje pa je cigareto zalučal po tleh. »veš kaj?« je začel, ko si je znova pričel ogledovati svoje členke; zdaj nekoliko bolj krvave. »mislil sem, da bo tole bolj zabavno.« navsezadnje še nikdar situacije ni preizkusil iz strani pretepača, vedno iz strani tistega, ki je bil pretepen. »mislim, ne razumi me narobe, prepričan sem, da je iz tvoje perspektive tole precej zanimivo, ampak iz moje je dolgočasno.« hrbtno stran dlani si je obrisal v svojo črno majico. »odvezal te bom in tole spremenil v situacijo, ki bo morda zabavala oba,« je navsezadnje sklenil, ne da bi ga pogledal. tako se je zdelo veliko bolj zanimivo; bil je potreben adrenalina, ta situacija pa mu ga, kljub pričakovanjem, ni dala niti slučajno. prikimal je samemu sebi, nato za trenutek ošinil svojega.. pretepenca, nato pa se sprehodil do stola, kjer je z lahnim potegom vrvi odvezal njegove roke. »noge si lahko, upam, odvežeš sam,« se je nekoliko namuznil, ko se je odmaknil od njega, pripravljen, da se tip postavi na noge in da se tole prične, kot bi se moralo že v samem štartu.

Naslov sporočila: Re: cave Čet Apr 18, 2013 12:17 pm

tag; wesley (:

V tistem trenutku mu je bilo za vse modrice in krvave rane malo mal, dokler mu jih je v ksiht pošiljal človek Wesleyevega kova je bilo celo vredno trpljenja. Moral je biti preklet strahopetec, da si ga je drznil počiti le privezanega in to mu je ob naslednji priložnosti imel namen tudi vreči v obraz. Ja, tudi sam ni bil najbolj ponosen na tistih nekaj živobarvnih modric, ki jih je naslikal na Saoirsino telo, toda druge izbire ni videl, sploh pa je bil pijan kot hudič, in ko se je nazadnje le zavedal, da je šel predaleč, ni bilo poti nazaj. »Super, zdaj pa že začni, ti pička, in potem hitro spizdi, ker prisežem, da ti bom izprašil rit, ko pridem k sebi,« je optimistično odgovoril, nekje v skrajnem delčku možganov pa je že utripal rdeč vprašaj – bi njegova svetlolasa sestrična res šla tako daleč in se ga odločila odstraniti? Eno pa je bilo popolnoma jasno, če se iz tega gnoja izvleče živ, je med njima tudi uradno začeta vojna, in prekleto bo obžalovala, da je nadenj poslala svojega lakaja. »No, me veseli, da še vedno presenečam,« je prhnil skozi prebiti ustnici, ki sta ga prekleto prekli od konstantnega čebljanja, toda mu imel namena ostati dolžen. Ja, mogoče res ni bil dvometraš, je pa dobro vedel kako onesposobiti človeka, in če mu vrvi ne bi preprečevale napada, bi Wesleya že zdavnaj pribil ob peskasta tla in mu pokazal, komu jebe mater. »Sicer pa tudi ti ne izgledaš pretirano nevaren, bi si mislil, da bo nadme poslala kakšnega nabildanega črnca brez zob in nosne kosti.« Očitno je bil še vedno zmožen zbijati šale in odlagati tisto, kar je pričakoval zadnjih nekaj ur samotnega ždenja nekje na samem. Vedel je, da ga ne nameravajo preprosto pustiti tu, da zgnije, hotela je dokazati, da ni le on tisti, ki si lahko privošči spodrsljaj, na vsak način je želela, da ve, da ne bo predala vojne brez krvoločnega boja.

Glava je nenadzorovano padla k prstnemu košu in krčevito je objel ročaj neudobnega stola, na katerega je bil še vedno prikovan. V ustih se je nabirala kri, ki jo je nato nerodno izbruhal sebi v naročje, in čeprav se je prej še tako hinavsko norčeval iz temnolasca s potezami, ki mu bodo verjetno za celo življenje ostale v spominu, je moral priznati, da udarce deli prekleto dobro. »Nah, sem že doživel hujše,« je izkašljal s skomigom ramen in obraz dvignil ravno pravi čas, da je vanj lahko priletela že naslednja klofuta. Mogoče pa se je vendarle uštel in je Saoirse imela svoje dečke pod presenetljivo dobrim nadzorom, in ne le to, morali so ji biti prekleto zvesti, da so s takšnim veseljem zatolkli vsakega, ki bi utegnil škoditi njihovi princeski. Fascinantno. »Veliko si upaš, stari.« Zadovoljno se je zarežal, čeprav je ob tem začutil nemarno bolečino nekje v predelu arkade, ki jo je idiot s pestmi verjetno razbil do neprepoznavnosti, potem pa si nežno pomel zapestji, kamor mu je konopljina vrv že zarisala krvavo rdeče sledi. »Torej, to je bil tvoj plan? Strahopetno si se me lotil in me totalno zdelal, zdaj pa se bova kao enakovredno butala?« Ni videl razloga zakaj to ne bi bilo izvedljivo in ekspresno hitro se je znebil tistih nekaj metrov vrvi ovite okrog njegovih gležnjev, ter si nato s čela obrisal pot pomešan s krvjo. Vsaj trikrat je premislil in ocenil oddaljenost do obale, kjer bi mu lahko kdo verjetno priskočil na pomoč, potem pa mu je nekje v glavi nekaj preskočilo – da si je ta preklet pes sploh drznil položiti roko na O'Briena. Naredil je par korakov nazaj in s hrbtom zadel ob skalnato površino, potem pa s še celo desnico krepko zagrabil na temnolaščevo in mu ju privil za hrbet. In če le ni nosil kakšnih posledic udarcev v predel glave, je tisto, kar je slišal, dejansko bil Piercev presenečen vzdihljaj podrejenosti prepletene z bolečino, ko ga je z obrazom naprej poslal naravnost tja, kjer je še pred slabo minuto ukleščen stagniral on sam. »Že obžaluješ to svojo pofukano željo po igranju z mano?« ga je nekajkrat brcnil v predel reber in prisegel bi lahko, da je slišal pasje boleče pokanje kosti, ko je tako razjarjeno napadal človeka, ki je še malo prej bil v veliki premoči.

Naslov sporočila: Re: cave Čet Apr 18, 2013 2:01 pm

tag, kevin, mission edition smitten

note: lol, še malo, pa ga bo zmanjkalo

»komično,« je resnobno prikimal, ko mu je tale kreten navrgel šalo o črncu. morda bi jo dojel kot smešno, če bi bil nekoliko pod dozo; trezen vsekakor ne, trezen ne bi ničesar, kar bi prišlo iz ust tega samooklicanega šaljivca, razumel kot smešno. pizda, bil je tak majhen idiot, da sploh ni vedel, kako natanko bi se ta stopnja idiotizma opisala. ne, ostal je brez besed. toliko hujši kreten je bil, ker se je drznil spraviti na nekoga, ki ga je wesley.. ki ga je imel pri srcu. saoirse je imel pri srcu, tako, bolje je bilo, če teh stvari ni označeval za to, kar bi jim lahko potencialno pustil biti. po tisti totalni izgubi samokontrole nazadnje, ko sta se videla, mu je postalo jasno, da.. ne, nima smisla. sploh ni imelo smisla razmišljati o tem; raje je dovolil temule svetlolascu, da je povzročil utripanje njegove žile ob sencih, kar je že pomenilo, da se obeta nekaj konkretnega. če ga je že imel namen spremeniti v tetraplegika, je imel to namen storiti konkretno. ga premagati, ga nalomiti kot svinjo, ga morebiti tudi ubiti.. kdo je vedel, kaj bi dan utegnil prinesti. imel je ves čas na svetu - in čeprav bi o'briena naj dostavil živega, ni nikoli kaj dosti dal na pravila.

»oh, daj no, ne ti meni o enakopravnosti, nalomil si štiridesetkilsko dekle,« se je wesley namrščil, ko mu je skušal o'brien dati lekcijo o pravicah. morda ni dobro razumel, toda pravila tukaj so bila nekoliko drugačna, kot pravila v realnem svetu. imel je prekleto srečo, da ga je bil pripravljen odvezati, bolj ali manj vsi ostali mafijci, ki jih je imel čast spoznati, bi ga v invalida spremenili tako, da bi tolkli po njem, dokler ne bi bile prelomljene vse kosti v njegovem telesu. v mafiji so bila pravila pač drugačna in če jih ni bil sposoben prenesti.. potem se je morda, samo morda, skušal infiltrirati v napačno družbo. »bodi hvaležen, da ti nisem zdrobil telesa s kladivom, preden sem te odvezal,« mu je pokimal z zaigranim sočutjem, nato pa s pogledom sledil njegovemu hlastnemu odvezovanju gležnjev. kako patetično; če ne bi hlastal za temi vrvmi kot kak suženj, ki ga je gospodar osvobodil, bi morda v wesleyju prebudil tisto zadnjo trohico spoštovanja. tako je ta izpuhtela nekam v zrak, med tem pa je samega sebe mentalno prepričal, da je njegov nasprotnik - zdaj še nekoliko razjeban - popolnoma nesposobna tarča, ki jo bo še ubil, če ga bo kresnil kaj dosti premočno. kakopak, ga je ocenil popolnoma narobe.

še preden se je zavedel, ga je tale suhcen lepotec držal in še preden se je lahko zasidral v mehak pesek, je njegov obraz srečal steno jame, v kateri sta se nahajala. čutil je lahko, kako se mu je preklala koža in precej prepričan je bil, da je bil tole pretres možganov. izgubil je ravnotežje, izgubil je vso moč v telesu, zvrnil se je kot klada, se kolikot toliko zvil v klobčič, a ni se zavaroval pred udarci, ki so našli svojo pot med njegova rebra. znova mu je zmanjkalo zraka, ko je začutil zlom v prsih. slišal je, kako je kost počila; tako jasno je še nikoli ni slišal. kri se mu je zaletela v grlu in zakašljal je, med tem pa se po obrazu popljuval s krvjo in slino. nekoliko je odprl oči; te mu je v trenutku zalila sveža kri, zaradi česar je za nekaj trenutkov videl samo rdečo. malce je mežikal, med tem ko so do njega priplavale besede njegovega nasprotnika. dečka je podcenil. rana na vrhu čela ga je skelela kot prasica. komaj je dihal. komaj se je premikal. vrtelo se mu je. v nekem trenutku treznosti je tipa zagrabil za nogo, ki je bila namenjena nazaj proti njegovim rebrom - da bi zlomila še kakšno, brez dvoma - in povlekel ga je z vso močjo, ki mu je ostala v telesu, da je izgubil tla pod nogami in se znašel na pesu, skupaj z wesom. »ti mala kurba,« je spravil iz sebe, ko se je skobacal na kolena in se v trenutku znašel na njem; sedel je nekam na njegova pljuča in se v zadnjem trenutku navala moči oklenil tipovega vratu, kot da bi bil vejica, ki ga je edina ločevala od kilometerskega prepada. »tako te bom ubil, da me boš prosil, če mi lahko potegneš kurac, da ostaneš pri življenju, ti mala nevredna svinja,« je momljal v deliriju, ko sta se njegova palca zasidrala v o'brienov vrat in tako krepko pritiskala na sapnik, da se mu je zdelo, da pod konicami prstov čuti hrbtenico.

Naslov sporočila: Re: cave Čet Apr 18, 2013 3:35 pm

tag; wesley (:

Bil je šibak in nekoliko zmeden. Kri, ki je tako vztrajno kapljala z njegovega obraza se je počasi strjevala in če bi se v tistem pogledal v ogledalo se gotovo ne bi prepoznal. Spominjal je na svinjsko pretepenega vojaka iz druge svetovne, pa mu je vendarle uspelo zbrati dovolj moči, da se je – sicer malce sključeno – držal pokonci. Kako rad bi se sesedel v temnem kotu in mogoče celo nekajkrat zahlipal od pofukane bolečine, ki se je širila preko zobovja in prisegel bi lahko, da mu bo zdaj zdaj odpadlo kot strohnel omet. Dlani so bile prekrite s krvjo in čim jih je obrisal v srajco, je prilila nova pošiljka. Morali so si ga precej privoščiti, toda sedaj je bil prost, z izjemo tistega kretena, ki mu je še vedno dihal za ovratnik, ga tu in tam prestrelil s pogledom in očitno komaj čakal, da mu lahko v obraz pribije novo klofuto. »Ti je kdaj povedala zakaj se je to zgodilo, tisti kuzli ni mar za nikogar, samo za svojo pofukano rit jo skrbi. Raje se pripravi, če karkoli zajebeš, te bo sigurno odvrgla kot gnilo hruško.« Mogoče se je o Saoirse motil. Mogoče bi bil odnos med njima popolnoma drugačen, če ne bi njegovi starši napetosti stopnjevali tako dolgo, da mu je popolnoma odklenkalo. Tako zelo prepričan, da mu je ukradla tisto, kar mu je pravzaprav pripadalo, ni bil še nikoli in če bo zato, da se ponovno sreča z njo, moral pospraviti tipa, ki mu streže po življenju, bo to pač storil. »Super si, pa še z zlomljeno taco bi te verjetno hitreje spravil na tla kot ti mene,« se je zagnal v njegovo smer, v vsej srdi, ki se je nakopičila nekje v njegovem telesu. Premoč, ki jo je imela mafija, mu je očitno dala še nekaj dodatnih atomov moči in vendarle mu ga je uspelo zbiti z nog. Kje je bila ta prekleta kontrola zdaj? Se bo usral od strahu, ker ga je premagal puhast najstnik? »Kaj pa zdaj, ti gnida usrana?« mu je nekam med rebra pognal prvo brco. In nato še drugo. Zvijal se je kot jeben črv in verjetno omilil vsaj polovico tistega, kar bi mu do sedaj polomilo vsaj tretjino kosti, in se nato njegovega stopala oklenil kot življenja, ki je dobesedno viselo na nitki.

Zvalil se je po tleh kot domino in še preden bi lahko tipa s prekleto surovim pogledom zbrcal proč, ga je ta popolnoma ukleščil pod svojim telesom in ga z velikanskima dlanema objel okrog vratu. Lovil je zrak kot riba na suhem, tu in tam nemočno zabrcal z nogama in z obema dlanema iskal nekaj, s čemer bi ga lahko sklatil proč. Stol je bil vsaj deset, če ne dvajset metrov proč, njemu pa je ostalo zgolj še za par sekund zraka. Počutil se je izgubljenega, premaganega, pred očmi so mu plesale zvezdice in tipov obraz je postajal vse bolj meglen. Tu in tam mu je na obraz padla kakšna kaplja krvi in le nemirno sopihanje je bilo slišati, potem pa se je prekleto krčevito oklenil še zadnje bilke, zadnje možnosti, ki je ostajala. »Raje crknem, kot da se dotaknem tvojega mlahavega tiča,« je zagrabil za celo pest mivke in jo temnolascu zalučal naravnost v obraz in zgodilo se je ravno tisto, na kar je računal. Dlani je avtomatsko ponesel proti očem polnim peska, ga nekaj celo izkašljal, Kevinu pa je to dalo dovolj časa, da se je – še vedno precej raztreseno in brezvoljno – zavlekel v kot in se oklenil edine strohnele veje, ki jo je morje naplavilo do sem. Je bilo res vredno? Tvegati svoje tako ali tako prekleto zafurano življenje za tisto, kar mogoče nikoli ne bo njegovo. Čeprav sta oba kazala očitne znake utrujenosti in nemoči, ne en ne drugi ni nameraval odnehati. »Misliš, da te bo nagradila, če me polomiš? Se ji ne bi raje zlagal, da si me popolnoma zdelal in odnehal dokler še izgledaš kot človek?«

Naslov sporočila: Re: cave Čet Apr 18, 2013 4:11 pm

tag, kevin, mission edition smitten

bolj, kot je svetlolasec krilil, širši je nastajal nasmeh na wesleyjevem obrazu. pizda, morala sta izgledati kot prizor iz kakšne grozljivke; o'brienov obraz je dobival nenavadne bule na mestih, kjer je bil udarjen, sploh pa ni bilo potrebno posebej poudarjati, da je bil zdaj popolnoma prelit s krvjo. z wesom je moralo biti podobno, kajti videl je lahko, kako mu je konkreten potok krvi tekel po njegovih prsih, med tem ko je kaplje krvi, ki so se mešale s peskom, že davno nehal šteti. pizda, bila sta tako zjebana, da bi prej ali slej lahko oba popadala kot hloda, a oba sta imela svoj ponos, ki tega ni dovoljeval. wesley se je počutil, kot bi bil na robu smrti, in vseeno ni imel namena odnehati; še tesneje se je oklenil tipovega vratu, morda v upanju, da bi tam počilo kakšno vretence. »si prepričan? če boš lepo prosil, te bom mogoče še malo pustil pri življenju..« je zasikal skozi krvava usta, med tem ko je lahko jasno opazoval, kako so mu namesto kapljic sline iz ust špricale kapljice krvi. široko - s prav posebnim zadovoljstvom - se je nasmejal, ko je ujel pogled na eno od zvijajočih se svetlolaščevih rok, ki je naravnost v njegov fris vrgla celo pest peska. v trenutku ga je izpustil; pesek je dobil v oči, v usta, v rano na čelu, ki je zaskelela kot tristo mater. iz ust je spustil grlen krik, sestopil nazaj, med tem pa mu je dečko pobegnil na drug konec jame, da ga vsekakor več ni imel na dosegu roke.

»daj no, menda nimaš namena sedaj stisnit pičke,« se je zasmejal in se skušal pobrati na noge. takoj, ko se je postavil na majava kolena, se mu je zvrtelo v glavi. o bog. saj vendar ni bil sposoben tega. in vendar je v njem gorela želja po tem, da bi tipu pokazal, kar mu gre, mu s kamnom iz ust zbil tisti sijoči nasmešek, ga s svojim razjebanim čelom počil po njegovem do te mere, da bi mu razlomil lobanjo in da bi se tistih njegovih par rožnatih možgančkov razlilo po pesku kot vroča čokolada. »jaz.. sem neki dami nekaj obljubil.« z roko se je prijel stene jame in se pričel počasi, opotekajoče, sprehajati proti njemu. oba sta tole potrebovala, iskreno; oba sta potrebovala čas, da malce zadihata, sploh, če sta imela še naprej namen tolči drug po drugem. s tresočo prosto roko si je segel proti čelu; s konicami prstov je otipal sveže meso, ob čemer se mu je želodec skoraj obrnil. in vendar je pot nadaljeval. »in to obljubo imam namen držati. morda te ne bom ubil, obljubim pa, da bom na tebi pustil pečat za celo življenje.« kot ga je, denimo, saoirse toliko časa nazaj pustila na njem, ko mu je pritisnila svoj cigaret ob lice. tam mu še zdaj, v popolni krožni formi, kocine niso rasle. brazgotina je izgledala kot veliko materino znamenje ali kaj takega, le da mu je to pomenilo veliko več, kot karkoli, kar mu je mati kdaj dala.

preko nekega kamna se je nekoliko opotekel, med tem pa opazoval tega svetlolasca, ki se je oklepal neke totalno strohnele veje. »kaj boš?« je wesley spregovoril z zarjavelim glasom, ko je pomignil na vejo, ki jo je njegov nasprotnik držal v rokah. »me boš napadel s trskami? oba veva, da bo tole razpadlo, še preden boš enkrat zamahnil z njo..« počasi, a vztrajno se mu je približeval. bilo je prav smešno, da je bil še sploh sposoben hoditi.. ah, ja, to je bilo tisto jebeno čustvo, ki mu ni pustilo, da bi odnehal. tisto čustvo, o katerem ni imel namena izgubljati besed. končno je bil pred njim, in vse, kar je še premogel, je bilo to, da ga je z zadnjimi silami potisnil ob steno za njegovim hrbtom. tako se mu je vrtelo, da je bilo to vse, česar je bil zmožen. samo čakal je še lahko, da se zloži po tleh; pred očmi se mu je že zdaj meglilo.

Naslov sporočila: Re: cave Čet Apr 18, 2013 9:12 pm

tag; wesley (:

Bil je prepričan, da pretirano dolgo ne bo več zdržal. Že v tistem trenutku je komajda lovil sapo, pa ne toliko zaradi dušenja, temveč zaradi prekletega nalomljenega nosu in preklanih ustnic. Besede so težko letele iz njega in čeprav bi mu v obraz najraje zabrusil nekaj krepkih, je bil prisiljen ostati tiho. Ni mu bilo hudo, ko ga je slišal ječati v bolečini, ko ga je videl zvijajočega se na tleh, vedel je, da če tega ne bi storil on, bi bili vlogi pač zamenjani. »Kvečjemu boš pičko stisnil ti, ko ti tole trsko zataknem nekam, idiot,« je zapiskal skozi napol zaprta usta, od koder je verjetno izbljuval že za kak deciliter krvi, je pa vsekakor bil v dosti boljšem stanju kot njegov predragi kolega, ki se je tako preklemano trudil, da bi ostal pokonci in mu zadajal še kakšen udarec. »Mislim, da mi sploh ne bo potrebno preveč mahati s tem.« Režeč je zrl v njegov od mivke umazan ksiht in presenetljivo je sedaj dosti bolj kot na ponosnega mafijca spominjal na ostarelega brezdomca, ki zaradi revme komajda premika svoje ude. Sicer se je še enkrat precej optimistično zagnal v njegovo smer, ampak se je nekje na pol poti opotekel in se bolj kot ne patetično zaletel nekam v njegov prstni koš, potem pa je v njegovih očeh opazil izrazito odsotnost; izgubljal je zavest in prekleto uspelo mu je. Že drugič zapovrstjo je pokazal iz kakšnega testa je in niti slučajno ne bo zdaj zatajil in strahopetno stisnil repa med noge.

Dvakrat ga je še – oh tako zelo nežno – pobrcal in se prepričal, da je resnično nekje na svojem oddaljenem planetu, potem pa zagrabil za okrvavljeni dlani in ga zvlekel proti stolu, kjer je še slabo uro nazaj posedal on – zvezan. Kako zelo ironično bo, ko ga končno najdejo tu, kako prekleto se bodo tolkli po glavi, da so poslali ravno njega in kako pofukano razjarjena bo Saoirse, ko bo izvedela, da jo je Kevin popihal, njej dragi pa fasal kot garjav pes. Verjetno se bo vsaj še par dni skrival, namreč zadovoljstva ob zardelem in gnilo oteklem obrazu ji ni nameraval dajati, sploh po tem, ko se mu še tista vbodna rana, za katero je tako dobrosrčno poskrbela, ni dokončno zacelila. Sklonil se je in njegovo telo – težko kot klada – dvignil ravno toliko, da ga je nerodno naslonil na majajoč lesen stol, ki se je že prej šibil pod njegovo težo, zdaj pa bi potreboval le še brco ali dve pa bi se dokončno sesedel. »Oh, kako lepo darilce za Saoirse, še pentlja mu manjka in kak malo bolj navihan izraz na obrazu,« si je mrmral v brado, ko je njegovi dlani naslonil na ročaje in mu za spomin še enkrat pljunil v obraz. Občutek je bil … dober, čeprav je bolečina še vedno ostajala. In prekleto težko se bo zavlekel do stanovanja, ko pa je topo špikanje čutil v prav vsakem delčku telesa.