kaj je pravzaprav srečen konec? »in potem sta živela srečno do konca svojih dni« je skoraj pravilo ob koncu vsake pravljice o princesah in princih, že neštetokrat prebrane majhnim otrokom. toda ali v resničnem življenju sploh obstaja pravljična smrt? vsi vemo, da ljudje prej ali slej umremo, temu se (vsaj zaenkrat) ni mogoče izmakniti – ali torej to pomeni, da je tvoj konec nenazadnje srečen, če imaš v zadnjih trenutkih okoli sebe osebe, ki ti v življenju pomenijo največ? denar? če umreš v vednosti, da si za svet naredil nekaj koristnega? kaj pa, če nimaš ne denarja, ne ljubljenih, niti ne česarkoli drugega, kar bi te pomirjalo in olajšalo odhod? mar to pomeni, da nimaš niti najmanjših možnosti za svoj pravljični konec?

to je najverjetneje vprašanje, ki sem se ga v življenju vprašala največkrat, vsaj v zadnjih nekaj letih. kot majhna deklica sem tako kot vse druge (ali pa morda še za odtenek bolj goreče) verjela v pravljice in sanjala o svojem princu na belem konju, ki me bo prišel pobrat pri osemnajstih letih in me odpeljal na svoj razkošni grad, kjer bova imela bleščečo kraljevsko poroko. nikoli se ne bova prepirala, ljubezen bo večno trdna in zvesta, da sploh ne omenjamo kopice živahnih otrok z angelskimi obrazki, ki nama bodo polepšali vsak dan. sliši se tako zelo preprosto in nedolžno, da se še vedno včasih zalotim pri sanjarjenju o takšnih stvareh. kljub temu da boli in vem, kakšne laži so to. vendar se je kdaj pa kdaj lepo takole odklopiti od resničnega življenja in ničvrednosti dela, ki ga opravljam vsak dan.

camdena sem od njegove smrti najbrž že tisoč in enkrat razočarala ter prelomila skoraj vse obljube, ki sem mu jih dala tistega sončnega majskega dne pred tremi leti. vsak dan se obtožujem, smilim se sama sebi namesto da bi se potrudila in postala boljši človek. vredno bi bilo, ker vem, da me starša ne prepoznata več. ob vsakem obisku vidim njune obupane oči, ki iščejo ostanke ljubke male jewel, veliko preveč ljubeznive za preživetje v današnjem svetu. saj ju lahko razumem, tudi jaz sem do zadnjega dne poskušala pomagati camu, drznila sem si verjeti da se bo zgodil čudež in bo rak premagan. celo spreti sem se bila pripravljena z njim, preprosto zato ker on sam ni hotel da bi bila na koncu še bolj prizadeta zaradi praznih upov. nisem ga poslušala, nisem ga hotela poslušati. štiri leta si že nisem predstavljala življenja brez njega in ko je tisti četrtek mirno izdihnil pred mojimi očmi sem vedela, da ga nikoli ne bom pozabila. enkrat ga bom najbrž prebolela in preostanek dni preživela s kom drugim, vendar mi bo vedno ostal v spominu. v tistih pičlih štirih letih sva dala skozi ogromno sranja, vendar vsaj jaz niti za trenutek nisem pomislila na vdajo in nisem ga nehala ljubiti. obljubila sem mu, da se bom obdržala na nogah in dokončala študij arhitekture, ki sem ga takrat ravno začela. da bom šla naprej in uživala življenje. da ga ne bom zapustila. da ga ne bom razočarala. in potem sem se nekako znašla na robu strmega hriba ter se počasi začela spuščati navzdol. neustavljiv jok, živčnost, kajenje, nezmožnost koncentracije, občutljivost, prividi. nesmiselnost študija, ki se ni več zdel nekaj, kar bi bilo vredno truda. in tako sem končala v ulični tolpi, kjer so do sedaj najbrž že vsi pošteno siti mojih tako imenovanih življenjskih modrosti, vendar so kljub vsemu moja družina. ne glede na to, kako zjebani smo vsi skupaj, vsak s svojo tragično zgodbo in brez moči, da bi se obrnil in začel hoditi po hribu navzgor.